Sklicevanje na razum ali čustva

V Sloveniji imamo glede premišljevanja o beguncih dva problema: prvi je nezmožnost kritičnega presojanja ravnanja oblasti in lastnega odziva, drugi pa je sicer kritična, a letargična refleksija.

Minevata dva meseca, odkar begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka in drugih držav prek Slovenije prehajajo v zahodnoevropske države. Septembra so nas dosegla poročila o zapiranju meja Madžarske. Ko so madžarske železnice onemogočale prevoz beguncem, ki so kupili vozovnice za pot proti Dunaju in naprej, smo se v Sloveniji nad tem zgražali (to je bilo še pred madžarskimi ograjami), poročila o madžarskih prostovoljcih, ki so v Budimpešti organizirano zbirali ter razdeljevali pomoč, pa nas niso dosegla.

V medijih v preteklih tednih in mesecih lahko beremo, da se del civilne družbe še vedno ne strinja s politiko, ki jo vodi Cerarjeva vlada, a če za mero vzamemo javnomnenjske ankete, po katerih naj bi samo petina prebivalcev Slovenije nasprotovala postavitvi rezilnih ograj na mejo, se je tudi ta del krepko zmanjšal. Nekaj ne gre skupaj: ali javnomnenjske ankete lažejo (slab vzorec, prirejanje rezultatov?) ali pa v Sloveniji res ni kritične mase ljudi, ki bi se pri urejanju javnih vprašanj sklicevali na razum namesto na čustva.

Učinek Orbanove in Cerarjeve izjave je enak, v glavah ljudi bodo ostale ključne besede begunec, migrant, terorist, ki se bodo slej ko prej pomešale v isto mentalno predstavo.

Logika

V čem se strukturno in pomensko razlikujeta Cerarjeva »ni vsak begunec ali migrant terorist« in Orbanova izjava »vsi teroristi so migranti«? Sporočilnost njunih izjav je enaka, čeprav je ena napačna in druga logično pravilna. Najprej Orban: če so vsi teroristi migranti, pomeni, da so na kraj zločina prišli iz tujine, z namenom, da bi se preselili. Breivik, ki je streljal na Norveškem, je Norvežan, a se ga oznaka terorist v medijih nekako izogiba, pisci se bolj nagibajo k neuravnovešenemu mladeniču. Dalje: če je terorist v Evropi arabskega porekla – je nujno migrant? Ne. Prezrta napaka v sklepanju izhaja iz skrite premise, da obstajajo drugačni državljani, ki jim evfemistično pravimo druga in tretja generacija priseljencev – a to je logični nesmisel. Potomci priseljencev namreč niso (i)migranti, kvečjemu so za nacionalistično družbo državljani drugega reda, nepravi državljani.

Cerarjeva izjava pa je logično pravilna, res je, ni vsak begunec ali migrant terorist – a čemu bi izjavljali nekaj, kar je tako zelo očitno? Na primer: da Slovenije ni prečkalo 200.000 teroristov? Tudi v tem je čar jezika, rečeš eno, sporočaš nekaj drugega. Če rečemo, da vsi migranti niso teroristi, s tem sporočamo, da nekateri verjetno so – a tega ne izrečemo eksplicitno, ker tega ne vemo. Premier dejansko ne more vedeti, ali je kje v Sloveniji kak terorist (obveščevalne službe so presenetile množice beguncev, ki so se več tisoč kilometrov premikale po kopnem), vendar mu pride še kako prav, če tako razmišlja ljudstvo. Če se ljudstvo boji teroristov, ki morda prehajajo preko Slovenije, potem so vsi ukrepi sprejemljivi. Vsi ukrepi: od žice, ki jo bo v kratkem odnesla narasla Kolpa, do 12-urnega zadrževanja ljudi (vključno z otroki) na avtobusih brez sanitarij. Učinek Orbanove in Cerarjeve izjave je enak, v glavah ljudi bodo ostale samo ključne besede begunec, migrant, terorist, ki se bodo slej ko prej pomešale v isto mentalno predstavo.

Letargija

Civilna družba se je zganila večkrat. 29. oktobra so nevladne skupine premierja opozorile na protipravno stanje in kršenje 3. člena Konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško in ponižujoče ravnanje. Zganil se je senat Filozofske fakultete in v izjavi za javnost pridružil »mnenju mnogih humanitarnih organizacij, da je treba beguncem zagotoviti dostojno in človeka vredno pomoč«. Opisali so tudi svojo pripravljenost »pomagati pri organizaciji in izpeljavi različnih dejavnosti za otroke in odrasle«. Pri tem seveda zbode v oči, da je humanistična fakulteta zgolj pripravljena ponuditi pomoč – kdo pa naj jo organizira? Od koga, če ne od vsestransko razgledanih intelektualcev lahko pričakujemo, da bo prepoznal potrebe ljudi na begu? Od prostovoljcev? Od vlade, s katere politiko se ne strinjajo?

Seveda ni res, da ljudje sploh niso aktivni. Prostovoljci so. Vsi ostali ogorčeni in kritični prebivalci Slovenije z »glasnostjo«, najostrejšim protestiranjem, pozivanjem k drugačni politiki, zbiranjem denarja, besnim klikanjem iz naslanjača, s katerim izražajo svoj odpor do politike vlade, sporočajo, da naj se vlada zaradi njih ne vznemirja. Zakaj? Ker virtualnih nasprotovanj oblast ne razume v njihovi dobesednosti, ampak v implicitnem: smo sicer proti, a naredili ne bomo nič drugega, zato lahko še naprej delate po svoje. Vest pa je oprana, saj smo bili proti, kajne? Upajmo, da se z novim pozivom, ki vabi na demonstracije 10. decembra, ta praksa vsaj nekoliko spreminja. Ampak dokler ne bo demonstracij pred begunskimi taborišči, sprejemnimi in registracijskimi centri, se za begunce ne bo nič spremenilo. Namesto klikanja se bo treba odpraviti ven, na Vrhniko, na Šentilj in v Dobovo.

Demonstracija za mir in drugačno Evropo
Kdaj: 10. decembra, 17:00, Ljubljana