Osvobodilna fronta slovenskega naroda

OF je bila slovenska posebnost v razvoju odporništva, saj česa podobnega ni bilo v nobeni drugi jugoslovanski pokrajini.

»Razpoloženje množic in splošen odnos političnih sil sta tukaj dejansko takšna, da ti srce prekipeva od zadovoljstva. Mislim, da ni nikjer v Jugoslaviji tako ugodno kot pri nas (razen v Črni gori), po oblikah borbe sploh ne vem za podoben primer. Kar sem Ti iz Zagreba sporočil, ne samo da ni bilo pretirano, ampak le bleda slika dejanskega stanja. Iskreno povedano, nikoli v svojem življenju nisem mislil, da so Slovenci sposobni se tako boriti.« Tako je Edvard Kardelj po vrnitvi v Slovenijo spomladi 1942 v pismu Titu navdušeno opisal takratne slovenske politične razmere. V času od njegovega odhoda v Srbijo poleti 1941 pa do vrnitve v Ljubljano marca 1942 so se na slovenskem političnem prizorišču zgodili naravnost tektonski premiki. Tako rekoč iz nič je pred vojno marginalni stranki, sekti po besedah Borisa Kidriča, v nekaj mesecih uspelo s pozivom k takojšnjemu oboroženemu uporu proti okupatorju in s pobudo za ustanovitev OF, ko je po besedah člana političnega vodstva SLS Rudolfa Smersuja »vse drvelo za njimi«, zgraditi množično organizacijo, ki je postala pomemben dejavnik na slovenskem političnem prizorišču.

Začetke procesa, ki je privedel do takšnega položaja OF, pa je treba iskati v jeseni 1940, v sklepih, sprejetih na peti državni konferenci Komunistične partije Jugoslavije, ki je potekala od 1. do 3. oktobra 1940 v zagrebškem predmestju Dubrava in je povzročiteljica procesa, katerega rezultat je bila ustanovitev OF. Oblikovanje OF se je zaokrožilo s sprejetjem njenega programa, tj. temeljnih točk, konec leta 1941. To kaže na postopen razvoj organizacije, ki tudi ni bil vseskozi povsem premočrten, temveč je imel nekaj kakovostno različnih razvojnih stopenj. Konferenca je potekala v času veljavnosti pogodbe o prijateljstvu in nenapadanju med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki je bila podpisana 23. avgusta 1939. Tedaj se je po navodilih iz Moskve v delovanju KP po Evropi zgodil preobrat z enostransko prekinitvijo dotedanjega ljudskofrontnega povezovanja, iz katerega so čez noč izginili protifašistični poudarki. Te so zamenjala razredno in idejno obarvana gesla, v katerih je bila vojna označena kot spopad enakovrednih imperialističnih blokov, ki se borita za svetovno prevlado. Dejstvo je, da je bil to čas, ki se ga komunisti nikjer v Evropi po drugi svetovni vojni niso prav radi spominjali. Vendar se je jeseni 1940 vodstvo KPJ po navodilih iz Moskve od navedenega vzorca delovanja komunističnih strank oddaljilo in dejavnost usmerilo tudi proti fašističnim silam. Zaradi sovjetsko-nemške pogodbe je bila sicer še zavita v izraz »nevarnost totalitarnih držav«, a kljub takšni previdnosti so v stališču KPJ na nemškem veleposlaništvu v Beogradu že prepoznali »napoved boja proti politiki sil osi«. Hkrati so komunisti sklenili, da bodo ponovno navezali stike z drugimi opozicijskimi skupinami. Po podpisu sporazuma Ribbentrop-Molotov je bilo medsebojno sodelovanje namreč prekinjeno. Na podlagi takšnega političnega razmisleka so slovenski komunisti stopili v stik s Tonetom Fajfarjem, članom vodstva krščanskosocialističnega sindikata JSZ. Kasneje se je spominjal, da se je to zgodilo »nekega deževnega jesenskega dne«. Januarja 1941 so komunisti povabili k sodelovanju tudi Josipa Rusa, predstavnika tistega dela sokolske organizacije, ki je nasprotoval unitaristični in centralistični usmeritvi vodstva. S skupinama so komunisti sklenili akcijski sporazum in ju vključili v dejavnost Društva prijateljev SZ. To je bilo ustanovljeno po vzpostavitvi diplomatskih stikov med Kraljevino Jugoslavijo in SZ poleti 1940, vendar njegove ustanovitve ne gre razumeti kot začetka procesa, ki je privedel do ustanovitve OF. Društvu je bila sprva namenjena predvsem vloga populariziranja SZ, takšna dejavnost je bila v Jugoslaviji do tedaj namreč uradno strogo prepovedana.

V očeh slovenskih komunistov je bil zlasti pomemben Edvard Kocbek; kot je v pismu Titu poudarjal Kardelj, »je za trdnost OF in IO OF pri nas vedno najvažnejše pridobiti njega.«

Prav na podlagi omenjene jesenske pobude slovenskih komunistov za sodelovanje z opozicijskimi skupinami se je sčasoma izkristaliziralo jedro odporniške organizacije. Poleg tega so v razpravi na državni konferenci KPJ v Zagrebu sestavili tudi načelno mnenje o sodelovanju komunistov pri obrambi domovine. Sklenili so, da bodo pri obrambi sodelovali, če bo boj »napreden«, to pa naj bi bilo odvisno od trenutne presoje konkretnih okoliščin. V skladu s takšno usmeritvijo je KPS ob napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 pozvala članstvo k obrambi domovine in si ob novici, da se ustanavlja Narodni svet za Slovenijo, v njem skušala zagotoviti mesto, a so jo zavrnili z razlago, da ni legalna stranka. Prav na podlagi te zavrnitve so slovenski komunisti začeli razmišljati o iskanju samostojne poti v času okupacije. Pri tem so se oprli predvsem na tik pred vojno pridobljene zaveznike (JSZ in sokoli) in se 26. aprila 1941 zbrali v vili Josipa Vidmarja na Večni poti v Rožni dolini v Ljubljani na sestanku, ki je bil kasneje razglašen za ustanovni sestanek. Udeležili so se ga predstavniki komunistov (Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl), krščanskosocialističnega sindikata JSZ (Tone Fajfar), oporečnikov v vrstah sokolov (Josip Rus) in kulturnih delavcev (Josip Vidmar, Ferdo Kozak in Fran Šturm) ter ustanovili »osvobodilno fronto slovenskega naroda«, kot sklepamo po edini sočasni omembi v letaku, ki ga je CK KPS natisnil konec aprila 1941, torej neposredno po sestanku. Ime »protiimperialistična fronta slovenskega naroda« se v sočasnih virih pojavi zgolj 22. junija 1941 v Slovenskem poročevalcu. V obeh omembah je ime fronte pisano z malo začetnico. Fronta je v tistem času po Kardeljevih kasnejših besedah delovala »na tedanji liniji naše Partije, to je proti Nemcem in Angležem, za Sovjetsko zvezo«. Okvir tedanjega delovanja je bil predstavljen v Geslih osvobodilnega boja, sprejetih na prvem zasedanju plenuma 15. junija 1941. V njih sta bili posebej poudarjeni pravica do združitve slovenskega naroda in pravica do samoodločbe, skupaj s pravico do odcepitve in naslonitve na Sovjetsko zvezo. Osvoboditev slovenskega naroda naj bi bila mogoča samo na ruševinah imperializma, hkrati pa je bilo poudarjeno, da se zatirani narod ne more osvoboditi brez boja proti izdajalski »lastni« kapitalistični gospodi. Tedanje delovanje slovenskih komunistov je pronicljivo označil Edvard Kocbek: »Tudi komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli so pod težko travmo. Njihovo veliko upanje je bila Sovjetska zveza, ta pa je leta 1939 sklenila s Hitlerjem nenapadalni pakt (...) Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija, ko je Hitler nenadoma napadel Sovjetsko zvezo.«

Še isti dan, ko je nacistična Nemčija napadla SZ, se je CK KPS nemudoma odzval in izdal letak, v katerem je ostro obsodil nacistično agresijo ter po pričevanju nekaterih tudi že ustanovil Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Potem ko se je Stalin 3. julija 1941, prvič po nacističnem napadu na prvo deželo socializma, javno oglasil in v radijskem govoru vojno označil za domovinsko, so jugoslovanski komunisti 4. julija 1941 sprejeli sklep o takojšnjem organiziranju oborožene vstaje. Vojna se je v očeh komunistov dokončno spremenila iz imperialistične v pravično, to pa je v slovenskih (jugoslovanskih) okoliščinah pomenilo opredelitev vojne kot narodnoosvobodilne. V skladu s takšno spremembo razumevanja narave vojne je tudi fronta znatno razširila podlago s povabilom številnim skupinam, da se ji pridružijo v oboroženem uporu proti okupatorju. Sprememba se je izrazila tudi v njenem poimenovanju Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Prvič se v taki obliki, to je z veliko začetnico, omenja v Kidričevem članku K dejanjem, objavljenem v Slovenskem poročevalcu 11. julija 1941. Kljub razširitvi so jedro OF sestavljale skupine, ki so se zbrale pred napadom na SZ in so se zato imenovale ustanovne oziroma temeljne skupine. V IO OF (sprva se je imenoval delovni odbor), izbranem na drugem zasedanju vrhovnega plenuma OF 28. julija 1941, so imele predstavnike le temeljne skupine. Njegovi člani so sprva bili Josip Vidmar, zastopnik kulturnih delavcev, Boris Kidrič in Edvard Kardelj za KPS, Tone Fajfar in Edvard Kocbek za katoliško skupino v OF in Jože Rus ter Franjo Lubej za sokolsko skupino. Jeseni 1942 in na začetku leta 1943 so bili v IO OF vključeni še Franc Leskošek, Zoran Polič in Marijan Brecelj.

Napetosti in trenja v OF niso bistveno vplivali na njeno rast. OF se je na »terenu« še naprej krepila in je število njenih odborov od jeseni 1941 do pomladi 1942 zelo naraslo.

