Odgovori na obtožbe

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Komentar

Knjiga Milan Kučan, prvi predsednik je doživela izjemen in z redkimi izjemami pozitiven medijski odziv. Razprava o njej, pa tudi intervjuji z mano in tiskovna konferenca ob izidu so odprli nekaj vprašanj in prinesli nekaj komentarjev, na katere mi zaradi obsega in razpršenosti poročanja ni uspelo odgovoriti ali sem to lahko storil le deloma.

Kaj novega knjiga sploh prinaša? Podlaga za to vprašanje je prepričanje, da o Kučanu vsi vemo vse. Res se je zelo veliko pojavljal v medijih, dve desetletji (tudi še dolgo po upokojitvi) je bil najbolj priljubljen slovenski politik. A nikoli ni bil predstavljen celovito in v knjižni obliki od otroštva do danes, skupaj z načinom razmišljanja in političnega delovanja ne le v posameznih obdobjih, pač pa v celoti, z mnenji sodobnikov, pričevanji sorodnikov ipd. Poleg tega je od Kučanove upokojitve leta 2002 minilo že 13 let in medtem so odrasle generacije, ki o njem vedo komaj kaj.

Zakaj izraz avtorizirana biografija in koliko je Kučan vplival na vsebino knjige? Oznako je založba prevzela iz zahodnega založništva. Gre za ustaljen izraz, ki se uporablja za življenjepise, nastale s soglasjem tistega, ki ga obravnavajo, saj o pomembnih ljudeh izhajajo različna besedila, tudi obrekovalska. Kučan ni narekoval ne koncepta in ne vsebine knjige. Njegove pripombe h končni verziji besedila, ki jo je prebral, so bile v glavnem faktografske, dodal je tudi nekaj opozoril na stvari, ki sem jih v njegovem delu prezrl ali jim dal premalo poudarka (mladinske delovne akcije, ki sem jih sprva le omenil, njemu pa so se zdele pomembne, ker so ga oblikovale; pomen, ki ga je pripisoval odnosu do Rusije tudi kot depozitarke avstrijske državne pogodbe; zavzemanje za to, da se Slovenija pridruži višegrajski skupini). Kučan ni posegal v moja mnenja ali mnenja drugih ali želel, da kaj od zapisanega izvržem. Knjiga je avtorska in v tej zgodbi, kot sem rekel na tiskovni konferenci, Kučan ni Pierce Brosnan v vlogi fiktivnega Tonyja Blaira in jaz nisem Ewan McGregor v vlogi pisca iz filma Romana Polanskega Ghost Writer.

O kritiki, da v intervjuju za Delo nisem znal ali si upal odgovoriti na vprašanje, zakaj se z desnice še vedno vrstijo napadi na Kučana: v intervjuju se v to res nisem spuščal. Gre za sicer vedno bolj obrobno percepcijo, da je Kučan kriv za vse. Strinjam se s pisateljem Matejem Dolencem, da je Kučan raison d’être enega politika, njegove stranke in tistih medijev, ki jih obvladuje. Zato, če povzamem Dolenca, lahko Kučanu le želijo dolgo življenje, njemu pa ni treba početi drugega kot sedeti na kavču in gledati televizijo. Videnje sveta skozi zarote je odlično analizirala Spomenka Hribar, ki jo v knjigi navajam. Prav tako prikazujem celotno genezo teh napadov, ki so se začeli leta 1992, ko se je tedanja socialdemokratska stranka komajda prebila v parlament, Janez Janša pa je razvil tezo, da se je osamosvojitveni kapital napačno porazdelil. Skupaj z zahtevo, da je treba raziskati trgovino z orožjem, in Janševim prepričanjem, da ga je dal leta 1988 aretirati Kučan, je to pripeljalo do konstrukta, da v Sloveniji obstaja organizirana mafijska mreža, ki jo vodi Kučan, na kateri še 13 let po njegovi upokojitvi temelji politika dela desnice. Res pa težko razumem, kako se je vsa ta leta tudi precejšen del druge slovenske politike in medijev prilagajal takemu konstruiranemu pogledu. Bodisi iz preračunljivosti, oportunizma ali iz strahu.

O oznaki, da je knjiga »lažna«: kritika prihaja iz krogov, ki o Kučanu ustvarjajo konstrukte, lažejo o njem in tudi ponarejajo dokumente. Pri očitku gre torej za klasični »spinovski« obrat, t. i. transfer, ko nekdo svoj način razmišljanja in delovanja projicira na drugega. Takšni triki so sicer zaradi prozornosti in povečanega števila medijev vedno manj učinkoviti. Knjiga je napisana po znanstvenih merilih, ima blizu 950 opomb in se po postopku ne razlikuje od podobnih del na Zahodu. Zelo dobro sem se zavedal, da je stvari v zvezi s Kučanom treba argumentirati ne enkrat, ampak dvakrat ali trikrat. Tudi vejice in pike, kot bi rekel Maček Muri. Zato je knjiga obsežnejša, kot bi bila, če bi izšla v kakem drugem okolju. Obstajajo pa seveda ljudje in mediji, ki so jim edina resnica tviti enega politika, vse drugo pa laž. Taki knjig ne potrebujejo. Oziroma če sem natančen, potrebujejo strogo predpisano literaturo.

