Krepi se nestrpnost do drugačnih

Švedska je zadnjih štirideset let zaradi velikodušne politike do priseljencev veljala za »moralno velesilo«. Med begunci in ekonomskimi migranti ni delala razlik. Sprejemala je tako rekoč vse, ki so potrkali na njena vrata. Številni sociologi so Švedsko dajali za zgled uspešnega sobivanja različnih kultur. Danes priseljenci iz t. i. tretjih držav, večinoma z Balkana, Bližnjega vzhoda in iz Afrike, sestavljajo 16 odstotkov prebivalstva Švedske.

Tudi ob aktualni begunski krizi Švedska ni zaprla svojih vrat. Letos bo ta skandinavska država, ki šteje okrog 10 milijonov ljudi, sprejela kar 190 tisoč beguncev in ekonomskih migrantov. To je glede na število prebivalstva več kot Nemčija oz. toliko, kot če bi Slovenija letos sprejela 38 tisoč beguncev in ekonomskih priseljencev.

Večina političnih strank na Švedskem in vodilni mediji takšno politiko podpirajo. Toda z valovi beguncev in migrantov se krepi tudi skrajna desnica; utelešajo jo Švedski demokrati, ki nasprotujejo priseljevanju. Leta 2010 je s 5,7 odstotka glasov ta stranka prvič prestopila parlamentarni prag, leta 2014 pa je že dobila 12 odstotkov glasov in zasedla 49 sedežev. Letos jo v javnomnenjskih anketah podpira več kot četrtina vprašanih Švedov.

Kaj se dogaja s Švedsko in njenim multikulturalizmom? Odgovore na to vprašanje je skušala najti Guardianova novinarka Phoebe Greenwood, ki se je prejšnji teden udeležila kongresa SDU (Sverigedemoratisk Ungdom), podmladka Švedskih demokratov. Člane je najprej pobarala o tem, zakaj vsi nosijo obleke in kravate. »Želimo ustvariti dober vtis. Nočemo izgledati kot umazani Romuni,« ji je pojasnil eden izmed mladeničev.

Greenwoodova se je pogovarjala tudi z Jessico Ohlson, novo voditeljico strankinega podmladka. Pojasnila je, da 150 tisoč priseljencev letno predstavlja za Švedsko tveganje, na katero družba ni pripravljena. »Tudi judovstvo, ne samo islam, je tuje naši družbi. Če bi vsi hoteli imeti svoje praznike, zahtevali svojo hrano v šolah in v službi, to enostavno ne bi delovalo. Morda to deluje v Veliki Britaniji ali v Združenih državah Amerike, vendar imajo tam drugačno kulturo.« Dodala je, da nikakor ni rasistka.

Poglejte samo njihovo stran na Facebooku! Polna je sovražnega govora. Spodbujajo sovraštvo!

Novinarka je obiskala tudi Trollhättan, manjše mesto na jugu Švedske, kjer je 22. oktobra letos 21-letni neonacist Antun Lundin Petterson v šoli z mečem pokončal Ahmeda Hassana, 15-letnega učenca iz Somalije, in pomočnika učitelja Lavina Eskanderja, po rodu iz Iraka. Na pogrebu je govoril imam mošeje Trollhättna, Haj Ahmed, in okrivil za napade na priseljence tudi pripadnike demokratov. »Poglejte samo njihovo stran na Facebooku! Polna je sovražnega govora. Spodbujajo sovraštvo! Tam kričijo, da imajo dovolj priseljevanja: ‘Spravite jih ven! Dovolj jih imamo!’ Vse to vidijo tudi naši poslanci, a ne ukrepajo.« Ahmed je še dodal: »Po pogrebu sem govoril z očetom žrtve. Rekel mi je samo eno stvar: ‘Če bi nas poznal, nam tega ne bi storil.’«

Švedska dobro skrbi za begunce. Registrirani dobivajo 650 evrov žepnine na mesec. Toda Tino Sanandaji, kurdsko-švedski emigrant, ki se je rodil v Iranu in se pri desetih letih preselil na Švedsko, kasneje pa na Univerzi v Chicagu doktoriral iz migracij, je za Globe and Mail, vplivni konzervativni kanadski dnevnik, povedal, da vse ni tako enostavno. Ni resnične integracije neevropskih priseljencev v švedsko družbo. »48 odstotkov delovno sposobnih emigrantov je brezposelnih. Kar 48 odstotkov socialne pomoči gre priseljencem. Priseljenci zaslužijo v povprečju 40 odstotkov manj kot Švedi. Večina ljudi, obtoženih umora, posilstva in ropov, pripada prvi ali drugi generaciji priseljencev. Od osemdesetih let je imela Švedska največji porast neenakosti med državami OECD.« Po Sanandaju se Švedska močno trudi integrirati priseljence. »Toda švedski trg delovne sile potrebuje visoko izurjene delavce. Kakšne možnosti ima torej za delo 40-letna Afričanka?« Poleg tega se sanje priseljencev, da bodo njihovi otroci postali polnokrvni Švedi, ne uresničujejo. »Večina pripadnikov druge generacije priseljencev živi v socialnih getih,« pravi Sanandaj.

Tudi Švedsko, ki velja za »moralno velesilo«, naklonjeno priseljevanju, čaka še veliko dela pri integraciji priseljencev. Ni ustrezne komunikacije med priseljenci in »avtohtonimi« prebivalci. Pripadniki podmladka demokratov pa tako in tako trdijo, da se s priseljenci nočejo pogovarjati. »Ne vem, ali sovražijo našo barvo ali našo religijo. Preprosto sovražijo,« je novinarki dejal eden izmed temnopoltih priseljencev. Možakar s Kosova, ki živi na Švedskem že 23 let, pa žalostno ugotavlja, da je »s prihodom novih beguncev veliko več sovraštva. Vedno, ko se nekaj zgodi, pravijo, da so krivi priseljenci. To boli. Nočejo biti naši prijatelji. Ne marajo naših otrok. Zakaj se ne pogovarjajo z nami?«