Slovensko nacionalno vprašanje

»V nobeni jugoslovanski deželi, pri nobenem jugoslovanskem narodu ni bilo tolikšne samozavesti, tolikšnega navdušenja nad ustvarjanjem svoje lastne države. Tega sem se zavedel šele med zasedanjem slovenskih odposlancev, ki se je začelo v Kočevju 1. oktobra 1943. Tako priprave kot sam zbor so naredile na nas dosti večji vtis kot katerokoli prejšnje srečanje. Namestitev, oskrbovanje, dekoracija dvorane – kot da bi ne tako rekoč še včeraj tam stanovali okupatorji in kakor da bi ne bili že na pohodu novi, še hujši okupatorji. Samo število udeležencev zbora – 562 iz vseh delov Slovenije – je dajalo zasedanju posebno zgodovinsko noto. Glavno vlogo pri tem sta igrala Kardelj in Kidrič. Oba sta dosegla svoj položaj zaradi zagnanosti v korist naše stvari in zaradi politične nadarjenosti: zaradi tega pa ju nihče ni koval v zvezde – za kult osebnosti tu ni bilo prostora. Navdušenje je veljalo Sloveniji – vladalo je soglasno navdušenje zaradi njene državne samostojnosti, ki so jo občutili kot zaključek narodnostnih in začetek socialnih dosežkov. Ko je Kardelj v svojem uvodnem referatu omenil, da so imeli tuji gospodarji Slovence za ’narod hlapcev’, je dvorana otrpnila od jeze, zato pa je naravnost eksplodirala v navdušenju, ko je govornik hvalil partizane in vzhičeno omenil svobodno Slovenijo.« Tako je s čustvi nabito vzdušje na zboru odposlancev slovenskega naroda doživel Milovan Đilas, ki je bil kot član delegacije osrednjega jugoslovanskega vodstva odporniškega gibanja tedaj v Sloveniji. Gre morda za najprepričljivejši opis vrhunca prizadevanj slovenskega odporniškega gibanja za uresničitev enega njegovih temeljnih ciljev, to je vzpostavitve nacionalne suverenosti na podlagi načela o pravici do narodne samoodločbe.

Odporniška organizacija je vseskozi vztrajala pri vzpostavitvi nacionalne suverenosti in uresničitvi Zedinjene Slovenije, prvič izraženi leta 1848.

Sicer pa je odporniška organizacija, v kateri so tudi v pogledu reševanja nacionalnega vprašanja imeli odločilno besedo komunisti, vseskozi vztrajala pri vzpostavitvi nacionalne suverenosti na podlagi pravice do narodove samoodločbe in pri uresničitvi Zedinjene Slovenije, prvič izraženi zahtevi v pomladi narodov 1848, kot svojem temeljnem programskem izhodišču. Tako so bilo že junija 1941 v Geslih našega osvobodilnega boja, objavljenih v Slovenskem poročevalcu, ki jih lahko štejemo za programske temelje gibanja v njegovi protiimperialistični fazi, izpostavljene pravica do samoodločbe, tudi pravica do odcepitve, ter osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence. Ta narodnopolitični program je postal stalnica v zahtevah odporniškega gibanja. Tako je bilo v temeljnih točkah Osvobodilne fronte, sprejetih na drugi plenarni seji Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (četrti plenarni seji vrhovnega plenuma OF) 1. novembra 1941 – te veljajo za program odporniške organizacije –, v prvi točki zapisano, da je »proti okupatorjem treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo«, in v drugi, da »ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev«. Ti točki programa sta bili komplementarni ter sta pomenili nerazdružljivo celoto v delovanju in ciljih odporniškega gibanja.

