Žica odrešitve

»Gre za izsiljevanje naše države, na kar ne bom pristal ne glede na posledice,« je prejšnjo sredo grmel Miro Cerar v odgovor na začetek policijske stavke. Varnostni položaj v Sloveniji je napet, grozi nam mini Schengen, nekateri z nadčloveškim trudom obvladujejo položaj, drugi pa bi raje stavkali, morda se celo zafrkavajo. Stavka je, kot pravi premier, nepravična in nedostojna. »Kot državljan in kot predsednik vlade sem ogorčen!«

Tako je sindikate napadel le še Janez Janša. In morda Margaret Thatcher.

Predsedniku vlade lahko pritrdimo, policisti stavkajo v času, ko imajo največ dela, zaradi meje, zaradi terorističnih napadov v Parizu, hkrati pa je stavka policistov zakonsko omejena, varnost ljudi in državljanov ne sme biti ogrožena. In tudi ni. Policisti se zakonskih omejitev stavke držijo.

Še bolj kot premieru bi bilo treba pritrditi policistom, njihove plače so res nizke, tisti, ki delajo na terenu, ki nadzorujejo prometno varnost, operativci, zaslužijo v povprečju 768 evrov neto, marsikateri do tega zneska niti ne pride. Temeljna stavkovna zahteva obeh policijskih sindikatov je zvišanje plač na raven »evropsko primerljivih držav«. Na prvi pogled zveni pretirano, a policisti se sklicujejo na dogovor iz leta 2012, ko se je tedanji minister za delo Andrej Vizjak strinjal, da se bodo policijske plače začele zviševati, takoj ko bo gospodarska rast v Sloveniji višja od 2,2 odstotka. Podobne dogovore so policisti sklenili tudi z drugimi vladami. Gospodarska rast je tu, za zdaj je stabilna, organska, v proračunu za leto 2016 pa denarja za višje policijske plače (še) ni. Vprašanje je, zakaj je Janševa vlada podpisala tako velikodušen sporazum, z njim verjetno ni mislila smrtno resno, če bi se namreč policijske plače resnično povečale za 30 odstotkov, kakršne so ocene, bi to pomenilo sesutje vseh plačnih razmerij znotraj celotnega javnega sektorja. Tej tezi posredno pritrjuje podpora Fidesa policijski stavki, saj Fides že nekaj časa zahteva, da zdravniki izstopijo iz sistema javnih plač.

A kljub temu, kljub igri med oblastjo in sindikati, je bil Cerarjev odziv na tiskovni konferenci zgrešen, čustveno iracionalen, samomorilski, nenadzorovan. Pri čemer ne drži niti njegova trditev, da v času zahtevnih varnostnih razmer stavkajo le slovenski policisti. Takrat so stavke sicer bolj tvegane, vendar učinkovitejše.

Arogantnost v politiki je vedno posledica šibkosti. Tisti, ki se dela močnega, ni nikoli zares močan.

Da je takšen premierov odziv res pretiran, lahko ponazorimo z nekim drugim, tudi sindikalnim primerom. Vladi je pred nekaj tedni uspelo skleniti plačni dogovor z večino sindikatov javnega sektorja, povečal se je regres, masa plač naj bi bila višja za 148 milijonov evrov. Na pogajanjih so se večkrat znašli v pat položaju, ker minister za finance Dušan Mramor, očaran nad Schäublejevim pogledom na proračunsko varčevanje, ni želel popustiti. Ko je vse kazalo, da bo vlada namesto dogovora tvegala socialni spor, je na pogajanja prišel Miro Cerar, ki po besedah udeležencev sicer ni niti dobro vedel, o čem govori, vendar je drugače od Mramorja popustil zahtevam sindikatov. Ni najbolj jasno, ali je šlo za zaigrano pogajalsko potezo vladne strani, a to ni pomembno. Vladi je uspelo pri teh pogajanjih nadzirati potek dogodkov in nasprotja.

Pri policistih je drugače.

Nadzor

Za spretnega politika je pomembno dvoje. V javnosti mora ustvarjati vtis, da je verodostojen in odločen, močen, a ne prepirljiv, hkrati pa mora strateško predvidevati, kaj pomenijo njegove politične poteze. Kdaj je pravi čas za novo davčno reformo. Kdaj je politični spor z opozicijo smiseln in kdaj ni. Katere so tiste politične topike, ki jih podpira javnost, in zakaj.

