Osebnosti upora

Sistematični organiziran vojaški upor se je v Sloveniji začel po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Po okupaciji so večino nemške vojske odpeljali v Vzhodno Evropo, za okupirana ozemlja naj bi skrbele predvsem policijske in različne pomožne enote. CK KPS je na dan napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija, iz vojaške komisije CK KPS ustanovil Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.

Nekaj dni pozneje je Vrhovno poveljstvo potrdilo (in razširilo) tudi vodstvo Osvobodilne fronte. Sredi julija je bil sprejet sklep o oboroženi vstaji, pa tudi Partizanski zakon – pravila o sestavi, delu in nalogah partizanskih čet –, ki ga je sestavil španski borec dr. Aleš Bebler (v Španiji je bil dvakrat ranjen, drugič huje). Bebler je bil svetovljan in intelektualec širokih obzorij, doštudiral je na Sorboni in govoril več jezikov. Po vojni je bil diplomat, nekaj časa tudi namestnik zunanjega ministra in je pomembno sooblikoval jugoslovansko zunanjo politiko ter njeno usmeritev v neuvrščenost. Bebler je zaradi izkušenj v španski državljanski vojni v vojaški komisiji CK KPS postal vojaški izvedenec, skupaj s Kidričem se je med drugim pogajal s poveljnikom dravske divizijske oblasti o organizaciji in oborožitvi prostovoljcev, kot pomočnik prvega komandanta Franca Leskoška - Luke pa je bil v resnici glavni organizator oborožene vstaje. Po Partizanskem zakonu so partizanske čete sestavljali prostovoljci, ki so se želeli z orožjem v roki boriti za velike osvobodilne cilje slovenskega naroda proti jarmu okupatorskih fašističnih tlačiteljev in za pravice delovnega ljudstva. Orožja ne bodo odložili prej, dokler ta cilj ne bo dosežen. V partizanske enote je lahko vstopil vsakdo ne glede na politično, versko prepričanje ali narodnost. Zakon je določal pravice in dolžnosti partizanov, predpisal zaprisego in pozdrav ter osnovne vojaške formacije (vod, četa, bataljon, brigada). Vseboval je tudi določbe o vojaških sodiščih, kaznovanju in nadzoru nad enotami. Poleg partizanskih enot je delovala tudi oborožena mestna gverila – Narodna zaščita, ki je bila zlasti pomembna v času do kapitulacije Italije (še posebej v Ljubljani). Tudi sicer je bil oboroženi odpor del mnogo širšega narodnoosvobodilnega gibanja z razvejeno organizacijo pod vodstvom Osvobodilne fronte, ki je med vojno ustanovila tudi nove organe oblasti. Oditi v partizane je bilo – še posebej leta 1941 – a seveda tudi kasneje, zelo pogumno, avanturistično dejanje, »korak v neznano«, kot je to označil Ante Novak. »Perspektiva je bila strašna borba z ogromno sovražnikovo premočjo, perspektiva je bilo preganjanje, spanje pod grmom (ali morda v kolibi na drevesu ali morda v podzemni luknji), mokrota, glad, kri, mraz, sneg – ta velika uganka – sneg … Toda šli so. Kdo je šel takrat? Prve partizanske četice so bile sestavljene skoraj izključno iz delavcev in delovne inteligence, med njimi je bilo tudi mnogo mladih – delavcev in dijakov. Večinoma ljudje s trdno zavestjo, vmes pa je bilo tudi nekaj zanesenjakov, ki jih je potem prva burja borb in trpljenja strla. Priznam: vsi so bili strašni optimisti, vsi so verjeli v hiter potek vojne, verjeli so v konec še pred zimo ali vsaj preden bo sneg skopnel. Vsi so verjeli v svoje poslanstvo in si pripisovali neverjetno moč. In vsi so bili po malem lahkomiselni, nihče si ni belil glave, kako bomo rešili kak problem – ’bo že kako’ je bila priljubljena partizanska krilatica« (Repe, S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945). Septembra 1941, po vključitvi v jugoslovansko osvobodilno gibanje, se je Vrhovno poveljstvo preimenovalo v Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Konec leta 1942 so začeli uporabljati ime Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske; ime so spet spremenili v začetku leta 1943, ko je bilo ustanovljeno Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, maja 1943 so ga preimenovali v Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. To ime se je obdržalo do marca 1945, ko se je štab preimenoval v Glavni štab JA za Slovenijo, ukinjen je bil 18. maja 1945. Partizanska vojska je od okrog 2000 oseb v letu 1941 narasla na približno 35.000–37.000 ob koncu vojne (v partizanskih vrstah se je sicer skupno bojevalo okrog 80.000 ljudi), bila je del jugoslovanske partizanske vojske in na koncu Jugoslovanske armade ter del zmagovite protifašistične koalicije. Organizacijsko se je večkrat spreminjala in od sprva majhnih in nepovezanih partizanskih trojk (trije borci), vodov (40 do 80 borcev) in čet (120 borcev) prerasla v vojsko z bataljoni (150–600 borcev), odredi (število po potrebi oz. glede na razpoložljivo moštvo) in skupinami odredov do brigad (350 do 600 borcev), divizij (1200 do 3500 borcev) in dveh korpusov (VII. in IX. korpus JA, vsak po 8000–12.000 borcev). Ekvivalent korpusom je bila tudi druga organizacijska oblika, imenovana operativna cona (npr. IV. operativna cona z dvema divizijama ter več brigadami in odredi).

