Velike bitke

Na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju je od nastanka prvih partizanskih čet poleti 1941 do zaključnih operacij maja 1945 potekalo na stotine bojev. Od manjših lokalnih akcij in spopadov do bitk in vojaških operacij večjih razsežnosti. V sklepnih bojih so poleg slovenskih partizanskih enot in drugih enot Jugoslovanske armade sodelovale tudi zavezniške zahodne in sovjetske vojaške enote – tudi bolgarske, čeprav so zapustile bolj klavrn vojaški vtis in se jih prebivalstvo spominja predvsem zaradi ropanj in posiljevanj. Izbor bojev je ne glede na vojaški ali politični kriterij seveda vedno subjektiven, a imajo vsak zase in vsi skupaj simbolni pomen v slovenski zgodovine druge svetovne vojne. Kot seveda še marsikateri drugi.

Dražgoška bitka

Gorenjska je bila v nacističnih germanizacijskih načrtih še posebej izpostavljena tako iz rasnih kot gospodarskih razlogov, saj je bila industrijsko najrazvitejša pokrajina. Po Himmlerjevih smernicah je bil za Gorenjsko predviden še večji izgon prebivalstva kot v drugih pokrajinah, nameravali so izgnati kar polovico prebivalstva, drugod pa tretjino. Vsepovsod naj bi to storili v prvih petih mesecih okupacije. Zaradi gospodarskih razlogov, transportnih težav in odpora so izgon domačega prebivalstva (ostalo naj bi 40.000 »Vindišarjev«) in naselitev Nemcev (80.000) omejili in naj bi glavnino načrta izpeljali po vojni. A izgon se je kljub temu nadaljeval, ob številnih represivnih ukrepih, tudi s streljanjem talcev; med drugim so decembra 1941 izgnali 35 družin iz Dobrave pri Kropi. Deportacije iz nekaterih vasi so skušale partizanske enote z napadi preprečiti. Zaradi nemškega pritiska in glede na to, da je bilo narodnoosvobodilno gibanje na Gorenjskem v prvem letu vojne najmočnejše, je poveljstvo slovenskih partizanskih čet zahodni del Gorenjske izbralo za območje, kjer naj bi s splošno ljudsko vstajo ustvarili svobodno ozemlje kot središče narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem. Osvobojeno ozemlje naj bi segalo od Polhograjskega hribovja čez Škofjeloško hribovje s Poljansko in Selško dolino prek Jelovice do Bohinjskega kota in naprej prek Mežaklje. To območje naj bi očistili nemških posadk, predvsem orožniških, in nato zaprli dohode na očiščeno območje z zaporami dolin. S tem so se želeli tudi v Sloveniji približati vstajniški zasnovi upora, kakršna se je razvila na jugu. Vstaja je potekala na treh glavnih žariščih: na območjih od Bohinja do Bleda in Gorij, na območju od Jesenic do Mojstrane in v Poljanski dolini, po kateri je dobila ime. Po Pokljuki, Jelovici in Mežaklji so se okrepile partizanske enote ali so nastale na novo. Sredi decembra se je na Gorjušah zbralo 350 partizanov, ki so ustanovili Prešernov bataljon, vendar so jih Nemci pregnali. Bataljon se je skrčil, ostala je le ena četa, ki so jo januarja 1942 Nemci na Lipanci razbili.

Osrednji del vstaje sta pripravljala Gorenjski štab in Cankarjev bataljon z več akcijami in terenski odbori OF, spodbujalo pa jo je upanje, da se bo vojna zaradi nemških porazov pred Moskvo hitro končala.

Osrednji del vstaje sta pripravljala Gorenjski štab in Cankarjev bataljon z več akcijami in terenski odbori OF, spodbujalo pa jo je upanje, da se bo vojna zaradi nemških porazov pred Moskvo hitro končala. »Ljudem so govorili, da bo Nemčija izgubila vojno, da je sovjetska vojska povsod v ofenzivi, da se nemške sile že pripravljajo za odhod iz Gorenjske, itd. Dejansko jim je uspelo, da so se jim priključili številni prebivalci tega območja, ki se prej sploh niso politično udejstvovali. Vsa akcija je brez dvoma tukaj, kakor v drugih predelih, izvirala iz osrednjih ustanov odporniškega gibanja v Ljubljani,« pravi eno od nemških poročil varnostne policije za Gorenjsko. Obenem je bila vstaja odgovor na hudo okupatorjevo nasilje in deportacije prebivalstva. Najuspešnejša akcija je bila napad na močno patruljo nemškega rezervnega policijskega bataljona nad vasjo Rovt pod Blegošem 12. decembra 1941, v katerem je padlo 45 policistov, kar je bila »največja nemška izguba na enem mestu, v enem dnevu 1941. leta na vsem Balkanu«, sledile pa so še druge akcije. Med drugim je partizanska trojka drzno vdrla v škofjeloške zapore, a sta od tridesetih jetnikov pobegnila le dva, večina ni bila pripravljena tvegati ali bega ni zmogla. Ostri boji so potekali na območju Kovskega in Bukovega vrha ter Pasje ravni. Partizani so prizorišče boja zapustili ponosni, z občutkom, da so premagali takrat najboljšo vojsko v Evropi. Cankarjev bataljon je namreč nemške napade odbil, 12 padlih Nemce v dolini pod Razpotjem pa so pokopali v skupni grob in na desko s podpisom Cankarjevega bataljona napisali »Ti mladi fantje niso krivi za svojo smrt, tega so krivi njihovi gospodarji« (v pričevanjih se sicer omenja več različic besedila). Tedaj je namreč še veljalo prepričanje, da se bodo uprli tudi delavski in drugi zatirani sloji v nemški vojski. Med drugim so se širile novice, da so se uprli Luksemburžani v policijskih enotah na Gorenjskem, da niso hoteli sodelovati v dražgoški bitki, Nemci pa so jih zato kaznovali tako, da so vsakega desetega ustrelili, kar pa ne drži. Luksemburžani v resnici niso sodelovali v dražgoški bitki, Nemci tudi niso nobenega ubili. To zgodbo so celo nameravali uporabiti v TV-nadaljevanki in filmu o dražgoški bitki, ki ju je v zgodnjih osemdesetih letih hotela posneti TV Ljubljana. Projekt nekakšne epske in mitizirane uprizoritve dražgoške bitke, po vzoru filmov o bitkah na Sutjeski in Neretvi, je zaradi slabega vodenja in ekonomske krize propadel, televizija je prikazala le nekaj nadaljevanj brez koncepta.

V celoti se je med vstajo partizanom priključilo 665 novih borcev. Vstaji so pripisovali komunistično naravo (kot jo pogosto še danes), kljub temu da tudi nemška poročila kažejo, da je bila množična in tudi izdaj skoraj ni bilo, čeprav so bile priprave nanjo obsežne. Med novimi borci je bilo res 356 delavcev (ki pa še zdaleč niso bili vsi komunisti), a tudi že 175 kmetov. Nemci so posadke iz manjših krajev umaknili in začeli dovažati okrepitve, s premiki enot in napadi pa so območje vstaje zožili na Poljansko dolino, kjer je deloval bataljon Ivana Cankarja. Ta je v Dražgoše prispel 1. januarja 1942. Partizani so dovolili, da so trije domačini o tem obvestili Nemce, saj je bilo treba vsak prihod partizanov javiti, v nasprotnem primeru je bila zagrožena smrtna kazen.

Okrog 4000 nemških vojakov je obkolilo bataljon. Po hudih bojih 27. decembra se je okrog 200 partizanov (neoboroženi so odšli domov) umaknilo v Dražgoše, tam pa jih je 9. januarja 1942 napadlo okrog 2500 vojakov (številke se razlikujejo, nekatere so bile močno pretirane). Po treh dneh ogorčenih bojev so Nemci prodrli v vas, bataljon pa se je umaknil. Padlo je devet partizanov, enajst je bilo ranjenih (v nadaljevanju bojev na Mošenjski planini še dvanajst), Nemcev je padlo šestindvajset. Bataljon se je nato razdelil in odšel na različne konce Gorenjske, Nemci pa so Dražgoše požgali, ustrelili enainštirideset domačinov in njihova trupla pometali v ogenj, druge prebivalce pa odgnali v taborišča. Načrt o osvobojenem ozemlju tako ni uspel, Nemci so po vstaji okrepili teror na deželi, pregledovali gozdove, ujeli okrog 250 aktivistov, vse do pomladi pa so v rednih presledkih streljali skupine talcev. Talce so sicer streljali ves čas okupacije. Obenem so s propagando hoteli zvabiti udeležence vstaje, naj se javijo oblastem. Velik del se jih je javil na tretji napovedani zbor februarja 1942, vendar so jih izpustili zelo malo. Večino so odpeljali v taborišče Šentvid pri Ljubljani, od tam pa 140 v taborišče Reichenau pri Innsbrucku na Tirolskem in nato v taborišče Kraut na Koroškem. Tam so jih do januarja 1943 večji del izpustili, del pa poslali v nemško službo. Nemci so ustanovili poseben policijski okupacijski štab Südost s sedežem na Bledu, pripeljali do tedaj največje število vojaških in policijskih sil ter vojaške tehnike za boj proti slovenskim partizanom, ki so ga vodili trije generali.

Po poljanski vstaji in dražgoški bitki je bila priključitev zasedenih slovenskih pokrajin, predvidena za 1. januar 1942, preložena za pol leta, do formalne priključitve pa potem nikoli ni prišlo. Za Gorenjsko je to tudi odložilo vpoklice v nemško vojsko do jeseni 1942, kar je ohranilo veliko življenj. Decembrska vstaja in boj v Dražgošah sta imela velik odmev, bila sta v veliko moralno oporo okupiranim Slovencem in do primorske ljudske vstaje jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem.