Kljub politični neizkušenosti je znal Miro Cerar te stvari dobro predvideti. Dušan Mramor je recimo v torek umaknil davčno reformo, ker ni bila všeč gospodarstvenikom. Ko je pred mesecem Janez Janša želel politično prevzeti pobudo pri vprašanju migrantske krize in se protestno ni udeležil sestanka sveta za nacionalno varnost, mu je Cerar zabrusil, da gre za nedržavotovno dejanje, »za poskus delitve Slovencev v času, ki je za Slovence ključnega pomena, in ta poskus delitve zavračam«. Janša je potem ostal brez pravih besed.

Povsem enako spretno, četudi neokusno in nevarno, je bilo s postavitvijo žičnate ograje na južni meji. Večina javnosti je ograjo sprva, prve jesenske tedne, zavračala, nato se je zgodil preobrat. Begunci so prihajali, številke so se povečevale, vlada Mira Cerarja pa je javnost počasi pripravljala na možnost postavitve tehničnih ovir. Šlo je za premišljeno komunikacijsko strategijo, ki je bila uspešna. Ustvaril se je vtis, da pri vprašanju migrantske krize vlada dobro ve, kaj počne, in da je žičnata ograja nujno zlo, pa četudi na obrežjih Sotle in Kolpe dolgi kilometri te ograje danes nagajajo le domačinom in zmedeni divjadi.

Številke so dovolj zgovorne. Po anketi Dela je še septembra več kot 70 odstotkov vprašanih menilo, da bi bilo postavljanje žičnate meje po zgledu Madžarske nesprejemljivo, dva meseca kasneje pa se je javno mnenje popolnoma obrnilo. Kot je razkrila Ninamedijina raziskava Vox Populi, se zdaj kar 79 odstotkov vprašanih strinja z namestitvijo žičnate ograje na delu državne meje s Hrvaško. V dveh mesecih se je zgodil preobrat. Za to spremembo nista kriva le vlada in propagiranje ograj, ljudje so se ustrašili množice beguncev, napada v Parizu, hujskanja proti muslimanom, a vlada je k preobratu nedvoumno precej pripomogla. Govorila je o zapiranju meja v Nemčiji, omenjala varnostne težave, domnevno nekooperativne Hrvate, ki naj bi bili krivi za nesmiselni osemkilometrski pohod do zbirnega centra v Brežicah, grozila je s humanitarno katastrofo, ki jo je sama soustvarjala. Eden od razlogov, zakaj postaviti ograjo, je bil tudi strah pred naraščanjem že tako velike množice beguncev. A v zadnjih štirinajstih dneh, v času, ko slovenski vojaki postavljajo ograjo, se število ljudi, ki potujejo od Dobove do Šentilja, ni povečalo. Nasprotno, v Slovenijo zadnjih štirinajst dni prihaja v povprečju okoli 6000 beguncev na dan, kar je nekaj manj kot v oktobrskih tednih, številka pa se za zdaj celo zmanjšuje. Napovedane, velike, neobvladljive množice beguncev, kljub Cerarjevemu strašenju, v Sloveniji ni. Vlada je najprej ustvarila problem, potem pa dokazala, da ga zna reševati.

V politiki je vtis pomembnejši od dejstev. Vtis pa je, da je Cerar zmagovalec. Ali bolje, Cerar se rad izogiba konfliktom, takšen je tudi po naravi, kadar pa se zanje odloči, to praviloma naredi po temeljitem premisleku.

Ko se je na začetku leta zaradi prodaje Telekoma sprl z Jankom Vebrom, je dobro vedel, da koalicijska SD neposredno po volitvah ne more zapustiti koalicije. Ko ni bil zadovoljen z vodstvom slabe banke, je nekaj časa čakal, da je javnost postala dovolj ogorčena zaradi previsokih plač švedskih finančnikov, potem pa jih je na »prigovarjanje« Dušana Mramorja zamenjal. Ko sta člana uprave Slovenskega državnega holdinga izgubila njegovo zaupanje, je pustil, da sta »odšla po naravni poti«, zamenjal ju je novi nadzorni svet, ne pa vlada. Ko se je sredi poletja zgodila prisluškovalna arbitražna afera, se ni odzval panično, pač pa je brezbrižno napadel Hrvate in pustil arbitražnemu sodišču, da težavo, ki jo je zakuhala Slovenija, reši samo. Pri vseh teh političnih sporih je Miro Cerar nadziral dogajanje, če ni šlo drugače, tudi na Drnovškov način; ta je bil znan po tem, da včasih težav ni reševal in je raje čakal, da se rešijo same. Nekatere so se res, nekatere se niso nikoli.