Med temeljnimi skupinami v OF, načeloma enakopravnimi, je izstopala KPS s stvarno vodilno vlogo. Že na začetkih organiziranja OF si je KPS kljub sklicevanju na lojalnost med skupinami zagotovila vodilni položaj v partizanski vojski, varnostnoobveščevalni službi in propagandi, tako da je imela v rokah vse ključne vzvode. Bila je tudi pobudnica nastanka OF in hkrati edina stranka v njej, zato se OF ni nikoli razvila v pravo koalicijo, temveč je do podpisa dolomitske izjave imela le nekatere koalicijske značilnosti. Te so bile najbolj vidne v paritetni zastopanosti predstavnikov temeljnih skupin v odborih OF (razen v najnižjih, tj. terenskih odborih) in od jeseni 1942 do podpisa dolomitske izjave deloma tudi v partizanskih enotah, ko je v njih obstajal položaj namestnikov politkomisarjev, ki so bili izbrani izmed pripadnikov katoliške in sokolske skupine. Njihovo sodelovanje v slovenskem glavnem štabu je Arso Jovanović, načelnik Vrhovnega štaba, ki ga je sicer motil položaj namestnikov politkomisarjev iz »meščanskih« strank, opisal z besedami, da je opazil njihov »zelo dober medsebojni odnos, soglasje in sporazumevanje«.

Komunistična stranka na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1920, leta 1937 pa je bil na Čebinah nad Zagorjem ustanovni sestanek KP Slovenije. Ta je sicer vseskozi delovala v okviru jugoslovanske KP. Od zakona o zaščiti države leta 1921 je KP lahko delovala zgolj v ilegali. S prihodom mlajše generacije komunistov na njeno čelo sredi tridesetih let prejšnjega stoletja (med najagilnejšimi sta bila Edvard Kardelj in Boris Kidrič) se je slovenskim komunistom z narodnoobrambnim in protifašističnim delovanjem ter s povezovanjem z različnimi opozicijskimi skupinami sicer uspelo izviti iz politične osame in si pridobiti naklonjenost dela slovenske javnosti (zlasti v kulturnih revijah, kot sta bili Ljubljanski zvon in Sodobnost), vendar je na začetku vojne komunistična organizacija vseeno štela le okoli 1200 članov.

Ker je bila OF najbolj množično razširjena v Ljubljani, je bila odločitev okupatorjev, da februarja 1942 prestolnico obdajo z žico, za celotno odporniško organizacijo pomembna prelomnica.

Katoliška skupina v OF je bila po sestavi heterogena. Sestavljali so jo trije deli: delavsko krilo iz vrst krščanskosocialističnega sindikata JSZ, ki ga je v IO OF predstavljal Tone Fajfar, intelektualni krog Edvarda Kocbeka in njegovih predvsem personalistično usmerjenih sodelavcev pri reviji Dejanje ter nekateri člani študentskega društva Zarja. Intelektualci so se OF priključili šele po nemškem napadu na SZ. Preden so se znašli v OF, so prehodili vsak svojo pot, vendar so jih družili skupni katoliški izvor, zahteva po suverenosti slovenskega naroda, revolucionarno-razredno stališče in odpor do predvojne politike SLS oziroma JRZ, ki so jo označevali za klerikalno. V očeh slovenskih komunistov je bil zlasti pomemben Edvard Kocbek; kot je v pismu Titu poudarjal Kardelj, »je za trdnost OF in IO OF pri nas vedno najvažnejše pridobiti njega. Zato posebej pazite nanj. On je tudi za katoliške množice v Sloveniji najvidnejše poroštvo, da bodo komunisti ‘spoštovali vero’.« Edini, ki je imel že pred vojno svojo organizacijsko mrežo, je bil sindikat JSZ. Toda ta mreža je bila z okupacijo močno okrnjena. Največ privržencev je imel sindikat med delavci na nemškem zasedbenem ozemlju (Štajerska, Gorenjska), kjer pa je bilo njihovo delovanje zelo okrnjeno. Tako se je šele po okupaciji iz notranje pestre in nejasne skupine izoblikovalo dokaj enotno jedro aktivistov z glasilom Slovenska revolucija. Hkrati je vodstvo, ki sta ga predstavljala predvsem člana IO OF Kocbek in Fajfar, izdajalo tudi skupinske okrožnice. Zaradi vsega tega se je vodstvu postavljalo vprašanje nadaljnjega razvoja katoliške skupine v OF. Čeprav so se pojavljali tudi zagovorniki njenega organiziranja v samostojno politično stranko, je zlasti po aretaciji v ljubljanski organizaciji OF zelo vplivnega odvetnika Aleša Stanovnika, ki je bil nato ustreljen kot talec 2. junija 1942, prevladal pogled zagovornikov nestrankarskega razvoja skupine, kar pa seveda ni pomenilo, da v tem niso videli možnosti njenega nadaljnjega razvoja. Tako je Kocbek 11. januarja 1943 v pričakovanju, da bo odšel v Bihać, v okrožnici št. 6, ki jo lahko štejemo za njegovo najbolj poglobljeno razlago razumevanja vloge krščanskosocialistične skupine, svojim aktivistom pojasnjeval, da se mora skupina odpovedati oblikovanju v množično politično stranko, a hkrati ohraniti skupinsko samostojnost z lastnim vodstvom, ki se omejuje le na pridobivanje in vzgajanje aktivistov. V nadaljevanju je zapisal, da je težnja krščanskih socialistov, »da postane OF po osvoboditvi enotna politična organizacija, to je politična stranka s točno izdelanim narodnim, političnim, gospodarskim in družbenim programom«, ki bo omogočala svobodo nazora in vere. Vprašanje, kako zadržati skupinsko samosvojost, ne da bi se pri tem razvili v posebno politično stranko, je načeloma sicer rešil podpis dolomitske izjave, ko so se krščanski socialisti odpovedali nadaljnjemu skupinskemu delovanju. Nekaj jih je ta prelomnica sicer privedla v vrste KP, vendar se zamislim o lastni samobitnosti ter možnosti nadaljnjega delovanja nekateri še niso povsem odpovedali. Manko lastne strankarske identitete so poskušali nadomestiti v pluralnih nadstrankarskih organizacijah, znotraj katerih bi ohranili nazorsko posebnost in možnost nadaljnjega delovanja. Tako je Tone Fajfar še jeseni 1944 predvideval, da bo Delavska enotnost, v katero so bili vključeni tudi predstavniki JSZ, po vojni postala politični predstavnik celotnega slovenskega delavstva, torej politična stranka. Tudi še po osvoboditvi so nekateri krščanski socialisti upali vsaj na možnost, da bodo lahko izdajali revijo, kar naj bi bilo sicer neformalno obljubljeno Kocbeku ob podpisu dolomitske izjave.

Dolgoročno se je vloga Ljubljane, ki je bila sprva središče gibanja, postopno zmanjševala, spomladi 1942 pa je narasel pomen osvobojenega ozemlja.

Sokolsko skupino v OF so sestavljali predvojni člani, ki so se uprli centralistični in unitaristični usmeritvi državne organizacije Sokol Kraljevine Jugoslavije. Uporniki v sokolskih vrstah so se zavzemali za samobitnost in suverenost slovenskega naroda. Sokolom je bilo najpomembnejše uveljavljanje OF kot celote, zato skupinske posebnosti, čeprav so izdajali glasilo Sokol v borbi za svobodo, niso pretirano poudarjali. V primerjavi s katoliško skupino predstavniki sokolov v OF tudi niso imeli jasno izoblikovanega koncepta družbene preobrazbe in so se sčasoma večinoma zadovoljili s tistim, ki ga je zagovarjala KPS. Poleg tega sokoli niso skrivali protiklerikalizma. Številni med njimi, zlasti mlajši, so zato laže prestopali (od pomladi 1942) tudi v vrste KPS, vendar to še ni pomenilo, da pri nekaterih sokolska zavest ni bila močna. Sicer pa je bil sokolski pogled na ureditev povojne družbe usmerjen predvsem k nadaljevanju delovanja na vzgojno-telesnem področju. Možnost takšnega povojnega delovanja so jim v pogovorih zagotavljali tudi komunisti, čeprav jim glede imena bodoče telesnovzgojne organizacije niso obljubili ničesar konkretnega.

Tedanjega razumevanja vloge kulture pri oblikovanju Slovencev v moderen evropski narod so se slovenski komunisti zelo dobro zavedali. Navsezadnje je bil Boris Kidrič sin znanega literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, Aleš Bebler pa je bil nečak literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja, med drugim pisca obsežne Kulturne in politične zgodovine Slovencev, pri čemer je Bebler večkrat poudarjal, da je na oblikovanje njegove osebnosti precej vplival ugledni stric. Iz takega razumevanja pomena slovenske kulture je izvirala zamisel o kulturni skupini kot eni temeljnih skupin. Kulturniška skupina se ni razlikovala samo od KPS, ki je bila edina stranka v OF, temveč tudi od drugih dveh temeljnih skupin. Kulturniška skupina ni imela predstavnikov v odborih OF, izjema je bil le Josip Vidmar, ki je postal tudi predsednik IO OF. Njena vloga je bila večja v času nastajanja OF, kasneje pa se je manjšala, tako da so se na začetku leta 1942 omenjale le še tri temeljne skupine. Glede na sprva zamišljeno vlogo so jo razmere kmalu prerasle in slovenski komunisti niti niso čutili potrebe, da bi njene predstavnike pritegnili k podpisu dolomitske izjave. Seveda to nikakor ni pomenilo, da bi bila vloga kulturnih delavcev v odporniškem gibanju zaradi tega zanemarjena, a je bilo njihovo poslanstvo vedno bolj usmerjeno k njihovi temeljni dejavnosti, to je kulturnemu ustvarjanju na najrazličnejših področjih.

Vodstvo odporniškega gibanja je moralo na Primorskem upoštevati številne vidike, ki so bili povsem specifični ter pogosto tudi zelo zapleteni.

OF se je pridružilo še več kot deset skupin, ki so imele naravo plenumskih skupin. Vse v OF zbrane skupine so se načeloma strinjale s takojšnjim oboroženim odporom proti okupatorju. Sicer pa so bile med seboj zelo raznolike, po politični preteklosti in nazorski usmeritvi, pa tudi po velikosti. T. i. ministrska skupina je štela na primer le tri člane, to so bili Drago Marušič, Franjo Novak in Dušan Sernec, Zveza društev kmečkih fantov in deklet pa je imela nekaj tisoč članov.