Glavna smer umika nemških in kvizlinških enot je bila sicer severovzhodna Slovenija. Tu so hudi boji potekali še po 8. maju, ko je že veljala splošna kapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi.

Jelenov žleb

Poleti 1942, ko so sile osi v Evropi in Severni Afriki zasedle največ ozemlja, je bil pri vseh treh okupatorjih »čas najhujšega in najbolj množičnega nasilja v Sloveniji«, pravi Tone Ferenc. Italijani so v sodelovanju z Nemci (ti so na Gorenjskem izvedli policijsko ofenzivo »Enzian«) začeli najhujšo ofenzivo v času svoje okupacije. Njen namen je bil dvojen: zlomiti osvobodilno gibanje v Ljubljani in zatreti vstajo v Ljubljanski pokrajini. Pri tem naj bi zadali odločilen udarec osvobodilnemu gibanju, uničili vodstvo, organizacijo OF, zveze in tehnične točke, predvsem pa vojaške enote, ki so v Ljubljanski pokrajini štele približno 4000 partizanov. V internacijo naj bi poslali vse, ki bi se gibanju lahko pridružili, in zastrašili prebivalstvo. Za tako obsežno akcijo so v štirih divizijah in nekaj vojnih skupinah zbrali okoli 65.000 vojakov. Ofenziva je trajala od srede julija do začetka novembra, Italijani so med njo pokazali, da se njihovi cilji in metode ne razlikujejo od nemških, saj so skrajno kruto ravnali s civilnim prebivalstvom: pošiljali so ga v internacijo, izvajali množične pokole po več sto ljudi hkrati, streljali talce in ujetnike ter požgali na desetine vasi. Ofenziva je imela več faz, med njo se je na Kočevskem v obroču znašlo celotno vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, številne tehnične, sanitetne in druge ustanove, tako da so iz dela vodstva, ki je ostal zunaj obroča, že ustanovili rezervno Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. V celoti je med ofenzivo padlo, bilo ranjenih ali se vdalo okrog 1000 partizanov, nekaj manj se jih je vrnilo domov.

V štirih brigadah, ki so nastale na novo med ofenzivo (Toneta Tomšiča, Matije Gubca, Ivana Cankarja, Ljuba Šercerja), se je nato zbralo okrog 3000 partizanov. Brigade so, ob pomoči dveh hrvaških brigad, od konca novembra 1942 prešle v protiofenzivo in Italijanom ter MVAC povzročile precej izgub. Italijani so se vedno bolj naslanjali na MVAC, spodbujali sovraštvo med domačima taboroma in enote MVAC varovale, da ne bi prišlo do njihovega popolnega poraza, vendar tako, kot je zapisano v nekem poročilu obveščevalnega urada XI. armadnega korpusa, da MVAC ne bi jemali »tistega značaja brezobzirnosti, ki je lasten prostovoljnim formacijam«. Zato so bili partizanski boji z enotami MVAC, tudi zaradi še zelo živega spomina na njihovo vlogo v ofenzivi, še posebej srditi. Italijansko pričakovanje, da se partizansko gibanje po ofenzivi ne bo obnovilo, je bilo kratkotrajno, tudi niso imeli načrtov, kaj ob koncu ofenzive sploh storiti. Začelo je prevladovati spoznanje, da partizanov ni mogoče premagati. »Negiben vojak, oborožen do zob (pogosto s puško, večjo, kot je sam), ki ga do jedra tlači partizanska môra, vidi, ali se mu vsaj zdi, da vidi, povsod sovražnika. Takemu vojaku je usojeno, da podleže,« je v novoletni poslanici leta 1943 zapisal novi komandant XI. armadnega korpusa general Gastone Gambara. In kritično ugotavljal, da so posadke popolnoma defenzivne in branijo le še sebe.

Ob koncu štirimesečne partizanske protiofenzive so se boji skoncentrirali v Ribniški dolini in pred Ribnico. Partizani so Ribnico nameravali tudi napasti in zavzeti, a so od svojega obveščevalca Ivana Ilca, sicer monterja ribniške pošte, ki si je skrivaj od pošte do doma napeljal improvizirano telefonsko linijo, izvedeli, da so Italijani zbrali velike okrepitve. Italijanski poveljnik Leonardo Siliato je po manjšem porazu pred Ribnico, ki mu ni pripisoval velikega pomena, poslal dva bataljona (vsak je imel po 500 mož) v zaledje partizanskih enot, na Veliko goro. Njegov načrt je bil, da bi s petimi bataljoni, ki jih je imel v Ribnici in okolici (skupaj je imel več kot 3100 vojakov), z oklepnimi vozili in topništvom napadel partizanske položaje, partizane pa pognal v umik naravnost pred enote, ki jih je imel v njihovem zaledju. Zaradi informacij o italijanski moči so komandanti in komisarji vseh štirih brigad na sestanku presodili, da je nujen umik iz Ribniške doline. Vse štiri brigade so se 26. marca 1943 začele tudi umikati. Tomšičeva in Šercerjeva sta šli na pohod skupaj, po brezpotju in prek strmega brega naj bi se povzpele na planoto Velike gore in nato čez Jelenov žleb nadaljevale pot v Podpresko. Cankarjeva in Gubčeva brigada sta proti Veliki gori krenili po Rudeževi poti, edini, ki je vodila tja, vendar naj bi tudi oni pot zapustili in se povzpeli po strmi drči. Ker so vse brigade s sabo nosile tudi ranjence, sta na koncu Cankarjeva in Gubčeva pohod proti Jelenovemu žlebu znova nadaljevali po cesti.

Italijanski bataljon iz divizije Macerata, skupaj 480 vojakov in oficirjev, dobro oborožen s težkimi mitraljezi, puškomitraljezi in drugim orožjem ter radijsko postajo, je na Veliko goro krenil še pred partizanskimi enotami, 25. marca zjutraj. Enota je v bližino Jelenovega žleba prišla ob štirih popoldne, ko so v dolini pod Veliko goro še potekali srditi spopadi in se brigade še niso umaknile. Siliato je poveljniku bataljona, podpolkovniku Michelu Genoveseju, poslal sporočilo, naj zasede najvišji koti na odseku Velike gore, s čimer bi se partizanske enote znašle med dvema ognjema: spredaj ribniške posadke, zadaj na Veliki gori pa bataljon, ki bi jim preprečeval umik. To naj bi, če drugega ne, partizane prisililo k umiku. Načrt naj bi uresničili naslednji dan, 26. marca, ker so se tistega dne italijanske posadke že umaknile na izhodišča v Ribnici. A Genovese ukaza 25. marca ni izpolnil, ker se je približevala noč in tudi zadnjega dela brzojavke z navedbami očitno ni mogel dešifrirati. Odgovoril je le, da je vse na mestu in da ni nobenih novosti. Siliata je zato predvideval, da je bataljon koti dosegel. Bataljon Macerata se je utaboril kakšen kilometer od Jelenovega žleba in tam prenočil. Ponoči je izgubil radijsko zvezo z Ribnico in začel delovati samostojno. Zgodaj zjutraj je krenil na pot proti Turnu, ker je iz le delno razvozlanega telegrama iz prejšnjega dne Genovese razbral, da se je v bojih na Prigoriškem plazu drugi bataljon Cacciatori v boju s partizani znašel v težavnem položaju. Medtem je Cankarjev bataljon prišel na vrh Jelenovega žleba pred Malo belo steno, kjer je komandant Dolenjske operativne cone, Črnogorec Milovan Šaranović (nekaj mesecev kasneje, julija 1943, je padel), ukazal počitek, naprej po cesti pa poslal predhodnico, da bi postavila zasedo. »Ko smo prispeli izza ovinka, sem strojničarju pokazal, kod naj se povzpne na cesto in pazi, da ne bi bilo kakšnega presenečenja. Hotel sem se že vrniti k štabu, ko je vžgal rafal. Mislil sem, da se je našemu puškomitraljezcu po nesreči sprožilo orožje. Skočil sem na nazaj, naša zaseda pa je že zdrsnila na cesto, v tistem pa je izza ovinka že drugič zadrdral strojnični rafal; postalo mi je jasno, da so za skalnatim in poraslim ovinkom Italijani,« je dogodek opisal obveščevalec Ivan Ferlež, ki je predhodnico vodil. Komandant Cankarjeve brigade Dragan Jevtić pa je menil, da je pred njimi lahko le Tomšičeva brigada, in je začel vpiti, naj ne streljajo. Streljanje tudi nanj in na borce, najbližje predhodnici, ga je hitro prepričalo, da gre za Italijane. Medtem je pritekel tudi Ferlež z obvestilom, da so naleteli na Italijane. Šaranović je takoj ukazal prvemu bataljonu Cankarjeve brigade, naj krene nad cesto in napade Italijane, drugi bataljon pa naj bi cesto zaprl s spodnje strani. Ne ena in ne druga stran ni vedela, kako močan je nasprotnik. Ključna točka za prevlado nad položajem je postal vrh Male bele stene, za katerega se je z Italijani spopadel drugi bataljon Gubčeve brigade pod vodstvom Petra Brajovića (prvi bataljon Gubčeve je nosil ranjence, tretji pa branil začelje, tako da je je bil to njen edini operativni bataljon). Po hudem boju so Italijane prisilili k umiku in vrh zasedli. Medtem je Cankarjev bataljon blokiral cesto in Italijanom preprečeval, da bi se prebili naprej. Bataljon divizije Macerata je bil tako obkoljen s treh strani. Glavne napade je doživljal z vrha Male bele stene: »S tovariši sem se spustil malo niže od italijanskih položajev. Spretno so izkoristili vse tisto skalovje, bili so pravzaprav sami bunkerji, od koder so sovražni vojaki strahovito nabijali proti nam. Poskušal sem se priplaziti do bližnje večje utrdbe, a me je eden od Italijanov zagledal in mi tik nad glavo spustil rafal iz težkega mitraljeza; svinec je zadel smreko nad menoj in jo dobesedno spodrezal. Umaknil sem se nekoliko nazaj in se začel plaziti ob ležečem drevesu. Ko sem bil od bunkerja oddaljen še kakšnih petnajst metrov, sem aktiviral bombo in jo zabrisal dol za skalo, v italijansko gnezdo. Hip za tem sem se pognal noter in zagledal strašno razdejanje: šest mrtvih oziroma morda je bil kdo med njimi samo hudo ranjen – nisem imel časa, da bi se o tem prepričal, pač pa sem takoj zagrabil za težki mitraljez in ga skušal nekako aktivirati. Takrat je eden od Italijanov, za katerega sem bil mislil, da je mrtev, za mojim hrbtom prijel puško in pomeril vame. Na mojo srečo je bil v bližini neki soborec, po imenu Saša, iz Ljubljane, mislim, da je bil frizer, in zavpil je, naj pazim. Hitro sem se ozrl, ocenil položaj, potegnil Italijanu puško iz rok, nato pa se spet posvetil priborjeni bredi,« je eno od akcij opisal Franc Krese - Čoban.

