Ministrov manever

Finančni minister Dušan Mramor je klecnil pod pritiski gospodarskih združenj in začasno umaknil predlagano davčno reformo. Toda zmagovalci te bitke niso vsi davkoplačevalci. Edini resnični zmagovalec je profit.

Podjetniki so družno skočili v zrak, ko so izvedeli za Mramorjevo namero o prepolovitvi investicijskih olajšav in olajšav za vlaganje v raziskave in razvoj. Gospodarska zbornica ga je skorajda razglasila za narodnega izdajalca, ki namenoma kaznuje uspešna podjetja. Vse to razburjenje samo zato, ker bi morala podjetja, ki so deležna teh olajšav, po novem v proračun prispevati več davka od dobička.

V Gospodarski zbornici zagotovo vedo, da ima Slovenija prav zaradi številnih olajšav tako rekoč najnižjo efektivno davčno stopnjo na dobiček podjetij v vsej EU (11,6 odstotka), a to ne privablja tujih vlagateljev. Poučen je primer Irske. Ta država je imela več let zelo nizko stopnjo davka na dobiček, vendar to ni pospešilo vlaganj. Šele ko je postala nekakšna davčna oaza, ko je torej tujim korporacijam omogočila izogibanje plačilu davkov v domačih državah, so se vanjo zgrnile naložbe.

Veliko empiričnih analiz kaže, da nižji davek na dobiček in olajšave nimajo bistvenega vpliva na odločitve podjetnikov za naložbe in s tem nova delovna mesta. Za nove naložbe se odločijo, kadar vidijo priložnosti na trgu, in to je ključni element, tudi pri višjih davčnih stopnjah.

Pred tremi leti je vlada Janeza Janše stopnjo davka na dobiček podjetij oziroma dohodek pravnih oseb, kot se mu reče uradno, znižala z 20 odstotkov na 17. A se je izkazalo, da nižja stopnja ni imela nobenega vpliva na večjo naložbeno dejavnost podjetij in nova delovna mesta. Podjetja so trend obrnila šele in samo zaradi oživljenega povpraševanja na trgih v tujini in zaradi rasti domače porabe. Je pa znižanje davčne stopnje proračunu odneslo približno 170 milijonov evrov na leto – te so v žep vtaknili lastniki podjetij.

Podjetja bodo seveda izkoristila vsako mogočo olajšavo. Tako na primer Merkur v letih 1995 do 2002 skoraj ni plačeval davka na dobiček. »Vendar na odločitve o novih naložbah ta element prav velikega vpliva ni imel,« priznava nekdanji direktor Bine Kordež. Ne pozabimo, da je vsaka olajšava najprej čisti dobiček ali prejemek lastnika podjetja (poveča se njegovo premoženje). Podjetnik ga seveda lahko vlaga naprej, lahko ga tudi pusti v podjetju in ne izplača v obliki dividend, a še vedno gre za njegovo premoženje. Ali povedano drugače: če za zasluženi milijon evrov dobička podjetju, če se odloči za novo naložbo, ni treba plačati na primer 250 tisoč evrov davka, je to dodatni zaslužek (premoženje) lastnika tega podjetja ne glede na to, da ga vloži naprej.

Ekonomist dr. Jože Mencinger je že pred desetletjem naredil analizo povezanosti med deleži kapitala v BDP držav in izdatki za raziskave in razvoj. Velik delež kapitala naj bi omogočil tudi velika vlaganja v razvoj. Toda: »Rezultati so bili izrazito negativni. Za razvoj so veliko več dajale države, v katerih je bil velik delež dela, kot pa tiste, v katerih je bil velik delež kapitala. Tudi med povečevanjem izdatkov za raziskave in razvoj in gospodarsko rastjo, kaj šele zaposlenostjo, vsaj na makroravni ni povezave,« pravi Mencinger. In dodaja: »Treba se bo sprijazniti, da gospodarsko rast določa povpraševanje.«

Kapitalskih dobičkov nikar

Slovenci se radi zgledujemo po Avstrijcih, vendar to počnemo selektivno. Avstrijska država bo z začetkom prihodnjega leta zvišala stopnjo obdavčitve dividend s 25 odstotkov na 27,5 odstotka.

