Lakota in pomanjkanje

Omejitve pri preskrbi civilnega prebivalstva z živili ni prinesel šele začetek vojne. Nekatere države so že med pripravami nanjo začele omejevati distribucijo osnovnih živil, saj je bil še živ spomini na 1. svetovno vojno, ko so načrtovali kratkotrajno vojskovanje in niso računali na posledice pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin. Upori v zaledju so rodili tudi mit o nemški zmagi na fronti in porazu na notranji fronti. Državi, ki sta zasedli večino slovenskega ozemlja, Nemčija in Italija, sta že pred tem uvedli racionirano preskrbo oziroma možnost kupovanja zgolj osnovnih količin živil na točke. Nemčija je poznala racionirano oskrbo že dalj časa, Italija od leta 1940, vpeljali so jo tudi v državah, ki še niso bile vpletene v vojno. Za Slovence omejitve, ki so jih vpeljale okupacijske oblasti, niso bile nekaj povsem novega, saj je nadzor nad delitvijo hrane že v letu začetka vojne, letu 1939, vpeljala tudi Jugoslavija. V Dravski banovini je bil za vodenje evidence zalog, nabavo in distribucijo življenjsko pomembnih potrebščin odgovoren prehranjevalni zavod Prevod. Cene so začele rasti in že leta 1939 so bili sprejeti prvi zakonski akti o maksimiranju cen, omejevanju špekulacij in draginje. Cene na Slovenskem so tako že leto po začetku vojne, ko Jugoslavija še ni bila vključena vanjo, narasle za približno polovico. Maja 1940 sta bila uvedena dva brezmesna dneva, dva dneva v tednu, ko mesarji oziroma trgovci niso smeli prodajati mesa. Še pred koncem leta so začeli zniževati standard pri kruhu z zmanjševanjem odstotka pšenične moke in povečevanjem dovoljenega deleža koruzne moke. Prve mesece leta 1941 pa so že začeli izdajati prve živilske nakaznice, sprva za moko in testenine.

Za osnovno oskrbo prebivalstva je imel Prevod zagotovljene dovolj hrane, a ta ni bila razdeljena po zamišljenih shemah. Ob novicah o napadu na Jugoslavijo in hitrem porazu jugoslovanske vojske v aprilski vojni leta 1941 so začeli ljudje pleniti skladišča in na hrbtih, kolesih ali z vozovi odnašati vse, kar so mogli, še preden bi se zalog polastila okupatorjeva vojska. Ponekod so bili v negotovih aprilskih dneh več dni brez pošiljk hrane. Nemci in Italijani so takoj po okupaciji zaplenili še preostale zaloge in razširili načela distribucije iz svojih držav tudi na zasedeno slovensko ozemlje. V Ljubljani so na vodilna mesta v zavodu Prevod imenovali častnike italijanske vojske. Za vse vrste živil je bilo določeno, koliko jih sme posameznik dobiti za zagotovljeno ceno. Evidenco prodaje mesa so morali v posebnih knjižicah voditi pooblaščeni mesarji. Težava Ljubljanske pokrajine je bila seveda v tem, da je več kot četrtina prebivalstva živela v Ljubljani in da je bilo zanj v agrarno zaostali deželi težko zagotavljati zadostne količine hrane. Trgovci in mesarji so uredbo pogosto razglašali za nesmiselno, saj naj bi bile določene maksimirane cene prenizke in naj ne bi zadoščale za obnavljanje zalog. Ljubljanska pokrajina je bila zato vezana na uvoz številnih osnovnih artiklov, ki pa jih je povsod primanjkovalo. Italiji je prek sistema nakaznic sprva uspelo zagotoviti za približno 1030 kalorij osnovnih živilskih izdelkov na prebivalca na dan.

Nemci in Italijani so takoj po okupaciji zaplenili še preostale zaloge in razširili načela distribucije iz svojih držav na okupirano slovensko ozemlje.

Bolje je bilo na nemškem okupacijskem ozemlju, kjer so na nakaznice na začetku vojne dobili za nekaj več kot 1200 kalorij živil na prebivalca na dan. Štajerska je bila kmetijsko bolj razvita, med izgnanci, razen iz posavsko-obsoteljskega predela, namenjenega za naselitev kočevskih Nemcev, ni bilo veliko kmetov, zato je kmetijska proizvodnja ob delni modernizaciji sprva naraščala. Za nekatere skupine ljudi, bolnike, nosečnice, zaposlene na posebnih delovnih mestih, so bili predvideni posebni dodatki, a so veljali le za državljane rajha, t. i. zaščitenci jih niso prejemali; seveda do njih niso bili upravičeni niti Judje, Romi, Poljaki in deloma tuji delavci. Na nakaznice so ljudje kupovali kruh, riž, testenine, meso, mast, slanino, olje, sladkor. Za otroke so bile predvidene manjše količine, vsak vpoklic družinskega člana v vojsko, opravljanje delovne obveznosti ali odsotnost (npr. po odhodu v partizane) pa je prinesla tudi zmanjšanje količine hrane, ki jo je lahko prejela družina.