Večino nemških in kvizlinških enot so obkolili med Reko in Klano in v nadaljevanju v zaledju Trsta, poskus pomoči iz Zagreba in Ljubljane, da bi jih rešili iz obroča, je bil prepozen.

Italijanski bataljon je bil tako obkoljen nekako na tri četrt, imel pa je še vedno odprto eno pot, in sicer proti Glažuti. (Jelenov žleb – brošura Spomeniki delavskega in revolucionarnega gibanja na Slovenskem; Lado Ambrožič - Novljan, Vida Brest) Izvedli so več jurišnih napadov na partizanske položaje, skušali so se prebiti tudi naprej po cesti, kjer pa so jih odbijali tako borci drugega Cankarjevega bataljona kot večina poveljnikov Dolenjske operativne cone, ki se je hitro zbrala na tem odseku. Večinoma so bili oboroženi z brzostrelkami, ki so bile na cesti in v bojih na blizu zelo učinkovite. Italijanski napadi niso bili uspešni, partizanske enote pa so njihove položaje zavzemale enega za drugim in Italijane vedno bolj stiskale na cesti in neposredno ob njej. Vojake je zagrabila panika, Genovese je ukazal umik in začeli so bežati proti jugu, ki so ga nagonsko ocenili kot rešilno smer. A so na begu mnogi pritekli naravnost pred partizanske položaje, kjer so jih strojnice množično pokosile. Ker je bilo pod cesto v smeri umika tudi veliko brezno, jih je med begom v paniki mnogo popadalo vanj. »Votlo odmevajo iz brezna padajoča in odbijajoča se telesa. Grozni kriki trgajo ozračje. Kakor brez glave so Italijani. Deset jih stoji pred enim našim puškarjem. Samo stojijo in bolščijo. Pok sproži njihove omrtvele ude. Nekaj jih strmoglavi v brezno, nekaj jih pade, trem se posreči uiti v dolino. Samo ena misel živi v njih: ubežati, ubežati! Uteči! Ozemlje je obupno za beg. Ogromne skale, jame, vrtače, jarki, drevje goščavje. Vse se je zarotilo proti njim. Italijani padajo. Ranjeni tulijo. Stokanje. Streli. Bombe. Na cesti in pod njo se valjajo in kopičijo italijanska trupla.« (Dušan Bravničar - Veljko) Ostankom bataljona z večino oficirjev in poveljnikom Genovesejem se je uspelo prebiti proti jugu v Glažuto in od tod v Grčarice. Vrnila sta se tudi domača vodnika, ki so ju Italijani pred pohodom mobilizirali. Partizani umikajočih, ko so bili ti zunaj dosega položajev, niso zasledovali, čeprav bi to lahko storili, saj je bil tretji bataljon Gubčeve brigade, ki je varoval ozadje, dovolj pri močeh za kaj takega, medtem pa je na bojišče prispel že tudi eden od bataljonov Tomšičeve brigade pod poveljstvom Ivana Kovačiča - Efenke. Vzrok za to je bil predvsem v tem, da dotedanja partizanska taktika organiziranega in dolgotrajnega načina zasledovanja ni poznala. Poleg tega so si dali veliko opraviti z zbiranjem orožja in opreme, saj so ga Italijani odmetavali med begom ali skrili po grapah in vrtačah, tako da vsega niti ni bilo mogoče zbrati. Tako so lovili le posamične vojake in oficirje, saj so se številni poskrili po grmovju in skalovju. Nekatere so partizani našli, številni ranjenci pa so skriti pomrli. Tik pred begom je radiotelegrafistu uspelo vzpostaviti zvezo, oddal je brzojavko: »Od bataljona Macerata – poveljstvu grupacije črnih srajc SOS!« Genovese pa v zmedenosti ni navedel, kje je bataljon. Radijsko postajo so, tako kot večino opreme in težkega in lahkega orožja, z minometi vred, po boju dobili partizani. Italijanski bataljon, ki je štel okrog 480 vojakov, je imel v spopadu 106 mrtvih in 102 ranjena. Izgubil je 190 pušk, 12 puškomitraljezov, 7 težkih mitraljezov, en težki minomet. Padlo je pet partizanov (trije iz Cankarjeve in dva iz Gubčeve brigade), ranjenih jih je bilo okrog 20. Naključno srečanje Cankarjeve in Gubčeve partizanske brigade z bataljonom italijanske divizije Macerata pri Jelenovem žlebu se je končalo z dotlej največjo partizanska zmago in enim največjih porazov italijanskih enot na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno. Po bitki so borci hodili po bojišču in se čudili svojemu uspehu. Med vzhičenje nad zmago so se mešali žalostni občutki zaradi (sicer majhnega števila) lastnih padlih, a tudi sočutje do Italijanov. Olga Vipotnik je v spominih zabeležila, kakšni občutki so ju prevevali, ko sta si s soborko Marjanco ogledovali padle: »’Vidiš, naši so padli, po kaj pa so prišli tile k nam, kaj delajo tu, kaj iščejo na tujih tleh!’ Potem me je ob koloni peljala do mesta, kjer so ležali padli Italijani. Bilo je kaj videti. Vojaki so bili položeni drug ob drugem, zraven njih radioodajna postaja, pa odprta vreča z njihovo pošto, polno raztresenih pisem. ‘Poglej jih, zdaj jih poglej,’ je dejala Marjanca, ‘zdaj ko je iz njih s smrtjo odšel naphani fašizem’ … Ležali so, človeško razgaljeni, mrtvi, okrog njih tista pisma ... Najbrž so bile v tistih pismih besede: dragi, ljubi moj, mislimo nate … Toda najbrž ni bilo vrstice, ki bi vprašala: Kaj delate v tuji deželi, vrnite se … Med temi padlimi so bili tudi mladi obrazi. In najhujše, kar je fašizem naredil, je bilo to, da je svojo mladino navadil divjati, zasužnjevati … razlika med našimi mrtvimi in njimi je bila velikanska. Mi smo se borili za življenje, da bi življenje ostalo, da bi živeli svobodno, oni pa so padali zato, da bi sejali smrt, živeli na račun drugih, na zatiranju drugih.« (Jelenov žleb)

Pohorski bataljon

Pohorski bataljon je deloma izšel iz prvih skupin partizanov, ki so se na Pohorju organizirali julija 1941, prvi pomembnejši napad pa so izpeljali avgusta istega leta. Skupina kakšnih 16 partizanov je v napadu na Ribnico na Pohorju ubila župana, poveljnika žandarmerije in pomožnega policista. Pohorski bataljon je bil sicer ustanovljen slabo leto kasneje, septembra 1942, ko je štab druge grupe odredov na Dobrovljah zbral večino pohorskih partizanov in jih združil s tistimi, ki so z drugo grupo odredov prišli na Štajersko. Pohorski bataljon je deloval do legendarnega spopada s tragičnim koncem 8. januarja 1943.

Bil je eden od štirih bataljonov druge grupe odredov, ki sta jo vodila komandant Franc Rozman in politkomisar Dušan Kveder. Drugi trije bataljoni so bili Savinjski, Moravški in Kozjanski. Drugi del predhodnice Pohorskega bataljona je bil Kranjčev bataljon (po komandantu Francu Poglajnu - Kranjcu), ki se je z Jelovice čez Karavanke prebil na Koroško, od tam pa mimo Pece na Štajersko. Kranjčevemu bataljonu so od manjših enot štajerskih partizanov dodali še Zgornjesavinjsko četo, Šaleško četo, nekaj borcev iz Revirske čete in Ruško četo, ki pa na Dobrovlje ni prišla, ker ni bila pravočasno obveščena, in se je bataljonu pridružila kasneje.

Pohorski bataljon je deloval do legendarnega spopada s tragičnim koncem 8. januarja 1943. Bil je eden od štirih bataljonov druge grupe odredov, ki sta jo vodila komandant Franc Rozman in politkomisar Dušan Kveder.