Leta 1941 so potekali pogovori o pristopu k OF tudi še z nekaterimi drugimi skupinami (z različnimi liberalnimi skupinami, kot sta bili OJNS oziroma Nova Jugoslavija in SDS, ter na katoliški strani z Gosarjevim krogom), vendar se jim z njimi ni uspelo dogovoriti za sodelovanje. Za zadržan odnos do OF so bile pomembne razlike glede načina pogajanj (komunisti so se pogovarjali le s posameznimi skupinami, ne pa tudi na primer z liberalci kot celoto) in metod dela ter neenakopravnega položaja skupin v OF in občutka zapostavljenosti, ki je bil posledica tega položaja in ni bil skladen s težnjami posameznih skupin po večjem vplivu v slovenski družbi (npr. Gosar, nekateri člani OJNS), načina vodenja po njihovem prezgodnjega upora in spoznanja, da slovenskim komunistom dolgoročno ne gre le za nacionalno osvoboditev. Pri liberalcih se je ta vidik prepletal tudi s tedanjim nejasnim odnosom komunistov do jugoslovanskega državnega okvira in z izogibanjem priznanja legitimnosti jugoslovanske emigrantske vlade.

Značilnost OF je tako bila, da v njej, razen KPS, ni bilo nobene predvojne politične stranke. Komunisti predvojnih strankarskih voditeljev niti niso vabili k sodelovanju v OF. Njihovo mnenje o delovanju tradicionalnega katoliškega tabora po aprilskem zlomu je povzel Kidrič: »Vsi njegovi vidni oficialni predstavniki in bivši oblastniki, ki so ostali v domovini, so se spečali z okupatorjem takoj ob njegovem prihodu, torej že pred prvim poletom narodnoosvobodilnega gibanja, in se s tem med pretežno večino slovenskih narodnih množic temeljito diskreditirali. Že tedaj je bilo očitno, da ne bodo mogli v bodočem slovenskem javnem življenju odigrati nobene vloge več.« Utemeljenost Kidričevih besed navsezadnje potrjujejo tudi sodobne znanstvene raziskave.

V smislu razumevanja tedanjih razmer kot priprav na izvedbo narodne revolucije se je na seji 16. septembra 1941 vrhovni plenum OF konstituiral v SNOO kot »začasno nacionalno predstavništvo«, ki »za časa osvobodilne borbe edino predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod«, in je bil kot oblastni organ zametek slovenske državnosti. Poleg tega je bilo na zasedanju sklenjeno, da je »vsako organiziranje izven okvira OF SN v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo«. SNOO je tudi sporočil, da stopa v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije. Sprejeti so bili štirje odloki (o vključitvi slovenskih partizanskih enot v NOPOJ; o zaščiti slovenskega naroda; o narodnem davku in o posojilu svobode). Pomen sklepov in odlokov z dne 16. septembra 1941 je bil večplasten. Tako je bil odlok »o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev«, ki je določal, kdo sodi med izdajalce, ki se kaznujejo s smrtjo, in je bil podlaga za kasnejše usmrtitve vse do leta 1944, zelo ohlapno opredeljen. Hkrati je bilo očitno, da odlokov glede na tedanjo dejansko moč in vpliv OF niso mogli v celoti izvajati. Zato jih je kot »operetne« označil tudi Kardelj, ki je bil tedaj v Srbiji. Ti odloki v slovenski družbi niso povzročili večjega pretresa.

Boj skoraj izključno slovenskega prebivalstva je bil edini protinacistični oboroženi odpor na ozemlju Avstrije.

Na četrtem zasedanju vrhovnega plenuma OF (druga plenarna seja SNOO) 1. novembra 1941 je bilo nato sprejetih sedem temeljnih točk, ki veljajo za program odporniške organizacije. Programski cilj OF je bila neizprosna oborožena akcija proti okupatorju (1. točka) kot izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (program Zedinjene Slovenije) (2. točka); OF naj bi po vojni prevzela oblast kot celota (6. točka) in uvedla »dosledno ljudsko demokracijo« (7. točka). Na Kocbekov predlog naj bi OF z aktivizacijo slovenskih množic preoblikovala slovenski narodni značaj in ustvarila nov lik aktivnega slovenstva (4. točka). Vse skupine, ki so sodelovale v OF, so se tudi obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih (5. točka).

S tem je bil sklenjen proces oblikovanja slovenske odporniške organizacije. Ta je sicer nastala na podlagi okvirnih smernic Kominterne, pa tudi ob upoštevanju napotkov osrednjega jugoslovanskega vodstva, vendar je bila dejansko slovenska posebnost, kakršne ne srečamo nikjer drugod. Način upiranja, ki ga je poosebljala OF, je bil precej prilagojen tedanjim razmeram (v glavnem je šlo za pasivni odpor) in manj radikalen od gesel, ki jih je oznanjala odporniška organizacija. Lahko bi dejali, da je šlo za nekakšno kompromisno obliko, ki pa je jasno odražala protiokupatorsko razpoloženje med prebivalstvom. Zaradi prilagojenosti stvarnim slovenskim razmeram je OF sčasoma lahko postala množična organizacija. Ključno pri tem je bilo, da ji je uspelo v marsičem spontan moralni naboj med prebivalstvom ne le zbuditi, temveč ga tudi zajeti v organizacijo. Tako je bila najvidnejši izraz upornega duha med Slovenci široko razpredena mreža odborov OF. Poleg izvršnega odbora in plenuma so delovali tudi pokrajinski, okrožni, okrajni (sprva rajonski) in kot temeljna oblika še terenski in matični odbori OF. Vsi razen matičnih, ki so bili ljubljanska posebnost, so bili ozemeljsko določeni. Razpoloženje med prebivalstvom je pripomoglo k nagli razširitvi vpliva OF (zlasti od jeseni 1941). Presenečenje za slovenske komuniste ni bila le nagla rast OF, ki je sprva niso pričakovali, temveč tudi njena socialna sestava, saj ta ni ustrezala njihovim predvojnim idejnim predpostavkam in je bila pogojena s tem, da se je najprej in najbolj razširila prav v Ljubljani, ne pa tam, kjer so vstajo sprva načrtovali, to je na nemškem zasedbenem ozemlju, kjer je bila večina delavskih središč. V OF so bile zajete vse plasti slovenskega prebivalstva, zlasti pa je bil velik delež slojev, ki so jih komunisti označevali za malomeščanske. Za OF je Kardelj poleti 1942 dejal, da »je v njej vsa naša moč«, in šele prek nje je partizanska vojska dobivala množične temelje. To je bila slovenska posebnost v razvoju odporništva, saj česa podobnega ni bilo v nobeni drugi jugoslovanski pokrajini, tam je bilo ravno nasprotno, skoraj izključno je prevladoval tradicionalni vojaški vidik. Čeprav ni mogoče zanikati v mnogočem nepredvidljivega spleta ugodnih okoliščin, ki so vplivale na razvoj OF, ostaja dejstvo, da je po začetnem diskreditiranju predvojnih voditeljev političnih strank predvsem s sodelovanjem z italijanskim okupatorjem ter nato v njihovi odsotnosti pri organiziranju aktivnega odpora OF uspelo izrabiti praznino v političnem prostoru, ki je nastala po zasedbi, in je proti koncu leta 1941 že postala upoštevanja vreden politični dejavnik.

Naši so pretiravali glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov, je zapisal Kidrič.

Sprejetje temeljnih točk je v bistvu medskupinsko razmerje sicer utrdilo, vendar je razčiščevanje pogledov privedlo tudi do prve preizkušnje glede enotnosti OF. Nesporazumi med vodstvom OF in skupino Stara in nova pravda, ki jo je vodil dr. Črtomir Nagode (glede načrtovanja, vprašanja meja, odnosa do Jugoslavije itd.), so bili sicer vseskozi prisotni, vendar je odločilni prelom sledil, ko Nagodetovi privrženci niso hoteli obsoditi Mihailovićevega delovanja in so vztrajali pri priznavanju emigrantske vlade kot legitimnega zastopnika jugoslovanske države. Zato je bila Nagodetova skupina izključena iz OF, so pa nekateri njeni člani še naprej brez posebne skupinske oznake delovali v njej. Sprva so glede opredelitve do Mihailovića omahovali še nekateri člani plenuma OF (Drago Marušič, Dušan Sernec, Angela Vode …). A neodločnost je bila le kratkotrajna in se ni razvila v spor z vodstvom OF, zato so še naprej sodelovali v odporniški organizaciji, razen Vodetove. Konec pomladi 1942 se je zastopnica Jugoslovanske ženske zveze Angela Vode, sicer predvojna komunistka, izključena ob podpisu pakta Hitler-Stalin, oddaljila od delovanja v plenumu OF. Do odhoda v koncentracijsko taborišče Ravensbrück februarja 1944 je delovala le še na karitativnem in izobraževalnem področju v okviru Ljudske pomoči, ni pa hotela več delovati kot politična aktivistka v OF, čeprav jo je vodstvo k temu nagovarjalo.

Napetosti in trenja v OF niso bistveno vplivali na njeno rast. OF se je na »terenu« še naprej krepila in je število njenih odborov od jeseni 1941 do pomladi 1942 zelo naraslo. V to dobo sodi Kidričeva zanosna označba OF kot »države v državi«. Oznaka, če jo jemljemo dobesedno, je bila sicer pretirana, a je hkrati vendarle odslikavala množično zasidranost OF med prebivalstvom ter njeno moč in vpliv v slovenski družbi.

Ker je bila OF najbolj množično razširjena v Ljubljani, je bila odločitev okupatorjev, da februarja 1942 prestolnico obdajo z žico, za celotno odporniško organizacijo pomembna prelomnica. Drugo veliko spremembo je za OF pomenil nastanek obsežnega osvobojenega ozemlja na Dolenjskem in Notranjskem. Dolgoročno se je vloga Ljubljane, ki je bila sprva središče gibanja, postopno zmanjševala, spomladi 1942 pa je narasel pomen osvobojenega ozemlja, saj je s prihodom večine vodstva in več aktivistov postalo središče celotnega odporniškega gibanja. Na osvobojenem ozemlju, kjer gibanje ni bilo enakomerno razširjeno, je imela tudi OF drugačen položaj in drugačno vlogo kot v Ljubljani. Organiziranje mreže odborov OF na terenu se je prepletalo z vzpostavljanjem oblastne strukture na osvobojenem ozemlju Ljubljanske pokrajine.

V OF so skušali že na začetku organiziranja upora pridobiti tudi nekatere duhovnike, ki pa so po spoznanju, da organizaciji ne gre le za nacionalno osvoboditev, odklonili sodelovanje.

Osrednje vodstvo OF, ki je sicer ves čas vojne bivalo v Ljubljanski pokrajini, si je že od začetka prizadevalo ustvariti enovito in enakomerno razširjeno mrežo organizacij OF po vseh pokrajinah ne glede na razkosanost slovenskega ozemlja. Čeprav so organizacije OF začeli vzpostavljati v vseh pokrajinah približno sočasno, je nadaljnji razvoj zaradi različnih dejavnikov, kot so bile ostrina okupacijskih režimov, posebne zgodovinske okoliščine, komunikacijske težave, razširjenost partizanskih enot, po posameznih območjih potekal zelo različno. Že prve mesece snovanja OF se je izkazalo, da se možnosti za njen množični razvoj na posameznih območjih močno razlikujejo.