Obstajajo seveda ljudje in mediji, ki so jim edina resnica tviti enega politika, vse drugo pa laž. Taki knjig ne potrebujejo.

V dveh desničarskih medijih (Reporterju in Demokraciji) so se že pred izidom pojavile vnaprejšnje »ocene« knjige, prav tako pa pred izidom in po njem patološki osebni napadi name. Pravzaprav nadaljevali, saj gre za kontinuirano pisanje o meni, ki se je ob knjigi o Kučanu le stopnjevalo. Ukvarjanje s tem tiskom je za normalnega človeka popolna izguba časa, vendar to ne pomeni, da (kar zadeva pisanje o meni) stvari niso zbrane in pravniško obdelane. Obe reviji dobita smiselno družbeno dimenzijo le, če ju obravnava Jure Godler v svoji humoristični oddaji. No, tokrat sem zaradi pomena knjige naredil izjemo, čeprav prebijanje skozi besedno greznico terja veliko samodiscipline. Kaj naj bi bila vsebinska kritika knjige v poplavi bifejskih zmerljivk na moj račun, sploh ni mogoče zaznati. Jim pa v besu vseeno uide bistvo, ki je tudi edina rdeča nit pljuvanja: veliko razočaranje, ker knjiga utira pot prevladujočemu pogledu na Kučana.

Za vsaj približno razumevanje forme mentis, ki obvladuje takšno pisanje, bom odgovoril na tri primere.

Zgodovinar Stane Granda je v Reporterju (16. 11. 2015) uprizoril doslej svoj najdaljši in najprimitivnejši napad name. Knjigo je razglasil za »karamelizirano biografijo«. To bi od koga drugega vzel celo za poklon, saj knjiga je knjižni posladek in so jo bralci hitro vzeli za svojo. Ne dvomim, da se Granda na karamele dobro spozna. Precej manj pa na zgodovino, še najmanj na sodobno. Sedaj, v zrelih letih, se razglaša za nekakšnega zgodovinarskega disidenta, ki je »dobival klofute« od zgodovinske komisije CK ZKS, kar naj bi implicitno letelo tudi name, saj sem bil tam zaposlen. Kakšne »klofute« je dobival, ne pove. Razumljivo, saj je arhiv zgodovinske komisije in sekcije marksističnega centra za vprašanja zgodovinopisja (oboje je kar pomešal) v celoti ohranjen in je kaj lahko preverljivo, ali je bilo njegovo ime kadarkoli izgovorjeno na kakšnem sestanku. (Kakšna je bila funkcija obeh organov in kaj sta počela, sem nazorno pojasnil že pred skoraj 20 leti v reviji Razgledi in ne mislim ponavljati; kdor hoče, naj si pač ogleda tam). Razlaga je v preverjenem znanstvenem slogu Staneta Grande »što se babi htilo, to se babi snilo« in »rekla-kazala«. Samopomilovanje in sklicevanje na imaginarne krivice pa opravičilo za njegovo bolestno ideološko obračunavanje z drugimi. Granda bi v resnici moral vsak dan prižgati svečo, ker je lahko kariero delal v socializmu. Danes ne bi prišel niti skozi prvi krog razpisa za mladega raziskovalca. Čeprav poklicni raziskovalec v varnem inštitutskem zavetju in osem let starejši od mene, je doktoriral tri leta za menoj, sedaj pa mi skuša nekaj docirati o sodobni zgodovini. Njegov raziskovalni domet je disertacija o letu 1848 v Novem mestu in okoliških vaseh (Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49), pa še to je moral razglasiti za univerzitetni učbenik, da je sploh dobil habilitacijo. Njegova mednarodna odmevnost sega od Tinj do Drage. O tem, kakšen intelektualni domet ima, pa se zlahka prepriča vsak, ki zmore prebrati vsaj nekaj stavkov bruhanja po meni. Jedro njegove kritike je v tem, da me razglaša za hlapca. Hlapčevstvo (tudi »oberknehtovsko mentaliteto« in podobno) mi očita človek, ki je dvojni hlapec: janšizma in katoliške hinavščine ter sprevrženosti! Človek, za katerega zgodovina ni predmet raziskovanja in soočanj različnih pogledov, pač pa orodje za mahničevsko širjenje sovraštva do drugače mislečih in spodbujanje kulturnega boja!

Ivan Puc je prav tako v Reporterju (9. 11. 2015) spisal še en prežvečen ideološki traktat o meni. A v tokratnem prispevku je šel daleč čez mejo. Po preverjenem postopku diskreditacije me je obtožil plagiatorstva diplomske naloge. V članku, ki govori izključno o meni, sta v okvirčku naslov »Prepisovanje študentskih diplomskih del« in izjava Igorja Grdine iz leta 2010, da je eden od profesorjev zgodovine s Filozofske fakultete v Ljubljani »pod svojim imenom objavil kar precej strani iz slovenistične diplomske naloge«. (Gre sicer za stari in leta ponavljani Grdinov konstrukt, ki zadeva nekoga drugega, Grdina pa je v njem zaradi razhoda s prijateljem umazano zlorabil mentorski položaj za osebni obračun.)