Po razbitju Savinjskega bataljona druge grupe odredov novembra 1942 je v severni Štajerski ostal le Pohorski bataljon. Moravški bataljon se je gibal na Kamniškem in v Zasavju, maloštevilni Kozjanski bataljon pa ni bil dejaven. Tako je odpor potekal le na Pohorju in v okolici (NOV na Slovenskem). V štirih mesecih obstoja je Pohorskemu bataljonu kljub zelo težkim razmeram in nemški propagandi uspelo pridobiti podporo pohorskih kmetov. Imel je lastno ciklostilno tehniko, izdeloval propagandne letake in obvestila, deloval na terenu. Izvajal je različne akcije, napade na gospodarske objekte in nemške postojanke ter manjše enote. Med drugim je v eni noči zažgal osem planinskih koč, ki so jih Nemci uporabljali kot izhodišče za pohode. Preživel je več hajk. Zaradi njegove dejavnosti so Nemci menili, da je Pohorje, kot je oktobra 1942 zapisal komandant žandarmerije v Rušah, »posejano z banditi in je mogoče ponoči pogosto opazovati svetlobne znake« (France Filipič, Pohorski bataljon). Bataljon je 22. oktobra preživel prvo noč v snegu. Tedaj je štel okrog 70 članov. Sneg je zelo spremenil njegov način delovanja in življenja. Zaradi sledi je postal veliko ranljivejši, pohodi so postali izjemno težavni, prenočevanje oteženo. Ponoči so na tla nametali smrekove veje in čeznje razgrnili odeje, zjutraj se je bilo treba hitro premakniti drugam. A poveljstvo druge grupe odredov je izrecno vztrajalo, da se bataljon na Pohorju obdrži tudi čez zimo. Kljub oteženim razmeram je že po prvi snežni noči napadel Oplotnico (pred tem je razdejal kamnolom v Česnaku, imel tam miting za delavce in izpraznil nekaj skladišč in trgovin v okoliških vaseh). V Oplotnici je napadel žandarmerijsko postajo, pri čemer je, kot pravi poročilo nemškega župana, »Wehrmanschaft predvsem po krivdi svojega vodstva povsem odpovedala«. Župan je tudi ugotavljal, da med vermani ni nobene resnične pripravljenosti za akcijo. Sledil je napad na občino, iz katere so partizani odnesli, kar so mogli, poslopje pa zažgali. Občinsko uradnico, ki je tam stanovala, so pred požigom spravili na varno v sosednje poslopje.

Nemci so zaradi uspešnih akcij bataljona izpeljati več hajk, vendar niso bile uspešne. Stopnjevali so nasilje, množično zapirali in streljali talce. Menili so, da »prebivalstvo podpira bandite«. Določili so policijsko uro in posekali 300-metrski pas ob deželnih cestah. Potekala je intenzivna propagandna in zastraševalna akcija s plakati, letaki in zborovanji. Bataljonu so nekajkrat prišli zelo blizu, a se mu je vsakič uspelo izmakniti. Na začetku novembra je bil reorganiziran, ustanovljen je bil tudi ženski vod. V tistem času je bil pri njem večkrat poveljnik druge grupe odredov Franc Rozman - Stane. Istega dne, ko je bil razbit Savinjski bataljon na Dobrovljah, je Pohorski bataljon uspešno več ur odbijal napad lovskega odreda orožnikov in vermanov severozahodno od Rogle. Sledila je obsežna preiskava Pohorja z okrog 3000 pripadniki nemških enot, med katero pa jim bataljona ni uspelo najti. Po akciji bataljona 4. decembra 1942 v Josipdolu blizu Ribnice, kjer je bil ranjen politkomisar druge grupe odredov Dušan Kveder - Tomaž, so Nemci pripravili veliko hajko. Bataljon je preživel nekaj hudih spopadov, Nemci so odkrili, obkolili in napadli taborišče na Skrivnem hribu pod Planinko, v katerem je bil tudi ranjeni Kveder. Bataljonu je priskočil na pomoč komandant druge grupe odredov Franc Rozman - Stane, ki ga je prišel obiskat. S štabno patruljo le sedmih ljudi je Nemcem udaril v hrbet. V spopadu so padli trije policisti, devet jih je bilo ranjenih. Pri umiku so padli trije partizani in njihova trupla so Nemci nato v Slovenj Gradcu razstavili na trgu. Od tega spopada na začetku decembra bataljon ni več izpeljal nobene akcije. Med novo nemško očiščevalno akcijo od 15. do 18. decembra se je spretno izmikal in spopadov ni bilo. Do tedaj je sicer izpeljal več kot sto različnih akcij, od tega nekaj večjih sabotaž na železnici in na industrijskih objektih. So pa po terenu neprestano hodile njegove patrulje. Enaindvajsetega decembra je začel graditi prezimovališče pri Treh žebljih na Osankarici. Veliko je bilo okrog sto kvadratnih metrov, narejeno iz zemljank, izkopanih meter in pol v zemljo, s streho približno 60 centimetrov nad zemljo. V vsaki zemljanki je bilo od pet do osem ležišč, pred zemljankami pa manjša jama za ogenj, s katerim so jih ogrevali. Okrog taborišča so naredili mitralješka gnezda. Gradili so ga šest dni, a do poslednjega boja še ni bilo do konca zgrajeno. V njem so imeli radio, pozorno so spremljali, kaj se dogaja na fronti v Rusiji, organizirali so pevski zbor in kulturne večere, potekali so urjenje in politične aktivnosti. Vsako jutro je bil zbor na sredini taborišča. Bataljonu je poveljeval Rudolf Mede - Groga, visok in močan delavec iz Strahinja. V partizane je skupaj z ženo Pavlo Mede - Katarino odšel julija 1941. Doma sta pustila dva otroka. Skupaj sta se borila po Dolenjskem in Gorenjskem ter nazadnje padla v Pohorskem bataljonu. Politkomisar je bil Jože Menih - Rako, ki so ga Nemci večkrat aretirali, nazadnje je bil po naključju izgnan v Srbijo (moral bi biti ustreljen), od tam pa je pobegnil v Ljubljano in se pridružil partizanom. Najprepoznavnejši v bataljonu so bili Šarh in njegovi trije sinovi. Šarh je bil mali kmet, doma na Lobici, ki je sicer imel devet otrok. Ob okupaciji je bil star nekaj več kot 50 let, visok in slok, z dolgo sivo brado. Okupatorji so ga najprej zaprli, nato so ga izpustili, skrival se je pred Nemci doma in v bližini doma, nato pa se je pridružil Ruški četi, v kateri se je boril še s staroavstrijsko puško. Ženo so poslali v Auschwitz in je tam umrla, otroke pa v mladinsko taborišče v Frohnleiten pri Gradcu. Trije sinovi: 16-letni Lojzek, 15-letni Pepček in 12-letni Vanček so skupaj s še nekaterimi otroki s Pohorja pobegnili in se pridružili očetu. V zadnjem spopadu Pohorskega bataljona so padli skupaj z njim.

Po poročilu druge grupe odredov z 10. januarja je bilo v taborišču 80 borcev, od tega 11 bork, še kakšnih 15 pripadnikov pa na terenu. Borke so bile v povprečju stare od 18 do 21 let, moški od 23 do 32 let. Šarhovi otroci so bili mladoletni, sam pa najstarejši borec v bataljonu.

Za božič jih je znova obiskal Franc Rozman, a jih je po nekaj dneh zapustil. Po njegovem poročilu je imel bataljon hrane za pet mesecev, borci so imeli večinoma vermanske uniforme, ki so jih skupaj z orožjem pobrali 60 vermanom po domovih, zaradi česar so Nemci celo spremenili barve uniforme, da se med spopadi ne bi pomešali. Pred poslednjim bojem je bil bataljon oborožen s puškami različnih tipov (59 tipa Mauser), tudi lovskimi, večina borcev je imela od 70 do 80 nabojev, nekateri še manj. Vsaka od čet je imela lahki mitraljez s približno 300 kosi streliva in težko strojnico s 500 naboji. Najslabše je bil oborožen ženski vod.

Od 30. decembra do 8. januarja je bataljon izpeljal še nekaj akcij za zagotovitev hrane. Med drugim so partizani do taborišča spravili dva vola in ju nato zaklali. Zaradi snega so le stežka prikrili sledi. Medtem so Nemci organizirali sistematično obveščevalno službo, ob pomoči orožniških povezav in ovaduhov so prečesali Pohorje. Najtočnejše podatke so verjetno dobili zaradi izdajstva. Najprej nekega lovca (partizani so ga kasneje odkrili in ustrelili), nato pa pripadnika bataljona, ki je verjetno dezertiral ali pa so ga na terenu zajeli (France Filipič, Pohorski bataljon). Na podlagi zbranih podatkov so nemške patrulje nato odkrile približno lokacijo taborišča. Šestega januarja so začeli Nemci zbirati sile in naslednji dan so njihove enote krenile iz Maribora, Ruš, Oplotnice, Slovenske Bistrice in z Areha, pa tudi z mislinjske in slovenjgraške strani. Bilo je sedem čet, en bataljon in še nekaj drugih enot vermanšafta, skupaj okrog 2000 mož. Pohodu se je pridružilo celotno vodstvo Štajerske domovinske zveze z vodjem Steindlom na čelu, z Bleda pa je prišel tudi general Rösener. Razmerje sil nasprotnikov je bilo 30 proti 1, v oborožitvi pa še bistveno več.

Poleti 1942, ko so sile osi v Evropi in Severni Afriki zasedle največ ozemlja, je bil pri vseh treh okupatorjih »čas najhujšega in najbolj množičnega nasilja v Sloveniji«, pravi Tone Ferenc.