Tudi predstavniki predvojnih političnih strank so iskali izhod iz katastrofalnega položaja, v katerem se je znašlo slovensko prebivalstvo po aprilskem zlomu. Po neuspelem poskusu vzpostavitve slovenske države pod okriljem sil osi (najprej nacistične Nemčije in nato fašistične Italije) v okviru totalitarnega in rasističnega novega reda ter privolitvi pretežnega dela predvojne politične elite v aneksijo Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji so poskušali uresničiti junija 1941 verjetno najbolj nenavadno politično pobudo v slovenski novejši zgodovini. V njej so izrazili upanje, da bi z Mussolinijevim posredovanjem pri Hitlerju dosegli združitev slovenskega ozemlja (s koroškimi Slovenci vred!), ki bi postalo sestavni del italijanske države. Pisci te zamisli so utemeljevali pobudo tudi z argumentom, »če Hitler zahteva, da morajo Nemci prebivati vsi v skupni nemški državi, bi ga bilo treba prepričati, da mora dosledno dovoliti tudi Slovencem, da pridejo vsi v eno državo, ne pa da bi bila peščica Slovencev razkosana na tri države«. O smiselnosti takšnega predloga in morebitnem njegovem pozitivnem izidu seveda ne gre posebej razglabljati, vsekakor pa pobuda priča predvsem o takratnem »stanju duha« v glavah predvojnih voditeljev. Ti so začeli iskati rešitev slovenskega vprašanja tudi zunaj okvirov totalitarnega in rasističnega novega reda, ki so ga v vojnem spopadu skušale uresničiti sile osi, šele po spoznanju, da na strani vodilnih predstavnikov nacistične Nemčije in fašistične Italije ni niti najmanjšega posluha za tovrstne želje. Takšno spoznanje je časovno sovpadalo z agresijo nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo. Pri tem je bila sprva v katoliškem taboru aktualna tudi ideja o slovenski državi, ko sta Marko Natlačen in ljubljanski škof Gregorij Rožman patru Kazimirju Zakrajšku (bil je tudi ameriški državljan) ob odhodu v Združene države Amerike junija 1941 naročila, da naj v Washingtonu sporoči, da so to slovenske želje. Tedanja vodilna osebnost katoliškega tabora v domovini Natlačen se je tako sprva celo bolj nagibal k samostojni slovenski državi, a se ni povsem jasno opredelil do septembra 1941, ko se je odločil za Jugoslavijo, katere federalni del naj bo Zedinjena Slovenija. Takrat je prišlo do oblikovanja narodnopolitičnega programa, o katerem sta se na štiri oči sporazumela Natlačen in Albert Kramer, vodilna osebnost med liberalci na Slovenskem. Program je med drugim predvideval: »1) Obnovljeno in razširjeno Kraljevino Jugoslavijo; 2) Samostojen in ravnopraven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarskim in prometno zaokroženim ozemljem.« Ta program so nato ilegalno poslali v tujino slovenskim predstavnikom v jugoslovanski begunski vladi. Večino njegovih točk je 23. novembra 1941 v slovenski oddaji na BBC-ju (od tu poimenovanje londonske točke) javnosti prebral Alojzij Kuhar. Takšna formulacija narodnopolitičnega programa je ostala nespremenjena celotno obdobje okupacije. Zasledimo jo v vseh nadaljnjih političnih izjavah protikomunističnega tabora, spomladi 1942 v programu Slovenske zaveze ter nato tudi še proti koncu vojne jeseni 1944 v narodni izjavi, ki jo je objavil Narodni odbor za Slovenijo. Končno pa se pojavlja še v zadnjem domačem ilegalnem dejanju slovenskih protikomunistov, to je na taborskem zasedanju 3. maja 1945. Čeprav so se znotraj protikomunističnega tabora občasno pojavljale še tudi nekatere drugačne kombinacije in razmišljanja, pa velja omeniti zgolj Slovenski program voditelja študentskega društva Straža v viharju Lamberta Ehrlicha, ki je nastal kot alternativa dogovoru med Natlačenom in Kramerjem. Ehrlichova ideja o slovenski državi kot posebni enoti v sklopu širših srednjeevropskih (kon)federalnih povezav (ni pa znotraj te zveze izključeval tesnejših povezav z drugimi južnoslovanskimi narodi) se je namreč po vojni po zaslugi njegovih privržencev razširila tudi v emigracijo.

Opredelitev za jugoslovanski državni okvir je vodstvo slovenske odporniške organizacije dokončno sprejelo po prvem zasedanju Avnoja v Bihaću konec leta 1942.

Kljub nespravljivosti med nasprotnima slovenskima taboroma sta si bila njuna programa v narodnopolitičnem pogledu razmeroma podobna, seveda pa je glede na znani medvojni razplet dogodkov uresničitev slovenskih nacionalnih interesov postala izključna domena odporniške organizacije.

Komunistična partija Jugoslavije, katere sestavni del je bila leta 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije, je tudi v razmerah razkosanja in okupacije Jugoslavije vseskozi delovala kot enotna organizacija, pa tudi partizanske enote na celotnem območju jugoslovanske države so bile pod enotnim poveljstvom vrhovnega štaba partizanske vojske. na čelu z generalnim sekretarjem KPJ Josipom Brozom Titom. Razumljivo je, da je tudi slovenska odporniška organizacija, za katero so dali pobudo slovenski komunisti in jo tudi vodili, delovala kot sestavni del jugoslovanskega odporniškega gibanja. Kljub temu se je v Osvobodilni fronti odnos do jugoslovanske skupnosti izoblikoval postopoma. Tako je bila v program Osvobodilne fronte (sprejet 1. novembra 1941) vključena tudi točka (tretja po vrsti), da Osvobodilna fronta ne priznava razkosanja Jugoslavije. Vendar je bila po vesteh o sporu med Titovimi partizani in Mihailovićevimi četniki v Srbiji naknadno (21. decembra 1941) dodana programu OF tudi točka (to je sprejel izvršni odbor OF in ne njen vrhovni plenum kot prvih sedem točk!), ki je izrecno poudarjala, da bo po narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in o njenih zunanjih odnosih odločil narod sam. Vodstvo odporniške organizacije je tedaj zagovarjalo stališče, da mora slovenski narod na temelju pravice do samoodločbe najprej doseči suverenost, šele na takšnem temelju pa bodo razpravljali o njegovih morebitnih povezavah. To je pomenilo, da je ostajalo vprašanje državnega okvira v bistvu odprto.

