Na strani sil osi

»Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi. (…) Ljuba žena in Ti, nad vse draga mi Zlatica, Odpustita mi. Udarec je prehud, omagal sem pod njim. Črno izdajstvo Hrvatov me je potrlo in strlo. Kako lepo in srečno smo živeli v Jugoslaviji skupaj! Rastla je naša moč in veljava, večal se je naš politični ugled in naša kultura. Tudi gospodarsko smo polagoma sicer, stalno napredovali. Sedaj pa naenkrat tak nepopisen polom! In po izdajstvu! Genij Slovanstva še živi in trdno vero imam, da tega izdajstva ne bo pustil nekaznovanega. Moja visoka starost pa mi ne daje upanja, da se tega dočakam. Zato se strnem z vesoljstvom, čegar neizrekljivo mal delec sem.« Tako je devetdesetletni Ivan Hribar, znameniti liberalni politik, zapisal v poslovilnem pismu ženi in hčerki ter nato, zavit v jugoslovansko zastavo, skočil v Ljubljanico. Za ta korak se je odločil, ko je bila 18. aprila 1941 objavljena novica o podpisu akta o kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.

Predvojne politične stranke in okupacija

Predvojna slovenska politična elita, zbrana v 6. aprila 1941 ustanovljenem Narodnem svetu, pa je tistem v času ravnala povsem drugače. Ravno »črno izdajstvo Hrvatov«, kot je Hribar označil ustanovitev NDH 10. aprila 1941 v organizaciji ustaša Anteja Pavelića, je za predsednika Narodnega sveta, predvojnega bana dr. Marka Natlačena in njegove sodelavce, predstavljala zgled. Prizadevali so si namreč za enako rešitev, za ustanovitev slovenske države pod okriljem sil osi. Pobudo sta že dan pred napadom sil osi na Jugoslavijo, 5. aprila 1941, preko slovaškega poslanstva v Beogradu sporočila v Berlin vodja SLS dr. Fran Kulovec in dr. Miha Krek, sicer še ministra v Simovićevi vladi. Po državnem prevratu 27. marca 1941, ki so ga v SLS ostro obsodili, a so bili njeni predstavniki kljub temu prisiljeni vstopiti v Simovićevo vlado, so v strankinem vodstvu predvideli, da je vojna s silami osi neodložljiva ter da z njo prihaja konec Jugoslavije. Kulovec in Krek sta ob tem ugotavljala, da če za Slovenijo ne bo posebne rešitve, bodo morali Slovenci in Hrvati umreti skupaj s Srbi; medtem so se namreč razširile vesti o razkosanju slovenskega ozemlja. Zato sta v Berlin sporočila, da jima gre za njuno deželo bolj kot za jugoslovansko državo in se zavzela za drugačen izhod. Pri tem pa sta izrecno poudarila, da »mora biti ta na vsak način najden in rešen v sodelovanju z Nemčijo«. Kot rešitev sta predlagala ustanovitev samostojne Slovenije ali pa iz Slovenije in Hrvaške oblikovano skupno državo.

Ob napadu na Jugoslavijo se je vodstvo SLS, nato pa tudi nekateri predstavniki drugih strank, zastopanih v Narodnem svetu, odločilo svoj obstoj povezati z usodo sil osi, ki so skušale z vojno ustvariti totalitarni in rasistični »novi red«.

Vodstvo SLS se je v trenutku, ko je bilo dobesedno vse postavljeno na kocko ter sta bila Kulovec in Krek s svojimi predlogi pripravljena tvegati tudi življenji, opredelilo v skladu z začrtano politično usmeritvijo, ki jo je določil dolgoletni karizmatični vodja SLS Anton Korošec po kapitulaciji Francije poleti 1940. Njeno bistvo je načelnik SLS jeseni 1940 pojasnil nemškemu veleposlaniku v Beogradu z besedami, da vidi »nedvomno edino možnost za zaščito svoje slovenske domovine v tem, da se najtesneje nasloni na os in zlasti na Nemčijo«. Ob napadu na Jugoslavijo se je vodstvo SLS, nato pa tudi nekateri predstavniki drugih strank, zastopanih v Narodnem svetu, odločilo svoj obstoj povezati z usodo sil osi, ki so skušale z vojno ustvariti totalitarni in rasistični »novi red«. Za takšno opredelitev je bilo ključno predvsem prepričanje v njihovo zmago v vojni, kar naj bi imelo za »naravno« posledico tudi »razkroj Zahoda«, torej zaton zahodne civilizacije. Dokončnega zatona liberalne parlamentarne demokracije ter tržnega gospodarstva, kot so tedanje stanje ocenjevali v konservativnih katoliških krogih, ki so se nagibali k avtoritarnim rešitvam, pa niso obžalovali, temveč so v tem celo videli priložnost za uveljavitev korporativnega družbenega modela, ki je temeljil na papeških okrožnicah ter na cerkvenem nauku. V pretežnem delu katoliškega tabora tako niso videli nobenih resnejših težav s prilagoditvijo družbeni ureditvi, ki je vladala v totalitarnih režimih nacistične Nemčije in fašistične Italije. S poudarjanjem korporativizma, antiliberalizma, antikomunizma, nasprotovanja prostozidarstvu, predvsem pa z izpostavljanjem agresivnega antisemitizma, ki je pomenil na simbolni ravni najpomembnejšo »vstopnico« v svet totalitarnega in rasističnega »novega reda«, je Korošec pošiljal Berlinu sporočilo, da so se takšni ureditvi pripravljeni brez predsodkov in prostovoljno prilagoditi, če bo pri tem ostal neokrnjen vpliv Cerkve. Razmerje med nacizmom in katolicizmom, kakršnega so v tistem času zagovarjali v vodilnih slovenskih katoliških krogih, je natančno opredelil Ivan Ahčin, glavni urednik časnika Slovenec ter eden osrednjih katoliških ideologov, ko je dejal: »Mi imamo svoj Weltanschauung, nacionalsocialisti pa svojega. (…) Mi smo z njimi na isti liniji v treh stvareh: masoni, Judje in komunisti.«

Vendar pri odločitvi vodstva katoliške stranke, da se v aprilskih dneh leta 1941 poveže z usodo sil osi, nikakor niso bili v ospredju ideološki motivi v smislu naklonjenosti fašizmu, temveč prepričanje, da se z napadom na Jugoslavijo bliža tudi njen konec kot države. Skladno s takšno odločitvijo je skušal Natlačen z nekaterimi drugimi člani Narodnega sveta, po vesti o ustanovitvi NDH, prodreti z idejo samostojne slovenske države pod nemško zaščito, a je iz Berlina prispelo zgolj suhoparno sporočilo, »da predstavnik ministrstva zunanjih zadev ne vidi možnosti, da bi se mogel sestati z vodjem Slovenskega narodnega sveta«. Poznejše ravnanje Natlačena in njegovih sodelavcev (obrat k Italijanom ter naslovitev identične prošnje Mussoliniju, nato priznanje aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, vstop v pokrajinsko konzulto in odhod »zahvalne deputacije« v Rim k Mussoliniju in papežu) kljub veliki vztrajnosti in celo posredovanju pri Mussoliniju ter (posredno) Hitlerju ni obrodilo nikakršnih sadov. Poskusi slovenskih predvojnih vodilnih politikov ob začetku agresije na Jugoslavijo, da bi se postavili ob bok Jozefu Tisi in Anteju Paveliću, so se končali klavrno, saj jim ni bila namenjena niti vloga »polnopravnih« kvizlingov, kot so tedaj pogosto označevali osebe, ki so prevzele takšno ali podobno vlogo kot voditelja Slovaške in NDH. Ti tvorbi sta v Hitlerjevi hierarhiji odnosov z nacističnimi zavezniki veljali za bolj ali manj »tretjerazredni«, vendar je bil tudi tak »kvizlinški« status za slovensko predvojno elito v okviru »novega reda« povsem nedosegljiv. Zadovoljiti so se morali še s precej bolj obrobnim položajem in le simbolično vlogo, s članstvom v fašistični pokrajinski konzulti, ki je imela le posvetovalni značaj, kjer so s potrjevanjem odločitev pokrajinskih fašističnih oblasti zgolj izkazovali svojo lojalnost do italijanske države in fašističnega režima. Pa tudi pri tem so se predstavniki slovenske predvojne politične elite med seboj prerivali, kdo se bo bolj prikupil novim oblastnikom.

Kulovec in Krek sta ugotavljala, da če za Slovenijo ne bo posebne rešitve, bodo morali Slovenci in Hrvati umreti skupaj s Srbi; medtem so se namreč razširile vesti o razkosanju slovenskega ozemlja.

Vloga ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana

»Rožman je imel l. 1941 in dalje med okupacijo edinstveno vlogo in položaj med Slovenci. Maribor je bil takoj odrezan, škof Tomažič je bil od Nemcev potisnjen v položaj navadnega privatnika v Mariboru in je tak ostal celo vojsko. Ljubljana je postala še bolj središče naroda. Ker takratna najmočnejša stranka SLS po Koroščevi in Kulovčevi smrti ni imela več pravega voditelja, Natlačen ni vlekel tako, kot sta ona dva, so kar nekako sensu sine sensu manjši politiki hoteli narediti škofa za nekakega voditelja. Skratka, bilo je pomanjkanje neke avtoritativne osebnosti in kar samo po sebi so spravili škofa v to, da naj bi v Ljubljani predstavljal ne le cerkveno oblast, ampak bi bil tudi nekak narodni voditelj, to se pravi, dali so mu politično vlogo. To so delali tudi liberalci, saj so se tudi ti k njemu obračali kot k nekakšni avtoriteti (tako Pucelj, Pirkmajer), pa tudi univerza in akademija znanosti (npr. Vidmar). Tako se je Rožman, ki po naravi in po svojih ambicijah ni bil politik, naenkrat znašel kot politični predstavnik Slovencev v italijanskem okupiranem ozemlju.« Tako je medvojno vlogo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v svojem življenjepisu, napisanem po vojni v zaporu, opredelil njegov osebni tajnik Stanislav Lenič.