O poslednjem spopadu bataljona nimamo neposrednih poročil s partizanske strani, le eno posredno in nekaj nemških. Boj je trajal nekaj več kot dve uri, začel se je ob 11.45. Nemci so preiskovali teren in taborišča niso odkrili takoj, nanj jih je opozoril nepremišljen strel s partizanske strani. Taborišče so nato tesno obkolili in ga zasuli z ognjem iz minometov. Bataljon se je žilavo upiral, še posebej se je po pričevanjih vermanov upiral ženski vod. Nazadnje se je neuspešno skušal prebiti. Eni skupini je to sicer uspelo, a je nesrečno naletela na zakasnelo orožniško enoto, ta jo je prestregla in uničila. Ko so Nemci vdrli v taborišče, so preživele pobili s puškinimi kopiti ali streli, nekatere partizanke in partizani so se ubili sami, da jim ne bi prišli živi v roke. Padlo je 69 bork in borcev, 65 so jih pokopali v Gradcu, štiri, katerih trupla so našli kasneje, pa v Oplotnici. Nemci so imeli 19 mrtvih in 31 ranjenih. Edinega preživelega partizana Maksa Kunaverja - Sulca so ranjenega odpeljali v zapor, kasneje je bil ustreljen. V zaporu je o poslednji borbi bataljona pripovedoval sojetnikom. Po njegovem pripovedovanju sta že 7. januarja, dan pred bitko, mimo taborišča prišla smučarja civilista in izginila, preden so ju lahko ujeli. Zato naj bi se bataljon naslednje jutro preselil, a je ostal, ker je zapadlo nekaj snega in bi ga sledi lahko izdale. Je pa komandant Groga ukazal strogo pripravljenost. Okrog osmih zjutraj so v bližino taborišča prišli prvi Nemci. Partizani so nekaj ur kasneje odprli ogenj, vnel se je neenakopraven spopad, vsak borec naj bi bil en naboj prihranil zase. Sulec se ni mogel ubiti, ker je imel prestreljeno ramo, obe stegni in prste obeh rok. Sedemnajstega januarja je policijska enota odkrila še sedemčlansko patruljo Pohorskega bataljona in jo pri Št. Vidu nad Valdekom (Završe) štiri kilometre od Mislinje uničila. Padli so štirje borci in borka, dva borca sta si v goreči župnijski lopi vzela življenje, enega so ranjenega ujeli (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942).

Nemci so uničenje bataljona šteli za zelo pomembno. Učitelji so morali po šolah sporočati učencem, da so pohorski partizani uničeni. Razstavili so fotografije pobitih borcev. Enote, ki so se izkazale v boju, so bile pohvaljene.

Za poveljstvo druge grupe odredov je bilo uničenje bataljona velik šok. Novica se je hitro širila. Komandant druge grupe odredov Franc Rozman - Stane se je odpravil na prizorišče boja in ga poslikal, a se slike niso ohranile. Poslednji boj bataljona je v ljudski pripovedi dobil legendarne razsežnosti, osrednja zgodba pripovedi o njegovem koncu so postali Šarh in njegovi trije sinovi pa ženski vod in še nekatera posamična pogumna dejanja borcev. Na severnem in vzhodnem območju 4. operativne cone sta ostali le še dve partizanski enoti, koroška skupina in Kozjanski bataljon. Edina pomembnejša enota je bila tako Moravški bataljon v Zasavju. Uničenje bataljona pripisujejo napačni odločitvi o postavitvi stacionarnega tabora. Takšni tabori so bili sicer uspešni v italijanski okupacijski coni, kjer pa so bili varni zaradi moči in pomoči prebivalstva. Na Štajerskem je bilo to veliko teže, saj je bila nemška obveščevalna mreža uspešna, nemška propaganda učinkovita, umerjenost dela prebivalstva pronemška, nemško nasilje pa še hujše od italijanskega. V takih razmerah so tudi do partizanov lojalni kmetje v dogovoru z njimi nemškim oblastem po obisku partizanskih borcev poročali, da so ti prišli na kmetijo. Na podlagi zbirnih podatkov je bilo tako mogoče odkriti, kje je enota, še zlasti, če se ta ni premikala. Prav tako se za napačno štejejo prešibko varovanje dohodov, pomanjkanje varovalnih zased in stalnih patrulj ter prepozna odločitev za preboj. Vse to so seveda kasnejše analize, ki bi bile, če bi bilo prezimovanje uspešno in bi bataljon preživel, povsem drugačne.

Prepričanje Nemcev, da so s tem uničili osvobodilno gibanje na Pohorju in na Štajerskem, ni dolgo zdržalo. Tretjega maja 1943 so na Golteh pri Mozirski koči ustanovili nov Pohorski bataljon in pridružilo se mu je tudi nekaj preživelih borcev prvega. Poleg tega je dejavnost oživil tudi Kozjanski bataljon. Oživitev partizanskega gibanja je bila v vojaškem smislu šibka, a simbolno pomembna. Odpor na Štajerskem tako ni zamrl, nov zagon pa mu je v začetku leta 1944 dal prihod XIV. divizije na Štajersko.

V sklepnih operacijah Ljubljana ni prišla v ospredje glavnih spopadov, kot so pričakovali. Partizanske enote so slovensko ozemlje osvobajale v obliki klešč.

Linka Ksela - Jasna, ki je bataljon zapustila pred zadnjim spopadom in odšla na terensko delo, je tri mesece kasneje prišla pogledat taborišče. Pretresena je preiskovala teren in v enem od jarkov, še polnem sledi krvi in praznih nabojev, našla en sam neizstreljen naboj. »Še enkrat sem se spomnila vsakogar izmed njih in v grlu me je stisnila težka bolečina zaradi izgube velikih, mnogo obetajočih tovarišev, obenem pa se je dvignil v meni ponos nad veličino in silo našega naroda, ki se je znal tako hrabro in neizprosno boriti,« je bilo zapisano v njenem pričevanju v mariborskem Vestniku 10. januarja 1951.

Goriška fronta

Po kapitulaciji Italije je 11. septembra 1943 Slovensko primorje zajela vseljudska vstaja, ki se je izrazila v množičnih demonstracijah za izpust jetnikov, razoroževanju italijanskih vojakov in odhodu več tisoč ljudi v partizansko vojsko. Sprva so jo usmerjali okrožni odbori OF (8 okrožnih in 54 rajonskih odborov), nato pa Narodnoosvobodilni svet za Primorsko, ki je bil 11. septembra 1943 ustanovljen v Vogrskem in je, kot je bilo zapisano v njegovem razglasu, pod vodstvom IO OF »prevzel odgovornost za urejanje vseh vprašanj narodnoosvobodilnega boja primorskega ljudstva in za utrjevanje njegove narodne oblasti«. (Tone Ferenc) Svet je razglasil splošno mobilizacijo v narodnoosvobodilno vojsko z namenom, da se vojna zmagovito konča in da primorski Slovenci dosežejo »svojo dokončno in popolno osvoboditev ter združitev z drugimi Slovenci v Združeno in neodvisno Slovenijo, vključeno v novo in močno Jugoslavijo«. Po tem sklepu je Vrhovni plenum OF na zasedanju 16. septembra 1943 razglasil priključitev Slovenskega primorja k Združeni Sloveniji in novi Jugoslaviji, sklep pa je potrdil AVNOJ na zasedanju v Jajcu 29. novembra 1943 s posebnim odlokom.

Julija 1943 sta bili obe primorski brigadi, Gradnikova in Gregorčičeva, vključeni v XIV. divizijo in sta odšli v Ljubljansko pokrajino. Na Primorskem je deloval le Primorski odred z dvema bataljonoma, skupaj okrog 250 borcev, v italijanskih divizijah je bilo več kot 54.000 vojakov.

Vstaja se je začela s številnimi demonstracijami 9. septembra v Trstu, Gorici in po vseh večjih mestih. V Gorici so zlasti ženske dosegle izpustitev političnih jetnikov. Predstavniki narodnoosvobodilnega gibanja so stopili v stik z italijanskimi poveljstvi, a pogajanja o skupnem odporu Nemcem niso prinesla uspeha. Partizanska enota, ki je prišla v Gorico, se je umaknila, ker so Italijani ocenili, da bo zaradi tega prišlo do nemškega vdora. Nemci so sicer že zasedli obe železniški postaji v Gorici ter solkanski most. Poveljnik Malagutti se je prihodu Nemcev upiral, a so ti 12. septembra zasedli celotno Gorico. Prvi bataljon Primorskega odreda je to skušal preprečiti, z nenadnim napadom je razbil tudi posadko na glavni železniški postaji in jo za nekaj časa zasedel, potem se je zaradi nemškega pritiska moral umakniti. Druge postaje (svetogorske) jim ni uspelo zavzeti. Tudi solkanski most so Nemci silovito branili, čeprav so ga partizani vse dni goriške fronte sistematično napadali, je ostal pr. 11 septembra je četa VOS vdrla na letališče pri Mirnu in uničila devet letal. Eno od njih je nato postalo prvo partizansko letalo, uporabili so ga za trosenje propagandnih letakov, z drugim se je Aleš Bebler odpeljal na Dolenjsko. Nemci so letališče ponovno zasedli 13. septembra. (Jožko Martelanc, Goriška fronta 1943) Protifašistični akcijski odbor iz Tržiča (Monfalcone) je organiziral tudi napad na letališče v Ronkah, uničili so 25 letal. Italijanska vojska se je v tem času že razkrojila in se naglo umikala proti jugu. Nemško zasedbo Gorice Nekateri oddelki fašistične divizije Julija so se pridružile Nemcem, ti so iz njih hitro organizirali obrambne posadke. V tem času so partizanske enote naglo naraščale. Primorci so se množično vključevali vanje, praktično vsaka vas je ustanovila svojo četo, močno se je povečal tudi Primorski odred, tako da sta iz njega nastala dva (Južnoprimorski odred iz 1. bataljona in Severnoprimorski odred iz 2. bataljona). 12. septembra je bila na Vogrskem ustanovljena Goriška brigada, že pred tem pa nacionalno mešana Proletaria (imenovana tudi Triestina), v katero so se vključili pristaniški in drugi delavci iz Tržiča in Trsta. V treh bataljonih je bilo od 700 do 1000 borcev. V Istri je delovala še Brigata Trieste, nastali pa so tudi novi bataljoni (npr. 1. kraški s tremi četami, ustanovljen v Škrbini), ki so si vodstva izbirali samostojno. Partizanska vojska, ki je spontano oblikovala goriško fronto, se je povečala na okrog 5000 borcev (v celotnem Slovenskem primorju je bilo po ocenah Nemcev okrog 30.000 članov odpora). Bila je številnejša od nemških enot, a mnogo bolj neizkušena. Oborožila in opremila se je iz tistega, kar so odvzeli Italijanom. Pri tem so bili uspešnejši kot Nemci, a so zaradi začetne šibkosti partizanskih enot večje italijanske enote orožje v glavnem odnesle s seboj. So pa razorožili tudi nekaj večjih enot, npr. celo italijansko motorizirano divizijo Eugenio di Savoia med Markovščino in Obrovom v Brkinih, kjer so dobili 16 topov ter okrog 100 avtomobilov, tudi več oklepnih vozil. (Klanjšček et al., Skupno so v Slovenskem primorju zaplenili okrog 1000 lahkih in težkih strojnic, 30 topov, 500 minometov, 200 avtomobilov, 6 oklepnih avtomobilov, 4 lahke tanke in velike količine lahkega orožja. Narodnoosvobodilna vojska na Slovenskem 1941–1945) Kljub neizkušenosti so se vrstili napadi na nemške enote in postojanke, hudi boji so divjali po vsej Primorski. V dvanajstdnevnem bojevanju okrog Gorice so se vrstili številni napadi partizanov in protinapadi Nemcev ob podpori topništva. Nemci so izvajali teror nad prebivalstvom in požigali ter uničevali vasi. Enega od prodorov so skušali izvesti tudi s pomočjo italijanskega oklepnega vlaka, a je ta zdrsnil s proge, v hudem boju so ga partizani zavzeli, zaplenili devet težkih strojnic, dva minometa, dva topa in drugo orožje ter vlak minirali.