Kaj pa v Sloveniji? Mramor je predlagal uvedbo enotne, 25-odstotne davčne stopnje na kapitalske dobičke namesto sedanjega postopnega zniževanja davčne stopnje glede na čas imetništva vrednostnih papirjev. Naletel je na silovit odpor. Očitalo se mu je, da državljane s takšno spremembo odvrača od dolgoročnega varčevanja, zavira razvoj domačega kapitalskega trga, odganja tuje investitorje. »Če bo obveljal predlog sprememb pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov, se vidimo na ustavnem sodišču,« je Mramorju zagrozil Stojan Petrič, nekdanji šef Kolektorja. Le štiri dni pozneje se je minister delu davčne reforme, ki se nanaša na kapitalske dobičke, odrekel, preostali reformni sveženj pa preložil na prihodnje leto. Tudi v Avstriji so se pojavili pomisleki, da bo višja obdavčitev kapitalskih dobičkov okrnila ugled domačega finančnega trga, vendar avstrijska vlada ni klecnila.

Mini davčna reforma krinka?

Preložitev reforme na prihodnje leto se zdi na prvi pogled nedolžna poteza. V resnici pa je nevarna, saj lahko vodi v poglobitev razslojenosti družbe. Treba je vedeti, da so del svežnja, ki ga je Mramor preložil na prihodnje leto, tudi spremembe zakona o dohodnini, s katerimi bi do leta 2020 ohranili četrti, 50-odstotni dohodninski razred. Brez teh sprememb po 1. januarju 2016 četrtega dohodninskega razreda ne bo več. To pomeni, da se bodo peščici najbolje plačanih zaposlenih v državi, gre za dobrih 3000 posameznikov, zvišale neto plače, državni proračun pa bo zaradi tega vsako leto prikrajšan za 16 milijonov evrov.

Strošek se zdi zanemarljiv, toda s 16 milijoni je mogoče narediti precej. Lahko bi, na primer, znesek minimalnega dohodka povečali z 288 evrov na 308 in s tem izboljšali položaj prejemnikov socialne pomoči in varstvenega dodatka, opozarja Združena levica. Četrti dohodninski razred je leta 2012 z zloglasnim zakonom o uravnoteženju javnih financ uvedla vlada Janeza Janše. Šlo je za začasni ukrep, ki naj bi veljal samo dve leti, vendar je bil nato podaljšan do konca leta 2015. Če bo vlada mečkala, s 1. januarjem 2016 ne bo več zakonske podlage za ohranitev četrtega razreda in že tako privilegirani bodo od države dobili 16-milijonsko darilo. Morda pa je to tisto, kar si Mramor že od začetka želi doseči. Spomnimo se, da je še julija letos razmišljal o znižanju najvišje dohodninske stopnje s 50 odstotkov na 41 odstotkov, kolikor znaša stopnja obdavčitve v tretjem dohodninskem razredu.

Domači mediji radi pišejo, da je avstrijska davčna reforma, ki bo začela veljati z novim letom, bistveno boljša od predlagane Mramorjeve, saj bo prinesla občutno razbremenitev stroškov dela, zaradi česar se bodo zvišale neto plače nižjega in srednjega razreda avstrijskih davkoplačevalcev. Vendar je treba vedeti, da je bilo delo v Avstriji do sedaj precej bolj obdavčeno kot pri nas. Zadnja analiza državnega statističnega urada (SURS) kaže, da je obdavčitev dela v Sloveniji nižja od evropskega povprečja, v Avstriji pa je bila nad evropskim povprečjem.

Implicitna stopnja davka na delo v Evropi je bila leta 2012 (zadnje leto, za katero so zbrani podatki) 36,1-odstotna, v Sloveniji pa je bila pol odstotne točke nižja. Slovenci smo po obdavčenosti dela šele na 12. mestu v EU, Avstrija pa se z več kot 40-odstotno implicitno davčno stopnjo uvršča na tretje mesto.