Rožman se je zlu prihajajoče vojne zoperstavljal zgolj s pozivi k intenzivnejši molitvi za mir, ni pa razmišljal o konkretnem ravnanju, če bi do vojne vendarle prišlo. Ta ga je namreč našla popolnoma nepripravljenega. Prve dni okupacije se je Rožman držal ob strani in se je politično zavzel šele na prigovarjanje strankarskih veljakov. Tako je 20. aprila 1941 obiskal kraljevega civilnega komisarja za zasedeno ozemlje Emilija Graziolija ter se s tem pridružil pobudi za ustanovitev slovenske države pod zaščito fašistične Italije, ki so jo strankarski prvaki izrazili v posebni spomenici, naslovljeni na Mussolinija 18. aprila 1941. Rožman naj bi s svojo moralno avtoriteto predstavljal zasilni nadomestek za pomanjkljivo legitimnost v ozkem krogu sprejete in za usodo slovenskega ozemlja pomembne odločitve. Predvsem pa naj bi Rožman z zgledom prispeval k boljšemu razpoloženju domačega prebivalstva do Italijanov. Škof Rožman je s svojo držo simbolno nudil oporo (glede na njegovo tedanjo moralno avtoriteto je bila ta precejšnja) uresničevanju politične usmeritve slovenske politične elite na čelu z Natlačenom, ki je po ponesrečenih prizadevanjih za ustanovitev slovenske države pod protektoratom sil osi priznala aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji.

Poleg tega je Rožman maja 1941 z dajanjem največjih jamstev in najtoplejših priporočil vatikanskim diplomatom o katolištvu Anteja Pavelića in katoliškem značaju NDH pomembno prispeval, da je bil ustaški »poglavnik« sprejet v zasebni avdienci pri papežu. Ta obisk je posredno odpiral problematiko kontinuitete jugoslovanske države, zato je jugoslovanska vlada ostro protestirala. Čeprav so se v Vatikanu opravičevali, da papež ne more odkloniti pogovora s katoliškim državnikom, torej so se sklicevali ravno na Rožmanova jamstva in priporočila, so to srečanje v zavezniških krogih ogorčeno komentirali, češ da se še ni zgodilo, da bi tako pomemben verski voditelj z vsemi častmi sprejel mednarodno znanega morilca.

To povsem samostojno ravnanje, za katerega politiki verjetno sploh niso vedeli, zgolj potrjuje, da je bila Rožmanova vloga glede na škofov položaj sicer specifična, a se njegovo politično udejstvovanje v splošnih okvirih v prvih mesecih okupacije ni bistveno razlikovalo od delovanja politikov v domovini, ki so si prizadevali za rešitev slovenskega vprašanja v okviru novega reda, pač v prepričanju, da je zmaga sil osi le še vprašanje časa.

Sicer pa je v Vatikanu, po zapiskih italijanskega obveščevalca Uga Ubaldija, katerega zveze so segale v samo osrčje vatikanske diplomacije, ob aneksiji Ljubljanske pokrajine zavladalo »globoko zadoščenje nad zaokrožitvijo naših vzhodnih meja«. Poleg tega je Vatikan na duhovščino v Ljubljanski pokrajini naslavljal vabila, naj Slovence nagovarja k sodelovanju z italijanskimi oblastmi. Rožman je na takšne nasvete iz Vatikana odgovarjal, da so to že storili in da to počnejo, vendar je podtalno komunistično sodišče izreklo smrtne obsodbe zoper osebe, ki so sodelovale z Italijani, in te obsodbe tudi izvršuje, ne da bi italijanske oblasti storilce odkrile. Škof je svoj odgovor sklenil z vprašanjem: »Kako naj na ta način sodelovanje sploh nudimo?«

Ne nazadnje je italijanska država jeseni 1941 škofu Rožmanu v zahvalo podelila pomembno državno odlikovanje za njegove zasluge. Odlikovan je bil tudi ljubljanski župan Juro Adlešič, ki je imel za to pomembne zasluge, priznanja pa kljub odločilni vlogi pri pobudi nista dobila Natlačen in liberalni politik Ivan Pucelj, verjetno zato, ker sta nekaj tednov pred podelitvijo izstopila iz konzulte.

Vatikan je na duhovščino v Ljubljanski pokrajini naslavljal vabila, naj Slovence nagovarja k sodelovanju z italijanskimi oblastmi.

Ravnanje predvojne slovenske družbene elite v prvih mesecih okupacije se je torej gibalo v iskanju rešitve v okviru totalitarnega in rasističnega novega reda ter je s priznanjem aneksije pomenilo njihov pristanek na debelacijo Jugoslavije, tj. nepriznavanje njene državne kontinuitete. Tako je pristanek na aneksijo predstavljal, kot je poudaril Janko Pleterski, tudi »priznanje tuje oblasti kot domače«. To je seveda samodejno pomenilo, da tisti del politične elite, ki je pristal na aneksijo, stanja ni mogel interpretirati kot okupacijo. S tem se je skladalo tudi mnenje nekaterih katoliških razumnikov, ki so trdili, da »rajši vidijo nadoblast Italijanov kot pa Nemcev ali Srbov«. To je bilo seveda v popolnem nasprotju s stališčem vlad zavezniških držav, vključno z jugoslovansko begunsko vlado, ki takšne razlage stanja na ozemlju jugoslovanske države s strani agresorjev niso niti priznavale niti upoštevale. Zanje je bila v nasprotju z mednarodnim pravom ter kot taka popolnoma nesprejemljiva in nedopustna. Tudi z vidika predvojne jugoslovanske zakonodaje je bilo mogoče tako ravnanje obravnavati kot zelo hudo kršitev. Glede slovenskih nacionalnih interesov pa je bilo priznanje enostranskega akta aneksije Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji, ki je dejansko pomenilo potrditev obstoječega stanja in s tem tudi legitimiranje razkosanja slovenskega ozemlja kot dokončne rešitve, s strani vseh sodobnikov opredeljeno kot največja katastrofa za slovenski narod.

Preobrat k zaveznikom in oblikovanje nove strategije

Po spoznanju o popolnem zlomu začetne politične usmeritve, ki se je izkazala za polomijo, so predvojni strankarski voditelji postopno ocenili, da je nujen popoln strateški preobrat. Tako je nenadoma postala, kot se spominja Ljubo Sirc, magična beseda »Angleži«, od katerih so pričakovali »čudeže«. Naenkrat so se vsi ključni predvojni slovenski politični dejavniki skušali prikazati kot »angleški prijatelji«. V resnici so Britanci kot »prijatelje« med slovenskimi predvojnimi političnimi skupinami šteli zgolj nekatere liberalne kroge, zlasti pa so cenili delovanje primorskih »iredentistov« pod vodstvom Ivana Marije Čoka ter Ivana Rudolfa. Najvplivnejša predvojna politična slovenska skupina pa je veljala, tako v jugoslovanskih kot mednarodnih krogih, za »vatikansko« stranko. Kaj naj bi to konkretno pomenilo in v kolikšni meri naj bi bile te ocene verodostojne, bodo pokazale šele raziskave v vatikanskih arhivih. Vsekakor pa lahko zgolj pritrdimo mnenju največjega strokovnjaka za mednarodnopolitična vprašanja v katoliškem taboru, Alojzija Kuharja, ki je bil v času med obema vojnama pogosto tudi v stiku z britanskimi diplomati, ko je svoje vtise strnil v oceno: »Angleška inteligenčna služba je v prejšnji Jugoslaviji na primer delala brez nas in proti nam. Mi smo bili zapisani kot njeni sovražniki.«

V skladu s spremembo politične strategije, ki je vsa pričakovanja usmerila v zahodne zaveznike, so se strankarski prvaki začeli sklicevati na pravno kontinuiteto Jugoslavije ter imeli njeno vlado v emigraciji za edino zakonito predstavnico ljudstva, domače strankarske organe, ki so sicer delovali v ilegali, pa so šteli za mednarodnopravno zakonite predstavnike v domovini. Hkrati so začeli poudarjati privrženost načelom zahodne parlamentarne demokracije. Pozneje so tudi priznali Mihailovića za vrhovnega poveljnika ilegalne jugoslovanske vojske v domovini ter majorja Karla Novaka za komandanta v Sloveniji.

Ko so konec leta 1944 partizani ubili več četnikov, se je Melaher januarja 1945 sporazumel z nemškimi oblastmi za premirje; prepuščeno mu je bilo ozemlje severno in vzhodno od Maribora.

Po spletu okoliščin so se ob dogodkih aprila 1941 v emigraciji znašli tudi štirje predstavniki SLS. Alojzij Kuhar in Franc Gabrovšek sta po sklepu vodstva SLS na seji 30. marca 1941 odšla v tujino neposredno pred napadom sil osi na Jugoslavijo. Miha Krek, minister v Simovićevi vladi, ter Franc Snoj, ki je vanjo vstopil po Kulovčevi smrti, pa sta odšla s kraljem Petrom II. in vlado preko Grčije na Bližnji vzhod in nato junija 1941 v London. Vlada je tam ostala do leta 1943, ko se je preselila v Kairo. Najpomembnejši je bil Krek, ki je bil v vseh vladah do leta 1943 eden izmed vladnih podpredsednikov ter istočasno minister za gradnje. Nato je bil imenovan za jugoslovanskega poslanika pri medzavezniškem posvetovalnem odboru za Italijo, dokler ni bil avgusta 1944 zamenjan. Kuhar je v Londonu postal poslanik pri poljski emigrantski vladi ter član informativnega odbora vlade. Snoj in Gabrovšek sta kot člana ministrske skupine odpotovala v Severno Ameriko, kjer sta delovala med slovenskimi izseljenci ter seznanjala ameriško javnost z medvojno slovensko usodo. V emigraciji je deloval tudi dr. Izidor Cankar, jugoslovanski poslanik v Argentini in pozneje v Kanadi. Slovenski liberalni tabor sta tedaj v tujini predstavljala dr. Boris Furlan in Primorec Ivan Marija Čok.

V spremenjenih okoliščinah se je Natlačen znašel v zagati, ker se je z dotedanjim političnim delovanjem, katerega simbol je predstavljal njegov vstop v konzulto, izkazal za veliko politično breme. Zato se je septembra 1941 odločil nemudoma izstopiti iz konzulte, s čimer se je tudi na simbolni ravni sklenila politika iskanja dolgoročne rešitve slovenskega vprašanja pri silah osi.