Na nemškem in madžarskem okupacijskem območju se OF ni mogla organizacijsko razviti v takšni obliki in obsegu, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Odporniške organizacije sta nemški in madžarski okupator zelo hitro razkrila in večinoma tudi uničila. Z velikimi ovirami so se najprej spoprijeli v severovzhodni Sloveniji (v delu Štajerske, na Koroškem in v Prekmurju). Organizatorji odpora so tu vseskozi delovali v izjemno težkih razmerah, ker je obsežen, pa tudi učinkovit okupacijski aparat zagotavljal nadzor nad prebivalstvom; to je bilo še posebej izrazito v krajih s številnejšim nemškim prebivalstvom. Poleg tega so bili aktivisti pogosto premalo izkušeni, včasih pa je prišlo tudi do (najpogosteje) z mučenjem izsiljenih priznanj aretiranih aktivistov. Temu so nato sledile obsežne »provale«, ki so povsem zdesetkale uporniške vrste. Tako je bila večina vodilnih članov odporniške organizacije v zelo kratkem času aretirana. Sočasno so takšne razmere jemale voljo tistim, ki se jim je uspelo izogniti aretacijam, in so mednje vnašale nezaupanje in medsebojno sumničavost. Vse to je zelo zaznamovalo odporniško gibanje na nemškem in madžarskem okupacijskem ozemlju in hromilo njegovo dejavnost.

Tako je na primer v Prekmurju, od koder so aktivisti posegali tudi v Medžimurje, madžarskemu okupatorju v obsežnih aretacijah jeseni 1941 uspelo zajeti večino aktivistov in številne simpatizerje, redki aktivisti, ki so se aretacijam izognili, pa so se odvrnili od aktivnega dela ali pa odšli iz Prekmurja. Tako je bila zatrta protiokupatorska dejavnost skoraj vse do leta 1944, ker zaradi pomanjkljivih zvez z žarišči upora ni bilo pravih možnosti, da bi tudi osrednje vodstvo s pošiljanjem kadrov omogočilo nepretrgano delovanje.

Ljubljanskemu škofu Rožmanu so različni predstavniki OF pisali pisma in ga skušali predvsem prepričati, naj vpliva na duhovščino, da se ne bi dejavno vključevala v boj proti odporniškemu gibanju.

Razvoj OF na Gorenjskem, kjer je bilo že jeseni 1941 okoli sto odborov, sprva ni bistveno zaostajal za razmerami v Ljubljanski pokrajini. Decembrski vstaji so sledili okupatorjevi ukrepi proti OF, tako da mu je do marca 1942 uspelo aretirati okoli 250 članov odporniške organizacije, jih večino poslati v taborišča, pomembnejše organizatorje pa postreliti.

Na Gorenjskem so bile po množičnih aretacijah v začetku leta 1942 organizacije večinoma razbite ali vsaj bistveno oslabljene. Aktivisti, ki so še ostali, so se bili vse leto 1942 prisiljeni omejevati le na ozek krog najzanesljivejših sodelavcev. Nasilje in popoln nadzor nad prebivalstvom ter požigi vasi so močno oteževali delovanje odporniške organizacije. Na Gorenjskem se je pripravljenost prebivalstva na organizirano dejavnost zaradi vojaških porazov sil trojnega pakta in zaradi prisilne mobilizacije v nemško vojsko od začetka leta 1943 postopoma povečevala. To se je potem kazalo v nenehni rasti terenskih organizacij, ki so bile poleti 1943 gosto razprostranjene, zaupniški sistem pa v glavnem opuščen.

Primorska, ki je po prvi svetovni vojni postala del Kraljevine Italije, je bila za slovensko odporniško gibanje vseskozi izjemno pomembna. Priključitev njenega ozemlja v sklopu uresničitve programa Zedinjene Slovenije je bila eden temeljnih ciljev OF. Nič manj pa ni bila v očeh vodstva odporniškega gibanja pomembna mednarodna razsežnost primorske problematike, saj so se zaradi geopolitične lege pokrajine tu križali interesi številnih dejavnikov. Poleg tega so v OF upoštevali, da je bil del primorskega ozemlja narodno mešan, pri tem je bilo zlasti pomembno tržaško vprašanje. Sočasno je moralo vodstvo slovenskih komunistov pri delovanju upoštevati tudi prisotnost KPI, ki je v narodno mešanih krajih delovala med italijanskim prebivalstvom. Tako je moralo vodstvo odporniškega gibanja na Primorskem upoštevati številne vidike, ki so bili povsem specifični ter pogosto tudi zelo zapleteni.

Sicer pa so bili primorski Slovenci od vsega začetka zelo naklonjeni odporniški dejavnosti OF proti okupatorjem. Dojemali so jo kot logično nadaljevanje 20-letnih bojev in nastale razmere šteli za edinstveno priložnost za združitev s Slovenci v Jugoslaviji. Zato se je odporniška dejavnost začela skoraj hkrati kot na drugi strani rapalske meje. Vendar so imele množične aretacije primorskih protifašistov (leta 1940), ki so jim nato sodili na drugem tržaškem procesu decembra 1941 (pet usmrčenih), zelo negativne posledice, predvsem ker se je število tistih, ki bi se bili pripravljeni dejavno vključiti v oboroženi odpor, občutno skrčilo. Zato je bilo širjenje odporniškega gibanja sprva večinoma odvisno predvsem od ljudi, ki so jih tja pošiljali iz osrednje Slovenije. Ti so bili najpogosteje primorski rojaki in so poznali tamkajšnje razmere, hkrati pa so jih Primorci sprejemali bolj naklonjeno kot »uvožene kranjske kadre«. Vsekakor je bila ena temeljnih značilnosti začetkov oboroženega odpora na Primorskem ugotovitev Borisa Kraigherja jeseni 1942, da je narodna zavest Primorcev zelo visoka, borbena pripravljenost pa te zavesti ne dosega povsem.

V tem času so v odporniškem gibanju predvojne primorske politične voditelje ocenjevali kot malomeščanske in nacionalistične. Do njih so bili v odporniškem gibanju nezaupljivi tudi zato, ker je bilo mnogo primorskih antifašistov med obema vojnama tesno povezanih s predvojnim jugoslovanskim režimom in so v njih pogosto videli zgolj predstavnike njihove politike. Tako so na plenumu primorske OF februarja 1943 ostro nastopili proti povzdigovanju predvojnih protifašističnih voditeljev in predvsem žrtev fašizma, češ da gre za »same anglofilske individualne teroriste ali slučajne žrtve dvomljivega političnega značaja«. Na tej konferenci so tako ugotovili, da je bila politika predvojnih primorskih voditeljev popolnoma zgrešena in škodljiva. Takšno mnenje seveda ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj je bila njihova protifašistična naravnanost neoporečna. Negativno vrednotenje je izviralo iz tega, da so v odporniškem gibanju v predvojnih primorskih voditeljih predvsem prepoznavali morebitne politične tekmece. Zato je bilo takšno mnenje povsem skladno z njihovim prizadevanjem za monopoliziranje protifašističnega boja na Primorskem. Zaradi takšnega načina razmišljanja so bili tudi člani narodnoobrambne organizacije TIGR, čeprav so jih v vrste odporniškega gibanja sicer sprejemali, nemalokrat odrinjeni na obrobje, nekateri pa so bili celo umorjeni. Enaka usoda je doletela nekaj primorskih mladeničev, ki so se s padali v zavezniških uniformah proti koncu vojne spustili na Primorsko in odšli v partizansko vojsko.

Korenite spremembe glede upoštevanja predvojne primorske protifašistične tradicije so se zgodile spomladi 1944. Takrat je začela OF dosledneje vključevati predvojno primorsko protifašistično tradicijo kot sestavni del tedanjega boja. S tem naj bi izravnali ugled predvojnih politikov, ki so govorili »z avtoriteto starih naprednih borcev proti fašizmu ter navezujejo svojo propagando na tradicijo (Bazovica)«. Na podlagi takšnega razmisleka je bila Soška brigada preimenovana v Bazoviško. Vodstvo odporniškega gibanja je skušalo uskladiti primorsko predvojno protifašistično tradicijo z medvojnim oboroženim odporom tako, da bi bil ta razumljen kot neposredno nadaljevanje predvojnih teženj primorskega prebivalstva, a da pri tem ne bi bilo ogroženo prvenstvo partizanskega boja. Tako so predvojno protifašistično gibanje na Primorskem razdelili na »plebejski« in »voditeljski« del. Vse pozitivne lastnosti naj bi imel le »plebejski« del, na katerega so se oprli kot na izvirnega nosilca primorske protifašistične tradicije narodnjaškega izvora. Sočasno so sklenili ustvariti tudi nove simbole primorskega odpora. Najznačilnejši primer je postal Janko Premrl - Vojko, padli partizan in izjemno priljubljen domačin, ki je bil razglašen za narodnega heroja. Diskriminacija predvojnih primorskih protifašistov je prepoznavna tudi pri petih usmrčenih obsojencih z drugega tržaškega procesa, saj je po vojni zgolj Pinko Tomažič postal narodni heroj, ker je bil pač komunist. Je pa bil hkrati tudi edini jugoslovanski narodni heroj, ki se je zavzemal za svobodno (sovjetsko) Slovenijo.

Jugoslovanskemu odporniškemu gibanju je na specifičen način uspelo legitimirati svoj položaj tudi pred zavezniki v protihitlerjevski koaliciji.

Značilen za primorske razmere je bil pojav politične sredine, ki je edina v slovenskem okolju dejansko ustrezala sredinski opredelitvi, drugače od tiste v Ljubljani (katoliškega in liberalnega izvora), ki je bila zgolj nekoliko bolj zmerna oblika protikomunističnega tabora, od katerega se ni toliko razlikovala po ciljih kot predvsem po metodah delovanja, ki niso bile neposredno usmerjene proti OF. Primorsko sredino so sprva sestavljali predvsem duhovniki, tedaj na Primorskem tako rekoč edini izobraženci. Organizirali so se že pred okupacijo v Narodnem svetu in izvršnem odboru Primorskih Slovencev in Hrvatov v Italiji. Liberalni tabor na Primorskem je bil v tistem času šibkejši, kasneje pa se je v glavnem pridružil odporniškemu gibanju. Omenjeni politiki so ostro obsodili začetno Natlačenovo politiko, ki jo je poosebljal njegov vstop v pokrajinsko konzulto, in niso sprejeli njegove ponudbe, da se na Primorskem obnovi delovanje katoliške stranke. Kasneje niso želeli vstopiti niti v Slovensko zavezo, poleg tega so obsodili nastanek in delovanje vaških straž in kasneje tudi domobranstva. Zlasti ostro so nasprotovali prenosu bratomornega spopada na Primorsko in z dosledno sredinsko držo večinoma preprečili razvoj, ki bi šel v smeri državljanske vojne tudi v tej pokrajini.