Vodilna osebnost katoliškega tabora ban Natlačen se je sprva celo bolj nagibal k samostojni slovenski državi, a se ni povsem jasno opredelil do septembra 1941, ko se je odločil za Jugoslavijo.

Opredelitev za jugoslovanski državni okvir je vodstvo slovenske odporniške organizacije dokončno sprejelo po prvem zasedanju Avnoja (srbska kratica za protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) v Bihaću konec leta 1942, ko je bilo ustanovljeno skupno politično predstavništvo jugoslovanskega odporniškega gibanja. Takšno dejanje je pomenilo, da obnovitev skupne države pomeni jasno perspektivo vseh jugoslovanskih narodov. Takšnega telesa dotlej, čeprav so prihajali predlogi za njegovo ustanovitev tudi že pred tem prav iz slovenskega okolja, namreč jugoslovansko odporniško gibanje še ni imelo. Ustanovitev Avnoja je Kardelj v pismu Titu decembra 1942 komentiral, »da je sedaj že očitno, da se lahko bomo mednarodno najlažje utrdili prav čez Jugoslavijo«. Zgodovinar Janko Pleterski je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja to Kardeljevo trditev pospremil z ugotovitvijo, da »je razmerje KPJ do Jugoslavije bilo razmerje revolucije do državnega okvira, ki daje najboljše možnosti«.

Odtlej lahko v delovanju slovenskega odporniškega gibanja sledimo nepretrganemu poudarjanju nove Jugoslavije kot skupnosti enakopravnih narodov, ki temelji na bratstvu in enotnosti. Takšni poudarki so bili hkrati tesno povezani z javnim populariziranjem Tita kot voditelja jugoslovanskih narodov. Ta kombinacija je nato predstavljala conditio sine qua non političnega delovanja vse do Titove smrti leta 1980 in še nekaj časa po njej (geslo »Po Titu Tito«). Zato verjetno ni bilo naključje, da je prav v tem kontekstu znameniti britanski zgodovinar habsburške monarhije A. J. P. Taylor – napisal je tudi brošuro o Trstu, kjer se je zavzemal za njegovo priključitev k Jugoslaviji – Tita celo imel za »poslednjega Habsburžana«.

Ko je Kardelj v uvodnem referatu omenil, da so imeli tuji gospodarji Slovence za ’narod hlapcev’, je dvorana otrpnila od jeze, nato pa eksplodirala v navdušenju, ko je omenil svobodno Slovenijo.

V Bihaću, kjer ni bilo slovenskih in makedonskih predstavnikov, državnopravnim vidikom, s katerim bi razločno poudarili razliko od predvojne državne ureditve, niso namenili večje pozornosti. Vsekakor pa so se seveda že takoj vsi zavedali, da bo novo jugoslovansko državo treba zgraditi na drugačnih temeljih od predvojne kraljevine. Tako iz stališč vodstva jugoslovanskega odporniškega gibanja v času bihaškega zasedanja, razen seveda načelne opredelitve do enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov, še ni bilo povsem natančno vidno, kako bodo vsa žgoča vprašanja v prihodnji državni skupnosti tudi dejansko urejena. To vprašanje je ostajalo še odprto. Najbolj se je nujnosti ustrezne rešitve teh problemov zavedal predvsem Kardelj, ki ga ni bilo v Bihaću, tedaj je bil namreč v Sloveniji, zato je v pismih Titu posebej poudarjal in pojasnjeval, da je treba vstop jugoslovanskih narodov v novo državno skupnost uskladiti z načelom pravice do narodne samoodločbe. Nato je v letu 1943 sledila razprava v vrhu jugoslovanskega odporniškega gibanja, kjer se je uveljavil Kardeljev koncept. Prvič ga je javno predstavil na kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda, ko je v govoru poudaril: »In še o nekem principu je že danes treba glasno govoriti. Iz Londona stalno govore: po okupatorjevem zlomu bo slovenski narod svoboden, toda vprašanje federacije se še ne more postaviti na dnevni red, ker je prezgodaj. Kako bomo to federacijo uredili, pravi licemerna gospoda v Londonu, se bo odločalo po vojni. Kakšno bi bilo tako odločanje po vojni, o tem nam govori dejstvo, da se ta reakcionarna gospoda v Londonu doslej nikakor ni mogla niti sama med seboj sporazumeti. Mi v teh stvareh ne dopuščamo nikakega slepomišenja in nikakega dvoma več. Slovenski narod vstopa v bodočo Jugoslavijo po lastni volji, oprt na svojo pravico do samoodločbe. O federativni ureditvi bodoče Jugoslavije ne more biti nobenega dvoma več, in da bo res slovenski narod v bodoči Jugoslaviji predstavljal posebno federativno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem tudi ni nobenega dvoma več. Če pa londonska gospoda o tem še dvomi, potem ji moramo povedati, da smo mi že razčistili račune v tem pogledu, in sicer v bratskem sporazumu z vsemi drugimi bratskimi narodi Jugoslavije. Naša aktivnost gradi na principu pravice na samoodločbo, na enakopravnosti v tej skupni južnoslovanski domovini.«

