20. 11. 2015 | Mladina 47 | Komentar
Žiletka
Namestitev ograje na meji je tudi pravno vprašljiva, saj vlada težko argumentira, da gre za sorazmeren ukrep, ki ga zahteva zakon o nadzoru državne meje
Ob žici leta 2015
© Borut Krajnc
Do tod smo torej prišli. Ali morda bolje: sem dol smo torej padli. V praktično nekaj tednih. Od avgustovskega zasmehovanja neofašista iz soseščine, ki se z žiletkami ograjuje od svobodnega sveta, do kupovanja presežkov njegove ograje. Oni dan, katerega datum si velja zapomniti, 11. novembra 2015, ko so se tako imenovane »tehnične ovire« izkazale za nič drugega kot žico, okrašeno z bleščečimi in ostrimi žiletkami, mi je na misel prišla stara urbana legenda o skrivnostnem postavljavcu žiletk na tobogane mestnih bazenov, ki smo si jo tistega daljnega poletja pripovedovali na ljubljanskem kopališču Štern ob cockti, jupiju in mastnem pomfritu. Ker sem si že od nekdaj zgodbe vedno rad živo predstavljal, so se mi takrat pred očmi po eni strani odvrteli prizori malih masakrov, v katerih otroci eden za drugim, prešerno nasmejani frčijo dol po toboganu, vmes pa jim nastavljene žiletke odpirajo hrbte in mehke bele trebuhe, po drugi strani pa sem si predstavljal tudi tisto bedno kreaturo od človeka, ki žiletke na tobogan namešča. Niti sanjali nismo, da bo nekoč v naši prihodnosti, čez trideset in nekaj let, nekdo ostre, bleščeče se žiletke na veliko nastavljal naokrog kar v našem imenu, kot del državotvorne politike varovanja državne meje, s širokim nacionalnim konsenzom za povrh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.