Spodnja Štajerska je nemška!

»Pokrajinski svetnik (Gaurat) Franz Steindl, ki je bil z odlokom z dne 10. maja t. l. postavljen za voditelja z istim odlokom ustanovljene politične organizacije nemškega narodnega socializma na slovenskem Štajerskem (Steierischer Heimatbund), je izjavil, da je od Führerja Hitlerja dobil povelje: ‘Machen Sie mir dieses Land wieder Deutsch!’ (Napravite mi to deželo zopet nemško!) Isti Franz Steindl je na proslavi, ki jo je priredil Schwäbischer Kulturbund v Mariboru v dvorani Union, izjavil, da bo najlepša ura njegovega življenja takrat, ko bo Gauleiter lahko stopil pred Führerja in mu javil: ‘Moj vodja! Nekoč ste mi naročili, naj Spodnjo Štajersko napravim nemško. – Spodnja Štajerska je nemška.’«

Adolf Hitler je leta 1923 med prestajanjem kazni v landesberški trdnjavi napisal knjigo Mein Kampf (Moj boj), ki je postala programski temelj nacionalsocialistične stranke. V delu je napovedal, da je najpomembnejši cilj »nemškega naroda gospodarjev« doseči nov življenjski prostor, ki si ga bo treba izboriti na vzhodu, pri čemer je imel v mislih Sovjetsko zvezo. V skladu s teorijo o arijski rasi so bili poleg Judov, Romov ter Sintov prav Slovani prepoznani kot »manjvredna rasa«. Hitler je v svojem delu Mein Kampf posebej poudaril sovražni odnos do Slovanov v avstrijskem delu habsburške monarhije. Prepričan je bil, da nameravajo slovanizirati monarhijo. Večkrat sicer izrecno omenja Čehe, ker pa so bili tudi Slovenci slovanskega rodu, je jasno, da so v ta Hitlerjev okvir vsekakor sodili. Hitler namreč v knjigi v okviru teze o slovanizaciji monarhije med mesti, ki v tem pogledu hitro napredujejo, omenja tudi Ljubljano.

Sicer pa so zgodovinski temelji za sovražni odnos do Slovencev s strani nemškega prebivalstva izvirali še iz časov narodnostnih bojev v habsburški monarhiji ter zlasti iz travme njenega razpada, ko je po številu manjšinsko, v glavnem urbano nemško prebivalstvo izgubilo dotlej dominanten položaj. Pri tem imamo v mislih predvsem razmere na Štajerskem, pa tudi na Koroškem. Nemci, ki so po nastanku jugoslovanske države odšli, in tisti, ki so postali manjšina znotraj njenih meja, so v času med obema vojnama načrtno skrbeli, da je bilo v nemško govorečem okolju prepričanje o nemškemu značaju teh dežel še vedno živo. Sicer ne gre prezreti pogosto nenaklonjenega odnosa jugoslovanskih oblasti do nemške manjšine, kjer je zlasti izstopal Anton Korošec kot notranji minister v Stojadinovićevi vladi. Povedati je treba tudi, da je pri ukrepih zoper nemško manjšino Korošec imel na voljo zanesljive podatke o dejavnostih, povezanih z nemškimi ustanovami, ki so se ukvarjale z Nemci zunaj meja rajha. Te mu je iz prve roke posredoval Alojzij Kuhar, ki se je v napol vohunski misiji – predstavljal se je za Nemca iz Jugoslavije – dodobra seznanil z nameni in naravo nemških manjšinskih ustanov.

Hitler je v svojem delu Mein Kampf posebej poudaril sovražni odnos do Slovanov v avstrijskem delu habsburške monarhije. Večkrat sicer izrecno omenja Čehe, ker pa so bili tudi Slovenci slovanskega rodu, je jasno, da so v ta Hitlerjev okvir vsekakor sodili.

Z oživitvijo revizionističnih teženj po Hitlerjevem prihodu na oblast ter po priključitvi Avstrije nemškemu rajhu so bili predvsem štajerski in koroški nemški nacionalisti, ki so bili Slovencem že tradicionalno nenaklonjeni, ter precejšen del nemške manjšine, ki se je v znatni meri nacificirala, vse bolj prepričani, da je v skladu s Hitlerjevo zahtevo, da morajo vsi Nemci živeti v eni državi, napočil čas za »vrnitev« (predvsem) Štajerske v rajh. Pri tem je imel pomembno vlogo leta 1938 ustanovljeni Inštitut za Nemce na jugovzhodu v Gradcu, ki je bil skupaj z obmejnima uradoma NSDAP v Celovcu in Gradcu glavno središče za znanstveno podlago nacistične politike in njene osvajalne težnje. V načrtih pred napadom sil osi na Jugoslavijo je Hitler prepuščal slovensko ozemlje italijanskemu vplivu, Nemce naj bi zanimal le mariborski okraj, to je Spodnja Štajerska. To so šteli za nemško nacionalno ozemlje in v tem smislu gre tudi razumeti Hitlerjev prihod v Maribor 26. aprila 1941 ter njegove izjave, da je treba te kraje napraviti zopet nemške. V obmejnih krogih so postajali vse bolj nestrpni in so že poleti 1940 pošiljali v Berlin spomenice z zahtevami po spremembi severne jugoslovanske meje v korist Nemčije. Vendar so v Berlinu predloge zavračali, ker je bilo v tedanjem interesu Nemčije, da v jugovzhodni Evropi ohrani mir.

Po množičnih demonstracijah proti pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu, odstopu vlade Dragiše Cvetkovića – dr. Vladka Mačka, izsiljenim z udarom, odstranitvi regentskega sveta in razglasitvi prestolonaslednika Petra II. Karađorđevića za kralja 27. marca 1941, je Hitler še isti dan sklenil z vojno razbiti Jugoslavijo kot vojaško silo in državo. Odločil se je za napad na Jugoslavijo in Grčijo, ki ga je izvedel skupaj z zavezniškimi državami (Italijo, Madžarsko in Bolgarijo). Pri tem je Hitler izrecno poudaril, da »Slovenci in Srbi nikoli niso bili nemški prijatelji«. S tem je tudi napovedal, kakšna usoda čaka ta dva naroda v okviru totalitarnega in rasističnega »novega reda«, ki so ga ustvarjale sile osi.