Na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu 29. novembra 1943 je bil na podlagi pravice do samoodločbe narodov sprejet odlok o federativni ureditvi nove države, kar je dejansko pomenilo potrditev Kardeljevega koncepta ureditve nove jugoslovanske skupnosti. Tako lahko štejemo Kardelja za idejno-teoretičnega utemeljitelja druge Jugoslavije.

V teh okvirih je že spomladi 1944 prišlo do graditve slovenske državnosti, kjer je bil najpomembnejši dogodek črnomaljsko zasedanje, ko se je SNOO preoblikoval v SNOS. Ključni koraki pa so bili storjeni najprej z imenovanjem enotne vlade Demokratične federativne Jugoslavije s predsednikom Titom marca 1945 na čelu in ko je ustavodajna skupščina, natanko dve leti po drugem zasedanju Avnoja v Jajcu, 29. novembra 1945, razglasila novo ime države – Federativna ljudska republika Jugoslavija – ter nato v 31. januarja 1946 sprejeti ustavi, kjer je prvi člen državo določal kot »zvezno ljudsko državo republikanske oblike, skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili skupno voljo, živeti skupno v federativni državi«. Temu je sledilo januarja 1947 v prvi slovenski ustavodajni skupščini sprejetje tudi ustave Ljudske republike Slovenije, kjer je bila vnovič poudarjena pravica do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Čeprav se je vse do razglasitve samostojne države Republike Slovenije leta 1991 marsikaj spremenilo (od imena do pristojnosti), pa je ta načeloma vseskozi temeljila na med vojno sprejetih in po vojni v vse ustave (1963 in 1974) vključenih narodnopolitičnih načelih.

Rezultat uspeha osvobodilnega boja je bil, da so prebivalci Slovenije postali v nacionalnem in državotvornem pogledu bistveno bolj emancipirani.

Vprašanje meja

»Vprašanje meja je za nas tako aktualno, kot verjetno ni niti za angleški imperij. Gre za popolnoma specifično slovensko občutljivost v tem pogledu, ki smo jo dolgo poizkušali obiti s splošnimi načelnimi izjavami, toda sedaj postaja to vse manj možno. Slovenci, ki so že 1000 let razcepljeni, namreč čutijo, da se sedaj odloča o tem, da končno stara parola o ’Združeni Sloveniji’ postane resnica,« je v precej dramatičnih tonih decembra 1942 Kardelj v pismu Titu predstavil pomen mejnega vprašanja za Slovence in s tem tudi seveda tudi za skupno jugoslovansko državo.

Ena temeljnih značilnosti tedanjega razmisleka v slovenski javnosti, in to ne glede na njene idejne, politične ali strankarske razlike, je že zelo zgodaj postalo prepričanje, da je z agresijo sosednjih držav na Jugoslavijo napočil idealen trenutek za uresničitev Zedinjene Slovenije. Tako je Lojze Ude v nekem referatu zapisal: »Mislim na naše najsmiselnejše zgodovinske politične težnje za ciljem Združene svobodne Slovenije. Danes ali nikdar več! Ni verjetno namreč, da se more še kdaj pojaviti tako sijajna razporeditev političnih sil, ki v borbi za svoje tira končni vojni rezultat med drugim tudi k našemu cilju Združene svobodne Slovenije, kakor je današnja razporeditev političnih sil.« V takšnem optimističnem vzdušju so začeli kot gobe po dežju nastajati številni nacionalni programi najrazličnejših političnih skupin, pa tudi posameznikov, katerih temeljni značilnosti sta bili nezmernost in popolno pomanjkanje realizma glede ozemeljskih zahtev, ki naj bi jih Slovenci postavili pred zaveznike po vojni na mirovni konferenci. Pri takšnem razglabljanju je komaj kdo upošteval širši mednarodni kontekst. Tako naj bi nekateri zagovarjali meje, ki bi segale na zahodu do Vidma in Tagliamenta ter celo reke Piave, na severu do Visokih Tur (na primer aprila 1941 v Jeruzalemu izdan razglas katoliških emigrantskih politikov Vsem Slovencem) in po možnosti prek Semmeringa (tega so npr. poslovenili v Čemernik) do Wienerwalda, na vzhodu do Blatnega jezera ter jugu do Varaždina in celotne Istre. Ljubo Sirc je v spominih Med Hitlerjem in Titom takšne želje pospremil s komentarjem: »Če bi se take zahteve uresničile, bi imela bodoča Slovenija več italijanskega in nemškega prebivalstva kot slovenskega, toda to oviro so mnogi reševali s tem, da so govorili o potrebi, da izselimo vse tuje prebivalstvo prek pričakovanih meja v Nemčijo in Italijo.«