Takšna politika je morda uspešna na kratki rok, večno prelaganje in predvidevanje pa v politiki ni mogoče. Zato Cerarju tudi kdaj spodrsne in se nemočen zateče v aroganco.

Cerar je politik brez značaja, njegova politika nima jasno začrtane smeri, želi udobno vladati, vsak, ki ga opozori, da njegova pot morda ni najboljša, postane moteč. Pri policijskem sindikatu mu ni spodrsnilo prvič. Začelo se je že v rosnih tednih vlade, ko je napadel predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja zaradi podpore Alenki Bratušek. Bil je trmast, a zaradi drugih dejavnikov in sreče uspešen. Enako trmasto in arogantno se je zaletaval v nasprotnike prodaje Telekoma, vodili naj bi jih bili partikularni interesi in »pridobljeni položaji«. Ko se je čez nekaj mesecev izkazalo, da so imeli nasprotniki privatizacije prav, napake javno ni priznal. Podobno arogantno je njegova SMC odgovorila pobudnikom referenduma o povečanju vojaških pooblastil, za vodjo poslanske skupine SMC Simono Kustec Lipicer je bila zahteva po referendumu »skrajno neodgovorna in nedržavotvorna«, predsednik državnega zbora Milan Brglez pa jo je označil za »eno veliko zavlačevanje«.

Vsi ti poskusi nadziranih nesoglasij in zdrsi v arogantnost pri pomembnih političnih vprašanjih kažejo na občutek o lastni moralni večvrednosti sedanjega premiera. Filozof dr. Tadej Troha ima prav, ko trdi, da gre pri dojemanju Cerarja za elementarno napako. Cerar ni desen, ker hodi v cerkev ali ker zagovarja neo-

liberalno politiko. »Cerar je desen zaradi specifičnega načina, kako razume ljudstvo, kako razume oblast, kako dojema sebe kot rešitelja. Ne izhaja iz ljudstva, izhaja iz svojega kroga.« Povsem primerno je, da se politika izogiba rušilnim sporom, še iz časov Janševih vlad vemo, da izredne razmere za družbo niso dobre, a konflikti pomenijo tudi različne poglede na iskanje rešitve, pomenijo kresanje različnih mnenj, pomenijo razpravo.

Ustvaril se je vtis, da pri vprašanju migrantske krize vlada ve, kaj počne, in da so žičnate ograje nujno zlo, pa četudi na obrežjih Sotle in Kolpe dolgi kilometri te ograje nagajajo le domačinom in zmedeni divjadi.

Molk

Za primer vzemimo vprašanje migrantske krize in njenih posledic. Slovenski parlament o postavitvi žice ni razpravljal, sklep vlade v zvezi s tem je označen z visoko stopnjo zaupnosti, Miro Cerar pa besede ograja raje ne uporablja. Slovenska vlada je te dni recimo sprejela sklep, da bo Franciji pomagala tako, da bo na misijo v Mali napotila nove vojake, pri čemer razmere v Maliju nikakor niso povezane z napadi v Parizu, bolj s postkolonialistično politiko Francije. A tudi razprave o Maliju in desetih vojakih ni. Medtem ko država vsak dan postavlja nove kilometre žičnate ograje, ko nam na južni meji raste žičnata zavesa in v imenu varnosti ostrimo azilno politiko – pri čemer Slovenija že zdaj podeli samo nekaj deset azilov na leto –, se o teh vprašanjih tako rekoč ne razpravlja, ne desna opozicija ne mala Združena levica, še najmanj pa Miro Cerar. Razprava o žici ni zaželena, o pretirani varnosti prav tako ne, enako je z razpravo o vojaških pooblastilih. Privatizacija je postala izvršeno dejstvo, za razpravo o policijskih plačah pa danes ni najprimernejši čas, četudi so zahteve policistov po premierovih besedah »legitimne«. Danes odkrite politične razprave pravzaprav ni, arogantnost politike se kaže v tem, da ne posluša drugačnih.