Poročanje medijev o knjigi in odziv bralcev kažeta, da se tudi v javnosti vzpostavlja odnos do Kučana kot zgodovinske osebnosti in da iracionalni konstrukti v zvezi z njim ostajajo na obrobju.

Več kot dve desetletji sem dokazano eden najbolj iskanih in priljubljenih mentorjev na Filozofski fakulteti, pa tudi na drugih fakultetah in univerzah. Vsem prošnjam za mentorstvo niti približno ne morem ugoditi. Moji študenti dobivajo Prešernove nagrade (prav v tem času dve), sam pa priznanja različnih organizacij za delo z mladimi. Moji diplomantke in diplomanti, magistre in magistri, doktorandke in doktorandi zasedajo vidne položaje v slovenski družbi. Izrazito tudi v medijih. Ironično, celo v janšističnih! Sem verjetno edini slovenski profesor zgodovine, ki je prepoznaven tudi v šolskih krogih držav Jugovzhodne Evrope, saj že vse od konca jugoslovanskih vojn v zelo težavnih razmerah kot prostovoljec nevladne organizacije CDRSEE delam z njihovimi učitelji in profesorji ter dijaki. Svoje študente sem vedno spodbujal k objavam in jim pri tem pomagal. Na katedri za sodobno zgodovino, ki jo vodim, objavljamo celo seminarje študentov, da bi njihovo avtorstvo čim prej in čim bolj prišlo do izraza. Pa se najde pokvarjena reporterska duša, ki mi sedaj očita plagiatorstvo. Če Puc misli, da se bo ob tem bednem poskusu diskreditacije moje poklicne integritete izmazal brez posledic, se zelo moti!

V dosedanjih stopnjevanih napadih je Reporter bolj ali manj pokuril svoj agitpropovski kadrovski potencial. (Čeprav bo temo gotovo še naprej nabijal v neskončnost, kaj pa mu drugega ostane?) Pričakovano je ostal še Igor Omerza, ki naj bi »raztrgal« Kučanovo biografijo (Reporter, 23. 11. 2015). Nekdanji politik iz propadle LDS, ki je, potem ko mu stranka ni več prinašala karierne koristi, postal »publicist« in vnet Janšev zagovornik, v nekakšni samoreklami za svoje knjige iz njih ponavlja lastne presoje. Te naj bi, v nasprotju z zgodovinopisjem, prinašale »pravo resnico«. Večina zadev se znova vrsti okrog JBTZ in domnevne Kučanove vloge pri aretaciji, pa prikazovanja Kučana kot Kavčičevega nasprotnika, pa njegovih napadov na Kocbeka. Kučana obtožuje tudi, da je bil sodelavec varnostne službe JLA. In znova in znova, da je bil Janša takrat največja nevarnost za Kučana in slovenske oblasti. Omerza v svojem žabjem pogledu, obsedenem s SDV, sedaj grozi, da če bodo interpretacije iz knjige začele prevladovati v Sloveniji, bo »prisiljen, čeprav z odporom«, napisati knjigo Kučan in Udba in tako postaviti stvari na pravo mesto. Ja res, tako kot jih je z dosedanjimi knjigami! Križar Omerza bo rešil ogroženo Slovenijo pred Kučanom in Repetom, saj to, kar počenjata, »ni ne zdravo ne varno za razvoj mlade parlamentarne slovenske republike …«.

O sebi in svojih knjigah sem prebral že marsikaj. Da bi ogrožal varnost in razvoj Slovenije, pa je vsekakor presežek dosedanjih obtožb. »Demokrat« Omerza se je več kot očitno navzel duha SDV-jevskih dokumentov, v katerih plava. Ali pač duha svojega političnega okolja, saj kakšne velike razlike ni. Le upam lahko, da Slovenije pred mano ne bo reševal z vrnitvijo v politiko in na kakšno vidnejšo politično funkcijo.

Prve strokovne ocene nakazujejo, da bo knjiga v zgodovinopisju vzpostavila neki osnovni standard v vrednotenju Kučana, tako kot ga je knjiga o Stanetu Kavčiču, ki sva jo napisala s kolegom Prinčičem. Seveda se bodo te ocene še spreminjale in bodo, kot je v navadi, različne. A vendar v nekem normalnem strokovnem okviru. Večinsko pozitivno poročanje medijev o knjigi in odziv bralcev (delo že gre v ponatis) kažeta, da se tudi v javnosti vzpostavlja odnos do Kučana kot zgodovinske osebnosti in da iracionalni konstrukti v zvezi z njim ostajajo na obrobju. To me veseli ne le kot avtorja knjige, pač pa tudi kot državljana, saj je to sicer skromen, a pomemben kazalec, da se odnos Slovencev do preteklosti mukoma in počasi, a vendarle normalizira.