Zavezniški načrti o povojni ureditvi Evrope so prvenstveno stremeli k oblikovanju kompaktnih nacionalno homogenih držav, ki naj bi zagotavljale povojno stabilnost.

V stiku z mednarodno realnostjo pa so se takšna pričakovanja pokazala v znatno drugačni luči. Tako je jeseni 1941 Franc Snoj iz Clevelanda pisal: »Združena Slovenija – izgledalo bi, da bo to lahko doseči sedaj, ko so vsi naši dedni nasprotniki v sovražnem taboru. Toda London je poln Italijanov, dr. Krek ne sme na radiju ničesar povedati proti Italijanom, Madjarom in niti proti event. Avstriji. Vse to mu cenzurirajo. Pravi, da lahko na prste ene roke seštejete Angleže, ki bi sploh hoteli govoriti o Trstu, ki ga smatrajo vsi kot italijansko mesto. (…) Glede nas in naših zahtev tudi antifašisti niso boljši od fašistov. Torej glede Italije bodo velike težave, posebno še, če bo ob primerni priliki šla v separaten mir, kar ni izključeno. Glede Koroške so težave v tem, da nimamo pravnega naslova, ker smo plebiscit, ki ga je vodil angleški delegat, izgubili.« Rezultat takšnih spoznanj je bilo stališče vodilne osebnosti SLS v emigraciji, Mihe Kreka, sicer pa ministra v večini jugoslovanskih begunskih vlad ter enega njenih podpredsednikov, ko je bil prisiljen prvotne maksimalistične zahteve znatno omiliti, z utemeljitvijo, da »več zahtevati, da dobimo minimum, se ne izplača. Pri pogajanjih mi se moramo postaviti čisto na realno stališče, ki ga moremo 100 % braniti in ne odstopati«.

V odporniškem gibanju so sicer vseskozi prevladovale bistveno stvarnejše ozemeljske zahteve (temeljile so prvenstveno na etničnem principu), čeprav je tudi v tem pogledu prihajalo, vsaj v začetnem obdobju, do določenega »tekmovanja« z domačimi nasprotniki, kdo se bo izkazal za bolj »nacionalnega«. Seveda pa je to »rivalstvo« s protikomunističnim taborom postajalo vedno manj pomembno in nato tudi povsem brezpredmetno, kajti razvoj dogodkov je šel vse bolj v smeri uveljavljanja odporniškega gibanja, ki je ob koncu vojne tudi postalo edini legitimni nosilec zahtev za spremembo meja v slovensko oziroma jugoslovansko korist tudi pred mednarodno zavezniško skupnostjo.

Razmislek o obsegu ozemeljskih zahtev odporniškega gibanja lahko opredelimo z načelom, ki je postalo najbolj znano po Titovem govoru septembra 1944 na Visu, ko je prvič javno spregovoril o ozemeljskih zahtevah (»Mi tuđe nećemo, no svoje ne damo«). V tej izjavi Tito sicer ni bil povsem izviren, že poleti 1942 je namreč Boris Kidrič glede načelnega izhodišča v vprašanju meja dejal, da »nočemo dati ničesar svojega, ne maramo pa nič tujega«, pa tudi Prežihov Voranc je septembra 1942 v brošuri O slovenskih mejah besedilo sklenil s »Tujega nočem – svojega ne dam!« Dejansko gre za razmeroma znano geslo, tako na primer Igor Grdina opozarja, da ga je uporabljal tudi že srbski politik Milan Stojadinović. To pa seveda v ničemer ne spreminja njegove sporočilnosti.