Okupacija in razkosanje slovenskega ozemlja

Po kratki aprilski vojni in kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske je bilo slovensko ozemlje v Kraljevini Jugoslaviji (Dravska banovina) zasedeno in razkosano med tri oziroma štiri okupatorje. Na zasedenem ozemlju so vrhovna poveljstva vseh treh okupacijskih vojsk uvedla vojaško upravo. Ta je na raznih zasedenih območjih trajala različno dolgo, najmanj na nemškem – do 14. aprila 1941, na italijanskem do 3. maja 1941 in najdlje na madžarskem območju – do 15. avgusta 1941.

Še med vojaškimi operacijami v Jugoslaviji in Grčiji je Hitler s svojima ukazoma 3. in 12. aprila 1941 razdelil Jugoslavijo med štiri in Slovenijo med tri okupatorje. Slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino in Gorenjsko ter štiri vasi v Prekmurju (10.261.09 km²) je prisodil Nemčiji, večino Dolenjske, Notranjske in Ljubljano Italiji (4.544.09 km²), Prekmurje (997.54 km²) pa Madžarski. Če upoštevamo prebivalstvo po zadnjem štetju v Kraljevini Jugoslaviji (1931), je Nemčija pridobila 798.700, Italija 336.279 in Madžarska 102.867 prebivalcev. Meje med tremi okupacijskimi območji so nato postale tudi državne meje, nekaj vasi v okolici Bregane pa je kasneje pripadlo Pavelićevi Neodvisni državi Hrvaški. Slovensko ozemlje v okviru dotedanje Dravske banovine aprila 1941 ni bilo le razkosano med okupatorje, ki so že prej nadzorovali nekatere dele, temveč še razbito v nekaj pokrajinskih upravnih enot. Nemški okupator je zasedeno slovensko ozemlje razdelil v dve začasni pokrajinski upravni enoti: v Spodnjo Štajersko s središčem v Mariboru in v »zasedena območja Koroške in Kranjske« s središčem na Bledu. Madžarski okupator je Prekmurje upravno združil z bližnjima madžarskima velikima županijama Vas (murskosoboški okraj) in Zala (dolnjelendavski okraj) ter tako obnovil upravno razdelitev iz časov Habsburške monarhije. Le Italija je dodeljeno ozemlje obdržala v eni upravni enoti – Ljubljanski pokrajini s središčem v Ljubljani. Če upoštevamo še slovensko ozemlje zunaj okupatorjevih upravnih enot, zlasti Julijsko krajino, ugotovimo, da je bilo razbito na deset ali enajst pokrajinskih upravnih enot, od katerih je le ena – Ljubljanska pokrajina – imela svoje središče na območju sedanje Republike Slovenije.

Za zasedeno slovensko ozemlje je značilno, da so ga vsi trije okupatorji nameravali anektirati še v letu 1941, na priključena območja raztegniti svoje pravo in jih vključiti v svoj družbeni sistem. Italijanski okupator je to storil prvi, 3. maja s kraljevim ukazom, ki so ga leta 1943 v parlamentu spremenili v zakon. Madžarski okupator je Prekmurje priključil k Madžarski z zakonom parlamenta 16. decembra 1941 (po njihovi dikciji so ozemlje »vrnili« k matici!), istočasno kot druga zasedena območja Jugoslavije (Baranjo, Bačko in Medžimurje, v katerem je bil tudi del slovenskega ozemlja). Nemški okupator je že 30. maja 1941 predvidel 1. oktober 1941 kot dan predvidene formalnopravne priključitve zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu. Obe začasni pokrajinski upravni enoti – Spodnjo Štajersko in »zasedena območja Koroške in Kranjske« – so nameravali priključiti istočasno. Do takrat naj bi prilagodili upravno organizacijo tisti v sosednjih avstrijskih pokrajinah, kar so z ustanovitvijo okrožij tudi storili, in odstranili »nezaželene elemente«, kar jim je uspelo le deloma. Čeprav so v sporočilih o prestavitvi dneva priključitve na 1. november 1941 in nato na 1. januar 1942 navajali »zakonsko-tehnični« razlog, je bil pravi vzrok v tem, da so iskali ustreznega voditelja, ki bi nato kot koroški pokrajinski vodja NSDAP in državni namestnik upravljal z Gorenjsko in Mežiško dolino povečano »staro« Koroško. Ko je Hitler novembra 1941 za omenjeno mesto izbral tedanjega salzburškega funkcionarja dr. Friedricha Rainerja, naj bi slovesna formalnopravna priključitev stekla 1. januarja 1942. Po dogodkih pri Rovtu pod Blegošem, ko je decembra 1941 v boju s partizanskimi enotami padlo 45 nemških policistov, je dr. Rainer predlagal odložitev priključitve za pol leta, nato pa so jo dokončno preložili na čas po koncu vojne. Medtem ko so za Spodnjo Štajersko predvidevali, da bi ob formalnopravni priključitvi tam uvedli nemško pravo, so za Gorenjsko in Mežiško dolino ocenili, da bi ga uvedli le deloma in bi tam imela še naprej velike pristojnosti državni komisar za utrjevanje nemštva Heinrich Himmler in njegov pooblaščenec dr. Rainer. Obe začasni upravni enoti sta tako še naprej upravljala voditelja civilne uprave, ki sta svoje sedeže prenesla v Gradec in Celovec. V obeh pokrajinah gre torej za zasedeno in ne formalnopravno priključeno ali vključeno ozemlje, čeprav sta voditelja širila posamezna področja nemškega prava na svoji upravni območji.

Hitler je izrecno poudaril, da »Slovenci in Srbi nikoli niso bili nemški prijatelji«. S tem je tudi napovedal, kakšna usoda čaka ta dva naroda.