Pripadniki Osvobodilne fronte so se bojevali štiri leta, en mesec in osem dni. Zadnji boji JA in slovenskih partizanskih enot so se končali šele 15. maja, teden dni po nemški kapitulaciji na območju med Poljano blizu Prevalj in Pliberkom. Čeprav je bila slovenska partizanska vojska sestavni del NOVJ, je vodstvu OF nad njo v veliki meri uspelo zadržati civilni nadzor. Partizanska vojska se je – razen v sklepnih operacijah – bojevala samostojno, imela je svoj poveljniški kader, nikoli ni zapustila Slovenije in delovala je na vsem slovenskem narodnem ozemlju, ki ga je tudi osvobodila ali sodelovala pri njegovi osvoboditvi. Ker so ob koncu vojne zahodni zavezniki grozili z novo vojno, je morala že takoj po vojni zapustiti pomemben del slovenskega narodnega ozemlja – avstrijsko Koroško (čeprav je pri vojvodskem prestolu in knežjem kamnu na Gosposvetskem polju že postavila svoje straže) in Beneško Slovenijo ter zahodni del Primorske. Šestina nacionalnega ozemlja (okrog 4000 kvadratnih kilometrov) je po dolgotrajnem boju za meje ostala v sosednjih državah. Sodelovanje v oboroženem boju na strani protifašistične koalicije pa je kljub temu odločilno pripomoglo k temu, da je Slovenija dobila večji del Primorske in izhod na morje.

Franc Rozman - Stane je bil poveljnik slovenske partizanske vojske najdlje in je med borci postal legendaren, preprosto »komandant Stane«. Čeprav po postavi majhen in na videz šibak si je spoštovanje pridobil kot hladnokrven in pogumen poveljnik.

Komandanti partizanske vojske so bili Franc Leskošek - Luka (junij 1941–oktober 1942), Ivan Maček - Matija (oktober 1942–julij 1943), Franc Rozman - Stane (julij 1943–november 1944) in Dušan Kveder - Tomaž (november 1943–maj 1945). Po Rozmanovi smrti in do Kvedrovega imenovanja je sicer za kratek čas začasno poveljstvo prevzel Ambrožič - Novljan, sicer prvi poveljnik IX. korpusa. Politkomisarji so bili: trikrat v različnih časovnih obdobjih Boris Kidrič, Ivan Maček in Boris Kraigher, na koncu pa Viktor Avbelj.

Prva dva poveljnika slovenske vojske, Franc Leskošek (Peter Strugar) in Ivan Maček - Matija, sta bila predvsem politika, ki sta že pred vojno pripadala vrhu KPS, in manj vojaška poveljnika. Leskošek, po poklicu kovinostrugar, je bil pred vojno znan sindikalni voditelj in od leta 1934 član CK KPS, leta 1936 je bil v Moskvi kot edini Slovenec izbran za člana politbiroja CK KPJ. Na ustanovnem sestanku CK KPS aprila 1937 na Čebinah je bil izvoljen za sekretarja CK KPS in je to ostal do konca leta 1945. Leskošek je vodil vojaško komisijo CK KPS in bil aprila 1941 imenovan za člana vojnega komiteja KPJ. Zato je tudi po partijski logiki postal prvi partizanski poveljnik in to dolžnost opravljal do oktobra 1942. Septembra 1941 sta se on in Marinko udeležila posvetovanja v Stolicah pri Krupnju, ki ga je vodil Tito. Presenečena nad širokim vstajništvom na jugu nista znala dobro razložiti slovenske specifičnosti, vloge OF in njene široke organizacijske mreže ter pluralne narave, dejstva, da so bile tedaj še majhne partizanske čete le najbolj udarna pest osvobodilnega gibanja. Drugi niso mogli razumeti, kako da v Sloveniji ni mogoče organizirati množične vstaje, in z večjimi partizanskimi akcijami ustaviti nacističnega izganjanja. »Nebogljeno sva se počutila, ko so drugi poročali o velikem obsegu vstaje v Liki, Bosni, Črni gori, ko sva sama doživljala osvobojeno ozemlje zahodne Srbije« (Marinko, Moji spomini). Nerazumevanje slovenske situacije pri jugoslovanskem vodstvu in poskusi prenašanja vzorcev z juga v Slovenijo so se potem pokazali še večkrat, kljub temu da so prva velika osvobojena ozemlja v Srbiji že čez nekaj mesecev izginila, tudi z decembrsko vstajo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem se zaradi nemških okrepitev ni ohranilo.

Leskošek je po prenehanju vojaškega poveljevanja znova opravljal predvsem politične funkcije, po vojni pa se je (tudi kot minister za industrijo v slovenski vladi in minister za težko industrijo FLRJ) ukvarjal predvsem z industrializacijo Jugoslavije in zlasti Slovenije.