Po napadu sil osi na Jugoslavijo je bil Natlačen na domačih tleh neposredno najbolj izpostavljena politična oseba, a je bil sprva le izvrševalec politike, ki sta jo tik pred napadom zasnovala Kulovec in Krek. Pozneje je tudi »eksekutiva« SLS potrdila njegovo ravnanje na začetku okupacije. Po drugi strani pa je tedaj že izkazoval izjemno ambicioznost v želji, da bi po Kulovčevi smrti zasedel vodilni položaj v SLS in s tem v širšem slovenskem političnem življenju. To ga je gnalo, da se je osebno še posebej izpostavil. Sprva je bil prepričan, da mu bo zavzemanje pomagalo pri osebni uveljavitvi, postal naj bi namreč voditelj proosno usmerjene slovenske države. Seveda je po spoznanju o zgrešenosti te politike skušal svojo politično držo prikazati kot zavestno in altruistično žrtvovanje za dobrobit slovenskega naroda, kar pa se je po preobratu v vrednotenju mednarodnega položaja izkazalo za težavno oviro pri uresničevanju njegovih teženj. Primorski politik Engelbert Besednjak, ki je živel v Beogradu, je Natlačena v tem kontekstu označil: »Mož ni nikdar imel v sebi tiste snovi, ki jo mora imeti politik. Naravnost zabavno je opazovati ga, kakor se sam preriva na čelo godlje, ki mu more z matematično gotovostjo samo škodovati in ga onemogočiti za bodočnost. Ne vidi dalje od svojega nosu. Točno isto mnenje je imel o njegovih političnih sposobnostih Korun (Anton Korošec, op.) (…) Je že prav, da prevzema nase vso odgovornost in ostaja Ti v ozadju. Bo nosil tudi posledice. (…) V slučaju zmage zapadnih sil, se bo najprej takoj obnovila država. Tako so se obvezali zavezniki. O tem vprašanju sploh ne bo diskusije. (…) Drugo, kar se bo zgodilo, bo obračun z ljudmi, o katerih mislijo, da so bili v času nesreče odpadniki ali izdajalci. Tudi to je bilo ponovno na jasen način povedano. To ne bo samo pri nas, temveč tudi v drugih deželah. Vsak politik mora računati s tem, vedeti mora, da to spada med zaključke zaveznikov.«

Rožman je imel med okupacijo edinstveno vlogo in položaj med Slovenci. Maribor je bil takoj odrezan, škof Tomažič je bil od Nemcev potisnjen v položaj navadnega privatnika v Mariboru.

Natlačen je napisal daljše poročilo, ki ga je poslal strankarskim kolegom v London. V njem je predstavil sporno dejavnost v zanj ugodnejši luči, ki bi bila sprejemljiva za zavezniško javnost tudi v spremenjenih okoliščinah in v sozvočju z novim ocenjevanjem razmer doma in v svetu. Zato v poročilu razumljivo ni omenjal prizadevanj za ustanovitev slovenske države pod protektoratom sil osi, temveč je svoje »letanje okoli okupatorjev«, kot ga je kasneje označil Alojzij Kuhar, vsebinsko preoblikoval v razlago, da je bil edini razlog navezave stikov z okupatorji v zavzemanju, da bi slovensko ozemlje zasedel zgolj en okupator. To je bilo ključno, saj po takšni prekvalifikaciji Natlačenovo delovanje ob napadu sil osi ne bi bilo več sporno z vidika priznavanja kontinuitete Jugoslavije in zakonitosti njene vlade v emigraciji. Seveda pa je prikrivanje ključnih dejstev v njegovi reinterpretaciji samoumevno predpostavljalo tudi umestitev SLS v zavezniški tabor, čeprav se je katoliška stranka ob okupaciji v resnici odločila povezati z usodo sil osi. Natlačen je bil v tako priredbo dobesedno prisiljen, če se je še hotel ohraniti nad gladino v pogojih na zavezniško zmago osredotočene strategije, ki se je izoblikovala med pretežnim delom strankarskih voditeljev poleti in jeseni 1941. Pri tem pa ni šlo zgolj za Natlačena, temveč za politično preživetje SLS, saj bi v primeru, če bi bila že tedaj znana ključna dejstva v zvezi z odločitvijo strankinega vodstva v aprilskih dneh 1941, največja predvojna stranka na Slovenskem že takoj ob okupaciji izgubila ves politični ugled v zavezniških očeh, pa tudi pri jugoslovanski emigrantski vladi in v pretežnem delu domače javnosti. Hkrati si je Natlačen prizadeval preprečiti nadaljnje razčiščevanje s pozivom, da naj počakajo z obsodbami, ker ne vedo, kako težke razmere so doma. Zanašal se je, da v tedanjih okoliščinah ne bo mogoče natančno rekonstruirati poteka dogajanja, kar kaže, da se vodstvenemu položaju v stranki za nobeno ceno ni bil pripravljen odpovedati.

Čeprav je Natlačen v domačih razmerah uspel zadržati vodilni položaj v stranki, pa njegova pojasnila v omenjenem poročilu Britancev niso prepričala; v njihovih očeh je obveljal za moralno in politično diskreditiranega, imeli so ga za kvizlinga. Britanski odnos se je nedvoumno izrazil ob novici o atentatu na Natlačena, ko so bili v Ljubljani njegovi somišljeniki ogorčeni, BBC pa je poročal, da so atentat izvršili patrioti, kar je v tistem času pomenilo skupno oznako za borce proti nacizmu v okupiranih deželah. Predstavniki SLS v emigraciji (pisec je bil Alojzij Kuhar) so nato pojasnili položaj katoliške stranke v britanskih očeh ter njihovo oceno Natlačenovega medvojnega početja (kmalu je za Britance SLS postala »slaba firma«) z besedami: »Prva težava je bil pokojni N. V Jeruzalemu že so nam ga Angleži prinesli na dilci in smo mislili, da bomo že takrat ostali kje v kakšnem internacijskem taborišču zaradi tega. Dobro smo vedeli, da je bilo vse prav v duši. Ali taktično, kakšna naivnost in neumnost! Kako lepše bi bil mož napravil in bi zato Slovenci nič manj trpeli, če bi šel v samoto in ohranil sebi in nam vso to glorijo lojalnosti do kralja in naših zaveznikov. (…) Pri Angležih se je to ime izgovarjalo kot kuga. In nič ni pomagalo, če smo dokazovali, da je en milijon pod Nemci trpinčen in teptan in da se mora N. delati očitke kvečjemu za tistih 230.000, ki so pod Lahi. Pa ni nič pomagalo. Njegovo ime je ostalo navezano na vse Slovence.« Tako je bilo pomenljivo, da je SLS v domovini vse od začetka okupacije vodil človek, ki je bil tudi za Britance sporna politična oseba. Po drugi strani pa je bil Natlačen videti kot žrtveno jagnje, na katerega je padla vsa odgovornost za ravnanje vodstva SLS ob agresiji sil osi na Jugoslavijo. Da bi rešili svojo kožo, niso imeli strankarski kolegi v emigraciji nikakršnih pomislekov: Natlačenovo ravnanje so obsodili pred Britanci, češ da je ravnal samovoljno, čeprav je vsaj Krek zelo dobro vedel, da ni bilo tako.

Po spoznanju o popolnem zlomu začetne politične usmeritve, ki se je izkazala za polomijo, so predvojni strankarski voditelji postopno ocenili, da je nujen popoln strateški preobrat.

V sklopu spremenjene strategije so začeli vsi idejnopolitični tabori ustanavljati tudi ilegalne vojaške legije (slovenska, sokolska, narodna). Po nekaj mesecih zatišja so se avgusta 1941 predvsem na pobudo liberalcev začeli pogovori s predstavniki katoliškega tabora glede uskladitve delovanja v vojnih razmerah ter izdelave nacionalnega programa. Ta prizadevanja so konec septembra 1941 privedla do dogovora med Natlačenom in Kramerjem o ustanovitvi Narodnega odbora ter sprejetja skupnega programa, tj. londonskih točk. Program je ostal skupna točka tabora nasprotnikov partizanstva skozi vse obdobje okupacije. Sicer pa je njihova politika po preobratu k zaveznikom temeljila na opredelitvi, da najprej izvedejo podtalne priprave na upor proti okupatorju; do tega naj bi prišlo v sklepni fazi vojne, za katero so predvidevali, da bo še dolga. Zato naj bi v tistem času zgolj mirno spremljali dogajanje ter ne izzivali okupatorjev, ker bi zaradi povračilnih ukrepov to povzročilo prevelike žrtve med Slovenci, ki so že tako ali tako eden najmanjših narodov v Evropi.

Značilno za tedanji čas je bilo, da so okupacijske razmere mnogi razumeli kot priložnost za uveljavitev osebnih ambicij. V nekem poročilu je tako zabeleženo: »Mislim, da nam bo po vojski vsega manjkalo, samo voditeljev bo na pretek in še za izvoz jih bomo imeli.« Eden ključnih spopadov za vodstvo v SLS je potekal med Gosarjem in Natlačenom. Ko je Gosar boj izgubil in spoznal, da v strankini organizaciji ne more uveljaviti svojih načrtov, se je odločil za samostojno pot, čeprav se je imela njegova skupina še naprej za sestavni del SLS. Gosarjev krog si je nadel ime »Združeni Slovenci« in že v prvi okrožnici je ugotavljal, da »se kažejo bojni nastopi leve in desne, ta boj mora voditi samo do medsebojne vojske in pobijanja, narod bo pa pri tem izkrvavel«, ter pojasnil, »da ne more pripeljati do zdrave rešitve ne skrajna levica ne skrajna desnica, ampak edinole pametna sredina«. Pojem »katoliška sredina« (poleg te je obstajala še liberalna sredina) se je nato uveljavil za politično opredelitev, čeprav izraz ni bil najustreznejši, ker njena drža ni bila nevtralna do obeh kasneje sovražnih taborov. Temeljna razlika je bil manj izključujoč odnos do OF in partizanstva ter neodobravanje kolaboracije, za katero je bil Gosar prepričan, da je »pot, ki nujno vodi v nesrečo«. Z nekaterimi skupinami, tudi liberalnimi, ki si podobno kot Gosar niso uspele izboriti vodilnih položajev v strankah in organizacijah ter z njimi niso bile zadovoljne, so si želeli, da »povežemo tiste posameznike in skupine, ki se zaradi obrazloženih razmer niso mogle nikamor vključiti«. »Vanjo (tj. v pametno sredino) se morajo strniti vsi, ki pošteno slovensko mislijo in nimajo nobenih drugih postranskih namenov.«

Tisti, ki so se pridružili domobranskim enotam pozneje, so prisegli 15. januarja 1945, vendar je ta prisega ostala v senci prve. Tudi v okviru zgodbe o domobranski prisegi ni umanjkal škof Rožman.