Partizanske enote so Gorico obkrožile do treh četrtin, fronta je v večjem delu potekala po strelskih jarkih in kavernah iz prve svetovne vojne. Tekla je od Brd čez Sabotin, pod Sveto goro, Škabrijelom, Sv. Katarino (Kekec), mimo Kromberka čez Panovec nad Kostanjevico, prek Rožne doline in Ajševice, Sv. Marka, Vrtojbe in Bilj in Mirna do izliva Rubije v Sočo. Partizanske enote so napade na Gorico stopnjevale. Eno od nemških poročil o napadu 15. septembra pravi: »Pozno popoldne je prišlo do bojev proti močnim bandam, ki napadajo mesto Gorica z več strani. Boji, v katerih je sodelovalo tudi banditsko lahko topništvo, so prenehali šele ob mraku. Bande so tesno severno, jugovzhodno in južno od mesta. Gre za slovenske bande s komunistično primesjo, ki imajo strumno vodstvo in tudi fanatične ženske.« (Joško Martelanc)

»Na mojo srečo je bil v bližini neki soborec, po imenu Saša, iz Ljubljane, mislim, da je bil frizer, in zavpil je, naj pazim. Hitro sem se ozrl, ocenil položaj, potegnil Italijanu puško iz rok, nato pa se spet posvetil priborjeni bredi,« piše Franc Krese - Čoban.

22. septembra so partizanske enote izvedle splošen napad. Iz poročil obeh strani je vidno, da so Nemci držali izhod le še proti zahodu in po železnici v Podbrdo, ki pa so jo partizanski topovi razrušili. Za kratek čas je partizanskim enotam uspelo vdreti v mesto in odrezati nekaj nemških posadk, napad na letališče v Mirnu pa je Nemcem uspelo odbiti. Goebbels je ob tem v dnevnik zapisal: »Slovenci so sedaj v velikem odporu in so se skoraj vsi priključili partizanom. Trenutno nimamo dovolj policijskih sil, da bi obvladali nevarno gibanje.« Hitler je feldmaršalu Erwinu Rommlu, poveljniku nemške armadne skupine B, ukazal, naj pripravi ofenzivo ter očisti Istro in širšo okolico. Ta naj bi »slovensko komunistično odporniško gibanje v Istri uničil z vso trdoto. Tiste, ki bi se upirali, je treba – ne glede na to, ali so Slovenci ali Italijani – takoj postreliti. Osnova in moč sil mora biti tolikšna, da bo dosežen velik uspeh in da bo večji del uporabljenih sil kmalu na voljo za druge naloge. Slovensko prebivalstvo ne sme potem pomeniti nobene nevarnosti več«. (Klanjšček)

V času goriške fronte so partizani Nemcem povzročili okrog 150 mrtvih, uničili 15 oklepnih vozil, nekaj vlakov, porušenih je bilo okrog 60 železniških in cestnih mostov, zaplenjenih je bilo okrog 30 avtomobilov, oklepni vlak in več letal. Kljub improvizacijam je partizanska logistika delovala dobro, zaplenjeno orožje in oprema sta bila spravljena na varno v zaledje, čete so na fronto prevažali z avtomobili, med Ajdovščino in Volčjo Drago je nekaj dni vozil celo vlak, delovale so motorizirane minske in druge enote. Partizanske enote so bile povezane s telefonskim omrežjem in kurirji na motorjih, slaba je bila le komunikacija z enotami na desnem bregu Soče. Je pa mladi in neizkušeni vojski, večkrat tudi s pomanjkljivo disciplino, močno primanjkovalo poveljniškega kadra. Neizkušenost so Primorci in Primorke nadomeščali s pogumom.

Velika nemška ofenziva, za katero so zbrali močne sile, okrog 25.000 vojakov, več kot sto tankov, 30 oklepnih avtomobilov, 120 topov in drugega orožja, se je začela 25. septembra. Nemške enote so v obroč zajele številne partizanske enote okrog Gorice in v širši okolici. Enote z goriške fronte so se v glavnem umaknile v Trnovski gozd, tja so se umaknile tudi druge enote. Nemcem je v šestdnevnem napadu uspelo zasesti večja mesta na osvobojenem ozemlju, niso pa mogli uničiti niti večjih partizanskih enot niti osvobojenega ozemlja v celoti. Ofenziva je za nekaj časa zavrla ustanavljanje predvidenih novih brigad. Sovražna ofenziva je povzročila tudi osip partizanske vojske, zlasti starejših, telesno šibkih in tudi deklet, ti so se razšli po domovih. A jedro novonastale primorske vojske je ostalo in nadaljevalo boj.

Pohod 14. divizije na Štajersko

Januarja 1944 je iz Bele krajine odšla 14. divizija na legendarni pohod, ki naj bi pomagal okrepiti osvobodilno gibanje na Štajerskem. Po pohodu na Štajersko naj bi postala jedro še enega korpusa. Že med enomesečnim pohodom okrog Zagreba se je zapletla v boje z ustaši, ko je pri Podčetrtku v začetku februarja prestopila Sotlo, pa so se začeli boji z Nemci. Ti so se hitro organizirali, začeli postavljati zapore in jo obkoljevati. Nepričakovan hud mraz in sneg ter prenašanje ranjencev so borce divizije pripeljali na skrajni rob fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Po skoraj treh tednih nepretrganih bojev in prebijanja iz obroča v obroč se je razdelila na štiri dele. Do 25. februarja, ko so jo Nemci prenehali napadati, se je število borcev več kot prepolovilo, od 1112 jih je bilo le 440 sposobnih za boj, 367 je bilo padlih, ujetih ali pogrešanih, 163 ujetih. Ranjence so nosili s sabo, puščali skrite pri kmetih ali v partizanskih bolnišnicah. Del divizije se je prebil na Pohorje, del v Mozirske planine. Ni bilo borca, ki ne bi dobil vsaj ozeblin. Najhujši boji so bili na Graški gori, ki so jo poimenovali »gora jurišev«. Pri Belih Vodah je padel tudi partizanski pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Divizija je kljub hudim izgubam poglavitni cilj dosegla, spomladi je svojo dejavnost oživila in začela mobilizirati štajerske fante.

Osvoboditev avstrijske Koroške je bil eden glavnih političnih in vojaških ciljev narodnoosvobodilnega gibanja. Odpor, ki ga je, kot drugod po slovenskem ozemlju, organizirala Osvobodilna fronta.

James Goodwin in napad na most pri Litiji

Pridobivanje zaupanja zahodnih zaveznikov je bilo za jugoslovansko in slovensko osvobodilno gibanje daljši proces, ki je na koncu pripeljal do enakovrednega statusa v protifašistični koaliciji in do mednarodnega priznanja nove, avnojske Jugoslavije. Med tem procesom se je najprej zanimanje, zatem pa sodelovanje Velike Britanije in ZDA preusmerilo s četniškega gibanja (ki so mu sprva pripisovali odporniško dejavnost in začetne uspehe v boju proti okupacijskim silam) na partizansko. Formalno so se zavezniki odločili priznati narodnoosvobodilno gibanje v Jugoslaviji na konferenci »velikih treh« (Roosevelt, Churchill in Stalin) med 28. novembrom in 1. decembrom v 1943 v Teheranu, vendar sta se sodelovanje in pomoč začela že precej prej.