Primorski predvojni voditelji so vztrajali pri sredinskem stališču tudi v odnosu do odporniškega gibanja, saj so poudarili, da bodo z OF sicer ohranjali stike, ne bodo pa v njej sprejemali položajev in nalog. Sredinski krog je uvidel nevarnost komunizma, toda partizanstvu je priznaval osvobodilno naravnanost, in ker je ta boj imel množično podporo med domačim prebivalstvom (razumelo je, da so primorski partizani »naši fantje«), mu ni hotel neposredno nasprotovati. To pa še posebej zato, ker je bil osrednji cilj primorske skupine predvsem priključitev Primorske k Sloveniji (Jugoslaviji), kar je bil tudi eden od ciljev OF.

Hitri razvoj dogodkov jeseni 1944 je Churchilla spodbudil, da je skušal zavarovati britanski vpliv tudi na Balkanu.

Kljub prizadevanjem za diferenciacijo primorske sredine in poskusom, da bi jo nevtralizirali, vodstvu odporniškega gibanja na Primorskem dolgo ni uspelo izničiti njenega političnega vpliva. Po viškem sporazumu poleti 1944 je celo sodilo, da lahko postane vloga primorske sredine pomembna ne le za razvoj na Primorskem, temveč tudi za celoten slovenski prostor, in sicer kot politični dejavnik, ki lahko zaradi neomadeževanosti odločilno vpliva celo na dogajanje v osrednji Sloveniji. Šele konec leta 1944 lahko štejemo za tisto zarezo, ko je bilo politično delovanje primorske sredine ohromljeno.

Slovenski komunisti so na Primorskem morali usklajevati nacionalne in internacionalne vidike boja. V odnosu do italijanskega prebivalstva je bila KPS razpeta med načelnim internacionalizmom – uspelo ji je množično pritegniti predvsem italijanske delavce v Trstu, Miljah in Tržiču (Monfalcone) in jih vključiti v skupne slovensko-italijanske odbore Delavske enotnosti, ki so jih od poletja 1944 ustanavljali na podlagi aprilskega sporazuma med vodstvom slovenske in italijanske KP – in nacionalnim vidikom – slovensko primorsko prebivalstvo ni bilo naklonjeno politiki »bratstva«, to je sodelovanja z italijanskimi protifašisti. Sicer pa je sodelovanje z njimi obstajalo na več ravneh (na vojaškem področju na primer z garibaldinci, na političnem s CLN (Comitato di liberazione nazionale)), vendar je bilo vseskozi obremenjeno z različnimi spori, med katerimi je bil seveda najpomembnejši spor o državni pripadnosti Primorske v prihodnosti. Jeseni 1944 pa so začeli neposredno v slovensko odporniško gibanje vključevati tudi italijansko prebivalstvo na narodno mešanem ozemlju in ga sprva skušali pritegniti z ustanovitvijo Gibanja privržencev Nove Jugoslavije v Trstu z glasiloma Bolletino in Il Nostro avvenire. Kasneje so začeli ustanavljati širšo italijansko OF kot sestavni del slovenske OF in še pred koncem vojne združevati slovenske in italijanske partijske in mladinske organizacije. Sredi aprila 1945 je bil ustanovljen italijansko-slovenski antifašistični izvršilni odbor v Trstu in v PNOO za Slovensko primorje so sprejeli tudi italijanskega predstavnika.

Ob usklajevanju teh vidikov boja je KPI obtoževala KPS na Primorskem, da deluje preveč nacionalistično, s slovenske strani pa so ji očitali, da zanemarja nacionalno komponento. V odnosih med KPS in KPI so bile vseskozi razlike (glede mejne problematike, razmejitve pristojnosti delovanja obeh KP, glede taktike itd.), tako da sodelovanje med njima ni bilo vedno zgledno. Pri tem je vendarle treba pripomniti, da KPS v nobeni temeljni točki ni popustila pred italijanskimi komunisti, zato so ti pogosto menili, da so v podrejenem položaju.

Na Koroškem, tj. v mežiškem okrožju, so bile prve odporniške skupine razbite že poleti 1941, poskusi, da bi jih v naslednjih mesecih obnovili, pa so bili neuspešni. Konec leta 1942 so obnovili politično delo na Koroškem z oblikovanjem koroškega okrožja, ki ni imelo teritorialne kontinuitete s prejšnjim mežiškim okrožjem. Njegovi aktivisti so bili odgovorni za politično delo v jugoslovanskem delu in v vzhodnem delu avstrijske Koroške, kamor so začeli posegati februarja 1943. Pri organiziranju protinacističnega upora med koroškimi Slovenci v Avstriji so še zlasti na začetku prihajale pomembne in odločilne spodbude iz matične domovine. Tako sta bila prva aktivista, po rodu Korošca, poslana iz Gorenjske poleti 1942 na območje Železne Kaple, Obirskega in Sel, kjer sta za OF pridobila številne slovenske kmete, toda že novembra 1942 so sledile množične aretacije. Od pomladi 1943 pa so aktivisti precej uspešno pridobivali privržence OF in že tudi ustanavljali odbore OF v Rožu in Podjuni. Onstran Karavank, kjer je slovensko prebivalstvo prihod partizanov dojemalo kot prihod novih Maistrovih borcev, so bili zapleti podobni kot na Primorskem, seveda v znatno manj razširjeni obliki. V začetku septembra 1944 je imel Kardelj v Kočevskem rogu sestanek z generalnim sekretarjem KP Avstrije Franzem Honnerjem, ki je menil, da Koroška s svojim bojem zasluži priključitev k Jugoslaviji, in je predlagal, da NOVJ sprejema avstrijske delavce, ki bežijo pred mobilizacijo. Konec oktobra 1944 se je vodstvo osvobodilnega gibanja odločilo ustanoviti avstrijski bataljon v NOV, ker je menilo, da ustvarjanje enot v Avstriji ne bi prineslo uspeha. V Beli krajini so novembra 1944 tako ustanovili Avstrijski bataljon, kasneje manjše skupine tudi na nekaterih drugih območjih. Začeli so izdajati glasilo Die Einheit za nemško govoreče delavce in ustanovili nekaj narodno mešanih odborov Delavske enotnosti med delavci v Borovljah, Železni Kapli in Rebrci. Skupni protinacistični boj na narodno mešanem ozemlju Koroške je kljub omenjenim prizadevanjem zaradi skromnega odziva med nemško govorečim prebivalstvom ostal bolj ali manj omejen na slovensko prebivalstvo in na stike z redkimi avstrijskimi komunisti. Boj skoraj izključno slovenskega prebivalstva, ki je bil edini protinacistični oboroženi odpor na ozemlju Avstrije, pa je po vojni avstrijski uradni politiki pogosto prišel prav kot dokaz njene protinacistične preteklosti.

V govoru po londonskem radiu 15. novembra 1941 je predsednik jugoslovanske emigrantske vlade general Dušan Simović razglasil polkovnika Dragoljuba (Dražo) Mihailovića za edinega vodjo vseh sil odpora v Jugoslaviji, malo pozneje pa je dobil še generalski čin in postal minister vojske. Ta odločitev je privedla do spora med Mihailovićevimi četniki in Titovimi partizani v Srbiji, ki je kmalu prerasel v oboroženi spopad. Dogodki v Srbiji so seveda vplivali na ves jugoslovanski razvoj in imeli neposredne posledice tudi v Sloveniji. Objava pisma Vrhovnega štaba izvršnemu odboru OF v Slovenskem poročevalcu 9. decembra 1941, v katerem je bil Mihailović označen kot izdajalec – služabnik dvema gospodarjema, londonski vladi in Nemcem, je znatno pospešila politično diferenciacijo v slovenski družbi. Januarja 1942 je tudi Kardelj v pismu slovensko komunistično vodstvo opozarjal, da so se enaki procesi kot v Srbiji začeli odvijati tudi v Sloveniji ter da je zato »treba pripraviti tla za novo etapo našega boja, v katero stopamo s hitrimi koraki«.

Vodstvo odporniškega gibanja je v času, ko se je razredno zaostrovanje stopnjevalo, poleg narodnoosvobodilnih poudarjalo tudi socialno-razredne cilje: končni cilj boja je poleg narodne osvoboditve tudi socialna. Delovanje je bilo povezano z zoževanjem množičnosti OF, ki se je omejevala zgolj na tri temeljne skupine (KPS, krščanski socialisti in Sokoli). Plenumske skupine so bile potisnjene v ozadje.

K utrditvi monopolnega položaja KPS je veliko pripomogla tudi Ozna. Ta je bila v določeni meri naslednica avgusta 1941 ustanovljenega VOS OF.

Zelo odmevni so v tem času postali atentati, ki jih je izvajal VOS v Ljubljani. Čeprav se je imenoval VOS OF, je bilo njegovo delovanje že od vsega začetka (ustanovljen je bil avgusta 1941) v izključni pristojnosti CK KPS, ki ni dopuščal nobenega drugega nadzora. Zgolj pred atentati na pomembnejše osebe, kot sta bila na primer Ehrlich in Natlačen, so se o primernosti posvetovali tudi s predstavniki drugih skupin v OF.