Etnocid nad Slovenci

Slovenska medvojna izkušnja je bila edinstvena predvsem v tem, da Slovenija ni bila edino evropsko ozemlje, ki je bilo razkosano in okupirano – podobno izkušnjo je doživela tudi Grčija –, bila pa je edina, ki je doživela še naslednji korak: priključitev k nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in Horthyjevi Madžarski. Tako v državni pogodbi, ki so jo leta 1942 sklenile države »naslednice« bivšega jugoslovanskega ozemlja, po kateri so si Nemčija, Italija, Madžarska, NDH in Bolgarija razdelile premoženje Kraljevine Jugoslavije, v nobeni obliki ni mogoče zaslediti omembe Slovenije in Slovencev. V tem pogledu je bila v boljšem položaju celo Srbija, katere »interese« je zastopala na konferenci Nemčija, ali pa na primer Črna gora, ki jo je zastopala Italija. Slovenskih »interesov« na omenjeni konferenci ni zastopal nihče in Slovenija kot geopolitični pojem na političnem zemljevidu nove Evrope, ki so jo ustvarjale sile osi, sploh ni obstajala. Pri razdelitvi jugoslovanskega ozemlja so skladno s Hitlerjevo odločitvijo, da bo Jugoslavijo uničil kot državno tvorbo, okupatorji izhajali iz pravnega naslova debelacije, kar je pomenilo, da je zanje Jugoslavija kot mednarodnopravni subjekt prenehala obstajati. Takšna razlaga mednarodnega prava, ki je seveda zavezniki niso priznavali kot zakonite, je predvsem omogočala, da so okupatorji lahko priključili dele njenega ozemlja k svojim državam.

To je tudi na formalni mednarodnopravni ravni potrjevalo iz ravnanja agresorjev razvidno dejstvo, da za Slovence kot narodnopolitični subjekt v okviru totalitarnega in rasističnega novega reda, ki so ga ustvarjale sile osi, ni bilo prostora. Vsi okupatorji so nameravali dolgoročno uničiti slovenski narod kot etnično enoto in uskladiti narodne meje z novimi državnimi mejami, čeprav so si zastavili različne časovne okvire ter se tudi posluževali različnih metod in oblik za uresničitev tega cilja.

V zadnjih desetletjih se je v slovenskem zgodovinopisju uveljavil za usodo, ki je bila namenjena slovenskemu prebivalstvu s strani okupatorjev, izraz »etnocid«, ki je v precejšnji meri nadomestil prej običajno, a nekoliko čustveno oznako, da je bil slovenski narod obsojen na smrt. Izraz, ki je sestavljen iz grške besede »etnos« (narod) in latinske »cide« je skoval in utemeljil poljski Jud Raphael Lemkin že v času vojne, istočasno ter na enak način kot pojem »genocid«. Ta izvira iz grške besede »genos« (pleme, rasa) in latinske besede »cide« (po analogiji s homocidom, fratricidom). Pojem etnocid, ki je dobil potrditev tudi v resoluciji Združenih narodov leta 1948, pomeni zanikanje pravice narodni skupnosti do uporabe, razvijanja in posredovanja lastne kulture in lastnega jezika, tako kolektivno kot posamezno, genocid pa je fizično uničevanje etničnih skupin. Pojava velikokrat potekata hkrati, med seboj se dopolnjujeta, in tako lahko tudi v slovenskem primeru zasledimo nekatere značilnosti njunega prepletanja.

Nacistična politika na zasedenem ozemlju

Temeljni namen nacističnih oblasti je bil izpolniti navedeno Hitlerjevo naročilo, ki so ga takoj začele brezobzirno izvajati ter svojih namenov niso niti najmanj prikrivale. Nacisti so imeli že vnaprej izdelan načrt, zaobjet v »smernicah za izselitev tujerodnih elementov«, ki jih je 18. aprila 1941 v Celovcu in Mariboru pripravil državni komisar za utrjevanje nemštva in šef nemške policije Heinrich Himmler. Nacistični raznarodovalni program je izhajal iz teorije o treh vrstah prebivalstva na zasedenem ozemlju, narodno zavednih Slovencih, Vindišarjih in Nemcih, ter je imel tri bistvene sestavine: množični izgon Slovencev, množično naselitev Nemcev ter hitro in popolno ponemčenje tistega prebivalstva, ki bi ostalo doma.

Po Himmlerjevih »smernicah« naj bi v petih mesecih od maja do oktobra 1941 izgnali od 220 do 260 tisoč Slovencev ali povprečno vsakega tretjega Slovenca, ki je takrat živel na nemškem zasedbenem območju. Himmler je v svojih smernicah za izgon predvidel nekaj skupin ljudi: 1. slovensko izobraženstvo, predvsem duhovnike, profesorje, učitelje, tudi druge politično vplivne in izpostavljene ljudi (v prvem valu izgona), 2. priseljence iz drugih pokrajin ali iz tujine po letu 1914 (v drugem valu), 3. obmejno prebivalstvo (v tretjem valu), 4. tiste, ki se ne bi prijavili v novi nemški organizaciji ali društvu ali jih zaradi rasnih ali političnih razlogov ne bi sprejeli vanju. Osebe, ki bi jih izgnali na tuje in bi imele prav dobro rasno oceno, naj bi odpeljali v Nemčijo na ponemčenje. Poleg tega so predvideli naselitev 60 do 100 tisoč naseljencev nemške narodnosti.

Dejansko so v treh fazah, od junija 1941 do konca julija 1942, izgnali v Srbijo 7500, v Neodvisno državo Hrvaško 10.000 in v Nemčijo 37.000 ljudi, okoli 17.000 oseb pa je emigriralo večinoma v Ljubljansko pokrajino, kar so italijanske oblasti takrat dopuščale. Aprila 1942 so izgnali tudi 917 Slovencev z avstrijskega dela Koroške. Zaplenjeno imovino sta prevzela urada pooblaščencev državnega komisarja za utrjevanje nemštva, ki sta vodila civilno upravo z izpostavami in jo dala bodisi nemškim naseljencem ali pa v začasno upravljanje nemškim zaupnikom. Le tistim, ki so jih odpeljali v Nemčijo, so obljubili odškodnino. Na njihova domovanja so naselili 14.000 Nemcev, ob Sotli, v brežiškem trikotniku in pasu na desnem bregu Save povečini kočevskih Nemcev. Ti so zapustili Kočevsko, ki je pripadla Italiji, s tem pa tudi kraje, kjer so živeli vse od naselitve v 14. stoletju.

Raznarodovanje je temeljilo na predpostavki, da so prebivalci večinoma Vindišarji, Nemcem sorodni po krvi, rasi in kulturi – kar je veljalo zlasti za Štajersko, v nekoliko manjši meri pa za Gorenjsko. Te ljudi je treba le še naučiti nemškega jezika, pa bodo v kratkem času 4 do 5 let postali Nemci. Nalogo naj bi opravili nemški otroški vrtci, šole in nemške mladinske organizacije, zlasti pa za ta namen ustanovljeni organizaciji Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska zveza ter polvojaške formacije.