Tudi Ivan Maček - Matija, po osnovnem poklicu tesar, je bil že pred vojno med vodilnimi slovenskimi komunisti in se je v letih 1935–1937 šolal v Moskvi. Po vrnitvi je bil aretiran in obsojen na štiri leta zapora v Sremski Mitrovici, od koder je aprila 1941 pobegnil in se pridružil partizanom na Fruški gori. Do marca 1942 je bil pri Glavnem štabu NOV in POJ. Nato se je vrnil v Ljubljano in od tam odšel na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko, kjer je oktobra postal komandant Glavnega štaba NOV in POS. Poleti 1943 se je znova vrnil k političnim vprašanjem in funkcijam. Poleti 1944 je postal načelnik Ozne za Slovenijo, maja 1945 načelnik odseka za notranje zadeve pri SNOS, naslednje leto minister za notranje zadeve LRS, do leta 1953 tudi podpredsednik vlade LRS. Nekaj časa je bil tudi minister za gradnje. Tudi kasneje je opravljal pomembne funkcije v federaciji (zvezni vladi) in v partiji (organizacijski sekretar CK KPS, član IK CK ZKJ), v letih 1963–1967 je bil tudi predsednik skupščine SRS. Maček velja za enega najvplivnejših politikov iz socialističnega obdobja, človeka, ki je imel popoln nadzor nad varnostnimi organi v represivnih povojnih letih, in zagovornika politike »trde roke« ter brezkompromisnega obračuna z nasprotniki. Velik vpliv iz ozadja na slovensko politiko in gospodarstvo naj bi ohranil tudi kasneje, tja do osemdesetih let.

Partizanski zakon je sestavil španski borec dr. Aleš Bebler, svetovljan in intelektualec širokih obzorij, doštudiral je na Sorboni in govoril več jezikov.

Franc Rozman - Stane je bil poveljnik slovenske partizanske vojske najdlje in je med borci postal legendaren, preprosto »komandant Stane«. Čeprav po postavi majhen in na videz šibak si je spoštovanje pridobil kot hladnokrven in pogumen poveljnik, ki je bil v številnih bojih na različnih položajih. Imel je izjemno težko otroštvo, ki ga je preživel v velikem pomanjkanju. Trileten je izgubil očeta, družina je razpadla, moral se je preživljati kot hlapec. V različnih obdobjih so mu pomagali nadučitelj Macarol v šoli v Zgornjih Pirničah, varuh Tine Rožanc, ki mu je nadomeščal očeta, ter pekovski mojster Cimperman, pri katerem se je izučil obrti. Ni mu uspelo, da bi postal profesionalni vojak v jugoslovanski kraljevi vojski, je pa med služenjem roka, ki ga je preživel kot pek, dobil čin kaplarja. V kriznih tridesetih letih si je prizadeval, da bi mu uspelo z lastno pekovsko obrtjo v najetem lokalu v Medvodah, vendar je zabredel v dolgove. Njegov vojaški talent se je prvič pokazal v španski državljanski vojni, kamor je odšel jeseni 1936. Izkazal se je tako med šolanjem kot v bojih, bil je tudi med branilci Madrida, in je na koncu kot komandant bataljona v 15. mednarodni brigadi dosegel čin kapetana španske republikanske vojske. Od začetka leta 1939 do aprila 1941 je bil v francoskih internacijskih taboriščih, nato na prisilnem delu v Meissnu v Nemčiji, od koder je pobegnil in se poleti 1941 prebil do Ljubljane. Po vrnitvi ga je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet določilo za vojaškega inštruktorja. Ilegalno je bival v Ljubljani in obiskoval čete v njeni okolici. Sodeloval je v več bojih Rašiške čete, dokler ta septembra 1941 ni bila razbita. Glavno poveljstvo mu je nato naložilo eno najtežjih nalog v tistem času: organiziranje partizanov na Štajerskem. Postal je komandant Štajerskega partizanskega bataljona, v katerega so še pred njegovim prihodom skušali združiti maloštevilne partizanske skupine. Bataljon se je v začetku oktobra oblikoval nad vasjo Plešivec šest kilometrov od Šoštanja in je ob ustanovitvi štel okrog 50 partizanov. Njegova prva odmevna akcija je bil napad na orožniško postajo v Šoštanju, partizani so mesto obvladovali kakšni dve uri in se nato organizirano umaknili. Po napadu je k njim prišel Rozman in prevzel poveljstvo. Bivšemu poveljniku razbite Celjske čete, sicer prvoborcu iz Primorske, Petru Stantetu - Skali, ki se je konec oktobra 1941 v vasi Bovše pridružil bataljonu, se je ob prvem srečanju zdel zelo nenavaden poveljnik in ga je kar naravnost vprašal, ali je res komandant Stane. Naletel je namreč na majhnega moža, ki sredi prezeblih in izmučenih borcev ni bil videti kaj prida ugleden. Oblečen je bil smešno. Imel je klobuk z gamsovim čopom in številnimi planinskimi značkami, prevelik usnjen jopič, izpod katerega so, kot nekakšno žensko krilo, štrlele pumparice. Opasan je bil z jermeni, s katerih so viseli pištola, daljnogled, kompas in torba s topografskimi kartami. Iz kotička ustnic mu je visela cigareta. (Peter Stante - Skala, Skozi vojno vihro, Vinko Blatnik, Komandant Stane) Vendar si je Rozman hitro pridobil spoštovanje borcev. Ne nazadnje tudi s svojo odkritostjo. Kot je vidno iz drugih pričevanj, je razbil tedaj še živo prepričanje, da bo prišla Rdeča armada in bo vojna kratka. Vojna bo dolga, ni ji videti konca, jim je dejal, tisti, ki jo boste preživeli, pa boste na koncu poveljniki vojaških enot ali politični funkcionarji. Štajerski bataljon je deloval v izjemno težkih razmerah na ozemlju, ki so ga Nemci šteli za del nemškega rajha, med prebivalstvom je bila močna socialna demagogija, različne nemške enote so bile dobro organizirane, izdajstva pogosta. Prve čete so na Štajerskem sicer nastale prej kot v Ljubljanski pokrajini, julija 1941 (Pohorska, Savinjska, Revirska, Celjska četa, šaleška partizanska skupina, oktobra je nastala še Brežiška četa), vendar so bile večinoma razbite – krški skupini na primer niti ni uspelo, da bi nastala, uničili so jo že na zbirnem mestu. Leta 1941 je na Štajerskem odšlo v partizane 250 moških in 16 žensk (Ževart, Styriaca). V Štajerski bataljon so se združile Pohorska, Savinjska in Revirska četa. Bataljon je skušal s pohodom proti izselitvenemu območju ob Savi in Sotli omiliti izseljevanje, a zaradi izdaj, vdorov v organizacijo osvobodilnega gibanja in posledično napadov vermanšafta in drugih enot ni bil uspešen. Vrnil se je v Savinjsko dolino in se razdelil na skupine, ki so prezimile po različnih koncih. Rozman je skupaj z Dušanom Kvedrom in Petrom Stantetom v Ljubljanski pokrajini v pozni jeseni in pozimi organiziral Drugi (štajerski) partizanski bataljon, ki je prezimil na Pugledu. Drugi se je imenoval zato, ker je bil tedaj v Sloveniji le še en bataljon, Bataljon Ivana Cankarja na Gorenjskem. Aprila 1942 se je preoblikoval v 1. partizansko brigado z okrog 300 borci, nato preimenovano v II. grupo odredov. Brigada je odšla na pohod na Štajersko, a so jo po prehodu meje v hudih bojih na Jančah zaustavili Nemci. Pohod je nato skozi številne boje izvedla prek Gorenjske in Koroške. Rozman je s štajerskimi partizani ostal tesno povezan še naprej kot komandant IV. operativne cone, kar je postal januarja 1943. Kot človek akcije in motivacije ter nenehnega neposrednega stika z borci si je vztrajno gradil ugled. Že od začetka odpora je bil tudi prepričan, da partizanstva zaradi različnih okupacijskih sistemov in razmer ne bo mogoče širiti po enem vzorcu (Marjan Žnidarič, Franc Rozman - Stane: vojak in človek). Ker je sam velik del vojaškega znanja pridobil na raznih oblikah šolanja v Španiji, je bil velik zagovornik in organizator partizanskih tečajev ter prve oficirske šole na Pugledu in Kremenjaku.