Slovenski komunisti so prvotno stališče do etničnega principa za določitev ozemlja Zedinjene Slovenije (osnova naj bi bilo avstrijsko ljudsko štetje iz leta 1910) nadgradili na podlagi razprav strokovnjakov v komisiji za meje pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je delovala v 1941 in v začetku leta 1942 (strokovno so v njej delovali predvsem Fran Zwitter, Anton Melik in Črtomir Nagode ter morda še kdo). Ti so v svojih študijah med drugim izpostavili, da pri razmejevanju v nacionalno mešanih predelih odloča o pripadnosti ozemlja nacionalna sestava (podeželskega) zaledja, ki obdaja mesto (pri tem so se sicer sklicevali na Lenina, čeprav je tudi to načelo že starejšega datuma!), kar je bilo predvsem pomembno pri utemeljitvi pripadnosti Trsta v Zedinjeno Slovenijo. Obenem je CK KPS v izjavi o slovenskih mejah 1. maja 1942 prvič javno izrazil načelno stališče, strokovno utemeljeno v mejni komisiji, da »v osvobojeno in združeno Slovenijo sodi poleg ozemlja, na katerem živi slovensko prebivalstvo, tudi teritorij, ki je bil v poslednji imperialistični dobi nasilno potujčen«. Sprejetje takšne formulacije pa je bilo »velevažno«, kot se je izrazil Lovro Kuhar - Prežihov Voranc v brošuri O slovenskih mejah, predvsem z vidika ozemeljskih zahtev na Koroškem, s katero je bila utemeljena tudi vključitev Celovca in Beljaka v Zedinjeno Slovenijo.

Niso pa strokovnjaki v mejni komisiji na začetku leta 1942 soglašali s pobudo slovenskih komunistov, da bi bilo treba določiti tudi slovensko-hrvaško mejo, to vprašanje je tedaj ostalo odprto. Aktualno je postalo šele leta 1944, seveda ne v smislu določanja državne meje, temveč zgolj v okviru razmejitve pristojnosti med slovenskim in hrvaškim odporniškim gibanjem.

Stališče odporniškega gibanja do narodnopolitičnih ciljev je bilo predvsem na podlagi ugotovitev strokovnjakov v mejni komisiji nato opredeljeno v komunikeju izvršnega odbora OF (napisal ga je Kardelj) 1. decembra 1942: »V novo Jugoslavijo slovenski narod ne bo vstopil kakor l. 1918 kot narod brez zaslug in brez pravic, kot narod, ki so mu drugi kovali usodo in ustave. Slovenski narod je s svojo borbo in s svojimi žrtvami doprinesel k skupni osvobodilni stvari toliko, kakor le redko kateri narod v Evropi. V novo Jugoslavijo bo zato ’Svobodna in združena Slovenija’ od Trsta do Špilja, od Kolpe do Celovca vstopila z vsemi tistimi pravicami, ki ji bodo omogočile, da bo na njenih tleh gospodaril edino slovenski narod sam.«

V skladu s tem je vrhovni plenum OF po kapitulaciji Italije 16. septembra 1943 izdal odlok, v katerem »proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji«. Vsebinsko identičen odlok je sprejelo tudi hrvaško odporniško gibanje. Ta akta je nato na zasedanju Avnoja v Jajcu potrdil ter se z njima poistovetil tudi najvišji organ jugoslovanskega odporniškega gibanja, Predsedstvo Avnoja. S tem so bili pripoznani narodnopolitični cilji Osvobodilne fronte (sočasno seveda tudi hrvaškega odporniškega gibanja) tudi kot eden ključnih ciljev jugoslovanskega odporniškega gibanja kot celote in del njegove uradne politične usmeritve. Po zaključku drugega zasedanja Avnoja je na srečanju s slovensko delegacijo v Jajcu 1. decembra 1943 takšno odločitev Tito, ki je med tem prav na predlog Josipa Vidmarja dobil naziv maršal, posebej poudaril z besedami, da »za osvoboditvijo Primorske in Koroške ne stoji le slovenska vojska, temveč vsa jugoslovanska armada«.

Po drugi svetovni vojni je prišlo v Evropi zgolj do dveh korenitejših sprememb meja: do ozemeljske razširitve Sovjetske zveze in pa do spremembe jugoslovansko-italijanske meje.