Izgon slovenskega prebivalstva iz Ljubljanske pokrajine so načrtovali tudi italijanski okupatorji, predvsem kot ukrep za »etnično bonifikacijo«, še bolj pa kot izraz ukrepanja proti širitvi odporniškega gibanja.

»Smernice« so obsegale tudi spremembo zunanje podobe pokrajine (ponemčevanje krajevnih imen, nazivov podjetij, rodbinskih in osebnih imen); spremembo nepremičnin in premičnega premoženja v korist nemške države (zaplembe državnega, samoupravnega, društvenega, delno tudi osebnega premoženja); kulturno asimilacijo (odstranitev slovenskega jezika iz vsakršne javne rabe, vpeljava obvezne ustne komunikacije v nemškem jeziku, uničevanje slovenske pismene ostaline, »od molitvenikov do leksikonov«, npr. uničenje gradiva Mohorjeve družbe v Celju); spremembo državljanstva (prebivalstvo je po rasnem in političnem pregledu dobilo nemško državljanstvo, državljanstvo na preklic ali pa je ostalo brez njega – zaščitenci nemškega rajha).

Slovenska manjšina na Koroškem je v Ostmarki, kot se je po priključitvi nacistični Nemčiji marca 1938 imenovala Avstrija, že tri leta pred drugimi Slovenci, živela v totalitarnem nacističnem »novem redu«. Po začetku druge svetovne vojne se je režim poostril. Napad na Jugoslavijo in nacistična namera uničiti Slovence kot narod, je pomenila tudi napoved »končne rešitve koroškega vprašanja«. Ena bolj pretresljivih izkušenj je bila preselitev 178 koroških slovenskih družin (917 članov) aprila 1942 v Nemčijo. Aprila 1943 je prvi senat berlinskega »ljudskega sodišča« na procesu v Celovcu obsodil na smrt 13 slovenskih upornikov (enega so do smrti pretepli v zaporu) ter jih nato na Dunaju obglavili. Represalije so dosegle vrh tik pred koncem vojne (25. aprila 1945) v poboju enajstčlanske družine Peršmanovih pod Peco pri Železni Kapli.

Katoliška cerkev pod nemško okupacijo

Slovensko katoliško duhovščino na Štajerskem in Gorenjskem so imeli nacisti za enega glavnih dejavnikov širjenja slovenske nacionalne zavesti v teh krajih. Lavantinskega (mariborskega) škofa Ivana Jožefa Tomažiča so oblasti stražile v hišnem priporu v škofijskem dvorcu, vendar ga niso mogle prisiliti, da bi prepovedal rabo slovenščine v cerkvah, zato so to storile spomladi 1942 same. Tomažič je bil prisiljen vstopiti v Štajersko domovinsko zvezo, vendar svoje dejavnosti v škofiji praktično ni mogel opravljati.

Zaplembo cerkvene imovine je ukazal Himmler ob svojem obisku slovenskih pokrajin aprila 1941, vendar so jo izvajali »neuradno«, zgolj po internih navodilih. Okupator je razpustil tudi vse cerkvene in verske organizacije, društva, sklade. Nemški okupator je v zasedenih slovenskih pokrajinah odvzel župnijskim uradom pristojnost za vodenje matičnih knjig. Uvedel je laične matične urade in obveznost civilne poroke na matičnih uradih pred cerkveno poroko.

Zelo prizadeta je bila tudi pravoslavna cerkev. Okupator je v Mariboru in Celju porušil tamkajšnji pravoslavni cerkvi in takoj izgnal vse pravoslavne duhovnike. Povsem drugačen je bil okupatorjev odnos do protestantske cerkve na Štajerskem, ki je bila večinoma nemška, njena pastorja v Mariboru in Celju pa funkcionarja Švabsko-nemške kulturne zveze.

Po izgonu večine slovenskih katoliških duhovnikov je bilo v lavantinski škofiji od 240 župnij zasedenih le 90, in še to s starimi duhovniki. Na Gorenjskem (sicer v okviru ljubljanske škofije, a je škof Rožman lahko posredoval le preko Vatikana) je okupator v 141 župnijah pustil le okoli 20 ostarelih duhovnikov. Ostale so nadomestili nemški duhovniki iz sekavske (Gradec) in krške (Celovec) škofije. Duhovniki so bili izgnani na ozemlje NDH, kjer se je za njihovo namestitev sicer zavzel zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, vendar jih je bilo kljub temu več kot trideset interniranih v jasenovškem koncentracijskem taborišču, kjer jih je osem umrlo. Nacisti so umorili šest katoliških duhovnikov iz lavantinske škofije, z območja Jugoslavije pa je bilo 22 katoliških duhovnikov poslanih v Dachau; verjetno so bili vsi Slovenci.

Ob vstopu Italije v vojno 10. junija 1940 so italijanske vojaške oblasti na Primorskem še okrepile nasilje nad slovenskim prebivalstvom. Razorožene slovenske fante so razporedili v posebne delovne bataljone, ki so jih zbrali na jugu Italije in na Sardiniji.

Slovenci v nemški vojski

Prvi Slovenci, ki so se bojevali v nemški vojski so bili Koroški Slovenci. Po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938 so namreč postali nemški državljani in s tem vojaški obvezniki. Zanje se je vojna začela prvega septembra 1939. S Štajerske so posamezniki odhajali v nemško vojsko že od začetkov okupacije in celo prej (leta 1940), vendar so bili med njimi le prostovoljci, v glavnem pripadniki nemške manjšine. Akcijo za zbiranje prostovoljcev, ki je trajala do jeseni 1941, so zamenjale načrtne priprave za mobilizacijo, povezane s predvideno nemško priključitvijo zasedenega ozemlja. Ker do nje ni prišlo, so problem rešili s podelitvijo dveh kategorij nemškega državljanstva (največ na preklic), kar je pomenilo tudi obvezno služenje v uniformirani in vojaški službi. Med letoma 1942 in 1945 je bilo na Štajerskem vpoklicanih 22 in na Gorenjskem ter v Mežiški dolini 11 letnikov. Spomladi 1944 je bila mobilizacija na Gorenjskem in v Mežiški dolini dokončno opuščena, na Štajerskem pa so jo na prelomu 1944/45 znova uvedli. Ocene o številu mobilizirancev se precej razlikujejo, najbolj verjetne so tiste, ki govore o 30 do 40.000 vpoklicanih. Slovenski vojaki so se borili na vseh frontah, od ruskih step na vzhodu do Afrike na jugu, Norveške na severu in Normandije na zahodu. Izogibanje naboru je pomenilo izgubo domovinske pravice ter možnost, da starše izključijo iz zveze ali jih celo pošljejo v taborišče. Za ujete dezerterje pa ni bilo milosti – bili so ustreljeni ali obglavljeni. V nemških uniformiranih enotah naj bi padlo okoli 10.000 mož z zasedenega nemškega ozemlja.

