Ožičena divjad

Dolžina slovensko-hrvaške meje, varovane z bodečo žico, je že presegla 50 kilometrov. Žica ni presekala samo migracijskih poti beguncev, temveč tudi migracijske poti divjadi. Državni sekretar na notranjem ministrstvu je ta teden napovedal začetek izvajanja ukrepov, ki bi preprečevali poškodbe divjadi zaradi ostrih rezil žice.

Primera poškodbe slovenski lovci do zdaj še niso zaznali, so pa glede na izkušnje drugih držav samo vprašanje časa. Po besedah predsednika Lovske zveze Slovenije Srečka Felixa Kropeta trenutno poteka posvetovanje z območnimi lovskimi družinami, zlasti tistimi na obmejnih območjih, o najprimernejših ukrepih in prioritetnih odsekih meje. Kot najbolj široko uporabno izpostavlja tako imenovano kemično ograjo, niz stebričkov, postavljenih vzdolž bodeče žice v razmiku pet do deset metrov, premazanih s posebno snovjo, ki z vonjem odvrača divjad.

Kjer je žica postavljena na bregu reke, bo treba, pravi Krope, postaviti tudi zvočna odvračala, ki se bodo s senzorjem vklopila takrat, ko bodo zaznala prisotnost divjadi. Take zvočne ograje že uporabljajo na najbolj izpostavljenih cestnih odsekih za preprečevanje naleta divjadi. »Najbolj učinkovito odvračalno sredstvo je električni pastir, a je seveda dražje.«

Krope si ne dela utvar, da bi ukrepi, ki jih bo financirala država, lahko popolnoma preprečili poškodbe divjadi. Je pa zadovoljen z državnim odzivom, sploh po sestanku Zveze evropskih lovskih zvez, ki se ga je udeležil ta teden. »Kar presenečen sem bil, ko so mi predstavniki iz sosednjih držav povedali, da se oni z vprašanjem varstva divjadi zaradi bodeče žice sploh ne ukvarjajo. Zato me je naša država pozitivno presenetila.«