Sicer pa je bilo za delovanje odporniškega gibanja v času od marca do julija 1942 značilno, da so imeli, kot se je izrazil Kardelj, pred očmi le »revolucijo, Stalina in ZSSR«. Kasneje so tako usmeritev, za katero je bilo značilno tudi nasilno ravnanje z delom podeželskega prebivalstva na osvobojenem ozemlju, komunisti sami označevali kot »sektaško«. V vodstvu odporniškega gibanja so pozneje ocenjevali, da je bilo pobijanje bele garde pretirano, »pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov«. Po njihovi razlagi naj bi bilo takšno ravnanje posledica samovolje in »vrtoglavice od uspehov« pri nižjem kadru, ki se je razvila v »vojvodstvo«. Čeprav je gotovo prihajalo do samovoljnih ukrepov, so se »napake«, kot so enako neustrezno označevali usmrtitve, dogajale tudi zaradi tedanje splošne usmeritve odporniškega gibanja. Zato so le redki nižji funkcionarji plačali svoje delovanje s težjimi kaznimi (vključno z usmrtitvijo). Eno od posledic takega ravnanja je Kardelj povzel v zapisu, da je »značilno, da se ta banda (vaške straže, op.) zadržuje prav tam, kjer so naši sektaši napravili največ neumnosti in napak«. Podobno je menil tudi Kidrič, ko je zapisal: »Naši so pretiravali glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in precej pomagale – resnični beli gardi.« Iz tega lahko sklepamo, da je poudarjanje ideoloških prvin v delovanju odporniškega gibanja vplivalo na nastanek vaških straž. Sicer pa so bili v vodstvu vseskozi trdno prepričani, da se je »bela garda« – izraz so po vzoru oktobrske revolucije uporabljali za domače nasprotnike že jeseni 1941 – objektivno morala pojaviti zaradi zakonov razredne logike. Takšno stališče, če ga »prevedemo« v razumljiv jezik, razkriva vseskozi prisotno težnjo, da bi zadržali predvojne položaje v slovenski družbi ne glede na posledice, kar je ključno vplivalo na odločitev predvojnih političnih voditeljev za oboroženo kolaboracijo z italijanskim okupatorjem v boju proti odporniškemu gibanju.

Zaradi velike italijanske ofenzive, v njenem drugem delu pa zlasti zaradi oboroženega nastopa domačih kolaboracionističnih oddelkov (vaške straže oziroma MVAC), ki so delovali pod poveljstvom italijanskih okupacijskih oblasti, se je odporniško gibanje jeseni 1942 znašlo v hudi krizi. Usodnosti trenutka so se zavedali tudi sami. Tako je Kardelj ugotavljal, da »smo mi trenutno v zelo težkem umiku (...) Preživljamo odločilne čase in zdaj lahko ali vse dobimo ali pa – bogme – tudi vse izgubimo.« Združenim italijanskim in domačim protikomunističnim silam pa kljub tedaj nezavidljivemu položaju odporniškega gibanja ni uspelo uresničiti zastavljenega cilja, tj. njegovega popolnega uničenja (vojaško predvsem italijanskim okupacijskim silam, politično pa tudi domačim nasprotnikom).

Potrebo po spremembi politike odporniškega gibanja je nakazal Kardelj že pred začetkom velike italijanske ofenzive, ko je opozarjal, »da se na osvobojenem ozemlju čimprej likvidirajo vsa ultra-leva nagibanja in da se celotno gibanje vzdrži na nacionalno osvobodilni platformi« ter da je treba na vsak način obvarovati širino OF, ki bo »zadržala srednjega kmeta in tiste plasti, ki bi v drugih okolnostih mogle postati sestaven del meščanskega tabora«. Po Kardeljevem prihodu na osvobojeno ozemlje 10. julija 1942 je nato prišlo do uresničevanja teh navodil, s tem pa do korenitih sprememb v delovanju odporniške organizacije, ki so jih pospešile še brzojavke iz Moskve.

Eden prvih in ključnih ukrepov je bila zajezitev množičnih umorov (zlasti) civilnega prebivalstva, ki so jih izvajali predvsem na osvobojenem ozemlju po pretežno razrednih in idejnih merilih. Na podlagi novih meril veliko število dotlej umorjenih ni več sodilo med dejanske nasprotnike. Po novi načelni opredelitvi se je kategorija nasprotnikov zožila predvsem na tiste, ki so neposredno dejavno delovali proti odporniškemu gibanju, torej je šlo v prvi vrsti za dejanske in nič več zgolj za potencialne nasprotnike. Prišlo je tudi do vrste ukrepov za preprečevanje neutemeljenih umorov (administrativni ukrepi na področju sodstva, urejanje odnosov med civilnimi in vojaškimi oblastmi, večja partijska disciplina, zamenjave poveljniškega kadra itd.).

Na novo ovrednotena je bila tudi vloga OF. Za njeno utrditev so sklenili urediti razrahljane odnose s krščanskimi socialisti z novim tesnejšim dogovorom, kar so dosegli novembra 1942 z ustanovitvijo glavnega odbora Delavske enotnosti. Istočasno je bil sklican tudi vrhovni plenum OF, kjer so znova pritegnili k sodelovanju predstavnike plenumskih skupin, s katerimi niso bili v stiku od začetka leta 1942, ter obnovili pogajanja s »sredino«.

Po večdnevnih in na trenutke tudi mučnih pogajanjih (trajala so od sredine do konca februarja 1943) med predstavniki temeljnih skupin v OF (glavni akterji so bili Kardelj, Kidrič in Kocbek) je bila v Polhograjskih Dolomitih 1. marca 1943 na pobudo KPS podpisana posebna izjava, s katero je OF postala enotna organizacija s tudi formalno zagotovljeno vodilno vlogo KPS, drugi dve temeljni skupini, sokolska in katoliška, pa sta se odrekli nadaljnjemu snovanju lastnih skupin. Po kraju podpisa se je zanjo uveljavilo poimenovanje dolomitska izjava. Temeljni razlog za podpis je bil povezan z različnimi gledanji vodstev slovenskega in jugoslovanskega odporniškega gibanja na nadaljnji razvoj boja, zato je ta akt predstavljal enega prvih korakov k poenotenju odporniških gibanj jugoslovanskih narodov. Čeprav so predstavniki Sokola in krščanskih socialistov v IO OF izjavo podpisali, je bilo med članstvom (med Sokoli zlasti v Ljubljani, med krščanskimi socialisti pa predvsem na Dolenjskem) ob tem čutiti nezadovoljstvo. To je bilo v glavnem preseženo šele z zborom aktivistov OF na Pugledu v Kočevskem Rogu konec aprila 1943 in s pisnim posredovanjem posameznih članov IO OF.

V OF so bile zajete vse plasti slovenskega prebivalstva, zlasti pa je bil velik delež slojev, ki so jih komunisti označevali za malomeščanske.

Po podpisu dolomitske izjave se je vse bolj načrtno krepila vloga KP z nameščanjem članov v organizacije in ustanove odporniškega gibanja, kjer je vse pogosteje prihajalo do kadrovskega prepletanja partijskih forumov z drugimi. Zaradi številnih izgub je, kljub sprejemanju novih članov, KPS ob koncu leta 1942 še vedno imela le okoli 1200 članov, torej enako število kot tik pred okupacijo. V organizacijskem in številčnem pogledu se je KPS razširila ter okrepila predvsem po kapitulaciji Italije. Jeseni 1943 je imela okoli 2900 članov ter 1100 kandidatov, ob koncu vojne pa že okoli 13.000 (od teh je bilo okoli 6000 članov v vojaških enotah). Uvedena je bila tudi dokončna organizacijska struktura na pokrajinski ravni, ko so poleg ostalih že prej delujočih PK ustanovili še PK KPS za Koroško, ki je bil sprva pristojen za slovenski in avstrijski del Koroške, od septembra 1944 pa le še za avstrijski del. Vendar proces krepitve partijskih organizacij po pokrajinah ni bil enakomeren in je bil odvisen predvsem od moči odporniškega gibanja na posameznih območjih. KPS se je najbolj razmahnila v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem ter na Gorenjskem. Na teh območjih je bila sredi leta 1944 številčnost članstva že tolikšna, da pridobivanje novih članov ni bilo več v ospredju partijskih nalog. Na Štajerskem, Koroškem ter zlasti v Prekmurju se je KPS v organizacijskem pogledu globlje zasidrala šele od druge polovice leta 1944 dalje.

Pri oblikovanju meril za sprejemanje novih članov v KPS so okupacijske razmere ter oboroženi upor zahtevali znatne spremembe in dopolnitve. Osrednje merilo pri sprejemanju novih članov je bilo izrazito pragmatično: najpomembnejše je bilo, kako se je kdo »izkazal« s svojim delovanjem v odporniškem gibanju (zavzetost, discipliniranost, pogum v izvrševanju zastavljenih ciljev in predanost). Organizacijski sekretar KPS Boris Kraigher je posledice takega ravnanja pojasnil z besedami: »Zaradi tega je prišlo do okolnosti, da je partija rastla relativno hitreje v malomeščanskih krogih kot med delavci. Toda to nikakor ni rezultat neke napačne politike, ampak samo dokazuje prvič velik ugled, ki ga je partija dobila z vodilno vlogo v OF in kar je privedlo do širokega vključevanja malomeščanskih slojev v delavsko gibanje in partijo.« Ideološka podlaga je bila drugotnega pomena, dogajalo se je celo, da so se v KPS znašli tudi verni člani, kar je bilo značilno predvsem na Primorskem. Tudi socialna sestava članstva je z razraščanjem organizacijske mreže na podeželje ter pritegnitvijo tamkajšnjega prebivalstva, ki je bilo v pretežni meri kmečko, postajala vse bolj kmečka. Poleg tega se je glede na vidno vlogo v gibanju tudi v vrstah članstva KPS opazno povečal delež žensk. Ta je ponekod predstavljal polovico vsega članstva. Glede na izpostavljenost članov KP v uporu so bile tudi izgube v partijskih vrstah temu primerno visoke. Po nekaterih ocenah naj bi v času okupacije padlo okoli 5000 članov KPS.

Osvobodilna fronta in katoliška duhovščina

V OF so skušali že na začetku organiziranja upora pridobiti tudi nekatere duhovnike, ki pa so po spoznanju, da organizaciji ne gre le za nacionalno osvoboditev, odklonili sodelovanje. Posebej dejavno je bilo vodstvo OF po izbruhu bratomornega spopada, ko je organiziralo tudi obširno akcijo za pridobivanje katoliških duhovnikov, da bi tako potrdili vsenarodni značaj OF in dokazali, da odporniško gibanje ni usmerjeno proti katoliški veri. Da bi lažje prišlo do sodelovanja z OF, je KPS ponovila načelne izjave o svobodi verskega izražanja, podprte z zagotovili sovjetske ustave iz leta 1936, ter navajala primere delovanja ruske in srbske pravoslavne duhovščine (pop Vlado Zečević). Hkrati so začeli v partizanskih enotah praznovati božič, uveden pa je bil tudi položaj verskega referenta pri GP SPČ.