Nasilje nemških okupatorskih oblasti

Izredno krut ukrep je nemški okupator izvedel že maja 1941, ko je v Hartheimu pri Linzu pomoril več kot 600 duševno bolnih in telesno onemoglih ljudi iz Spodnje Štajerske v okviru vsenemške evtanazijske akcije.

Policijski uradi in vojaška poveljstva okupatorjev, ki so bili v anektiranih in okupiranih območjih Slovenije zadolženi za vzdrževanje javnega reda in miru, so se ob podpori civilnih oblasti, tudi najvišjih, odzvali na prve pojave odpora z nasiljem, ki naj bi ga zadušilo. Tovrstno nasilje, katerega poglavitni del so bili policijske akcije, množične aretacije, pošiljanja v koncentracijska taborišča in zunajsodne ter sodne usmrtitve, je dosegalo vedno večji obseg. Največji del nasilja je na nemškem okupacijskem območju izvajal policijski aparat, zlasti gestapo. Policijske oblasti so uredile nove zapore, tako v Begunjah osrednji policijski zapor na Gorenjskem, na Štajerskem pa na gradu Borl. Skozi zapore na nemškem zasedenem območju je šlo med 25 in 30.000 zapornikov. Poleg tega so policijski šefi na podlagi svojih pooblastil namenili za usmrtitev, ki je imela obliko talskega sistema, vsaj 1590 pripadnikov odporniškega gibanja na Štajerskem in 1270 na Gorenjskem. Najodmevnejše je bilo obešenje stotih oseb pri Frankolovem marca 1945, le dva meseca pred osvoboditvijo.

Z rastjo in širjenjem odporniškega gibanja je postajalo obsežnejše nasilje, ki so ga izvajale vojaške in policijske enote na terenu; šlo je za zastraševalne in maščevalne ukrepe, da bi dosegli prekinitev vezi med partizanskimi enotami in prebivalstvom. Temeljno izhodišče okupatorjeve represije je bilo prenašanje odgovornosti za dejanja odporniških formacij na civilno prebivalstvo, kar se je odrazilo v nasilju nad prebivalci v okolici storjenih dejanj. Usmrtitve civilnega prebivalstva so začele izvajati nemške okupacijske oblasti po zavzetju Dražgoš januarja 1942, ko so usmrtili 40 vaščanov. Največji obseg so eksekucije dosegle v nemški ofenzivi poleti 1942. Nemške policijske sile so po posebnem ukazu Heinricha Himmlerja v hišah zažgale več desetin ljudi, v vaseh na Zlatem polju pri Kamniku in v dolini Kokre. Usmrtitvam civilnega prebivalstva so se pogosto pridružili požigi naselij. Nemški okupator je že 20. septembra 1941 požgal Rašico pod Šmarno goro. V okviru navodil o ukrepih proti odporniškemu gibanju so Nemci v svojem protipartizanskem boju požige v odročnejših predelih uporabljali kot kazenske in preventivne ukrepe skoraj do konca vojne.

Nemški okupator je po odporu začel s pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Slovenske zapornike so pošiljali predvsem v Dachau, Mauthausen, Flossenburg, Buchenwald, Ravensbrück in Auschwitz – Birkenau, manjše skupine tudi drugam. Taboriščne oblasti so jih označevale s črko J kot jugoslovanske državljane, primorske Slovence pa s črko I. Po zasedbi Primorske, Ljubljanske pokrajine in Prekmurja so nemške oblasti odvedle v koncentracijska taborišča tudi večino tamkaj še živečih Judov. Skupaj je bilo poslanih v koncentracijska taborišča okoli 9000 oseb s Štajerske in Gorenjske.

Italijanski okupator je začel množično pošiljati prebivalstvo iz okupiranega območja v svoja taborišča spomladi 1942. Tako so italijanske oblasti internirale med 25 in 30.000 oseb iz Ljubljanske pokrajine.

Italijanska okupacijska politika v Ljubljanski pokrajini

V skladu z začetno italijansko okupacijsko politiko je bila Ljubljanski pokrajini po aneksiji 3. maja 1941 s statutom zagotovljena narodna in kulturna avtonomija, njenim prebivalcem pa ni bilo treba služiti v vojaških enotah. Sprejetje statuta v takšni liberalni obliki je tedanji italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano komentiral: »Služil nam bo za pridobitev simpatij tistega dela Slovenije, ki so ga okupirali Nemci in kjer se dogajajo najmračnejši zločini.«

Namen italijanskega okupatorja je bil, da bi deželo čim prej vključili v italijanski fašistični sistem. Za uresničitev ciljev so italijanske zasedbene oblasti predvidele daljše obdobje in temu ustrezno prilagodile politiko. Ta naj ne bi temeljila toliko na prisilnih metodah, temveč bolj na permisivnih ukrepih ter političnem, kulturnem in gospodarskem zbliževanju pokrajine z italijansko državo, kar naj bi postopno privedlo do duhovnega zbližanja in fašizacije domačega prebivalstva. S tako zasedbeno politiko naj bi ga pritegnili k sodelovanju. Politično, kulturno in gospodarsko privlačnost Italije, ki naj bi pritegnila domače prebivalstvo in ga nato tudi poitalijančila, je po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko se je začel upor, vse bolj začela nadomeščati politika zaostrovanja v odnosu do Slovencev.