Slovenska zaveza

Kljub dogovoru o skupnih programskih točkah jeseni 1941 se je izkazalo, da predvojnim strankam manjka telo, kjer bi lahko oblikovali in usklajevali skupno politiko. Prihajale so zahteve iz vrst emigrantskih politikov, pa tudi major Karel Novak, ki je po Avšičevi odločitvi za partizansko stran postal zastopnik Mihailovića v Sloveniji, je k temu nagovarjal slovenske politike. Predvsem na njegov pritisk je tako konec marca 1942 prišlo do skupnega dogovora o ustanovitvi »Slovenske zaveze za narodno osvoboditev«. V njej so se poleg SLS in JNS združili tudi predstavniki drugih manjših liberalnih, socialističnih in sredinskih skupin. Pri oblikovanju začetnega programa so bile dejavne zlasti sredinske skupine, vendar sta nato prevladali SLS in liberalna JNS. V Zavezi najvidnejši politiki (Natlačen in Kramer) niso neposredno sodelovali, a so vlekli niti iz ozadja. V tričlanskem izvršnem odboru so bili predstavnik SLS dr. Miloš Stare, za liberalno Napredno delovno skupnost inž. Janko Mačkovšek ter za socialiste dr. Celestin Jelenc. Širše vodstvo je predstavljal sedemčlanski plenum, predvidena pa je bila tudi organizacija odborov na terenu, kar se je le delno uresničilo. Zaveza je predstavljala osrediščenje političnih strank ter se je imela za legitimno predstavnico slovenskega naroda v času okupacije. Sprva njena ustanovitev ni bila usmerjena proti OF, saj so predvideli mesto tudi zanjo.

Namen Zaveze je bil usmerjati vse delovanje med okupacijo ter se pripraviti na povojni prevzem oblasti. V Zavezi so delovali tudi različni odbori, skupno izhodišče pa je bila ugotovitev, ki jo je seveda poudarjala OF, da se morajo povojni politični in socialnoekonomski programi razlikovati od predvojnih razmer. Sicer pa sta njena vloga in pomen glede na prvotne načrte postajala vse bolj obrobna, avtoriteta in ugled sta slabela zaradi notranjih trenj, pa tudi zaradi precejšnje operativne nesposobnosti. Ob kapitulaciji Italije je prenehala z delovanjem, a je bilo spomladi 1944 njeno delo znova obujeno, kar pa ni spremenilo razmeroma skromnega neposrednega vpliva Zaveze na potek medvojnih dogodkov.

Pri odločitvi vodstva katoliške stranke, da se v aprilskih dneh leta 1941 poveže z usodo sil osi, nikakor niso bili v ospredju ideološki motivi v smislu naklonjenosti fašizmu, temveč prepričanje, da se z napadom na Jugoslavijo bliža tudi njen konec kot države.

Zaostrovanje odnosov v slovenski družbi – začetek bratomornega spopada

Po sprejetju načela legalnosti kot temeljnega vodila, po katerem so priznavali zakonitost vladi v izgnanstvu ter se zavzemali za obnovo federativno preurejene Jugoslavije, so bile vse skupine prepričane o škodljivosti takojšnjega oboroženega odpora proti okupatorju. Vendar Natlačen in njegov krog, ki mu je uspelo obvladati katoliško stran, za razliko od Kramerjevih liberalnih somišljenikov ni bil v nobeni obliki pripravljen sodelovati z OF, hkrati pa je šel še korak dlje ter je nasprotoval, »da se jim (komunistom, op.) pusti legitimacija v boju z narodnimi sovražniki«.

Na podlagi teh izhodišč se je kmalu razvilo nasprotovanje OF, predvsem zaradi njene hitre in nepričakovane rasti jeseni 1941, ko so se pojavile prve neposredne reakcije na dejavnost OF v katoliških političnih krogih. Eden prvih, ki je že predstavljal temeljni vzorec za večino nadaljnjih kritik, je bil letak »Zavedni Slovenci« pisca Rudolfa Smersuja. V središču njegove pozornosti je bilo razkrinkavanje OF kot komunistične in nenarodne organizacije, ki ima za cilj vzpostavitev boljševiške diktature ter zaradi povzročenih žrtev opozarja na škodljivost njihove akcije. Opozorilom, ki so nasprotovala t. i. nesmiselnemu odporu pod vodstvom KPS, so se kmalu priključile tudi trditve, da bo o vsem odločal le London ter da je katoličanom po papeški okrožnici, Divini redemptoris (1937), prepovedano sodelovati s komunisti. Osrednje sporočilo tedanjih kritik na račun dejavnosti OF je bilo tako usmerjeno v odločno nasprotovanje vsem oblikam odpora proti okupatorju, ker komunistična OF »deluje tako, da bo naš narod izginil«.

Že zelo zgodaj je začel kritično vrednotiti OF tudi škof Rožman. Duhovščina se je na pojav OF in partizanstva odzvala različno, sprva so nekateri celo naklonjeno spremljali delovanje odporniške organizacije in partizanov. Tega so se zavedali tudi v katoliškem taboru, ko so ugotavljali, da so »nasedli tudi nekateri naši«. Škof Rožman je zato v pastirskem pismu 24. oktobra 1941 obsodil »podvige raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi«, ki so po njegovem ljudem samo škodovali. Poleg tega je v pismu ponovil že pred vojno znane vzorce protikomunistične propagande in poudaril, da ne gre verjeti narodnim geslom internacionalnih komunistov, s katerimi katoličani ne smejo sodelovati. Tudi komunistični socialni nauki naj ne bi prinesli pravične ureditve družbe. Še bolj ostro je nastopil proti umorom in ropanju, kot jih je sam opredelil, v pridigi konec novembra 1941. Tako ni presenetljivo, da je bilo moč tudi v poročilih, poslanih Mihi Kreku v London, večkrat prebrati trditve kot: »Največ pa je storil škof Rožman proti Osv. Fronti in komunistom in pokazal največ poguma od vseh!«

Šele septembra 1944 so Rupniku podelili naziv generalni inšpektor, tako da je dobil vsaj nekatere nadzorne funkcije, neformalno pa je veljal za osrednjo avtoriteto med domobranci.

Obsojal je tudi nasilno ravnanje nacističnih okupatorjev na Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem ter o tem poročal v Vatikan in posredoval za izgnane duhovnike na nemškemu okupacijskem območju. V Vatikanu naj bi mu odsvetovali (javno) obsojanje italijanske represivne politike, je pa skušal vsaj deloma njene učinke omiliti s številnimi posredovanji in prošnjami za pomoč pri italijanskih in nemških oblasteh za najrazličnejše skupine ljudi (interniranci, zaporniki, talci). Teh je bilo več kot tisoč. Njegovo delovanje je bilo zastavljeno široko in se ni oziralo na medvojne delitve (npr. posredovanje za Toneta Tomšiča). Protislovno je, da je vatikanskim diplomatom hvalil katolištvo Pavelića in NDH, ki je bila znana po genocidni politiki in preganjanju skupin prebivalstva (Judov, pravoslavnih duhovnikov), ki jim je Rožman sicer pomagal.

Ena najbolj dejavnih skupin v delovanju proti OF so bili Ehrlichovi »stražarji«, ki so decembra 1941 izdali letak »Ultimat« in v njem zagrozili, da bo v primeru nadaljevanja atentatov pred slovensko javnostjo »razgrnjen seznam petnajstih voditeljev komunistične OF«. Marca 1942 so »stražarji« že sodelovali z italijanskimi oblastmi pri racijah v Ljubljani ter v letaku zapisali, da je »aktualno samo eno osvobojenje: slovenski narod je treba osvoboditi od komunistične OF in to takoj!« Poleg tega so na svojo roko zasliševali ljudi, za katere so sumili, da pripadajo odporniški organizaciji. To ni razburjalo zgolj privržencev OF, temveč tudi sredinskega katoliškega politika Jakoba Šolarja, ki se je pritoževal, da »stražarji« nastopajo kot »oblast«.

Na začetku leta 1942 pa se je odnos do odporniškega gibanja v vodilnih katoliških krogih že razjasnil, kot je moč razbrati iz pisma, poslanega v London, v katerem so Mihi Kreku dopovedovali: »Mi tu ne moremo razumeti, kako je mogoče, da v Londonu ne razumete, da so partizani naši ljudski stranki mnogo bolj nevarni kot pa Nemci in Italijani.« Zato so v pismih Kreku v London njegovi ljubljanski sodelavci postavljali za zgled srbske razmere, kjer so četniki in Nemci, s posredovanjem generala Milana Nedića, predsednika »srbske vlade« pod nemškim vojaškim poveljstvom, »strli partizane, kar je zelo koristno za naš narod«.

Kmalu za tem so se v večjem obsegu pojavili tudi vosovski atentati, ki so povzročili dodatno vznemirjenje in ostre odmeve v delu javnosti, predvsem pa so še bolj usmerili dejavnost predvojnih strank in skupin proti OF. Pomembno vlogo je imelo legalno slovensko časopisje, ki je bilo pod strogim nadzorom okupatorjeve oblasti, vendar je spomladi 1942 italijanska cenzura dovolila, da sprožijo obsežno kampanjo o komunističnem nasilju. Ta dejavnost do konca vojne ni več zamrla in se je po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine razvila v obsežno propagando, ki je sistematično prikazovala »boljševiški teror« odporniškega gibanja. Enega vrhov tovrstne propagande je predstavljal izid Črnih bukev leta 1944. Posebno ostro so se v katoliških krogih odzvali marca 1942 po usmrtitvi članov KA Franca Župca in Jaroslava Kiklja, sicer članov direktorija študentske organizacije OUL. Rožman je Kiklja razglasil za »mučenika«. Do podobnih reakcij je prišlo po atentatu na Ehrlicha, ki je 1. aprila 1942 na italijanske okupacijske oblasti naslovil spomenico, v kateri jih je sicer kritiziral, a za umiritev stanja predlagal ustanovitev slovenske varnostne službe za zatrtje OF, ki jo je enačil s komunizmom in jo imel za največjo nevarnost slovenskemu narodu. V atentatih je bilo do poletja 1942 v Ljubljani usmrčenih okoli 60 ljudi. Zadnja pomembnejša žrtev je bil Marko Natlačen, vodilna osebnost katoliške stranke na Slovenskem. Do atentata je prišlo oktobra 1942 v povsem spremenjenih okoliščinah (razplamtel se je namreč bratomorni spopad), po njem pa so predvsem zaradi izjemno ostrega odmeva v javnosti s podobnimi dejanji v Ljubljani v glavnem prenehali.