Ključni del sodelovanja je bil vojaški, povezan zlasti z velikimi zavezniškimi operacijami, predvsem operacijo Overlord (izkrcanje v Normandiji) in ofenzivami v Italiji. Tarča na slovenskem in jugoslovanskem ozemlju – akcije so bile namreč usklajene – so bile predvsem komunikacije. Ključne so bile železniške povezave proti Zagrebu in Beogradu, železnica od Dunaja proti Trstu, železnica skozi Soško dolino in proga Ljubljana–Jesenice. Proge so bile dobro zastražene z domobranskimi posadkami. Eno od poročil SOE pravi, da so jih varovale posadke, pehotne patrole in patrole blindiranih vozil na železnici. Na občutljivih mestih, kjer so bili napadi partizanov še posebno uspešni, je vsak podporni steber stražila posadka šestih belogardistov (»White Guards«) z dvema mitraljezoma. Vsa ranljiva mesta na mostovih so bila zaščitena z garnizoni in vkopanimi posadkami od 20 do 60 mož, oboroženimi z minometi (mortars) in mitraljezi. (Gorazd Bajc) V teh akcijah je bil Štampetov most na progi Ljubljana–Postojna porušen trikrat, most čez Savo pri gradu Poganku tri kilometre od Litije pa so 20. septembra 1944 v usklajeni akciji porušili partizani in britansko letalstvo. V napadu na most in dve bližnji sovražni postojanki je na obeh straneh Save sodelovalo več partizanskih enot. Zavezniškim bombnikom zaradi močnega protiletalskega ognja mostu ni uspelo zrušiti, 4. udarni brigadi Matije Gubca pa je z juriši bombaških skupin uspelo zavzeti postojanko v gradu, kjer se je 44-članska posadka vdala. Medtem ko so druge enote zadrževale Nemce, so minerji razrušili del mostu. Nekaj podobnih akcij so izvedli tudi na drugih delih proge, razstrelili pa so tudi železniški most pri postaji Sava.

Napad na most pri Litiji je imel tudi močan propagandni učinek v ZDA. V njem je sodeloval in bil ranjen vodja zavezniške vojaške misije James M. Goodwin, pravi hollywoodski lik, o katerem je v ZDA izhajal strip Goodwin’s Guerrillas. The story of an American officer with the Yugoslav partisans. V stripu sta med drugim opisana dvanajsturni pohod in napad slovenskih partizanov na most. Operacijo ranjenega Goodwina s kapo na glavi, cigareto v ustih in stoičnim pogledom na zdravnika v kmečki sobi pod razpelom in Kristusovo sliko je ovekovečil legendarni ameriški vojni poročevalec in fotograf John Phillips.

V usklajenih operacijah sta bili večkrat onesposobljeni tudi železniška proga Maribor–Celje in proga v Baški grapi. Dve največji zavezniško-jugoslovanski (slovenski akciji) sta se imenovali »Bearskin« in Ratweek«. Vrhunec so operacije dosegle poleti 1944. Potem je bila partizanska vojska pod hudim pritiskom nemških ofenziv, osredotočila pa se je tudi na uresničitev končnih ciljev, to je na osvoboditev celotnega slovenskega nacionalnega ozemlja (zlasti Trsta in Koroške) in prevzem oblasti v Sloveniji. Tu so se zahodni in partizanski cilji seveda bistveno razlikovali. Zahodna, zlasti britanska politika je imela drugačne cilje in zanjo bi bilo najugodneje, če bi partizanstvo ostalo na ravni gverile, ki ji pomaga, ne pa postalo regularna slovenska vojska kot del Jugoslovanske armade. Kljub občasnim kritičnim tonom v poročilih misij in v odnosih do slovenskega vodstva pa je zavezništvo v duhu skupnega cilja, to je zmage nad fašizmom in nacizmom, ostalo trdno do konca vojne. V celoti vzeto si je partizansko gibanje pridobilo veliko spoštovanje pripadnikov misij, razvilo se je pristno bojno tovarištvo, ki je daleč preseglo različne ideološke in politične poglede in se ohranilo tudi v povojni čas.

Osvoboditev Trsta in primorskih mest

V sklepnih operacijah za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije so slovenske enote postopoma vključevali v 3. in 4. armado JA, ki sta v začetku maja skupaj z drugima dvema armadama prodrli v Slovenijo. Aprila je močna 4. armada JA razbila nemško obrambo in prišla v Gorski kotar, nato pa med nemškima skupinama armad C, katere glavnina je bila v Italiji, in E, ki je obrambo osredotočila med Dravo in Savo, prodirala v Istro in proti Trstu. Drugi krak napada je šel proti Ilirski Bistrici in Št. Petru na Krasu (Pivki). To ji je omogočilo tudi osvobojeno ozemlje ob izviru Kolpe, na južnem Kočevskem in v Beli krajini, ki so ga uspešno branile enote 7. korpusa. 9. korpus je imel nalogo, da izvede ofenzivo v sovražnikovem zaledju in prodira po dolini Soče, osvobodi Gorico in Tržič (Monfalcone) ter prepreči prihod nemških okrepitev iz Italije. Boji za osvoboditev Trsta so potekali od 29. aprila do 3. maja. V Trstu sta se slovensko in italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna slovenska komanda mesta Trst, začeli pripravljati na vstajo. Zavezniške sile so čez Pad prodrle do Piave. Osemindvajsetega aprila so se začeli prvi boji za Trst, v samem mestu pa je prišlo do vstaje in hudih spopadov. Večina Trsta je bila osvobojena do 1. maja z usklajeno dejavnostjo vstajnikov, akcijami 9. korpusa v zaledju in frontalnim prodiranjem 4. armade. Ko je 2. maja prišla v Trst kolona 2. novozelandske divizije, je bil ta – razen nekaj točk odpora, ki so jih Nemci držali zaradi tega, da bi se predali zaveznikom – že osvobojen. Nemcem je do prihoda predhodnice 8. britanske armade v Trst uspelo obdržati le tri postojanke, britanskim enotam pa se je vdala le posadka na gradu sv. Justa, drugi dve (posadka v poslopju sodišča in na Opčinah) sta se vdali jugoslovanski armadi 2. oziroma 3. maja zjutraj. Tudi Gorico so osvobodili partizani, v njej pa sta se namestili obe vojski. Do tedaj je bilo osvobojeno že vse Slovensko primorje, razen dela okrog Ilirske Bistrice, kjer so se enote 4. armade spopadale s četniki in Nemci. Druge enote 9. korpusa so medtem osvobodile vse Slovensko primorje, enote 4. armade pa skupaj z istrskimi partizani vso Istro. 7. maja se je pri Ilirski Bistrici vdala glavnina nemškega 97. korpusa (okrog 15.000 vojakov, ki jim je poveljeval general Ludwig Kübler).

Nova madžarska oblast pod vodstvom Ferenca Szälasija je vzpostavila nadzor in v bojih prekmurske partizane premagala. Vodilni Dane Šumenjak, Jože Kramar in Franc Kosi so padli, okrog 90 ljudi pa so aretirali.

Osvoboditev Ljubljane

Italijani so si z represivnimi ukrepi prizadevali, da bi mesto spremenili v nekakšno hermetično zaprto taborišče, ki bi ga nato znotraj lahko obvladovali po sektorjih. Mesto je bilo obdano s 34 kilometri ograje iz bodeče žice in z več kot 60 bunkerji s stalnimi posadkami. Zunaj mesta je bil še dodaten obroč iz postojank, ki so jih sestavljale enote MVAC. Ta obroč MVAC naj bi še otežil stik s partizani. Mesto je bilo – z izjemo nekaj dni po odhodu Italijanov in prihodu Nemcev – v obroču kar 1170 dni. Italijani so za gradnjo porabili dva milijona zidakov in opeke, 1500 ton cementa in 10 ton železa, zgradili so utrjene topniške postojanke na Rožniku, Ljubljanskem gradu, Viču in Studencu. Utrdili in zavarovali so tudi letališče. Zgradili so cesto čez Golovec in kilometre patruljnih poti. Obroč okrog mesta je bil sklenjen 23. februarja 1942. Zunaj žične ograje so ostala tedanja predmestja: Polje, Ježica, Dravlje, Dobrova, Kozarje, Barje, Rudnik. Del tega ozemlja (od Ježice do Dravelj) je ležal med dvema žičnima ograjama: italijansko okrog mesta in nemško-italijansko mejo. Ponekod so žico večkrat premikali. Žale so, denimo, sprva pustili zunaj obroča, potem so jih obdali z žico in dopustili samo ozek pas za prehod nanje iz mesta, na koncu pa so žično ograjo premaknili za pokopališče, tako da je bilo znotraj obroča.

Sredi leta 1944, s približevanjem Rdeče armade in ob pričakovanju zavezniškega izkrcanja v Istri, je Ljubljana postala neposredno zaledje bližajočih se front. Izkrcanja sicer ni bilo, so se pa z Balkana začele umikati velike nemške enote (armadna skupina E) ter več sto tisoč različnih vrst kvizlingov. Nemci so s prisilno delovno silo na slovenskem ozemlju začeli graditi več utrdbenih črt, s katerimi naj bi branili dostop do nemškega rajha. Vojaški pomen Ljubljane se je tako zelo povečal in jeseni 1944 so bili pripravljeni načrti za tri možne scenarije: izkrcanje zahodnih sil v Dalmaciji, partizanski napad na Ljubljano in potencialni obrat domobrancev (tu so imeli pred očmi varšavsko vstajo). Do izkrcanja ni prišlo, možnost domobranskega obrata se je izkazala za neutemeljeno (z Nemci so ostali do konca in se v skupnih bojih tudi prebijali na Koroško), ves čas do konca vojne pa je obstajala nevarnost partizanskega napada.

Italijani so si z represivnimi ukrepi prizadevali, da bi Ljubljano spremenili v nekakšno hermetično zaprto taborišče. Mesto je bilo obdano s 34 kilometri ograje iz bodeče žice in z več kot 60 bunkerji.

