3. 12. 2015 | Družba | Druga svetovna vojna v Sloveniji
Na strani sil osi
Poskusi slovenskih predvojnih vodilnih politikov ob začetku agresije na Jugoslavijo, da bi se postavili ob bok Jozefu Tisi in Anteju Paveliću, so se končali klavrno, saj jim ni bila namenjena niti vloga »polnopravnih« kvizlingov.
Delegacija konzulte na sprejemu pri Mussoliniju v Rimu, 8.junija 1941 / Foto: Arhiv MNZS
»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. (…) Ljuba žena in Ti, nad vse draga mi Zlatica, Odpustita mi. Udarec je prehud, omagal sem pod njim. Črno izdajstvo Hrvatov me je potrlo in strlo. Kako lepo in srečno smo živeli v Jugoslaviji skupaj! Rastla je naša moč in veljava, večal se je naš politični ugled in naša kultura. Tudi gospodarsko smo polagoma sicer, stalno napredovali. Sedaj pa naenkrat tak nepopisen polom! In po izdajstvu! Genij Slovanstva še živi in trdno vero imam, da tega izdajstva ne bo pustil nekaznovanega. Moja visoka starost pa mi ne daje upanja, da se tega dočakam. Zato se strnem z vesoljstvom, čegar neizrekljivo mal delec sem.« Tako je devetdesetletni Ivan Hribar, znameniti liberalni politik, zapisal v poslovilnem pismu ženi in hčerki ter nato, zavit v jugoslovansko zastavo, skočil v Ljubljanico. Za ta korak se je odločil, ko je bila 18. aprila 1941 objavljena novica o podpisu akta o kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.