13. julija 1943 je bil Rozman imenovan za komandanta GŠ NOV in POS. Način njegovega dela je ostal nespremenjen: bil je ves čas na terenu in v stiku z enotami, imel je pregled nad celotno situacijo, ki so ga zagotavljali močna obveščevalna dejavnost ter stalni radiotelefonski in kurirski stiki z enotami, spremljanje razmer in zlasti predvidevanje, kaj se bo dogajalo v prihodnje in kako naprej. Partizanska vojska se je že v začetku njegovega poveljevanja zelo dobro pripravila na kapitulacijo Italije in uspešno razorožila italijanske enote. Leta 1944 je vodil vse pomembnejše vojaške operacije na slovenskem ozemlju ter osebno sodeloval v nekaterih bojih (npr. 7. korpusa). Njegovo vodenje vojske se je končalo z nesrečo pri preizkušanju angleškega minometa, za posledicami ran je umrl 7. novembra 1944 v Kanižarici. Rozman je bil že od mladosti velik ljubitelj konj in je znal odlično ravnati z njimi. Enemu svojih najtesnejših soborcev, Francu Severju - Franti, je zaupal, da si bo po koncu vojne najprej kupil konja. Želja se mu ni uresničila. »Poslali smo te na Štajersko, poslali smo te v zimo, mraz, poslali smo te v najgostejšo mrežo sovražnih postojank, v najhujši sovražnikov teror, poslali smo te, da okupatorju dokažeš neuničljivost in nepremagljivost partizanske borbe,« mu je na pogrebu v slovo med drugim rekel Boris Kidrič (Slovo od komandanta Staneta).