Kmetje živil niso smeli prosto prodajati, temveč so morali določeno količino oddajati državi oziroma prodajati po vnaprej določenih shemah. So pa na začetku vojne o tem razmišljali tako, da bodo imeli gospodarsko korist, če bodo pridelali še presežek, s katerim bodo lahko sami razpolagali. A ko je Nemčija začela izgubljati bitke in s tem agrarna ozemlja na vzhodu Evrope, se je tudi položaj kmetov slabšal, saj je državni aparat vse teže zagotavljal zadovoljivo preskrbo s hrano. Na Štajerskem so ob koncu leta 1942 že ugotavljali, da ne morejo več zagotavljati sprva določenih količin hrane. Še več nezadovoljstva je bilo na Gorenjskem in v Mežiški dolini, ki sta upravno sodili pod Koroško. Ker sta bili slabše razviti kmetijski deželi, sta bili še bolj odvisni od uvoza hrane, tako da so tam še teže zagotavljali zadostne količine za racionirano preskrbo. V nemški okupacijski coni so se pri delitvi hrane deloma oprli na domači upravni aparat, ki je marsikje z malverzacijami poskušal zagotoviti občanom več hrane, kot bi jim je sicer po delitveni bilanci pripadalo.

Hitreje kot v nemški okupacijski coni je preskrba nazadovala v Ljubljanski pokrajini. Ljudje so tam oskrbovali tudi partizanske enote, te pa seveda niso bile vračunane v nobenih bilancah racionirane preskrbe. Ob koncu vojne je tako lahko prebivalec slovenskega dela Štajerske računal na približno 950 kalorij na dan, za Ljubljančane pa jim je uspelo na dan zagotoviti le še za približno 670 kalorij živilskih izdelkov. Vsekakor vsaj predeli pod nemško zasedbo med vojno niso trpeli takšnega pomanjkanja hrane kot v nekaterih drugih delih Evrope, ki so bili zaradi bližine frontnih črt odrezani od oskrbe.

Ob krepitvi partizanskega gibanja so sredi leta 1942 italijanski vojaki v hišnih preiskavah zaplenili celo moške čevlje in pustili vsakemu le po par, da ne bi preostalih poslali upornikom.

Pomanjkanje hrane je porajalo krepitev črne in sive ekonomije. Na tržnicah so prodali več repe in zelja, za katera ni veljalo omejevanje porabe, propagirali so nabiranje gob in drugih gozdnih sadežev. V ponudbi so se pojavile tudi novosti, ki pa niso bile vse enako dobro sprejete med ljudmi. Večje zanimanje so na primer pokazali za žabje krake, propagiranje mogočih načinov priprave polžev pa ni kaj dosti povečalo zanimanja za to vrsto živalic.

Za primeren denar so nekoliko premožnejši vselej lahko dobili malce več. Pravnik Makso Šnuderl je na primer januarja 1943 v dnevniku opisal, kako je šla večja družba po uspešni premieri komedije Ljube Prenner na večerjo v znano ljubljansko gostilno. Presenečena je bila nad bogato ponudbo jedi: (V tej gostilni se vse dobi, več kot lani, gostilničar se nič več ne boji predpisov in dela po svoje. Če pride revizija, se pa organu postreže z dobrim kosilom ali večerjo. (Takšni ali drugačni načini podkupovanja ali goljufanja so se s stopnjevanjem vojne le še krepili.

Vsi kraji na Slovenskem niso bili deležni enake oskrbe. Tisti v bližini vojaških spopadov so bili bolj na udaru, saj so se tam občasno z zasegi pridelkov oskrbovale različne enote, ki so za to sicer dajale ustrezna potrdila, toda z obljubami, da bodo stroški po vojni povrnjeni, mame – očetje so bili večinoma v uniformah – seveda niso mogle nahraniti otrok. Okupatorji so takoj ustavili dostavo hrane v kraje, v katerih niso imeli vojaške posadke. Tako je bilo še najteže oskrbovati ozemlja pod nadzorom partizanskih enot. Osvobojena ozemlja so bila na začetku vojne svobodna le kratek čas, šlo je večinoma za agrarne predele, kjer so bili ljudje vajeni poskrbeti zase. Tako so morali intendanti do kapitulacije Italije skrbeti bolj ali manj za partizansko oboroženo silo. Rekvizicijam so se sicer skušali izogibati, a tudi brez teh ni šlo. Z zbiranjem denarja z uvedbo narodnega davka, posojilom svobode in nabiranjem prispevkov so zbirali denar za financiranje celotne strukture osvobodilnega gibanja, največ pa je pri tem prispevala Ljubljana. V široko razvejeni mreži Osvobodilne fronte so imeli njeni organi tudi gospodarske komisije in te so skrbele za preskrbo ljudi, ki so bili zaradi protiokupatorske dejavnosti izločeni s seznamov ali pa so bili ilegalci in so se skrivali pred okupatorji.