Sistematično znanstveno delo za pripravo gradiva za utemeljitev ozemeljskih zahtev na mirovni konferenci se je začelo po ustanovitvi Znanstvenega inštituta pri predsedstvu SNOS januarja 1944, te v mnogočem edinstvene in specifične znanstvene ustanove v tedanjem evropskem kontekstu. Kljub temu so se še vedno pojavljali pomisleki, da je za znanstveni študij mej prezgodaj, kot se je izrazil predsednik inštituta zgodovinar Fran Zwitter po vojni: »Takrat ni nihče mislil, da vprašanja meja niso važna; precej je pa bilo iluzij, da bomo dobili vse, kar bomo hoteli, ali pa da bomo dobili vse, kar bo zasedla naša vojska, in da je zato strokovno delo nepotrebno, naivnih iluzij, ki jih v Znanstvenem inštitutu ves čas nismo nikdar imeli.« Nastalo je več elaboratov (Lojze Dular, Gospodarske pripombe k referatu o mejah; Ivo Pirkovič, Donesek k vprašanju Trsta; Lojze Ude, Nekaj načelnih pripomb k vprašanju o mejah), ključen pa je bil Zwittrov Problem bodočih slovenskih meja. Vsi so bili prediskutirani na seji Znanstvenega inštituta marca 1944, a so še bili interne narave. Takšno je bilo stanje do poletja 1944, ko je Kardelj zahteval, da pripravijo gradivo tudi za mednarodno javnost. Skoraj sočasno, ko je Tito na Visu izjavil da je treba spregovoriti tudi o mejah, so v Kočevskem Rogu na seji sklenili, da Zwitter napiše elaborat »Meje Jugoslavije A. Meje slovenskega ozemlja«. To študijo so oktobra 1944 v slovenskemu izvirniku in angleškem ter ruskem prevodu poslali jugoslovanskemu vodstvu. Besedilo o mejnih zahtevah se začenja z načelnimi mislimi o odnosu med mesti in podeželjem ter poudarjanjem etničnega principa kot osnove, pri čemer so potrebni manjši popravki zaradi gospodarskih in prometnih razlogov. Na zahodu v razmejitvi z Italijo se zahteva priključitev dela doline Bele in dolin Dunje in Reklanice zaradi povezave Rezije s Kanalsko dolino, priključitev Tarčenta, Nem, Ahtna, Fojde, Torjana in Čedada zaradi dolinske povezave beneških Slovencev s preostalo Slovenijo, priključitev Dolenj, Praprotnega in železnice Krmin–Gorica zaradi povezave z Gorico, nato pa se predvideva meja po strugi Soče do njenega izliva. V poglavju o meji z Avstrijo elaborat najprej govori o meji s Koroško, kjer se poudarja kot temelj etnični princip, od katerega se odstopa pri Labodu in potem še s črto Magdalenska gora–Golinje. Glede Beljaka sta bili izdelani dve različici, zahteva se celotni šmohorski sodni okraj do njegove zahodne meje. Na Štajerskem se prav tako po etničnem načelu zahtevajo trije popravki (Sobota, Lučane, Radgona) in eden iz prometnih razlogov (železniška proga Radgona–Špilj). V elaboratu se zahteva tudi popravek na meji proti Madžarski v Porabju z Monoštrom. Na podlagi tega elaborata utemeljene ozemeljske zahteve so nato jugoslovanski predstavniki v glavnem tudi zastopali na pariški mirovni konferenci.

Odporniško gibanje se je od domačih nasprotnikov poleg znatno večje uravnoteženosti glede ozemeljskih zahtev bistveno razlikovalo predvsem v prepričanju, da je odločilna za uresničitev narodnopolitičnih ciljev predvsem lastna aktivna udeležba v skupnem zavezniškem boju proti silam osi, s katero si bodo, poleg seveda moralne pravice, tudi z lastno silo zagotovili pomembno pogajalsko izhodišče na mirovni konferenci pri odločanju o bodočih mejah.

Tako je Kardelj jeseni 1944, ko so v ospredje vedno bolj prihajala tudi vprašanja povojne ureditve, zapisal: »Problem teh meja torej vse bolj postaja splošnoevropsko politično vprašanje in ga bo treba pač reševati tako, da ne bo mogoča večja diskusija okrog tega vprašanja. Skratka, treba je Italijane postaviti pred gotovo dejstvo. (...) Po dosedanji praksi lahko rečemo, da bo ostalo naše tisto, kar bo v rokah naše vojske. Stremite za tem, da bo osvobojen čim večji teritorij.« Skladno s takšnim razmislekom so enote Jugoslovanske armade maja 1945 tudi osvobodile Trst in ozemlje do Soče ter prišle tudi na Koroško. Zedinjena Slovenija je bila tako sicer udejanjena, a le za nekaj majskih dni. Po razpletu tržaške krize se je morala Jugoslovanska armada 12. junija 1945 umakniti iz Trsta, že nekaj prej pa tudi iz Koroške. V mirovni pogodbi z Italijo podpisani s strani predstavnikov 21 držav (med njimi tudi Jugoslavije) v Parizu 10. februarja 1947 (veljati je začela 15. septembra 1947) je bila mejna črta med Jugoslavijo in Italijo (do tedaj je veljala rapalska meja iz leta 1920) pomembno spremenjena v jugoslovansko (Hrvaška je dobila velik del Istre, otoke, Zadar in Reko) in s tem tudi slovensko korist, s priključitvijo delov Primorske in Notranjske. Na konferenci je bila določena tudi ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja kot samostojne države, vendar je uprava ostajala v rokah zavezniške vojaške uprave v coni A ter vojaške uprave jugoslovanske armade v coni B, ker se v varnostnem svetu OZN niso mogli sporazumeti o imenovanju guvernerja. Po podpisu memoranduma o soglasju, ki so ga oktobra 1954 v Londonu podpisale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija, je bilo ozemlje Svobodnega tržaškega ozemlja razdeljeno med Jugoslavijo in Italijo. Dokončna sprememba meje je bila nato potrjena leta 1975 z osimskimi sporazumi.