Pogled na dotedanjo italijansko politiko ter nadaljnje cilje je razložil Mussolini na sestanku z vojaškimi funkcionarji v Gorici 31. julija 1942, ko je razčlenil politiko v Ljubljanski pokrajini z besedami: »Razmere poznamo. Po zlomu Jugoslavije smo dobili v roke polovico pokrajine, treba je dodati, da gre za bolj siromašno pokrajino. Nemci so nam sporočili meje; mi smo lahko to samo vzeli na znanje – april 1941. V začetku se je zdelo, da se bodo stvari bolje razvijale. Prebivalci so imeli italijansko zastavo za manjše zlo. Pokrajini smo dali statut, zato ker nimamo za nacionalno ozemlje tistega, kar je onkraj alpskega grebena, razen primerov, ki so posebnega značaja. Mislili smo, da je območje mirno; ko je izbruhnila kriza, pa smo videli, da posadke niso dovolj močne in da ni možnosti, da bi jih ustrezno krepili. 21. junija, ko so se začele nemško-ruske sovražnosti, se je to prebivalstvo, ki je slovanskega čustva, čutilo solidarno z Rusijo. Od takrat so začeli plahneti vsi optimistični upi. Vprašujemo se, če je bila naša politika modra. Lahko samo rečemo, da je bila naivna. Tudi v nemški Sloveniji stvari ne gredo dobro. Mislim, da je bolje preiti z blagega načina na hudega, kakor pa biti prisiljen na nasprotno. Ta drugi primer bi oslabil naš ugled. Ne bojim se besed. Prepričan sem, da je na teror partizanov treba odgovoriti z ognjem in mečem. Treba je končati z izrabljeno krilatico o sentimentalnosti Italijanov, nesposobnih, da bi bili trdni, ko je to potrebno. Prekiniti je treba s tem izročilom čezmerne prijaznosti in miline. Kakor ste rekli, začelo se je novo obdobje, ki bo prikazalo Italijane kot ljudi, ki so za blagor domovine in ugled oboroženih sil pripravljeni na vse.« Nato je Mussolini vojaškim poveljnikom še naročil: »Internirati neomejeno vse. Višjim oblastem ni tuja misel, da interniramo vse Slovence ter naselimo namesto njih Italijane (družine ranjencev in padlih Italijanov). Z drugimi besedami, da uskladimo rasne meje s političnimi mejami. Zaostriti še bolj ta strogi sistem na tak način, da dobijo vtis, da zanje ni več izhoda.« Po sestanku pa je Mussolini z balkona poslopja poveljstva goriške vojne cone tudi javno zagrozil Slovencem: »Ta ljudstva si bodo zapomnila, da je zakon Rima neupogljiv. Ukazujem izvajanje tega zakona. Tisti, ki ne bodo položili orožja in ne bodo nehali bolno sanjati, naj vedo, da bodo popolnoma uničeni; njihovo imetje in njihove hiše bodo dobesedno zbrisane z zemlje. Takšen je večni zakon Rima, bodisi v času republike bodisi v času cesarstva.«

Delovanje italijanske okupacijske oblasti v Ljubljanski pokrajini

V Ljubljani je civilni in od 3. maja 1941 dalje visoki komisar Grazioli sicer pustil vse oddelke bivše banske uprave s slovenskimi načelniki, je pa postopno ustanovil še večje število uradov z italijanskimi vodji. Zaradi pomanjkanja italijanskega uradništva je bilo v upravnih uradih zaposlenega kar precej slovenskega. Načelno bi morala v uradovanju veljati dvojezičnost, v kateri je imela italijanščina prednost pred slovenščino, vendar je bila praksa precej pestra. Dopisovanje z visokim komisariatom in uradi, ki so jih vodili Italijani, je bilo samo v italijanščini. Odredbe in nekateri razglasi, ki so prizadevali civilno prebivalstvo, so bili dvojezični, prav tako uradni list za Ljubljansko pokrajino.

Že v telefonskem razgovoru s tedanjim civilnim komisarjem Graziolijem 28. aprila 1941 je Mussolini, ko ga je obvestil o pripravah na priključitev pokrajine, hkrati seznanil, da namerava v tem okviru ustanoviti tudi »sosvet, ki ga bodo sestavljali Slovenci«. Prvi sosvet ali konzulto je Mussolini imenoval 26. maja 1941; v njem so bili v skladu s fašistično korporativistično logiko zastopani predstavniki stanovskih organizacij in stanov, kot politična predstavnika pa sta bila imenovana Natlačen za katoliški tabor in Ivan Pucelj za liberalce. Najbolj odmeven je bil obisk »poklonitvene deputacije« članov konzulte skupaj z Graziolijem 8. junija 1941 v Rimu pri Mussoliniju. Drugi dan so obiskali papeža Pija XII., rimskega župana, rimskega guvernerja in glavnega tajnika fašistične stranke. Namen obiska je bila zahvala Mussoliniju za aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, kar je povzročilo izjemno negativne odmeve v zavezniških krogih. Konzulta je bila sicer zgolj posvetovalno telo visokega komisarja ter je imela od 3. junija do 5. novembra 1941 pet sej, nato pa jih visoki komisar ni več skliceval. Vmes sta 10. septembra 1941 iz konzulte izstopila Natlačen in Pucelj, pozneje pa še Rudolf Krušec (23. decembra 1941) in Milko Pirkmajer (22. marca 1942). Drugo konzulto je imenoval Mussolini 31. maja 1943, a se ni sestala niti enkrat.

Nemški okupator je po odporu začel s pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Slovenske zapornike so pošiljali predvsem v Dachau, Mauthausen, Flossenburg, Buchenwald, Ravensbrück in Auschwitz – Birkenau, manjše skupine tudi drugam.

Za vzdrževanje reda in miru je imel visoki komisar na voljo policijo, kraljeve karabinjerje, kraljevo finančno stražo in obmejno milico. Italijanski okupator je na svojem zasedbenem območju dopustil poslovanje dotedanjih sodišč s slovenskim osebjem za obravnavo civilnopravdnih in nepolitičnih kazenskih zadev. Za politične kazenske zadeve je Mussolini v začetku oktobra 1941 pooblastil vojaško vojno sodišče druge armade na Sušaku, 7. novembra 1941 pa je ukazal ustanoviti odsek tega sodišča v Ljubljani. Do 9. septembra 1943 je sodišče obravnavalo 8737 zadev proti 13.186 Slovencem in izreklo 83 smrtnih obsodb (izvršenih 51), 412 obsodb na dosmrtno ječo, 3082 oseb pa je bilo obsojenih na ječo do 30 let.

Med aretiranimi, a še ne obsojenimi zaporniki je italijanska okupacijska oblast v Ljubljanski pokrajini izbirala tudi talce, potem ko se je aprila 1942 odločila, da bo izvajala ta represivni in zastraševalni ukrep. Prvih šest talcev je usmrtila 28. aprila 1942 v Radohovi vasi, do konca januarja 1943, ko je usmrtila zadnje, pa je bilo ubitih 146 osumljencev. Med najbolj znanimi žrtvami sta bila Tone Tomšič in Aleš Stanovnik.