Če bo vlada preveč mečkala, z začetkom prihodnjega leta ne bo več zakonske podlage za ohranitev četrtega dohodninskega razreda. Bogati bodo od države dobili 16-milijonsko darilo.

Implicitna davčna stopnja pri obdavčitvi dela kaže razmerje med davki in socialnimi prispevki, ki jih plačajo delodajalci ter sredstvi za zaposlene in je po mnenju statističnega urada najprimernejša za mednarodne primerjave. V Sloveniji imamo nesporno visoke davke na najvišje plače – to je za najbolje plačanih deset tisoč zaposlenih –, pri večini drugih je obdavčitev precej podobna kot v Avstriji. Pri najnižjih plačah pa je obdavčitev v Sloveniji nekajkrat nižja.

Pri plačah se pogosto pozablja, da imamo pri nas regres, plačana prevoz na delo in prehrano. Ta znesek je v celoti neobdavčen (razen dohodnine na regres), vendar pa pri najnižjih plačah znaša tudi 30 odstotkov dodatnih prejemkov. Tega večina drugih evropskih držav nima. Skratka, pritoževanje, da je delo pri nas nadpovprečno obdavčeno, večinoma ni upravičeno.

Mramor je z mini davčno reformo skušal ustreči delodajalcem, s tem ko jim je omogočil dodatno nagrajevanje boljših kadrov. Osnutek zakona o posebni davčni obravnavi nagrajevanja delavcev predvideva, da bi podjetja zaposlenim kot nagrado za uspešnost vsako leto smela razdeliti do 20 odstotkov dobička pred obdavčitvijo, pri čemer višina nagrade ne bi smela presegati 5000 evrov. Prednost takšne nagrade je, da ne bi bila obremenjena s prispevki za socialno varnost in da bi se samo polovica nagrade vštela v osnovo za izračun dohodnine. Gre za nekakšno ’tretjo pot’ med socialno kapico, ki so jo zahtevali delodajalci, in pravo udeležbo delavcev pri dobičku podjetij, ki je sen sindikatov, pravi ekonomist Bogomir Kovač.

Zakaj že gre pri davkih?

Tipična kritika predlaganih in za zdaj umaknjenih sprememb davčne zakonodaje je, da si ne zaslužijo imena reforma, ker gre samo za prerazporejanje denarja »od tistih, ki ga ustvarjajo, k tistim, ki ga trošijo«. Očitno kritiki reforme pozabljajo, da davki vedno pomenijo razporejanje od enih k drugim, predvsem z namenom zagotavljanja solidarnosti med ljudmi, učinkovitosti družbe in zbiranja sredstev za skupne potrebe. Zato bolj razvite družbe zberejo in razporedijo prek davkov večji odstotek ustvarjenega BDP kot pa manj razvite družbe. Seveda so med razvitimi bolj socialno in solidarno usmerjene družbe – te prek davkov obračajo tudi več kot polovico BDP, na drugi strani pa so liberalnejše družbe (ZDA, Japonska ...), ki prek davkov obračajo precej manj. V ZDA ljudje resda plačajo manj davkov, a morajo zato plačati več storitev neposredno iz svojega žepa, to pa vodi v večjo razslojenost družbe in manjšo enakopravnost. V tej delitvi smo Slovenci v evropski sredini. Pri pobiranju davkov imajo ljudje praviloma v mislih zbiranje sredstev za nepotrebne in neučinkovite politike in birokrate, a večina zbranih davkov gre za pokrivanje izdatkov za naše osebne potrebe od šolstva, zdravstva do pokojnin, za nadomestila za vrtce, otroške dodatke, prehrano študentov in dijakov, za njihov prevoz, za nadomestilo za bolniško odsotnost in za brezposelne ...

Vse to lahko seveda znižamo in plačujemo nižje davke, tako kot v liberalnejših državah. A če to storimo, bo naša socialna slika bistveno slabša.