Po atentatu na Ehrlicha konec maja 1942 »stražarji« niso imeli več nobenega zadržka, da ne bi italijanskim oblastem odprto ponudili sodelovanja v oboroženem boju proti odporniškemu gibanju. Italijanske vojaške oblasti so v tistem času svetovale podrejenim poveljstvom, naj pospešujejo razdor med različnimi slovenskimi političnimi smermi. V tem pogledu jim je »stražarska« ponudba vsekakor koristila.

Po napadu sil osi na Jugoslavijo je bil Natlačen na domačih tleh neposredno najbolj izpostavljena politična oseba, a je bil sprva le izvrševalec politike, ki sta jo tik pred napadom zasnovala Kulovec in Krek.

Postopoma so s podeželja v Ljubljano začele prihajati tudi vse bolj vznemirljive novice. Na deželi je delovanje partizanskih enot, ki je vsebovalo tudi nasilje, povzročalo vse večjo zaskrbljenost zlasti med kmečkim prebivalstvom. Del prebivalstva, ki ni bil naklonjen upornikom in z njimi ni hotel aktivno sodelovati, se je znašel v veliki stiski. Na osvobojenem ozemlju Dolenjske in Notranjske, ki je zavzemalo dve tretjini Ljubljanske pokrajine, je od aprila do julija 1942 po podatkih o medvojnih žrtvah v bazi Inštituta za novejšo zgodovino prišlo do usmrtitve vsaj 664 resničnih in namišljenih nasprotnikov, kar je na nekaterih območjih »ostavljalo mučen vtis v narodu« ter poslabšalo razmerje med prebivalstvom in partizanskimi enotami. Med žrtvami je bilo veliko civilnih prebivalcev. Neredko se je dogajalo, da so pred usmrtitvijo žrtve mučili, kar je prebivalstvo dodatno vznemirjalo. Na podeželju so zelo odmevale tudi usmrtitve duhovnikov (bilo jih je 14) in Metod Mikuž je o tem zapisal, da »nekateri niso bili pravi belogardistični organizatorji. Padli so pač zaradi tistih tipičnih okoliščin, ki so spremljale revolucionarne začetke na prvem osvobojenem ozemlju.« Med duhovniškimi žrtvami je bilo 8 članov Slovenske zaveze, nekateri pa so, sodeč po italijanskih virih, tudi ovajali partizanske privržence italijanskemu okupatorju. Med umori so bile tudi skupinske usmrtitve ter celo poboji celih družin z otroki vred.

V Ljubljanski pokrajini je tako prihajalo do vse ostrejše polarizacije, ki ni le oddaljila dela prebivalstva od odporniškega gibanja, temveč njenim političnim nasprotnikom ponudila možnost, da stisko podeželskega prebivalstva usmerijo v uresničevanje lastnih političnih načrtov. Pripravljenost za vključitev dela deželnega prebivalstva v kolaboracionistične protipartizanske enote, ki so se imenovale vaške straže, Milizia volontaria anticomunista (MVAC – prostovoljna protikomunistična milica) ali »bela garda«, je bila sprva res pogojena s samoobrambnimi nagibi in eksistencialno stisko (npr. nepovezano zoperstavljanje kmetov v Loškem potoku, na Taboru itd.), vendar je primer v Šentjoštu nad Horjulom, ko so italijanske oblasti sredi julija 1942 podprle ustanovitev oboroženih protikomunističnih oddelkov, dobil drugačne razsežnosti. Protikomunistični tabor se je namreč izrazito usmeril v delovanje, katerega značilnosti bi bilo neprimerno označiti zgolj za samoobrambne.

Vse to se je dogajalo v času velike italijanske ofenzive (od 16. julija do 4. novembra 1942) proti odporniškemu gibanju, kar so vojaške oblasti s pridom izkoriščale za postopno vključevanje vaških straž. Te so se zlasti od septembra 1942 širile po podeželju Ljubljanske pokrajine zaradi uresničitev nalog, ki so si jih zastavile na začetku ofenzive.

Poveljnik druge italijanske armade s sedežem na Sušaku, general Mario Roatta, je Mussolinijeva navodila o ciljih v Ljubljanski pokrajini, izrečena v Gorici konec julija 1942, podrejenim vojaškim poveljnikom strnjeno predstavil z besedami: »Dobro si moramo zapomniti, da nas ti ljudje ne bodo nikoli ljubili. Torej nobenih pomislekov. (…) Čimbolj razširiti območje našega gospostva, to je cilj, za katerega si moramo prizadevati. (…) Ne brigajte se za nadloge prebivalstva. Hotelo je to imeti. Naj torej plača.« Glavni cilj so okupacijske oblasti videle v povrnitvi ugleda in avtoritete »zakona Rima« v priključeni pokrajini, kar je nedvoumno izrazil poveljnik XI. armadnega korpusa general Mario Robotti, ko je dejal: »Za vsako ceno je treba obnoviti italijansko prevlado in ugled. Pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi morala biti uničena vsa Slovenija.«

Za italijanske okupacijske oblasti dogodek v Šentjoštu ni predstavljal novosti, saj se je ta praksa že uveljavljala v Hercegovini in Liki, kjer so začeli ustanavljati prostovoljne protikomunistične oddelke. Na začetku avgusta 1942 je Robotti za slovenske protikomunistične oddelke določil poimenovanje MVAC, torej poimensko poenotenje s sorodnimi enotami v Hercegovini in Liki. Sicer pa je ime, po posvetovanju s hrvaškimi oblastmi, izbral general Roatta. Dokončno odobritev ustanovitve MVAC so v Rimu sprejeli na začetku decembra 1942. Vseskozi so s posredovanjem uradov MVAC za oskrbo in oborožitev vaških straž skrbele italijanske oblasti. Italijani so imeli protikomunistične enote pod strogim nadzorom, ki so ga opravljali zvezni častniki ter ni dopuščal oblikovanja večjih operativnih enot, pa tudi oborožitev je bila slaba. Kljub izražanju nezaupanja do vaških straž so italijanske oblasti te s pridom uporabljale v boju proti partizanom in jih pogosto pohvalile za gorečnost.

Imensko poenotenje oboroženih protikomunističnih oddelkov je odražalo širšo italijansko strategijo v okviru balkanske politike. Poleg tega so italijanske oblasti podpirale četnike, za katere je bilo povsem jasno, kakšni so njihovi dolgoročni cilji in želje (Mihailović je bil tedaj še vedno minister v jugoslovanski begunski vladi!). Tako je italijanski general Taddeo Orlando junija 1942 ob navezavi stikov ugotavljal, da slovenska katoliška stranka ostaja globoko protiitalijanska, s ciljem ustvariti pogoje za vrnitev Slovenije v okvir obnovljene in povečane Jugoslavije, vendar je ocenil, da je identičnost trenutnih interesov pomembnejša za obstoj fašističnega režima. Prvotna zadržanost italijanskih oblasti do sodelovanja s slovenskimi protikomunisti je bila pogojena tudi s tem, da so Ljubljansko pokrajino po aneksiji obravnavali kot sestavni del italijanske države. To je seveda ozemlju dajalo precej drugačen značaj kot ozemljem NDH, v Hercegovini, Liki in še kje, kjer so bile italijanske vojaške enote nameščene zgolj na podlagi sporazuma s hrvaško državo. Vendar je postalo očitno, da je fašistični režim v tistem času že bil prisiljen sklepati kompromise, zato ni imel zadržkov pred uveljavitvijo prakse, ki sta jo leta 1942 na ozemlju NDH začela general Vittorio Ambrosio ter general Roatta kot poveljnika druge armade. Pri ohranjanju vpliva, ki je bil resno omajan, so italijanske oblasti sledile preizkušenemu receptu: pospeševanju razdora med različnimi, sicer protiitalijanskimi narodnimi, političnimi in verskimi skupinami na vzhodni jadranski obali.

Posledice italijanske politike »divide et impera«, v okviru katere so nastale tudi vaške straže, je povzel general Vittorio Ruggero v pogovoru s škofom Rožmanom: »Nam Italijanom mnogo pomaga, a med vami Slovenci ustvarja tako sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«

Do sestanka na škofiji 12. septembra 1942, ki se ga je udeležilo okoli 20 predstavnikov politike ter osrednjih znanstvenih in kulturnih ustanov, je prišlo na Rožmanovo pobudo, z namero, da bi oblikovali akcijski načrt protikomunističnega delovanja v sodelovanju z italijanskimi oblastmi. Vendar se na sestanku, kjer so po besedah Franceta Koblarja razpravljali »o važni narodni zadevi«, niso uspeli uskladiti, kar pa pobudnikov oborožene kolaboracije ni prav nič omejevalo v delovanju. Tako je škof Rožman 26. septembra 1942 izročil visokemu komisarju Grazioliju spomenico, ki je omenjala tudi zahtevo za oborožitev domačih ljudi za boj proti komunizmu. Do tega je sicer že prišlo dva meseca prej, a je bila s takšno zahtevo s strani slovenske predvojne elite potrjena oborožena kolaboracija kot uradno stališče. S potrditvijo je namreč lahko dobil oborožen nastop vaških straž ustrezno veljavo tako v očeh italijanskih okupacijskih oblasti kot med tistim delom prebivalstva, ki je še zaupalo predvojnim voditeljem. Tako je šele s soglasjem predvojne družbene elite, ki je s svojimi mehanizmi lahko ključno vplivala na privržence, bratomorni spopad dobil oblike, ki so slovensko družbo zaznamovale do danes.