Dušan Kveder - Tomaž, ki je nasledil Rozmana, je bil njegov soborec na Štajerskem pa tudi drugod, poznala sta se še iz španske državljanske vojne. Tudi on je bil španski borec, podobno kot Bebler, intelektualec, ki je govoril več jezikov. Kveder se je rodil v Šentjurju pri Celju, oče je bil učitelj matematike, mati hči premožnega posestnika in gostilničarja. Maturiral je na ptujski gimnaziji in študiral kemijo v Zagrebu ter nato vpisal pravo v Ljubljani, a zaradi bolezni kot posledice zapora ni mogel kaj dosti študirati. Že kot dijak je potoval po Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji in Italiji in v dijaškem listu tudi objavil potopis. Leta 1933 je postal član KP in bil aktiven v mladinskem in študentskem gibanju, urejal je tudi mladinsko glasilo Mlada pota. Zaradi politične dejavnosti (sodeloval je v napisni in listkovni akciji KP na Ptuju, na njegovem domu pa so žandarji našli tudi nevarne kemikalije), je leta 1934 pet mesecev in pol preživel v zaporu. Leta 1936 mu je grozila nova aretacija, zato je emigriral v Pariz, kjer je ostal leto dni in urejal glasilo Glas izseljencev. Imel je stike z nekaterimi vodilnimi jugoslovanskimi komunisti ter deloval v KP Francije kot jugoslovanski predstavnik v komisiji za emigracije pri CK KP Francije in v francoskih sindikatih. Jugoslovanska zdomska partijska in sindikalna organizacije je sicer imela v Parizu svoj sedež, ki je postal tudi javka za pot prostovoljcev v Španijo. Zaradi revolucionarnega delovanja med zdomci v kraju La Combelle pri St. Étiennu so ga aretirali, zaradi protestov izseljenskih in francoskih rudarjev pa so ga izpustili in avgusta 1937 je šel v Španijo tudi sam in se tako izognil novi aretaciji. Tudi Kveder je v mednarodnih brigadah končal častniški tečaj, bil nato v jugoslovanskih enotah in se boril po raznih bojiščih kot politični komisar v 128. mednarodni brigadi. V hudih bojih za mesto Morella blizu Teruela, kjer je sodelovala tudi slovenska Cankarjeva četa, je bil ranjen v nogo. Kot nesposoben za boj je bil določen za evakuacijo, a si je izboril, da je ostal v Španiji in se po nekaj tednih znova vrnil v boje. Po porazu republikancev je bil do maja 1941 po raznih francoskih taboriščih, nato na delu v Dessauu v Nemčiji, kjer pa so ga s skupino Jugoslovanov, za katere so ugotovili, da so bili španski prostovoljci, aretirali in poslali v »prevzgojno« (v resnici koncentracijsko) taborišče Wattenstätt blizu Braunschweiga. Tam so morali jetniki delati v železarnah od jutra do večera, bili so izpostavljeni različnim vrstam maltretiranj in mučenj. Kvedrova skupina je bila tu prehodno, dobila je delo v samem taborišču, po treh tednih pa so jih vrnili v Dessau. Morali so obljubiti, da ne bodo nikomur povedali, kje so bili in kaj so videli. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so se organizirano skrivaj vrnili najprej v Maribor, nato v Zagreb. Kveder je šel nato prek partijskih javk v Ljubljano. Že septembra je bil poslan na Štajersko in na Koroško, kjer je v Slovenj Gradcu organiziral borbeno trojko, ki je izvajala manjše sabotaže. Oktobra 1941 sta z Rudijem Janhubo - Vladom ustanovila Brežiško četo, ki je bila del Štajerskega bataljona. Prihoda bataljona, ki naj bi preprečil izseljevanje, četa ni dočakala, o neuspeli poti in bojih na njej pa jih obvestil komandant Stane, ki jih je obiskal, potem ko se je bataljon po desetdnevnem pohodu vrnil v Griže, od koder je šel na pohod. Brežiška četa (vsega skupaj le osem borcev ter komandant in komisar Kveder in Janhuba), je še pred njegovim obiskom razstrelila železniško progo blizu Blance. Novembra je Kveder s še dvema partizanoma iz sodniških zaporov v Rajhenburgu rešil pet aktivistov OF, osumljenih napada na železniško progo. Skupaj z rešenimi in tremi novimi prostovoljci je četa narasla na 18 partizanov. Četa je dobila zatočišče v Kunejevem hramu v Gorjanah tri kilometre od Podsrede. 28. novembra sta komandir in politični komisar skupaj s še enim borcem odšla k nekemu posestniku v Železno, četa (imeli so le devet pušk, nekaj pištol in ročnih bomb) pa je bila medtem izdana, obkolili so jo orožniki iz Kozjega. V boju so padli štirje partizani, enajst, večinoma ranjenih, pa so ujeli. Konec leta so jih devet v sicer večji skupini ustrelili kot talce, eden je bil ustreljen kasneje, enega pa so izročili ustašem, ker je bil Hrvat (uspelo mu je pobegniti in je leta 1944 padel kot borec v Kozjanskem odredu). Kveder in Janhuba sta se, hudo potrta zaradi uničene čete, vrnila v Ljubljano, partizan Mirko Žener, ki ju je spremljal, pa je ostal v Mokronogu, a vojne ni preživel. Tudi on je bil leta 1944 ujet in ustreljen kot talec.

Dušan Kveder - Tomaž, ki je nasledil Rozmana, je bil njegov soborec na Štajerskem pa tudi drugod, poznala sta se še iz španske državljanske vojne, njegov oče je bil učitelj matematike, mati hči premožnega posestnika in gostilničarja.