Do kapitulacije Italije je bil Metod Mikuž, ki je bil nato postavljen za verskega referenta, edini duhovnik, ki je odšel v partizane. Njegov odhod je bil zelo odmeven, zlasti po tistem, ko se je ljubljanski škof Rožman odločil, da Mikužu odvzame pravico do opravljanja verskih obredov, dokler se ne vrne oz. ne javi škofu.

Ljubljanskemu škofu Rožmanu so različni predstavniki OF pisali pisma in ga skušali predvsem prepričati, naj vpliva na duhovščino, da se ne bi dejavno vključevala v boj proti odporniškemu gibanju. Januarja 1943 se je vodstvo OF znova obrnilo neposredno nanj s prošnjo, naj skuša duhov-

ščini preprečiti delovanje proti osvobodilnemu gibanju. V pismih so ga tudi vabili na osvobojeno ozemlje na pogovor z vodilnimi osebnostmi gibanja, vendar je škof to zavrnil. Kaplan France Glavač je s svojimi zaupniki kmalu izvedel za pogovore in od Rožmana zahteval, naj jih pretrga. Nato je v listu Slovenec izšel pogovor s škofom Rožmanom, v katerem je ta znova obsodil OF kot brezbožno in komunistično organizacijo. Metod Mikuž je v pismu bratu Stanetu, ki je bil posrednik med OF in škofom, zapisal: »Glede šefa (Rožmanov vzdevek, op.) je pa tako, da obstoji z njim še zveza, tudi je prav, da mu greš kdaj poročati o novicah, ki jih razbereš iz naše literature. Jaz mu zaenkrat ne mislim nič pisati, ker se mi zdi za to skoro škoda. Mi imamo svojo vest čisto, ponudili smo mu pač pošteno svojo roko, če noče zagrabiti – njegova stvar.«

Ker vodstvo OF med katoliško duhovščino ni našlo pravega sogovornika, so akcijo zastavili širše in ji pridali mednarodni okvir. Vrhunec tovrstnih prizadevanj je bila februarja 1943 napisana poslanica, naslovljena na papeža Pija XII., ki so jo podpisali Kocbek, Fajfar in Mikuž. Z njo so v imenu katoličanov, ki sodelujejo v osvobodilnem boju, nameravali seznaniti sveti sedež s svojim videnjem razmer v Sloveniji. Predvideno je bilo, da bo spomenico v Rim odnesel pleterski prior Josip Edgar Leopold – Lavov, ki pa tega ni storil, temveč je vatikansko vodstvo le ustno seznanil, kdo so partizani. Poleti 1944 je z Visa v Rim odšel Kocbek, da bi se sestal s papežem in mu kot predstavnik katoličanov v odporniškem gibanju razložil razmere v Jugoslaviji ter se seznanil z vatikanskimi stališči. S papežem se mu ni uspelo sestati, ker ni imel položaja uradnega predstavnika Nkoja, pozneje pa vodstva odpora njuno srečanje ni več zanimalo.

Duhovniških konferenc na osvobojenem ozemlju se je v letu 1944 udeležilo okoli 70 duhovnikov. Avgusta 1944 je izšla tudi brošura Slovenski duhovniki in politiki o Osvobodilni fronti in veri. Tedaj so duhovniki Stanko Cajnkar, Jože Lampret, Ivan Povh in France Šmon izdali spomenico slovenskemu kleru, v kateri so stanovske tovariše nagovarjali, naj se priključijo odporniškemu gibanju. Pri predsedstvu Snosa je bila spomladi 1944 ustanovljena tudi verska komisija s predsednikom Lojzetom Udetom, delovati pa je začela 16. septembra 1944.

Poskusi vzpostavitve premirja

Po izbruhu bratomornega spopada je prišlo do več poskusov premirja med sprtima taboroma. Najpomembnejše je bilo posredovanje Lojzeta Udeta, ki mu pripadnost odporniškemu gibanju ni zameglila kritičnosti do medvojnih razmer. Za takšno vlogo je bil primerna osebnost, ker je imel na obeh straneh znance, ki so mu zaupali. Poleti 1943 je prišlo v strogi tajnosti do priprav za dogovor med obema taboroma, vendar se poskusi za vzpostavitev premirja niso premaknili z mrtve točke. Uresničilo pa se je Udetovo predvidevanje: brez premirja »se bo, sodeč po današnji duhovni nastrojenosti, vnela po odhodu Italijanov, vsaj v Ljubljanski pokrajini, še strašnejša državljanska vojna, kakor divja že danes«.

Kapitulacija Italije je predstavljala ključno prelomnico, ko se je tehtnica ne le v vojaškem, temveč tudi psihološkem vidiku nagnila v korist odporniškega gibanja, in to na območju pretežnega dela jugoslovanskega ozemlja. Odporniško gibanje je bilo v ofenzivi zlasti na političnem in propagandnem področju. V javnosti, tako domači kot mednarodni, je močno odmevalo drugo zasedanje Avnoja, ki je potekalo v idiličnem bosanskem mestecu Jajce. Avnojski odloki (preoblikovanje Avnoja v vrhovni zakonodajni organ, ustanovitev Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (Nkoj) kot narodne vlade, odvzem pravice zastopanja jugoslovanskih narodov begunski vladi) so sicer neposredno odražali namene partizanskega gibanja, a po drugi strani nekaterih sicer zelo pomembnih vprašanj niso niti načenjali. Tako monarhije niso ukinili, temveč so rešitev tega vprašanja odložili na povojni čas. Previdnost v zvezi z monarhijo je bila povezana s tedanjim mednarodnim položajem gibanja, ki se je moralo kot polnopravni mednarodni subjekt šele uveljaviti. Zato je moralo pristati na kompromisno pot ter se podati v pogovore z begunsko vlado, da bi bil presežen dualizem tudi z mednarodnopravnega vidika.

Na konferenci v Teheranu (od 28. novembra do 1. decembra 1943), kjer so se prvič zbrali Churchill, Stalin in Roosevelt, so sprejeli tudi sklep o vojaški pomoči jugoslovanskim partizanom. S tem je bilo odporniško gibanje priznano kot vojaški soborec v veliki zavezniški koaliciji, čeprav formalno tedaj še ni dobilo statusa ene od zavezniških vojska, saj je bilo v dokumentih imenovano ”jugoslovanski partizani”. Ne glede na to so teheranski sklepi pomenili eno odločilnih prelomnic pri mednarodni uveljavitvi partizanskega gibanja. Kljub formalno predvsem vojaškemu značaju je imelo priznanje tudi izjemno politično težo, saj je odporniškemu gibanju odprlo vrata, da si utre pot k mednarodni uveljavitvi na političnem in državnem področju.

Skladno s sklepi teheranske konference se je poglobilo britansko prizadevanje (vanj je sodilo tudi osebno dopisovanje med Churchillom in Titom), ki naj bi privedlo do kompromisa med begunsko vlado in odporniškim gibanjem. Tako je začelo gibanje prejemati britansko vojaško pomoč in tudi BBC je v svojih oddajah posvečal vse več pozornosti dejavnostim Titovih partizanov, kot so jih pogosto imenovali.

Glavno oviro za dogovor je predstavljal Mihailović, ki je bil v Purićevi vladi še vedno vojni minister. Zato so se Britanci Mihailoviću odpovedali, niso pa se hoteli odpovedati monarhiji in svojemu vplivu v Jugoslaviji. Kljub upiranju nekaterih srbskih monarhističnih krogov je bilo s padcem Purićeve vlade maja 1944 to vprašanje samodejno rešeno. Za Purićevega naslednika na mestu predsednika jugoslovanske kraljeve vlade v izgnanstvu je Churchill izbral hrvaškega politika, člana Mačkove Hrvaške kmečke stranke in predvojnega hrvaškega bana dr. Ivana Šubašića.

Komunistična stranka na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1920, leta 1937 pa je bil na Čebinah nad Zagorjem ustanovni sestanek Komunistične partije Slovenije.

16. junija 1944 je bil nato podpisan sporazum med Titom kot predsednikom Nkoja in predsednikom kraljeve vlade Ivanom Šubašičem, znan tudi kot viški sporazum. Sporazum je določal, da bodo vlado Kraljevine Jugoslavije sestavljali napredni demokratični ljudje, ki se niso pregrešili zoper narodnoosvobodilno gibanje, in da bo vlada v tujini skrbela za gmotno podporo partizanski vojski. Hkrati so se zavzeli za čimprejšnjo ustanovitev enotnega predstavništva jugoslovanske države. Nkoj se je obvezal, da ne bo izpostavljal in zaostroval vprašanja kralja in monarhije, o dokončni ureditvi pa bo po vojni odločalo ljudstvo. Po drugi strani se je Šubašić zavezal, da bo kraljeva vlada izdala posebno deklaracijo, v kateri bo priznala pridobitve osvobodilnega boja: Avnoj, Nkoj in federativno ureditev države.

Sporazum v notranjepolitičnem pogledu v slovenskih razmerah ni ničesar spreminjal, ker vodstvo odpora ni bilo pripravljeno na kompromise z drugimi političnimi skupinami; menilo je namreč, da mu obstoj OF zagotavlja zadostno legitimnost. V tem se je politično delovanje po podpisu viškega sporazuma v Sloveniji razlikovalo od hrvaških in srbskih razmer, kjer so se sklenili povezovati tudi s posameznimi predvojnimi političnimi osebnostmi in strankami ter kasneje tudi dopuščali njihovo delovanje zunaj frontne organizacije.

V novih razmerah si je vodstvo OF, poleg razkroja kolaboracionističnih sil na Slovenskem, prizadevalo preprečiti s kolaboracijo neomadeževanim sredinsko usmerjenim politikom, da bi se utrdili kot samostojen političen dejavnik (predvsem Gosarju in Šolarju), ki bi v Šubašićevih in tudi britanskih načrtih lahko dobil pomembno vlogo v Sloveniji v sklopu reševanja jugoslovanske problematike. Zato se je uveljavila politika širine, ki se je kazala v navezavi stikov s sredino ter v pripravljenosti sprejeti v odporniško organizacijo vse tiste, ki so se želeli boriti proti okupatorju, a so do tedaj še stali ob strani. Zato so na osvobojeno ozemlje povabili celo vrsto ljudi, ki so imeli zelo različen položaj v družbi, tako po strokovni plati kot po svoji idejni in politični pripadnosti. Pri tem so v odporniškem gibanju izjemno pozornost namenili edinemu še živečemu predstavniku slovenske moderne, Otonu Župančiču. Na najrazličnejše načine so ga skušali prepričati, da bi odšel na osvobojeno ozemlje, vendar niso bili uspešni, ker je Župančič za pogoj postavljal, kot so poročali iz ljubljanske organizacije, da bi šel, »če mu oskrbimo nemško ali domobransko spremstvo«.