Druga svetovna vojna v Evropi – v nasprotju s prvo svetovno vojno, ko je na ruševinah cesarstev in imperijev nastalo več nacionalnih držav – od Finske in baltskih držav do Kraljevine SHS, kar poznamo pod pojmom »versajska Evropa« – ni imela za posledico radikalnih sprememb družbenopolitične kartografije. To namreč tudi ni bil namen in vojni cilj zaveznikov, ti so tudi posebej izpostavljali, da se v tem pogledu ključno razlikujejo od sil osi, ki so si prizadevale ustvariti »novi red« tudi s korenito spremembo državnih meja. Zavezniški načrti o povojni ureditvi Evrope so namreč prvenstveno stremeli k oblikovanju kompaktnih nacionalno homogenih držav, ki naj bi kot take zagotavljale povojno stabilnost v vmesnem prostoru med Sovjetsko zvezo in zahodno Evropo, ta je dotlej vseskozi upravičeno veljal za izvir najrazličnejših konfliktov, ki so ne nazadnje tudi pomembno vplivali na Hitlerjev vzpon in s tem posledično tudi na začetek druge svetovne vojne. Oblikovanje nacionalno homogenih držav je bilo v skladu s takšnimi zavezniškimi predpostavkami po vojni uresničeno s preseljevanjem prebivalstva in ne s premikanjem državnih meja. Posledica takšne že med vojno sprejete zavezniške odločitve je bila izgon nacionalnih manjšin iz držav tega prostora, predvsem seveda nemške, deloma tudi madžarske, pa tudi »zgodba« z odhodom italijanskega prebivalstva iz krajev, priključenih k Jugoslaviji, v bistvu sodi v ta kontekst.

V skladu s takšno filozofijo je po vojni prišlo v Evropi zgolj do dveh korenitejših sprememb meja (tu seveda ne upoštevamo nekaj manjših popravkov!), in sicer do ozemeljske razširitve Sovjetske zveze (seveda z vsemi pripadajočimi obsežnimi spremembami) in pa do spremembe jugoslovansko-italijanske meje, s priključitvijo pretežnega dela Primorske vred. Pri čemer je treba opozoriti na distinkcijo, da je glede spremembe rapalske meje v korist Jugoslavije vseskozi vladalo načelno soglasje med zavezniki v protihitlerjevski koaliciji. Tako je britanska vlada že pred 6. aprilom 1941 zagotovila povojno podporo na mirovni konferenci jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam proti Italiji, če se bodo njeni predstavniki borili na zavezniški strani. V tem pogledu, ne glede na njihova različna povojna stališča do obsega ozemlja, ki naj bi bilo priključeno Jugoslaviji, to vendarle nesporno dokazuje njihovo vzajemno prepričanje o upravičenosti takšnega stališča, v nasprotju s priznanjem povojnih meja Sovjetske zveze (sicer brez priznanja priključitve baltskih držav leta 1940) ter s tem pogojene »prestavitve« Poljske proti zahodu na meje na Odri in Nisi in ozemeljske okrnitve Nemčije. V tem primeru je namreč pravzaprav šlo, glede na tedanji položaj, bolj ali manj zgolj za potrditev obstoječega stanja. V luči takšne zasnove povojne ureditve Evrope dobi akt povojne priključitve pretežnega dela Primorske k Jugoslaviji (Sloveniji) seveda še znatno večji pomen. Soglasno odločitev velikih treh o upravičenosti premika jugoslovansko-italijanske meje v korist Jugoslavije po drugi svetovni vojni, kljub njihovi načelni politiki o nespremenljivosti povojnih evropskih meja, je treba v tem kontekstu torej razumeti predvsem kot veliko izjemo oziroma celo kot pravzaprav edinstveno odločitev v okviru dogovorjene načelne zavezniške politike o povojni Evropi. Ta je temeljila na načelu nespremenljivosti meja in priznavanju predvojnega statusa quo, kjer je bilo izhodišče seveda leto 1938.

Na podlagi pravice do samoodločbe sprejeti avnojski odloki o federativni ureditvi jugoslovanske države, kjer so Slovenci pridobili pomembne atribute državnosti, so pomenili prelom s prakso unitarne in centralistične predvojne monarhije. Hkrati s priključitvijo pretežnega dela Primorske sta se okrepila tudi pomen in vloga Slovenije v novi državni skupnosti, tako da so z narodnopolitičnimi spremembami, ki so bile posledica osvobodilnega boja, njeni prebivalci postali v nacionalnem in državotvornem pogledu bistveno bolj emancipirani. S to prelomnico vzpostavljeni nacionalnopolitični temelji so konec osemdesetih in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja precej olajšali državno osamosvojitev leta 1991.

• Meje slovenskega ozemlja na podlagi elaborata predsednika znanstvenega inštituta dr. Frana Zwittra [.pdf] (40 MB)