V sklepnih operacijah Ljubljana ni prišla v ospredje glavnih spopadov, kot so pričakovali. JA in partizanske enote so slovensko ozemlje osvobajale v obliki klešč: cilj zahodnega kraka IV. armade je bil nagel pohod čez Liko in hrvaško primorje do Trsta in nato na Koroško. Večino nemških in kvizlinških enot v tem delu so obkolili med Reko in Klano in v nadaljevanju v zaledju Trsta, poskus pomoči iz Zagreba in Ljubljane, da bi jih rešili iz obroča, je bil prepozen. Pohod I., II., in III. jugoslovanske armade po prebitju sremske fronte prek Hrvaške je nemško vojsko z Balkana preusmeril proti Avstriji po krajši poti čez Celje in Dravograd, tu in na Koroškem so tudi obtičale v sicer šibkem partizanskem obroču, nekaterim pa se je posrečilo prebiti na avstrijsko Koroško. V Ljubljani so se tako zbrale le enote iz Ljubljanske pokrajine in zasedle zunanjo mestno obrambno linijo (Sostro–Zadvor–Orle–Lavrica–Bevke–Log–Horjul–Vrzdenec). Nanje so pritisnile enote 29. hercegovske udarne divizije in slovenskega 7. korpusa. Po dveh dneh srditih napadov so se nemške in domobranske enote 9. maja, na dan, ko je začela veljati nemška kapitulacija, umaknile skozi vrzel proti Kamniku in Kranju in nato naprej skozi nedavno prebiti predor na Ljubelju na avstrijsko Koroško. Obe enoti JA sta skupaj z oficirsko šolo v mesto zmagoslavno vkorakali 9. maja zjutraj. Prebivalstvo jih je sprejelo z velikim navdušenjem, podobno pa naslednji dan narodno vlado. Njen predsednik Boris Kidrič je v govoru Ljubljani izrazil vse priznanje za ustanovitev OF, za začetek narodnoosvobodilnega gibanja in njegov razvoj in za junaški odpor tudi v času najhujšega nasilja okupatorjev. Ljubljana je med prvimi mesti v Jugoslaviji tudi dobila naziv mesto narodni heroj. Žica okoli Ljubljane je bila po vojni odstranjena, postopoma pa tudi večina bunkerjev in utrdb. Leta 1957 je bil ob nekdanji žici prvi spominski pohod, ki je nato postal tradicionalen. Sprva se je imenoval Ob žici okupirane Ljubljane, nato so ga imenovali Po poteh partizanske Ljubljane. Leta 1961 so s pomočjo tovarn začeli postavljati spominske kamne. Postavili so 102 spominska kamna, vsi so enaki, visoki dva metra, na vsakem od njih pa sta vklesani letnici 1942–1945 in zapisano ime delovnega kolektiva, ki ga je postavil. Postavili so tudi šest spomenikov na izhodih iz mesta, kjer so bili med vojno postavljeni kontrolni bloki. V drugi polovici šestdesetih let je prišlo do zamisli, da bi vsa pot postala spomenik. Zasnovo za to zamisel, ki je dobila ime Pot spominov in tovarištva, so prvič javno predstavili 22. julija 1972 v tedanjem Muzeju ljudske revolucije v Ljubljani. Gradnja se je začela leta 1974, v naslednjih letih so jo postopoma gradili ob že postavljenih kamnih in spomenikih: gre za štiri metre široko pot, ki je posuta s peskom, ob njej pa je (razen v mestu) zelenica s klopmi za počitek. Po smrti Josipa Broza - Tita leta 1980 so ob poti zasadili številne drevorede s po 88 drevesi (toliko, kot je imel let, ko je umrl). Skupaj je bilo zasajenih več kot 5000 dreves. Pot je postala najbolj priljubljen rekreacijski in sprehajalni del Ljubljane.

Kokrški partizanski odred je 4. maja osvobodil ujetnike v Begunjah, nato pa odšel čez Karavanke do Bistrice v Rožu in Borovelj. Osmega maja je skoraj sočasno z zavezniki prišel v Celovec.

Po prvih večstrankarskih volitvah je nova, desno usmerjena ljubljanska oblast (župan občine center je bil Jože Strgar, član Slovenskih krščanskih demokratov) požagala kovinske jambore ob poti pod pretvezo, da jih želi očistiti rje in prebarvati (operativno je dal to izvesti Janez Lesar, mestni sekretar za komunalo). Dejanje je izzvalo številne proteste, zamenjava oblasti pa ni preprečila vsakoletnih pohodov in drugih rekreacijskih prireditev ter tekmovanj v počastitev 9. maja, dneva, ko je bila leta 1945 osvobojena Ljubljana. Pot in vsakoletni pohod sta se preimenovala, vsebina in smisel praznovanja pa ostajata nespremenjena.

Osvoboditev Prekmurja in vzhodnega dela Slovenije ter zadnji boji na evropskih tleh na Koroškem

Prekmurje je bilo prvi osvobojeni del slovenskega ozemlja. Med vojno je bilo zaradi meje in porušenih mostov odtrgano od preostalega dela Slovenije. Odpor so sprva prek manjših borbenih skupin organizirali komunisti, tudi v prepričanju, da bo po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo prišlo do hitrega prodora Rdeče armade. Pridružile so se mu še nekatere skupine, zlasti iz Društva kmečkih fantov in deklet ter iz vrst mlajših intelektualcev, šolanih v času Jugoslavije. Vodil in povezoval ga je Štefan Kovač. Madžari so odpor hitro zatrli, Kovač pa je bil ubit. Odporniško gibanje je znova oživelo spomladi 1944. Vendar je bil del mreže kmalu razkrit, sledile so aretacije in sojenja pred naglim vojaškim sodiščem v Čakovcu. Okrog 33 sodelavcev OF so poslali v Dachau, kjer jih je večina umrla. Kljub temu se je gibanje ohranilo. Ko je regent Horty 15. oktobra 1944 razglasil kapitulacijo in zaveznike zaprosil za mir, so se sicer šibki partizani pod vodstvom Daneta Šumenjaka odločili prevzeti oblast. A je bilo prezgodaj, nova madžarska oblast pod vodstvom Ferenca Szälasija je vzpostavila nadzor in v bojih prekmurske partizane premagala. Vodilni Dane Šumenjak, Jože Kramar in Franc Kosi so padli, okrog 90 ljudi pa so aretirali in obsodili pred hitrim vojaškim sodiščem v Murski Soboti, od koder so jih odpeljali v nemška taborišča. Vodstvo slovenskega odporniškega gibanja je ocenilo, da bo prvo slovensko osvobojeno ozemlje Prekmurje, saj se je Rdeča armada približevala, zato so po novem letu 1945 v Prekmurje pošiljali nove organizatorje odpora in se pripravljali na prevzem oblasti. Po vaseh so ustanavljali odbore OF. Januarja 1945 je bila ustanovljena tudi edina prekmurska vojaška formacija – Prekmurska četa, ki je skupaj z Rdečo armado sodelovala v zaključnih operacijah pri osvobajanju Prekmurja. Nova oblast se je oblikovala v zaledju fronte na Muri, ki je trajala šest tednov. Pri prečkanju reke in bojih z Nemci je utonilo ali padlo več kot 800 sovjetskih vojakov. Rdeča armada je nato po vzhodnem delu slovenskega ozemlja prodirala naprej proti Avstriji.

Osvoboditev avstrijske Koroške je bil eden glavnih političnih in vojaških ciljev narodnoosvobodilnega gibanja. Odpor, ki ga je, kot drugod po slovenskem ozemlju, organizirala Osvobodilna fronta, se je tu vzpostavil v zelo težkih razmerah. Najtežje breme so nosili koroški partizani in partizanke, ki so v uradno nacistični Nemčiji med vojno izvedli več kot tristo akcij. Ta prispevek narodnoosvobodilnega gibanja k preživetju in osvoboditvi koroških Slovencev je hkrati pomagal obnoviti Avstrijo v predvojnih mejah, zaradi česar so koroški Slovenci paradoksalno izgubili možnost priključitve k matični domovini, česar ni preprečila niti osvoboditev Koroške v zaključnih operacijah. Ta se je začela po uspešnih operacijah na zahodnem delu slovenskega ozemlja. Poseben motorizirani odred je po osvoboditvi Trsta krenil na Koroško. Zavezniki ga niso spustili čez Predel, zato so se prebili čez zasneženi Vršič in se v Kranjski Gori spopadli z Nemci, te je že prej napadal Jeseniško-bohinjski odred. Tudi ta je odšel na Koroško. Kokrški partizanski odred je 4. maja osvobodil ujetnike v Begunjah, nato pa odšel čez Karavanke do Bistrice v Rožu in Borovelj. Osmega maja je skoraj sočasno z zavezniki prišel v Celovec. Na cestah proti Ljubelju so se v teh dneh gnetle nepregledne kolone nemških, domobranskih in drugih kvizlinških enot ter civilistov.

Najtežje breme so nosili koroški partizani in partizanke, ki so v uradno nacistični Nemčiji med vojno izvedli več kot tristo akcij. Ta prispevek narodnoosvobodilnega gibanja k preživetju in osvoboditvi koroških Slovencev je hkrati pomagal obnoviti Avstrijo v predvojnih mejah, zaradi česar so koroški Slovenci paradoksalno izgubili možnost priključitve k matični domovini, česar ni preprečila niti osvoboditev Koroške v zaključnih operacijah.

Glavna smer umikanja nemških in kvizlinških enot je bila sicer severovzhodna Slovenija. Tu so hudi boji potekali še po 8. maju, ko je že veljala splošna kapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi. Na Koroško je odšla 14. divizija, ki je svoje enote razporedila po vsem narodnostnem ozemlju. Glavnina nemške skupine armad E je bila obkoljena v Celjski kotlini in na Koroškem, spremljala jo je množica različnih kvizlinških enot z Balkana. Njen komandant general Alexander Löhr je v Topolšici severno od Šoštanja podpisal vdajo. Zadnje enote so se na Poljani na slovenskem Koroškem vdale šele 15. maja, tako da so na Koroškem potekali spopadi še teden dni po uradnem koncu vojne.