Po prihodu v Ljubljano sta Franc Rozman (Stane Mlinar) in Dušan Kveder (Tomaž Poljanec) dobila nalogo, da iz štirih čet sicer pretežno dolenjskih partizanov formirata drugi štajerski bataljon. Kveder je obiskal predvidene čete (stiško, molniško, mokronoško), iz katerih je na Kremenjaku sredi decembra 1941 nastal bataljon (grosupeljske kurir ni pravočasno dosegel in se ustanovitve ni udeležila, bataljonu se je pridružila v začetku januarja 1942). Kveder je postal politkomisar bataljona, Peter Stante pa namestnik komandanta. Po neuspelem poskusu preboja na Štajersko in bojih na Tisju pri vasi Liberga blizu Litije, kjer so bataljon napadli Nemci, se je ta vrnil v italijansko okupacijsko cono in se ob prehodu meje spopadel z Italijani. Neuspel poskus je pri borcih sprožil negodovanje, zaradi nevarnih razmer (še vedno pa je bila močna tudi iluzija, da bo hitro prišla Rdeča armada in bo vojne konec) so nasprotovali novemu pohodu na Štajersko. Kveder je vložil ogromno truda, da bi izboljšal razpoloženje v četah. Ustanovili so tudi partizansko sodišče in enega od borcev, ki je najbolj podpihoval slabo razpoloženje, obsodili na smrt, a je prej dezertiral. Razmere so se izboljšale tudi zaradi prihoda grosupeljske čete, s čimer se je bataljon povečal na 84 borcev, prezimil na Pugledu (kjer se je ubranil tudi italijanskega napada) ter do oblikovanja II. grupe odredov izvajal razne manjše vojaške akcije. Kveder je nato maja 1942 postal politkomisar II. grupe odredov. Ta se je konec maja 1942 spet odpravila na nemško stran, kjer je prišlo do hudih, za odred uspešnih spopadov z nemškimi enotami med Jančjim in Tujim grmom, pa tudi sicer je izvedla več akcij in napadov v Ljubljanski pokrajini.

Julija 1942 se je II. grupa odredov (tedaj je imela že okrog 700 borcev) prek Gorenjske odpravila na Štajersko. Šlo je okrog 500 borcev v treh bataljonih. Na Gorenjskem je bil tedaj narodnoosvobodilni boj po poljanski vstaji, dražgoški bitki in hudem nemškem nasilju, ki je sledilo v naslednjih mesecih, šibak. Bataljon je imel že na začetku več spopadov (napad na Lučine, spopadi na Gabrški gori), nato se je razdelil in deloval od Dolomitov do Bohinja: napadal postojanke, miniral proge in izvajal druge akcije. Nemci so posamične enote večkrat obkolili, a jim kljub težkim razmeram partizanskih enot ni uspelo uničiti. Je pa moštvo številčno slabelo, ker ni bilo novega priliva in partizanske enote so imele zaradi nemškega pritiska na prebivalstvo tudi hude težave s prehrano. Avgusta so se enote, v večjem delu zbrane na Jelovici, začele prebijati proti Koroški in Štajerski, kamor so nekatere prišle močno oslabljene. Kveder je po prihodu skušal zbrati tudi večino štajerskih enot. Na Dobrovljah severno od Vranskega se je zbrala približno polovica štajerskih partizanov in ustanovili so tri odrede: pohorskega, savinjskega in kozjanskega. Kveder je iskal stik še z drugimi enotami, štab II. grupe odredov pa je moral delovati tudi politično, saj je bila mreža OF in KPS v veliki meri razbita ali neaktivna. Štab sedeža je ostal na Dobrovljah. Kveder je za vsako enoto, ki jo je obiskal, zahteval, da izvede vojaško akcijo, v kateri je sodeloval tudi sam. Ob napadu Pohorskega bataljona na Josipdol v začetku decembra 1942 je bil tudi ranjen v nogo. Skupino, ki ga je nosila, so Nemci obkolili. Rešil jih je Rozman s patruljo, ki je Nemcem prišla za hrbet in omogočila preboj. Kveder se je do februarja 1942 zdravil v skrivnem bunkerju v Škalskih Cirkovcah. Rozman je s Pohorskim bataljonom ostal do 22. decembra, nato se je vrnil v štab. Bataljon je šel na prezimovanje k Trem žebljem na Osankarico, kjer so ga Nemci po izdaji odkrili in uničili. Še pred tem, konec decembra 1942, je bila II. grupa odredov preoblikovana v IV. operativno cono in Kveder je postal njen politični komisar. To funkcijo je opravljal do maja 1943, ves čas v tesnem sodelovanju z Rozmanom, ki ga je obiskoval tudi med zdravljenjem in s katerim sta se odlično dopolnjevala.