V Ljubljanski pokrajini je bila vseskozi prisotna italijanska operativna vojska (11. armadni korpus) s poveljnikom generalom Mariom Robottijem (za njim generalom Gastonom Gambaro). Korpus je imel najmanj dve diviziji, občasno pa tudi tri ali štiri. Številčna moč XI. armadnega korpusa, ki je bil ves čas podrejen poveljstvu druge armade (od maja 1942 do maja 1943 višje poveljstvo za Slovenijo in Dalmacijo), se je spreminjala od okoli 45 do 65 tisoč vojakov, kar je glede na število prebivalstva predstavljalo veliko koncentracijo vojaštva. Velika pooblastila v vzdrževanju javnega reda in miru je januarja 1942 namreč dobila prav vojska. Spričo tega so v pokrajini potekale obširne policijsko-vojaške akcije preventivnih aretacij: tako sta bili v Ljubljani marca in junija 1942 izvedeni dve obsežni raciji, med katerima so pregledali prisotno prebivalstvo, moške med 16. in 50. letom starosti (po 20.000) pa so osebno preverili policijski organi, ki so si pomagali tudi z ovaduhi. Prvič so aretirali skoraj tisoč moških, drugič pa 2663. Večino so odvedli v nova internacijska taborišča, ki jih je upravljala vojska.

Slovenski fantje v italijanski vojski so se borili na različnih frontah, ki jih je bojevala Italija; padlo jih je preko tisoč, 236 pa jih je umrlo v »posebnih delovnih bataljonih«.

Italijanska koncentracijska taborišča

Italijanski okupator je začel množično pošiljati prebivalstvo iz okupiranega območja v svoja taborišča spomladi 1942. Tako so italijanske oblasti internirale med 25 in 30.000 oseb iz Ljubljanske pokrajine (7–9 % prebivalstva) v taborišča Kampor na otoku Rabu, Gonars, Padovo, Visco in Renicci; upravljala jih je vojaška zaledna oblast. Najbolj pretresljive so bile razmere na Rabu, kjer je poleti 1942 v nekaj tednih zraslo taborišče, ki je imelo že skoraj 6000 interniranih. Ti so morali živeti pod šotori, medtem ko so v drugih taboriščih v glavnem živeli v barakah. Internirani niso imeli zaposlitev, hrana pa je bila minimalna, manj kot 900 kalorij dnevno. Med jesensko in zimsko ohladitvijo je zbolelo veliko podhranjenih taboriščnikov in začeli so množično umirati; samo novembra in decembra 1942 jih je umrlo vsaj 632, skupaj pa v tem taborišču vsaj 1435. Nad 3000 otrok in žensk so konec novembra in v začetku decembra 1942 vojaške oblasti premestile v Gonars. Večina je taborišča lahko zapustila šele v dneh po italijanski kapitulaciji.

Izgon slovenskega prebivalstva iz Ljubljanske pokrajine so načrtovali tudi italijanski okupatorji, predvsem kot ukrep za »etnično bonifikacijo«, še bolj pa kot izraz ukrepanja proti širitvi odporniškega gibanja. Predvidevali so tudi izgon 100 tisoč prebivalcev, vendar za to niso izvedli niti resnih priprav.

Slovensko katoliško duhovščino na Štajerskem in Gorenjskem so imeli nacisti za enega glavnih dejavnikov širjenja slovenske nacionalne zavesti v teh krajih.

Razmere na Primorskem

Ob vstopu Italije v vojno 10. junija 1940 so italijanske vojaške oblasti na Primorskem še okrepile nasilje nad slovenskim prebivalstvom. Razorožene slovenske fante so razporedili v posebne delovne bataljone, ki so jih zbrali na jugu Italije in na Sardiniji. Italijanska tajna policija je istega leta z množičnimi aretacijami, konfinacijami in obsodbami pred Posebnim sodiščem za zaščito države uničila zametke političnih povezovanj med Slovenci. Večino aretiranih tristo protifašistov so konfinirali ali internirali, 60 obtožencem pa so decembra 1941 sodili na drugem tržaškem procesu. Več kot 50 obtožencev je sodišče obsodilo na daljše ali krajše zaporne kazni, štiri Tigrovce in enega komunista pa so 15. decembra 1941 usmrtili na Opčinah. Slovenski fantje v italijanski vojski so se borili na različnih frontah, ki jih je bojevala Italija; padlo jih je preko tisoč, 236 pa jih je umrlo v »posebnih delovnih bataljonih«. Sicer pa je bila med primorskimi Slovenci, ki so se kot vojaki znašli v britanskem ujetništvu, prepoznavna težnja po združitvi s Slovenci v Jugoslaviji, saj so se množično odločali proti Italiji; njihova odločitev je bila pravi plebiscit za Jugoslavijo. Ti primorski Slovenci so se nato bojevali predvsem v prekomorskih partizanskih brigadah. Posebej ostro so nato oblasti ravnale s simpatizerji partizanskega gibanja in s svojci partizanov. Uvedle so podobne ukrepe kot v Ljubljanski pokrajini: policijsko uro, požige vasi, izgone prebivalstva in aretacije, zapore, smrtne obsodbe pred Posebnim sodiščem za zaščito države, streljanja in obešanja, kar je samo v letu 1942 zahtevalo 102 življenji, nato pa leta 1943 še 64. Fašistične oblasti so tudi na Primorskem uvedle interniranje slovenskega prebivalstva (po večini družinske člane partizanov) v koncentracijska taborišča pod civilno upravo v srednji Italiji – moške v Cairo Montenotte in ženske z otroki v Frascette d’Alatri, kar so izvajale od jeseni 1942 dalje.

Madžarske oblasti so leta 1942 začele z vpoklici Prekmurcev v redne oddelke svoje vojske, od leta v 1943 dalje pa tudi v »delovne bataljone«.