Pravzaprav gre za dvojno politiko. Ne eni strani, na strani ekonomije, vlada Mira Cerarja popušča, popustila je večini sindikatov javnega sektorja (policistom in prebujajočim se vojakom za zdaj še ne), popustila je tudi gospodarstvenikom, ki so nasprotovali Mramorjevi davčni reformi. S tega stališča je vlada spravljiva, kooperativna, ali z drugimi besedami, ne ve, kaj natančno bi rada. Pri vprašanjih političnega delovanja in retorike pa je stopila na Janševo stran, zaostruje retoriko varnosti, politiko represije, ker je presodila, da se ji to splača, ker je presodila, da jo bodo za to ljudje nagradili.

Paradoks pa je seveda v tem, da je arogantnost v politiki vedno posledica šibkosti. Tisti, ki se dela močnega, ni nikoli zares močan. Pri potezah Mira Cerarja gre za zaletavost in improviziranje. Na položaju premiera je prvič doživel, da ga ljudje, volivci, ne marajo. Da v njem ne vidijo odrešenika, ki se žrtvuje v imenu državljanov, ampak so do njega in njegove politike kritični. Ne samo volivci, tudi opozicija, tudi Evropa, tudi lastni koalicijski partnerji, lastna poslanska skupina, ministri. To je v politiki sicer povsem normalno, a hkrati frustrirajoče, če se ti zdi, da so te v politiko priklicali kot odrešitelja. A pozor, do sedaj Cerar resnega notranjepolitičnega spopada še ni imel, ta se obeta prihodnja leta, stopnja nemoči in arogance pa se bo verjetno zviševala.

Miro Cerar je bil vseskozi fantom. Vseskozi je nekaj drugega, kot se je zdelo v javnosti. Ni visoko etičen politik, ker postavlja žičnate ograje. Ni drugačen od Janeza Janše, ker je tudi njegova retorika do beguncev spodbujala sovraštvo. Ni nasprotnik privatizacije, ker se mu zdi potrebna, pomembna, prepočasna. Ni zagovornik pravic delavcev, ker misli, da je stavka policistov sramotna. Ni neizprosni zagovornik človekovih pravic, ker vlada ne bo podprla referendumske kampanje za pravice istospolnih parov. Ne ve, kaj sta evropska solidarnost in pravičnost, saj se mu je zdela nemška politika do Grčije in do njene finančne krize povsem pravilna.

S tem, ko je ob vprašanju beguncev, ob temeljnem humanitarnem evropskem vprašanju desetletja, odločno stopil po Orbanovi poti, novih volivcev na desnici ni pridobil, morda je pridobil nekaj naklonjenosti, to pa je tudi vse. Volivci Janeza Janše Mira Cerarja ne bodo nikoli volili. Ne bodo pa ga več volili niti tisti, ki so v njem pred dobrim letom prepoznali pravilen odgovor na porajajočo se neoliberalno in desničarsko politiko v Sloveniji. Postavljanje žice ima sicer visoko javnomnenjsko podporo, a ta je posledica razširjene kulture strahu, čustev torej, ne pa zrelega političnega premisleka. Cerar se je odpravil na polje politike, kjer kot domnevno sredinski politik lahko zgolj izgubi. Morda se tega tudi zaveda, morda mu zaradi zunanjepolitičnih dejavnikov ni preostalo drugega, morda je to eden od vzrokov za njegovo arogantnost, a vse to njegovega sprenevedanja ne opravičuje.

Vlada in Miro Cerar sta neposredno odgovorna za porast ksenofobije in sovražnosti v Sloveniji. Postavljanje žice in razčlovečenje beguncev je v izhodišču globoko neetična politika. Slovenija je na križ poslala napačnega človeka, ne prvič ne zadnjič. Politika, ki se žrtvuje za narod, sicer lahko presojamo zgolj s teološkimi premisleki, ne pa z vidika vprašanj demokratične družbe.