Tudi sicer je bil škof Rožman osrednja osebnost, ki si je prizadevala za združitev političnih sil v Sloveniji v eno samo protikomunistično fronto, kar je bilo glede na njegovo nesporno avtoriteto v teh političnih krogih razumljivo. Tudi v pogovorih, tako z italijanskimi civilnimi (Grazioli) kot vojaškimi oblastmi (Robotti), je bil sogovornik in pogajalec Rožman. V tem času naj bi Natlačen Rožmanu celo predlagal, da prevzame politično vodstvo, kar pa je škof zavrnil.

Vodstvo v Ljubljani se je za usodni korak odločilo, čeprav je vedelo, da takšna »odiozna« odločitev pomeni »izvestno kolaboracijo«, kot so se izrazili v pismu Slovenske zaveze, poslanem slovenskim predstavnikom v London. Čeprav so bile razmere v Ljubljanski pokrajini opisane v zelo dramatičnih tonih, pa je bil odgovor slovenskih predstavnikov v Londonu nedvoumen in jasen: »Don’t help Axis.«

Ponoči 3. maja 1945 se je na pobudo Narodnega odbora za Slovenijo v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani začelo zasedanje »začasnega slovenskega narodnega predstavništva«, ki se je razglasilo za »prvi slovenski parlament«.

Vseskozi so politični pobudniki oborožene kolaboracije z italijanskimi okupacijskimi oblastmi utemeljevali svojo odločitev kot izsiljeno samoobrambno dejanje. Stališče je bilo podkrepljeno tudi s pojasnili, na primer zapisom: »Nihče ne more očitati, da je v teh stražah kako sodelovanje z okupatorji. Kedor ni doživel ‘partizanske svobode’, ne more doumeti, kakšno trpljenje je prestalo podeželsko ljudstvo.« Resda gre upoštevati neizmerno težke razmere na podeželju Ljubljanske pokrajine, kjer je trpelo nedolžno civilno prebivalstvo ne le zaradi partizanskega, temveč v prvem delu ofenzive tudi italijanskega nasilja, kot pomemben dejavnik predvsem s strani neposredno prizadetih, to je sorodnikov in bližnjih usmrčenih. Brez upoštevanja teh vzgibov je težko razložiti hitri razmah vaških straž, ki so kmalu štele 4000 mož. Vendar so za ureditev razmer na podeželju prihajali tudi predlogi, ki niso šli v smeri oborožene kolaboracije. Tako so na primer liberalci, ki so že na sestanku na škofiji predlagali dobrodelno akcijo za podeželje, škofu Rožmanu predložili spomenico, v kateri so se zavzeli za socialno-ekonomsko obnovo podeželja – kot alternativo oboroženi kolaboraciji in s tem ustreznejšo rešitev nastalih razmer, a ni videti, da bi predlog vplival na nadaljnje ravnanje škofa (in seveda političnih voditeljev). Poleg tega so bili v Ljubljani že pred nastankom prve vaške straže v Šentjoštu seznanjeni z odločitvijo vodstva odporniškega gibanja o ustavitvi nasilja na osvobojenem ozemlju. Ob grožnjah italijanskih okupacijskih oblasti, ki so jih navajali kot razlog za prisilno kolaboracijo, pa bi moralo politično vodstvo glede na fašistične cilje še bolj pretanjeno razmisliti o posledicah svoje odločitve.

Poleg večplastnih in vzročno povezanih vidikov, ki so se prepletali ter vplivali na tedanje odločitve, je treba izpostaviti temeljni motiv vodstva katoliškega tabora za oborožen nastop v sodelovanju z italijanskim okupatorjem. V prvi vrsti je bil pogojen s skrbjo za ohranitev predvojnih vodilnih položajev v družbi, ki jih je ogrožalo delovanje odporniškega gibanja. Poleg »čistega« boja za oblast je šlo pri tem tudi za ohranitev tradicionalnih vrednot, na prvem mestu katoliške vere. Ta skrb je razvidna iz razmisleka, ki se je v vodilnih katoliških krogih v Ljubljani pojavil najkasneje aprila 1942, torej v času, ko še ni bilo obsežnega osvobojenega ozemlja. V enem od poročil, ki je bilo poslano v London, je bila namreč razkrita strategija katoliškega tabora, da »je treba vse storiti, da se utrdi najprej sloga in disciplina z ostalimi skupinami dobromislečih Slovencev. Nevarna pa nam je v bodočnosti samo ena fronta in ta je komunistična, katero bi morali zatreti preje, predno bo prišlo do narodove osvoboditve, ker bomo sicer takrat trpeli ogromno škodo, ko bomo morali zatirati notranjega sovražnika, ko bi morali nad zunanjega.«

V okviru takega razmisleka so ljubljanski katoliški krogi videli nastop protikomunističnih oddelkov, oboroženih z italijanskim orožjem in pod poveljstvom italijanskih častnikov ter v sodelovanju z italijansko vojsko, predvsem kot edinstveno priložnost za zatrtje odporniškega gibanja, ki je ogrožalo njihov položaj bolj kot okupatorji. To naj bi omogočilo razmeroma mirno pričakovanje konca vojne (»doba oddiha«), ko bi se »ob primernem trenutku, na ukaz Londona«, dvignili proti okupatorju, zavzeli meje slovenskega etničnega ozemlja in se predstavili zaveznikom kot osvoboditelji.

Skupni cilj italijanskih okupacijskih oblasti in slovenskih predvojnih voditeljev, tj. popolno uničenje odporniškega gibanja kot političnega in vojaškega dejavnika, pa se je izjalovil. Kreku v London so katoliški krogi že junija 1942, pred dogodki v Šentjoštu, sporočili, da so »Italijani pripravljeni prispevati puške za obrambo pred partizani«, a hkrati tudi ugotavljali, da je to »lahko zelo nevarna igra, vendar tudi zelo uspešna, če bo dobro izpeljana«. Tako lahko ugotovimo, da je pri odločitvi za oborožene kolaboracije z italijanskim okupatorjem šlo v prvi vrsti za politično preračunljivost, ki se je zanašala na hiter uspeh – zatrtje partizanskega gibanja – hkrati pa med prebivalstvom na povrnitev ugleda, ki je bil po aprilski katastrofi močno omajan. Načrt o zatrtju odporniškega gibanja pa je spodletel, očitno ni bil »dobro izpeljan«, zato se odločitev za oboroženo kolaboracijo z italijanskimi oblastmi ni pokazala kot »zelo uspešna«. Postalo je očitno, da so se predvojni politični voditelji ušteli v svojih predvidevanjih ter se tako spustili v »zelo nevarno igro«.

V Ljubljanski pokrajini je namreč prišlo do razmer, za katere je septembra 1942 Kocbek ugotavljal: »Na Slovenskem torej nastaja nov položaj. Konec je idile našega osvobojenega ozemlja. Zdaj se začenja boj na nož. Ljudje so se začeli opredeljevati. Odpira se doba državljanske vojne. Po vsej Sloveniji bo zadivjal smrtni ples, ki bodo o njem govorili zanamci s posebno pretresljivostjo.«

To je pomenilo, da so se popolnoma spremenili temeljni odnosi med odporniškim gibanjem in njegovimi domačimi nasprotniki. Ključno je postalo, da je protikomunistični tabor zabredel v kolaboracijo z italijanskim okupatorjem. Korak se je izkazal za usodno prelomnico in tega bremena se protikomunisti do konca vojne niso več uspeli otresti, njegova teža se je le še stopnjevala. Znova se je potrdilo znano dejstvo o duhu, ki je ušel iz steklenice. Nastal je začarani krog, kjer sta po načelu, »kdor ni z nami, je proti nam«, nasilje ter težnja po popolni diferenciaciji dobila take razsežnosti, da je število žrtev proti koncu vojne zgolj strmo naraščalo ter po vojni doživelo še zadnjo piko na i. »Izstop« iz takšnega stanja je bil po izbruhu bratomornega spopada zgolj še teoretična možnost. Bistveno je bilo, da se razmerja, ki so nastala jeseni 1942, v temeljnih potezah do konca vojne niso več spremenila.

Slovenski četniki

Mihailovićev komandant za Slovenijo major Karel Novak je nameraval organizirati četniške enote, ki naj bi bile usmerjene tako proti okupatorju kot partizanom. Sredi maja 1942 je v sodelovanju z ilegalnimi legijami na Dolenjsko poslal enoto, ki se je sprva predstavljala z lažnim imenom Štajerski bataljon, vendar je ta po nekaj spopadih s partizani opustil protiokupatorsko delovanje. Julija je s pristankom majorja Novaka Slovenska legija z italijanskim poveljstvom v Novem mestu dosegla dogovor o legalizaciji ter se vključila v Legijo smrti. V prvi polovici leta 1943 pa je prišlo med majorjem Novakom in Slovensko zavezo do spora glede taktike in načina delovanja ter pristojnosti nad oboroženimi enotami protikomunističnega tabora. Zlasti SLS je preko Slovenske legije vseskozi onemogočala Novakova prizadevanja, da bi del vaških stražarjev prešel v ilegalo. Spor so skušali zgladiti z ustanovitvijo Vojnega sveta, katerega avtoriteto je major Novak sicer priznaval, vendar Slovenska legija ni izpolnila svojih obljub, da bo v njegove odrede poslala četrtino vaških stražarjev. Tako je prišlo do dokončnega preloma med majorjem Novakom in politiki v Slovenski zavezi.

Po izbruhu bratomornega spopada, ki so ga v nasprotnih taborih dojemali kot državljansko vojno, ne da bi to tedaj že izpostavljali, so se protikomunisti v zadregi pogosto zatekali k trditvam, podobnim tisti Miloša Stareta, ki je v imenu Slovenske zaveze jeseni 1942 pisal v London: »Niti Slovenska zaveza niti nobena v njej vključena stranka ali skupina ne sodeluje v nobenem oziru z okupatorjem. To velja enako za Slovensko ljudsko stranko in vso katoliško skupnost, kakor tudi za napredni blok. Vsaka drugačna informacija, ki bi jo dobili, je lažna.« Avgusta 1943 je Stare prvotno popolno zanikanje kolaboracije preoblikoval v trditev: »Mi mislimo, da je sodelovanje to, kdor z okupatorjem politično sodeluje v interesu okupatorja. Takega sodelovanja pri nas absolutno ni.« Trditve seveda niso ustrezale dejanskim razmeram v Ljubljanski pokrajini. Kot je pokazal nadaljnji razvoj dogodkov, zagotovila tudi niso zvenela dovolj prepričljivo, da bi uspela odstraniti breme kolaboracije z ramen protikomunističnega tabora. Kmalu po italijanski kapitulaciji je politik sredinske katoliške usmeritve Andrej Gosar obiskal škofa Rožmana; čeprav ni poznal besed v junijskem pismu (1942) SLS Mihi Kreku o »zelo nevarni igri« v zvezi s kolaboracijo, je izrekel naslednje: »Ta igra je sedaj izgubljena.« Tega so se nekateri zavedli razmeroma zgodaj, drugi nekoliko pozneje, mnogi pa se očitno s tem dejstvom nikoli niso hoteli sprijazniti.