Madžarsko zasedbeno območje

Prekmurje in slovenski del Medžimurja sta bila z novimi okupacijskimi državnimi mejami od večine slovenskega ozemlja najbolj odrezan kos bivše banovine, območje je bilo tudi najmanj agrarno in gospodarsko razvito. Tudi madžarski okupator Prekmurju ni priznaval slovenskega značaja. Pri tem se je oprijel vendske teorije o izvoru prekmurskega, slovensko govorečega prebivalstva, ki je bila identična vindišarski teoriji nemških oblasti na Štajerskem in Gorenjskem. V zasedbeni politiki so Madžari strogo ločili staroselce od priseljencev. Prve, ki so jih imeli za Vende ali Vendszlovene, so skušali pridobiti, do skupin priseljencev, v katerih so prevladovali profesorji in učitelji ter uradniki, pa so imeli odklonilen odnos. Iz Madžarske je v Prekmurje prišlo okoli 160 učiteljev. Zaradi želje, da pospeši madžarizacijo območja, je madžarska okupacijska oblast v Prekmurju najprej izgnala v druge pokrajine izobraženstvo, nato pa tudi vse prebivalstvo, ki so ga tam naselile jugoslovanske oblasti po prvi svetovni vojni. Tega so najprej popisali, nato pa razlastili in jih 575 junija 1942 odgnali v taborišče v Sarvarju, kjer je bilo že interniranih 7500 kolonistov iz Bačke. Kolonisti so ostali v taborišču vso vojno, do aprila 1945, veliko jih je delalo na kmetijah.

Madžarske oblasti so spomladi 1941 obudile Madžarsko izobraževalno društvo, ki je združevalo Madžare in madžarsko misleče Prekmurce. Nekateri so se zavzemali za opustitev »vendščine« ter prevzem madžarščine; dr. Rudolf Šegula je na primer julija 1943 naslovil na Prekmurce odprto pismo s tovrstno vsebino.

Po zasedbi Prekmurja je cerkveno upravo ozemlja prevzel apostolski administrator, škof iz Sombotela. Interniran je bil tudi predvojni vodja SLS v Prekmurju Jožef Klekl. Septembra 1941 so cerkvene oblasti premestile 16 mladih slovenskih kaplanov v notranjost škofije. Cerkvene oblasti so namreč zahtevale, da potekajo maše v »vendščini« in ne slovenščini, na kar pa večina slovenske duhovščine ni pristala. Evangeličanska cerkev v Prekmurju je bila z redkimi izjemami naklonjena novi ureditvi. Vse, kar je pred zasedbo izhajalo v knjižni slovenščini, je bilo prepovedano, iz javnih knjižnic so pobrali slovenske knjige, pustili pa so knjižnico Prekmurskega muzejskega društva, ki jo je zavaroval dr. Avgust Pavel. Oblasti so dovoljevale le verski tisk. Izhajala sta luteranski Düševni list in koledar ter Kalendar Srcza Jezusovega. Vsi so bili pisani v prekmurskem narečju in madžarskem črkopisu.

Izredno krut ukrep je nemški okupator izvedel že maja 1941, ko je v Hartheimu pri Linzu pomoril več kot 600 duševno bolnih in telesno onemoglih ljudi iz Spodnje Štajerske v okviru vsenemške evtanazijske akcije.

Madžarske oblasti so leta 1942 začele z vpoklici Prekmurcev v redne oddelke svoje vojske, od leta v 1943 dalje pa tudi v »delovne bataljone« (največ v Sombotelu). Med vojaškimi mobiliziranci je bilo okoli 300 padlih. Tudi madžarski okupator je v Prekmurju kot delu »južnih pokrajin« poleg rednega kazenskega sodstva uvedel sistem vojaških sodišč za zatiranje odpora. Po uvedbi civilne uprave 16. avgusta 1941 je bilo to naglo sodišče kraljevega vojaškega sodišča v Budimpešti, ki je med nekdanjimi jugoslovanskimi pokrajinami 28. in 29. oktobra 1941 zasedalo tudi v Murski Soboti: sodilo je skupini sedmih aretiranih aktivistov odporniškega gibanja (dve smrtni obsodbi). Od novembra dalje je to bilo sodišče voditelja madžarskega kraljevega generalštaba, ki je decembra 1941 v kaznilnici v Vacu sodilo večji skupini aretiranih prekmurskih odpornikov. Po razglasitvi državnega ozemlja za območje naglega vojaškega sodstva leta 1944 je več obravnav proti pripadnikom odporniškega gibanja izvedlo naglo vojaško sodišče v Čakovcu oziroma njegova izpostava v Murski Soboti.

Holokavst nad prekmurskimi Judi

Popis Judov v Dravski banovini iz leta 1937 poroča, da je prekmurska skupnost štela 417 pripadnikov. Po madžarski zasedbi Prekmurja tamkajšnja judovska skupnost sprva ni doživela večjih pretresov. Pretežni del okupacije so madžarski Judje ter Judje v Prekmurju živeli pod nekakšno državno zaščito, ki je temeljila na tradiciji medsebojnih koristi. To seveda ni pomenilo, da so jim bile prihranjene tegobe vojne, na primer vpoklici v »delovne bataljone«, vendar je bilo stanje primerljivo z razmerami ostalega prebivalstva. Pritisk na Jude se je začel stopnjevati proti koncu leta 1942. Do ključne spremembe je prišlo 19. marca 1944 po nemški zasedbi Madžarske, kot poglavje širše zgodbe madžarskih Judov. Že prve dni aprila 1944 so bili na Madžarskem uvedeni ostri protijudovski ukrepi, ki so konec aprila 1944 prizadeli tudi prekmurske Jude. Do zbiranj v getih in deportacij madžarskih Judov v uničevalna taborišča (večinoma v Auschwitz) je tedaj prišlo v sklopu t. i. »Aktion Ungarn«, ki jo je pripravil in vodil Adolf Eichmann, sicer znan po procesu pred izraelskim sodiščem leta 1961, ko je problematika holokavsta postala predmet zanimanja širše mednarodne javnosti. Sledila je protijudovska zakonodaja, ki je z radikalizacijo razmer močno posegla v judovsko skupnost. Začele so se množične aretacije Judov, ki so jih madžarske oblasti iz Lendave in Murske Sobote odpeljale v Čakovec in nato v Veliko Kanižo (Nagykanizso). Od tam so jih v živinskih vagonih vozili do Birkenaua, kjer je bilo zbirno mesto za uničevalno taborišče Auschwitz. Trgovine in zasebno stanovanjsko opremo v Lendavi in v Murski Soboti so jim zasegli in izropali. Preostale Jude so v Prekmurju aretirali jeseni 1944. Večina od 454 judovskih žrtev je umrla prav v Auschwitzu. Domov se jih je vrnila le peščica.

• Slovenija aprila 1941 [.pdf] (4 MB)