Julija 1943 je Kveder postal načelnik operativnega oddelka GŠ NOV in POS. Sodeloval je pri pogajanjih z italijansko vojsko. Kveder in Bogdan Osolnik sta generalu Guidu Ceruttiju ob navzočnosti vodje anglo-ameriške zavezniške misije majorja Jonesa narekovala pogoje vdaje v osmih točkah (prevajal je Stane Krašovec). Bistvo je bilo, da je Italija premagana država, njena vojska mora zapustiti slovensko ozemlje, orožje pa izročiti partizanski vojski. Dogovorili so se za korektno ravnanje z ranjenci in ujetniki. Cerutti je pogoje vdaje sporočil naprej, nasprotoval pa je skupnemu boju proti Nemcem (razen če bi ti ogrožali Italijane). Takoj po italijanski kapitulaciji je bil Kveder na Primorskem, kjer je bila množična vstaja in kjer sta z Ladom Ambrožičem organizirala nastanek novih enot, ki je dosegel vrhunec z ustanovitvijo IX. korpusa decembra 1943 v Dolenji Trebuši. Decembra 1943 ga je VŠ NOV in POJ imenoval za načelnika Glavnega štaba NOV in POS, položaj je prevzel januarja 1944. Julija je postal načelnik VŠ NOV in POJ in za nekaj časa zapustil Slovenijo, a so ga novembra na zahtevo slovenskega vodstva poslali nazaj, da je po Rozmanovi smrti prevzel poveljevanje slovenski partizanski vojski. Poveljeval ji je v zadnjem obdobju vojne, ko so jo Nemci ob umiku z Balkana s številnimi ofenzivami še poslednjič poskušali uničiti. Okrog 24.000 bork in borcev v bojnih in 9350 v zalednih enotah je bilo izčrpanih od stalnih bojev in pohodov, čakale pa so jih še zaključne operacije za osvoboditev ozemlja.

Kveder je dostojno nadomestil padlega Rozmana, tudi on je bil ves čas pri enotah in tudi sicer na terenu, veliko skrb je namenjal bolnišnicam in se trudil za njihovo čim boljšo opremljenost. Vojno obdobje je končal v Trstu, kjer je 8. maja 1945 prevzel komando mesta, nato je bil pomočnik poveljnika 4. armade. V Moskvi je leta 1949 končal vojaško akademijo Vorošilova in nato do sredine petdesetih let opravljal različne dolžnosti v JLA, na koncu je med drugim vzpostavil temelje za Vojno enciklopedijo in bil njen urednik. Po evropskih državah in ZDA je predaval o jugoslovanskem odporniškem gibanju ter doma in v tujih vojaških revijah objavljal strokovne članke o vojaških doktrinah posameznih držav, različnih strategijah in taktikah, njegova pogosta in priljubljena tema je bila tudi frontalno vodenje vojn s kombiniranim odporom na vsem ozemlju. Članke je sicer objavljal tudi ves čas vojne, kot partizanski poveljnik (Dušan Kveder, O osvobodilni vojni, Vida Rojic, Dušan Kveder - Tomaž). Zadnje desetletje aktivnega življenja, od sredine petdesetih do sredine šestdesetih let, je bil jugoslovanski veleposlanik v Etiopiji, ZRN in Indiji, na koncu pa pomočnik zunanjega ministra.

Med vodilne poveljnike slovenske partizanske vojske je vsekakor treba šteti vsaj še Jako Avšiča, ki je bil v času Avstro-Ogrske preporodovec, med prvo vojno pa je prebegnil na rusko stran in se vključil v prostovoljski korpus južnoslovanskih narodov.