Škof Rožman je v pastirskem pismu 24. oktobra 1941 obsodil »podvige raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi«, ki so po njegovem ljudem samo škodovali.

Kapitulacija Italije in njene posledice za protikomunistični tabor

Potem ko so 3. septembra 1943 v Siracusi na Siciliji predstavniki italijanske vojske podpisali premirje z zavezniki, ki so se izkrcali v Kalabriji, je 8. septembra 1943 italijanska vlada razglasila brezpogojno vdajo svojih oboroženih sil. S tem je bila iz boja izločena glavna evropska zaveznica nacistične Nemčije in ta dogodek je pomenil ključno prelomnico v drugi svetovni vojni na evropskih tleh. Tudi dogajanje na Slovenskem je z zlomom Italije dobilo nove razsežnosti. Prihod nemškega okupatorja in ustanovitev operacijskega območja Jadransko primorje s sedežem v Trstu (vodil ga je koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer) sta pomembno vplivala na politiko sprtih slovenskih strani in jih deloma tudi usmerjala. Spopad se je razširil in poleg Ljubljanske pokrajine zajel del Primorske, poleti 1944 pa segel tudi na Gorenjsko, čeprav ne tako obsežno in množično kot v osrednjo in po svojem pomenu ključno slovensko pokrajino. Obe strani sta se po kapitulaciji Italije v vojaškem pogledu močno okrepili, saj sta svoje enote preoblikovali, bolje oborožili ter številčno okrepili. Partizanska vojska je razorožila umikajoče se italijanske vojake in zasegla precejšnje količine orožja – tako je prišla tudi do težjega orožja, ki ga dotlej skoraj ni imela, hkrati pa je z mobilizacijo v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem, kjer je upor prerasel v pravo ljudsko vstajo, postala precej številčnejša. Po kapitulaciji Italije je delovalo na slovenskih tleh pet divizij. Čeprav partizanska vojska ni nikoli prerasla v slovensko armado, o kateri je govorilo vodstvo odporniškega gibanja, se je z dvema korpusoma ter 4. operativno cono spremenila v sorazmerno veliko vojaško silo (ob koncu vojne je štela prek 30.000 borcev) z urejeno organizacijsko strukturo, prilagojeno trenutnim razmeram.

Po padcu fašizma in odstranitvi Mussolinija je bilo pričakovati skorajšnjo kapitulacijo Italije in znova se je zastavilo vprašanje o možnosti zavezniškega izkrcanja na Jadranu, predvsem v Istri. Slovenska zaveza je konec julija 1943 vse protikomunistične enote preimenovala v Slovensko narodno vojsko (SNV) kot sestavni del jugoslovanske kraljeve vojske. V taki obliki so protikomunistične enote na začetku septembra čakale na kapitulacijo Italije ter pričakovano zavezniško izkrcanje, medtem ko so partizanske enote na območju Dolenjske in Notranjske krenile v odločno vojaško ofenzivo proti protikomunističnim enotam. Po oceni Borisa Mlakarja je bil to čas »čiste« državljanske vojne. V bojih v Grčaricah, Turjaku, Zapotoku in drugje so zajeli veliko število pripadnikov protikomunističnih enot, ki so jih povečini vključili v partizanske enote. Vodilne in z osebno krivdo obremenjene so deloma obsodili pred izrednim in rednimi vojaškimi sodišči; na smrt je bilo obsojenih več kot sto. Najbolj znan je bil proces v Kočevju. Po začetku nemške jesenske ofenzive pa so brez sodnega procesa usmrtili več skupin ujetnikov, tako v Jelendolu, Mozlju in Mačkovcu kot na Travni gori, skupaj okoli 585 ujetih pripadnikov protikomunističnih enot in tudi civilnega prebivalstva.

Ustanovitev Rupnikove pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini

Nemška okupatorska oblast je v sklopu operacijskega območja Jadransko primorje, ki je bilo razdeljeno na več upravnih enot, v Ljubljanski pokrajini vzpostavila slovensko upravo: načeloval ji je bivši ljubljanski župan, general Leon Rupnik. Primernost izbora za ta položaj je potrdil tudi škof Rožman v razgovoru s komisarjem operacijskega območja dr. Friedrichom Rainerjem, ko je ta obiskal Ljubljano sredi septembra 1943. Rupnik je v uvodnem nastopu ocenil, da gre za pridobitev deželne uprave za Slovence, ki lahko svojo usodo še med vojno vzamejo v lastne roke. Opozoril je, da sta pred Slovenci predvsem dva sovražnika – boljševizem in zahodna kapitalistična plutokracija. S tem je Rupnik že nakazal, kakšne naj bi bile poglavitne naloge pokrajinske uprave. Državljanski spopad, ki je bil pred kapitulacijo Italije omejen na vojaško in politično področje, je zdaj dobil nove oblike, saj se je preselil tudi na upravno-politično področje.

Status pokrajinske uprave je bil zapleten in dvoumen. Za nemško okupacijsko oblast je bila Ljubljanska pokrajina formalno še vedno sestavni del Kraljevine Italije in s tem italijanska provinca. Z ustanovitvijo operacijskega območja Jadransko primorje pa se je z novo nemško okupacijsko ureditvijo položaj pokrajine in Rupnika bistveno razlikoval od položaja v drugih pokrajinah Julijske krajine in njihovih prefektov, ki so bili seveda vsi Italijani. Rupnikova uprava se je predstavljala kot slovenska oblast, pri čemer je uživala, sicer v strogo nadzorovanih okvirih, tudi podporo nemške okupacijske oblasti kot nosilka slovenske »suverenosti« ter slovenske narodne zavesti.

Rupnik je iz uprave odslovil vse italijanske uradnike, sicer pa je glede organizacijske ureditve v glavnem zadržala značilnosti predvojne banske uprave. Tako so oddelki ostali enaki. Vendar pa je bila uprava, ki je delovala zgolj v Ljubljanski pokrajini z okoli 340.000 prebivalci, prevelika, zato si je Rupnik začel pomagati z upokojitvami, pa tudi s pošiljanjem uradnikov na Primorsko. Ustanovljeni so bili novi uradi, ki so odražali trenutne potrebe. V tem pogledu je bila pomembna ustanovitev Informativnega urada, v okviru katerega se je sprva oblikoval propagandni odsek. Konec novembra 1943 se je ta odsek osamosvojil. Na novo so bili v okviru pokrajinske uprave ustanovljeni še oddelek za obnovo, kmečko poverjeništvo in komisija za socialno skrbstvo.

Večina predvojnih strankarskih politikov z Rupnikom ni hotela neposredno sodelovati, zato si je ta v pokrajinski upravi za sodelavce izbral mlajše in povečini politično še neuveljavljene osebnosti. Med njimi se je znašla tudi maloštevilna skupina slovenskih »ljotićevcev«, ki je bila idejno blizu nacizmu in se je po njem tudi zgledovala. S prevzemom pokrajinske uprave je Rupnik dobil eno osrednjih mest v protikomunističnem taboru, posebej ker je bil med pobudniki za ustanovitev slovenskega domobranstva. Sprva ga je nameraval neposredno voditi – razglasil se je za komandanta domobranstva –, vendar je moral na nemško zahtevo od namere odstopiti. Z avtoriteto predsednika pokrajinske uprave je kljub temu zadržal velik neformalen vpliv med domobranci, septembra 1944 pa je bil imenovan za generalnega inšpektorja slovenskega domobranstva. Pokrajinska uprava z Rupnikom na čelu je skupaj z domobranstvom predstavljala »udarno pest« v boju proti odporniškemu gibanju, seveda pa se je ta boj dogajal v okvirih in po smernicah, ki so jih določale nemške okupacijske oblasti. Rupnik je imel s krogom privržencev tudi precejšnje politične ambicije. Izoblikovali so posebno ideologijo, ki je predvidevala, da bo domobranstvo postalo jedro novega nacionalnega gibanja. Zanjo je bilo značilno, da je gradila protistrankarstvo in v skladu s tem zahtevala obračun s starimi politiki po zgledu Petainove »nacionalne revolucije«. Predvojni politiki so jih imeli za »revolucionarno mladino na protirevolucijski strani«, vendar je proti koncu vojne Rupnikov krog vse bolj prihajal v nasprotje s predstavniki predvojnih strank.

Miha Krek, osrednja politična osebnost v emigraciji, je kasneje izjavil, da so jim bile s prisego Nemcem politično in diplomatsko posekane vse korenine.

Nastanek domobranstva

Razlogi za nastanek slovenskega domobranstva, kot so jih navajali njihovi pobudniki, so v temelju ostajali enaki kot v času delovanja vaških straž. Neposredno pa je na nastanek precej vplivalo dogajanje po spopadih na Turjaku in pri Grčaricah, ko je predvsem vodstvo SLS ocenilo, da je protipartizanski boj, ki so ga razlagali kot samoobrambo pred komunističnim nasiljem, še naprej potreben s pomočjo novega, nemškega okupatorja. Zato je kmalu po kapitulaciji Italije prišlo do pogovorov med predstavniki vodstva SLS in esesovskim generalom Erwinom Rösenerjem; načelno so se dogovorili za ustanovitev domobranstva, pa tudi kakšne naj bi bile njegove pristojnosti in naloge. Politiki se potem neposredno niso več izpostavljali. Podprli so ustanovitev Protikomunističnega odbora, ki je skrbel za razvoj domobranstva, sicer pa so zunanjo pobudo prepustili generalu Rupniku ter mu pozneje priznali zasluge za njegovo »žrtvovanje«.