Po Titovem govoru na Visu 12. septembra 1944, ko je ocenil, da glavna nevarnost za gibanje ne preti več toliko od odkritih nasprotnikov, temveč od tistih, ki se skušajo vtihotapiti v gibanje in si zagotoviti položaje v njem, je vodstvo OF sprejelo odločitev o politiki zaprtih vrat. Temu je sledila razširitev izvršnega odbora OF na seji 23. septembra 1944 – v glavnem s člani plenuma OF, ki so se odrekli snovanju samostojnih političnih skupin ter sprejeli OF kot prihodnji temelj slovenskega političnega in ekonomskega življenja, kar je predstavljalo nekakšno ponovitev dolomitske izjave. Tako je KPS izšla iz osvobodilnega boja kot edina realna sila nove državne oblasti, čeprav v okviru OF.

K utrditvi monopolnega položaja KPS je veliko pripomogla tudi Ozna. Ta je bila v določeni meri naslednica avgusta 1941 ustanovljenega VOS OF, ki je bil vseskozi v izključni domeni komunističnega vodstva ter se je postopoma razvil v enega najpomembnejših »sektorjev« delovanja odporniškega gibanja. Ob izvrševanju smrtnih obsodb nad političnimi nasprotniki in izdajalci ter sabotažah je opravljal tudi »klasično« obveščevalno delo. Zlasti po kapitulaciji Italije se je varnostnoobveščevalna služba zelo okrepila ter zajela vse slovensko ozemlje, podatke vojaškega značaja pa posredovala tudi zavezniškim štabom. VOS je bil najbolj razširjen v Ljubljanski pokrajini ter na Primorskem, kasneje pa tudi na Gorenjskem. Na Štajerskem so osnove organizacije vzpostavili predvsem na zahodu, medtem ko v severovzhodne predele VOS ni prodrl. V začetku leta 1944 so bili tudi na avstrijskem Koroškem postavljeni njegovi temelji.

Na zasedanju Snosa v Črnomlju februarja 1944 so VOS OF ukinili in prenesli njegovo dejavnost v odsek za notranje zadeve pri Snosovem predsedstvu; ukrep so utemeljevali s potrebo po demokratizaciji gibanja. Taka ureditev, kjer je bila dejavnost vpeta v sistem civilne oblasti, se je korenito spremenila, ko je bila maja 1944 v bosanskem Drvarju ustanovljena Ozna, ki je kot »udarna pest revolucije« skrbela predvsem za utrjevanje nastajajoče oblasti in njeno zaščito ter bila v svoji dejavnosti v znatni meri izvzeta iz vsakršnih mehanizmov nadzora. Junija 1944 je bila ustanovljena tudi Ozna za Slovenijo, ki ji je načeloval Ivan Maček – Matija. Ta je bila skupaj z Vojsko državne varnosti, ki je postala njen oboroženi izvršni organ, neposredno podrejena in odgovorna vrhovnemu komandantu in poverjeniku za obrambo Titu ter načelniku jugoslovanske Ozne Aleksandru Rankoviću. V konkretno delovanje Ozne ni smela neposredno posegati niti KP, temveč ji je zgolj zagotavljala kadrovsko podporo in skrbela za politično delo v organizaciji.

S približevanjem vojaških operacij v Sredozemlju in jugovzhodni Evropi je postalo jugoslovansko ozemlje vse bolj pomembno zaradi vojaško-strateških razlogov, ki so se tesno prepletali tudi s političnimi vidiki. V tem času je v zavezniškem svetu dokončno dozorelo spoznanje, da brez Titovega gibanja ni moč razrešiti jugoslovanskega vprašanja. Mednarodna razsežnost pomena odporniškega gibanja se je najbolj odražala v dejstvu, da se je Tito v naslednjih mesecih osebno srečal s Churchillom in Stalinom, najvplivnejšima zavezniškima voditeljema v Evropi, ter s tem začel nastopati ne le kot vodja odporniškega gibanja, temveč vse bolj tudi kot državnik.

Hitri razvoj dogodkov jeseni 1944 je Churchilla spodbudil, da je skušal zavarovati britanski vpliv tudi na Balkanu. Na konferenci med predstavniki Sovjetske zveze, Velike Britanije in ZDA v Moskvi (od 9. do 18. oktobra 1944), kjer so obravnavali tudi sestavo enotne jugoslovanske vlade, je britanski ministrski predsednik Stalinu predlagal razdelitev vplivnih območij v jugovzhodni Evropi in za Jugoslavijo predlagal 50:50-odstotni vpliv (sporazum fifty-fifty), kar pa že ni več ustrezalo vzpostavljenemu razmerju sil v državi.

Po osvoboditvi Beograda sta Tito in Šubašić 1. novembra 1944 sklenila nov dogovor, imenovan beograjski sporazum. Ta je določal sestavo resorjev skupne vlade, sicer še brez imen ministrov, a večino naj bi jih imenoval Tito, pa tudi to, da bo vlada izvajalec oblasti do izvolitve ustavodajne skupščine, kar je pomenilo, da je prvotni predlog o plebiscitu odpadel. Dogovorila sta se, da vlado imenuje svet treh kraljevih namestnikov, ki bi do odločitve o prihodnji državni ureditvi v Jugoslaviji nadomeščal kralja. Beograjski sporazum je tako osvobodilnemu gibanju zagotavljal prevlado v številu resorjev skupne vlade, predvsem pa je bilo vanj posredno vključeno tudi spoštovanje avnojskih odlokov. V decembru 1944 sta Tito in Šubašić sporazumu dodala še tri amandmaje, v katerih so natančneje opredelili nekatera odprta vprašanja (glede jamstev o svobodi političnega delovanja, volitev, sodne oblasti, kraljevi odnos do namestništva, sestavo bodoče vlade itd.).

Konec januarja 1945 je kralj Peter II. podpisal odločitev o prenosu svojih pooblastil na kraljevo namestništvo, ki so ga sestavljali Dušan Sernec, dr. Srdjan Budisavljević in dr. Ante Mandić. V tem času so beograjskemu sporazumu dodali še dva aneksa, ki ju je kot svoje priporočilo oblikovala konferenca velike trojice na Jalti na britanski predlog. V njih je bila zapisana obveza o razširitvi Avnoja z neomadeževanimi poslanci zadnje narodne skupščine Kraljevine Jugoslavije iz leta 1938, obveza o preimenovanju Avnoja v začasno skupščino in obveza, da bodo vse akte, ki jih je dotlej sprejel Avnoj, predložili v ratifikacijo ustavodajni skupščini. Na jaltski konferenci so dodatke k sporazumu namenoma oblikovali kot priporočilo, da se imenovanje skupne vlade ne bi zavleklo. Veliki trije zavezniki so se na Jalti februarja 1945 zavzeli tudi za čimprejšnjo uresničitev sporazuma.

Po odstopu predstavnikov Nkoja in Šubašićeve vlade je kraljevi namestniški svet v imenu kralja 7. marca 1945 imenoval skupno (včasih imenovano tudi enotno ali začasno) vlado Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). V skupni vladi je bilo 28 ministrov (18 iz prejšnjega Nkoja), predsednik je postal Tito, Šubašiću pa je pripadlo mesto zunanjega ministra. V vladi DFJ so bili naslednji Slovenci: podpredsednik in minister za konstituanto Kardelj, Anton Kržišnik za socialno politiko ter za pošto in telegraf Drago Marušič, ki je bil do tedaj minister v Šubašićevi vladi. Poleg običajnih ministrstev je bilo kot znak federalnega preoblikovanja države ustanovljenih tudi šest ministrstev za federalne enote. Minister za federalno enoto Slovenijo je postal Edvard Kocbek.

Takoj je sledilo tudi mednarodno priznanje nove vlade s strani vlad zavezniške koalicije. Ustanovitev enotne vlade DFJ je v formalnopravnem pogledu pomenila konec dvovladja, predvsem pa se je utrdil položaj Titovega gibanja, ki je imelo tako mednarodno legitimacijo, s čimer mu je bila olajšana pot do dokončnega prevzema oblasti na ozemlju vse jugoslovanske države.

Jugoslovanskemu odporniškemu gibanju je uspelo na specifičen način legitimirati svoj položaj tudi pred zavezniki v protihitlerjevski koaliciji. Tako s stališča mednarodne zavezniške skupnosti prihod na oblast ni bil izpeljan na revolucionaren način, kar pa ni pomenilo, da nova oblast na notranjepolitičnem področju po vojni ni začela uvajati sprememb, ki so predstavljale prekinitev kontinuitete s predvojnim družbenim sistemom. Ivan Ribar, sicer predsednik ustavodajne skupščine leta 1920 in 1945/46, je tak povojni jugoslovanski »razplet« zelo nazorno razložil: »Glede notranje ureditve ni nikakršne kontinuitete med današnjo in predvojno Jugoslavijo. S stališča notranje ureditve je današnja Jugoslavija torej nova država. Kontinuiteta stare Jugoslavije se je ohranila le še v mednarodnih odnosih naše države.«

Še pred dokončno osvoboditvijo slovenskega ozemlja – prestolnica je bila osvobojena 9. maja 1945, do konca spopadov na slovenskih tleh pa je prišlo šele 15. maja 1945 – je bila 5. maja 1945 v Ajdovščini ustanovljena Narodna vlada Slovenije s predsednikom Borisom Kidričem na čelu. Slovensko odporniško gibanje (v sklopu jugoslovanskega), ki je s svojim prispevkom v boju proti okupatorju že postalo uradno priznan sestavni del velike protihitlerjevske koalicije, je bilo ob koncu vojne zmagovita sila v Sloveniji. Tako se je novim oblastnikom ponudila možnost, da izberejo pot, ki jo je Kardelj predvidel že spomladi 1944, ko je opozoril, da je predvsem pomembno, »da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah«, ter sklenil z ugotovitvijo, da je »v sedanjem stanju borbe važno, da je delovno ljudstvo zavzelo komandne pozicije. Tako mu bo omogočeno reševati vsa vprašanja tudi v obliki reform (ki pa bodo imele revolucionarni značaj!). Pri tem pa ne smemo misliti, da lahko enostavno kopiramo oblike borbe, kakor se je razvijala v Sovjetski zvezi. Zunanja oblika sprememb bo gotovo drugačna, kot pa je bila revolucija v Sovjetski zvezi.«