Med vodilne poveljnike slovenske partizanske vojske je vsekakor treba šteti vsaj še Jako Avšiča, ki je 1. oktobra 1942 postal namestnik komandanta Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet Ivana Mačka in je podobno, kot prej Bebler, prevzel težo (re)organizacije partizanske vojske, ki jo je pred tem močno prizadela italijanska ofenziva. Avšič je bil v času Avstro-Ogrske preporodovec, med prvo vojno je prebegnil na rusko stran in se vključil v prostovoljski korpus južnoslovanskih narodov v Odesi ter se bojeval na solunski fronti. Ostal je v jugoslovanski vojski in dosegel čin konjeniškega polkovnika. Po jugoslovanski kapitulaciji je pobegnil iz nemškega ujetništva. Za OF je bil politično zelo pomemben, ker je v Ljubljani organiziral bivše jugoslovanske oficirje, bil pa je povezan tudi s t. i. ministrsko skupino v OF (dr. Dušan Sernec, Franc Novak, dr. Drago Marušič). Draža Mihailović ga je imenoval za predstavnika četniškega gibanja (to je t. i. Ravnogorskega gibanja oz. od novembra 1941 Jugoslovanske vojske v domovini) v Sloveniji. Avšič se je z vednostjo vodstva OF in KPS na zahtevo ministrske skupine pridružil majorju Karlu Novaku na poti k Mihailoviću. Odpotovala sta sredi novembra 1941, se sestala z Mihailovićem (begunska vlada ga je le malo pred srečanjem imenovala za vodjo vseh odporniških gibanj v Jugoslaviji), ta je Avšiča imenoval za poveljnika, Novaka pa za načelnika pokrajinskega štaba za Slovenijo. V tem času je že potekal odprt spopad med četniki in partizani, ki se je znotraj velike nemške ofenzive proti osvobojenemu ozemlju začel pri Užicu. Pritisk obojih je osvobojeno ozemlje uničil in partizane prisilil, da so se prek Drine umaknili v Bosno. Razkol med četniki in partizani se je nato prenesel tudi v Slovenijo, čeprav naj bi imela Avšič in Novak proste roke glede sodelovanja. Po vrnitvi v začetku decembra se je Novak odločil za Mihailovića, Avšič pa za OF in partizane (zaradi česar ga je Mihailović odstavil). Avšič je namreč z IO OF sklenil sporazum, »da se vse Mihailovićeve čete v Sloveniji podredijo poveljstvu Glavnega štaba partizanskih odredov« (Damijan Guštin, Jaka Avšič. Vojak, častnik in general petih vojska, vedno Slovenec). OF je nato sredi januarja 1942, v času, ko je emigrantska vlada imenovala Mihailovića še za ministra za vojsko in mornarico, objavil odlok o prepovedi organiziranja vojaških enot zunaj Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Četniška skupina se je razdelila. Del te skupine (jedro je bila t. i. oficirska skupina z okrog 80 člani, ki jo je organiziral Jaka Avšič) se je pridružila partizanom, tisti, zvesti Novaku pa so se kasneje organizirali v čeniške enote. Avšič je maja 1942 skupaj z Vrhovnim plenumom OF odšel iz Ljubljane. Svojo klasično vojaško doktrino je hitro prilagodil partizanskemu načinu bojevanja in že od začetka sodeloval pri nekaterih pomembnih vojaških odločitvah (med drugim o odhodu II. grupe odredov na Štajersko), doživel italijansko ofenzivo in se v njej vojaško izkazal ter v partizanski vojski postal namestnik komandanta. Aprila 1943 je bil poslan na Primorsko, da bi tam okrepil partizanske enote. Že pred njegovim prihodom so tam v raznih manjših enotah pustili tretjino od okoli 1500 primorskih prostovoljcev, ki niso hoteli na služenje v italijansko vojsko, preostale so poslali na Notranjsko in Dolenjsko. Bataljone in druge enote, raztresene po vsej pokrajini, so nameravali združiti in ustanoviti dve brigadi. Del njih je postala tudi manjša četa Italijanov. Avšič si je ob tem tudi zamislil pohod v Beneško Slovenijo, ki ga je nato tudi organiziral in vodil. A so še pred pohodom Italijani zbrali močne sile (okrog 5000 vojakov), s katerimi so hoteli očistiti teren, kar je partizane presenetilo. Tako je že na začetku prišlo do hudih spopadov z italijansko vojsko. Posamične enote so se morale bojevati že na poti do kraja ustanovitve brigad. Gradnikova brigada je hud napad in poraz doživela med ustanavljanjem na planini Golobar nad Bovcem. Gregorčičeva (ta je bila ustanovljena iz enot Južnoprimorskega odreda v Kneških Ravnah nad Tolminom) se je pred 2500 italijanskimi vojaki pod Avšičevim poveljstvom uspešno ubranila na Kolovratu. Čeprav sta brigadi delovali ločeno in neusklajeno (poznalo se je, da sta bili ustanovljeni le teden pred pohodom), se jima je po začetnih spopadih uspelo prebiti skozi italijanske enote in sta pohod med boji, ki so potekali tudi v Beneški Sloveniji, izvedli. Partizani so bili sprejeti zelo gostoljubno, pohod pa je tudi sicer imel med prebivalstvom velik politični odmev. »Nisem si mislil, da so ti ljudje, ki so osemdeset let živeli v suženjstvu pod Italijo, ohranili narodno zavest. Sedaj res verujem v moč in nepremagljivost našega ljudstva,« je po pričevanju Avšiča o pohodu dejal eden prvih primorskih partizanov (Generallajtnant Jaka Avšič, Naš prvi pohod v Slovensko Benečijo, 1944). Brigadi, ki sta pohod izvedli, so sicer nato nekaj mesecev kasneje, pred italijansko kapitulacijo, združili v eno.

Pripadniki Osvobodilne fronte so se bojevali štiri leta, en mesec in osem dni. Zadnji boji JA in slovenskih partizanskih enot so se končali šele 15. maja, teden dni po nemški kapitulaciji na območju med Poljano blizu Prevalj in Pliberkom.

Avšič je bil novembra 1944 poklican v Beograd, prevzel je mesto poveljnika zaledja NOV in POJ in v izjemno težkih razmerah bojev na sremski fronti skrbel za oskrbo 766.600 vojakov JA. Vojaško kariero je končal jeseni 1945, ko je bil imenovan za vodjo vojaške misije v zasedenem Berlinu, zatem pa je leto dni (1947) kot opolnomočeni minister zastopal FLRJ v Avstriji. Avšič je v JA dosegel čin generalpolkovnika, po končani diplomatski službi pa je do upokojitve srede petdesetih let opravljal še razne politične funkcije. Pomembne je sicer imel že med vojno: bil je član plenuma OF, SNOS in Avnoja, postal je tudi član KP. Na drugem zasedanju Avnoja je v pogovoru slovenske delegacije s Titom postavil vprašanje uporabe slovenskega jezika pri vodenju in poveljevanju slovenski vojski. Dobil je odgovor, da imajo Slovenci do njega pravico, opozoril pa je tudi na nujnost centralističnih ukrepov, do katerih je nato tudi prišlo. Avšič je to vprašanje (ki je v bistvu pomenilo nacionalno homogene enote) znotraj vojaških in političnih struktur sicer načenjal še večkrat tudi kot upokojenec, javno leta 1969, ko je o tem napisal tudi razpravo, leta 1970 je bila objavljena v reviji Sodobnost. Glavna Avšičeva odločitev v njegovi karieri pa je bila gotovo odločitev za partizanstvo, ki je OF veliko pomagala. Na velik osebni in družbeni izziv se je tedaj znal odzvati s posrečeno združitvijo jugoslovanstva in slovenstva.