Slovensko domobranstvo se je začelo oblikovati sredi septembra 1943 iz tistih protikomunističnih oddelkov, ki so se izognili usodi večine enot. Za številčno krepitev domobranskih enot so poleg prijavne pisarne skrbeli Protikomunistični odbor ter Slovenska legija, ki je svoje člane obvezno napotila v domobranstvo. Begunce s partizanskega ozemlja na Dolenjskem in Notranjskem je v Ljubljani organizirala Kmečka pisarna, ki je sposobne moške prav tako pošiljala v domobranstvo.

Domobranstvo je pomenilo nadaljevanje vaških straž, le da je nastalo ob pomoči nemškega okupatorja, bilo pa je tudi bolje organizirano in oboroženo. Sprva je bila najpomembnejša vojaška naloga varovanje prometnih zvez, sčasoma pa so začeli tudi neposredno napadati partizane. Te akcije so bile mogoče šele potem, ko se je po nekaj reorganizacijah bojna sposobnost domobrancev povečala. V Ljubljanski pokrajini je štelo slovensko domobranstvo okoli 13.000 mož, na Primorskem, kjer so se imenovali Slovenski narodni varnostni zbor, okrog 2000 in na Gorenjskem kot Gorenjska samozaščita 2500 mož. Domobranci so šteli okoli 18.000 mož in so predstavljali jedro protikomunističnih enot, saj so bile ilegalne četniške enote številčno razmeroma skromne.

Štajerski četniki pod vodstvom Jožeta Melaherja so delovali na območju Slovenskih goric ter izdajali list Kri in zemlja, nekajkrat pa tudi napadli nemške patrulje in orožniške postaje. Bili so edina oborožena enota v protikomunističnem taboru, ki se je borila tudi proti okupatorju. Sprva so bili povezani s Slovensko legijo v Ljubljani, poleti 1944 pa so se podredili Jugoslovanski vojski v domovini, Komandi za Slovenijo. Ko so konec leta 1944 partizani ubili več četnikov, se je Melaher januarja 1945 sporazumel z nemškimi oblastmi za premirje; prepuščeno mu je bilo ozemlje severno in vzhodno od Maribora.

Za protikomunistično vodstvo, ki je odločilno pripomoglo k nastanku domobranstva, je to v času medvojnega dogajanja predstavljalo slovensko narodno vojsko, vendar je bilo za nemškega okupatorja, ki je imel seveda odločilno besedo, slovensko domobranstvo v vlogi pomožnih enot SS in nemške policije; na ta način so jih tudi oskrbovali in financirali.

Enotam domobranstva v Ljubljanski pokrajini (Slovensko domobranstvo) in na Primorskem (Slovenski narodni varnostni zbor) je načeloval organizacijski štab (najdlje ga je vodil podpolkovnik Franc Krener), vendar ni imel operativnega odseka. Tako sta imela pravo poveljstvo oba višja voditelja SS in policije v Ljubljani (esesovski general Erwin Rösener) in Trstu (esesovski general Odilo Globocnik), ker sta neposredno odločala o vseh večjih in pomembnejših akcijah s svojim štabom za bojevanje proti upornikom. Na Gorenjskem so bili domobranci (Gorenjska samozaščita) še bolj nesamostojni ter podrejeni neposredno lokalnim uradom gestapa.

V domobranskem moštvu je sicer prevladoval vpliv Slovenske legije, kar je v političnem pogledu pomenilo vpliv SLS, se je pa vse bolj krepil tudi politični vpliv generala Rupnika, ki je za mnoge borce predstavljal edino moralno in politično avtoriteto kot najbolj dosleden in načelen zagovornik odločnega protikomunističnega boja. Šele septembra 1944 so Rupniku podelili naziv generalni inšpektor, tako da je dobil vsaj nekatere nadzorne funkcije, neformalno pa je veljal za osrednjo avtoriteto med domobranci. V organizacijskem štabu je deloval tudi odsek za verske posle, ki mu je sprva načeloval kurat Peter Križaj, za njim pa Ignacij Lenček. Odsek je skrbel za mrliške knjige ter usmerjal versko in moralno vzgojo domobrancev, tudi prek nastavitve vojaških kuratov v večjih domobranskih enotah.

Domobranska prisega

»Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!« Tako se je glasilo besedilo prisege, ki so jo dali slovenski domobranci 20. aprila 1944, torej na Hitlerjev rojstni dan, na centralnem štadionu za Bežigradom v Ljubljani in v nekaterih večjih krajih Ljubljanske pokrajine. Tisti, ki so se pridružili domobranskim enotam pozneje, so prisegli 15. januarja 1945, vendar je ta prisega ostala v senci prve. Tudi v okviru zgodbe o domobranski prisegi ni umanjkal škof Rožman, ki je pred prisego v času odsotnosti Nemcev domobrancem daroval mašo, sicer pa manifestaciji ni prisostvoval.

Vsebina prisege in njena simbolika sta bili dovolj prepričljivi, da je Miha Krek, osrednja politična osebnost v emigraciji, kasneje izjavil, da so jim bile s to prisego politično in diplomatsko posekane vse korenine, čeprav je dejanje sam razumel kot prisilno. Po tem naj ne bi bilo mogoče zaveznikom ničesar več dopovedati. Podoba slovenskega domobranstva se je v očeh zahodnih zaveznikov dokončno izkristalizirala kot podoba Hitlerjevih prostovoljcev, ki se borijo proti zavezniški stvari. Jasno je postalo, da je očitna kolaboracija domobrancev z nacisti predstavlja hipoteko, zato so sredi leta 1944 začeli tudi voditelji protikomunističnega tabora razmišljati o njihovi usodi, zlasti če bi prišlo do zanje neugodnega razpleta vojne. Vendar pobude (Kuharjevi govori na BBC septembra 1944, prihod Franca Snoja na osvobojeno ozemlje, Krekovo prizadevanje prepričati zahodne zaveznike o »resnici« glede domobrancev) v tedanjih okoliščinah niso naletele na razumevanje – položaj domobranstva je do konca vojne ostal nespremenjen.

Protikomunisti in konec vojne

Ponoči 3. maja 1945 se je na pobudo Narodnega odbora za Slovenijo v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani začelo zasedanje »začasnega slovenskega narodnega predstavništva«, ki se je razglasilo za »prvi slovenski parlament«. Med povabljenimi so bili tudi nekateri predvojni narodni poslanci, vendar je večino članov imenoval kar Narodni odbor. Od 45 povabljenih se je zasedanja udeležilo 39 »poslancev«, navzoča pa sta bila tudi od začetka okupacije nepogrešljivi škof Rožman in Mihailovićev zastopnik, Hrvat Vladimir Predavec. Na zborovanju so sprejeli izjavo, v kateri so »v smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov«, razglasili »narodno državo Slovenijo kot sestavni del demokratične in federativne kraljevine Jugoslavije«, ustanovili slovensko vlado kot najvišji začasni organ, preimenovali domobrance v Slovensko narodno vojsko, jih postavili pod poveljstvo Narodnega odbora ter pozvali Slovence k »obči spravi«, partizanske oddelke pa k prenehanju sovražnosti. Z zborovanja so poslali brzojavko kralju Petru II., ki so ga povabili na »svobodno slovensko ozemlje«, predsedniku ZDA Harryju Trumanu, britanskemu ministrskemu predsedniku Winstonu Churchillu ter Mihi Kreku. Zasedanje je pomenilo vrhunec tistih prizadevanj protikomunističnih sil, ki so se začela jeseni 1944. Takrat je bil ustanovljen Narodni odbor za Slovenijo (uradno 29. oktobra 1944 na obletnico ustanovitve Države SHS), ki je začel delovati decembra 1944. Oblikovali so tudi »narodno izjavo«, ki se je od prejšnjih narodnopolitičnih programov razlikovala predvsem v tem, da si je vrhovno oblast zadržal kar Narodni odbor, medtem ko so jo prej prepuščali emigrantski vladi. Razlog za tako »revolucionarno« dejanje je bil seveda sporazum med Titom in Šubašićem. S tem so opustili načelo legalnosti in zakonitosti, na katerega so se sklicevali pretežni čas okupacije kot na najtrdnejši temelj. Znova se je prepričljivo pokazalo, kako so v protikomunističnem taboru temu vidiku nenačelno pripisovali zgolj uporabno vrednost: če koristi, upoštevamo, sicer pa ne.

Za nemškega okupatorja je slovensko domobranstvo imelo le vlogo pomožnih enot SS in nemške policije; na ta način so jih tudi oskrbovali in financirali.

Izjavo je s psevdonimi podpisalo okoli 300 javnih oseb. Nadaljnje zelo natančne priprave, kjer niso mislili le na prevzem oblasti, temveč so se ukvarjali tudi s podrobnostmi, kot so ustanovitev Agencije Slovenije, izbira himne (uglasbitev Jožeta Osane) in grba (po strokovnih nasvetih Josipa Mala in Jožeta Plečnika), izdaja članskih izkaznic v angleščini in priprava diplomatskega potnega lista. Slednja, čeprav drobna ukrepa sta najnazorneje pričala, da je dejavnost protikomunističnega tabora temeljila na predvidevanju, da bodo Slovenijo zasedli zahodni zavezniki. Zato so nanje tudi naslavljali pozive (škof Rožman, Miha Krek), naj zasedejo slovensko ozemlje. V skladu z njihovim razumevanjem domobranstva, ki ob izsiljeni kolaboraciji z okupatorjem brani domače prebivalstvo pred komunističnim nasiljem in boljševizacijo Slovenije, so bile formalno skupaj s četniškimi odredi in ilegalnimi legijami na začetku leta 1945 vse enote (spet) organizirane kot Slovenska narodna vojska, ki pa dejansko ni nikoli zaživela. Čeprav so nekateri dogodki (npr. v Grčiji) dajali nekaj upanja na želeni razplet, so po besedah predsednika Narodnega odbora Jožeta Basaja, ko se zavezniki na vse pozive niso odzvali, nemške oblasti pa so še vedno ohranjale pomembne pristojnosti, spoznali, da »ta oblast pomeni le senco, zato smo se odločili, da čimprej izginemo iz Ljubljane, ker se je fronta sumljivo hitro bližala«.