Za ljudi, še posebej številne matere, ki so ostale same z otroki, ni bilo pomembno, ali so jim še zadnje zaloge hrane, živino ali kaj drugega odpeljali okupatorski in domobranski vojaki ali partizani.

Povsem nov položaj je nastal po kapitulaciji Italije, ko se je vzpostavilo obsežno osvobojeno ozemlje in se v velikem delu Slovenije, razen občasnih nemških ofenziv ali vdorov, obdržalo do konca vojne. Izvršni odbor OF je septembra 1943 imenoval upravno komisijo za osvobojeno ozemlje, ki je imela tudi odsek za gospodarstvo in prehrano. Ta je prevzel vse zaloge iz skladišč Prevoda. Že kmalu so začeli sprejemati ukrepe, podobne tistim z drugih ozemelj v času vojne. Maksimirali so cene živil, dovolili trgovanje le pooblaščenim prodajalcem, izhodišče za načrtovanje pa je bilo, da je treba obema stranema, pridelovalcem in kupcem zagotavljati eksistenčni minimum. Ker so se zavedali, da so odrezani od drugih območij in da ne morejo računati na uvoz živil, so razdelitev načrtovali tako, da bi živila zadostovala do naslednje žetve. Zaloge naj bi delili med prebivalstvo in partizansko vojsko, pri čemer so pri tej računali s preskrbo za 30 tisoč vojakov. Racioniranje je ostalo približno takšno kot dotlej, torej naj bi največ dobili tisti, ki niso imeli kmetije, največjim proizvajalcem pa so določili, koliko smejo obdržati za družino; presežek so oddali gospodarskim komisijam.

Preskrba na osvobojenem ozemlju je bila v marsičem odvisna od stabilnosti oblasti. V času spopadov je bila dostava hrane prekinjena, umikajoča se vojaška formacija pa je navadno odnesla s seboj, kolikor ji je le uspelo. S stabilizacijo vojaškega položaja se je izboljševala tudi preskrba, saj so leta 1944 na osvobojeno ozemlje pomoč že pošiljali zavezniki.

Tisti, ki so bili nekoliko odmaknjeni od bojišč, so lahko računali na zanesljivejšo dobavo minimalno zagotovljenih količin hrane. Med vojno rojeni Ciril Vnuk je po spominih svojcev sestavil družinsko kroniko vojnih let svoje družine iz Jastrebcev, vasice ob hrvaški meji v bližini Ormoža, ki je prave spopade okusila šele v sklepnem delu vojne. Domači so se spominjali, da so na začetku dobili na karte dovolj, da s tistim, kar so pridelali doma, niso trpeli lakote. Vsi seveda niso imeli te sreče, saj so kar nekaj znancev in sorodnikov izselili in so smeli vzeti s seboj le, kolikor so lahko nosili. Po nekaj letih vojne se je že čutilo pomanjkanje in ena od članic družine je (komaj) 13-letna hodila delat v gostilno, ker se je lahko tam najedla krompirja. Bolj se je fronta približevala Sloveniji, več nemške vojske je bilo v bližini in manj hrane je bilo na voljo. Pomanjkanje je vodilo tudi v nenavadne odločitve. Ko so stali v vrsti pred pekarno in čakali, ali bo na voljo kaj kruha, se je začelo v bližini bombardiranje zavezniških letal. Večina se je razbežala, tisti trije, ki so vztrajali v vrsti – med njimi eden iz Vnukove družine – , pa so po odprtju pekarne le dočakali sveži kruh. Najhuje je bilo, ko je šla prek Slovenskih goric fronta. Najprej so ob umiku veliko kokoši pobili in odnesli nemški vojaki, nato je precej pobrala še bolgarska vojska. Med spopadi je bilo požganih veliko hiš, tako da so se morali ljudje začasno izseliti, ko pa so se vrnili, so našli le še pogorišča. Zadnje poglavje vojnega časa je Ciril Vnuk naslovil tako, kot bi ga še marsikdo, a številnim to ni bilo dano: »Osvoboditev – goli in bosi, a vsi živi!«

Na drugem koncu Slovenije, v italijanski okupacijski coni, si je Olga Rudež Kosler, hči avtorja prvega zemljevida slovenskih dežel Petra Kozlerja (tudi Koslerja), med vojno v dnevnik zapisala številne dogodke iz Ribnice, kjer je preživljala vojna leta in hodila na okoliška družinska posestva. Bila je na območju, ki so ga prehajale različne enote, in se srečevala z zahtevami, grobostjo in prijaznostjo vojakov in njihovih poveljnikov pa s prošnjami preprostih ljudi, ki so ostali brez osnovnih življenjskih potrebščin. Daljši zapis, ki prikazuje težave civilnega prebivalstva, je iz dnevnika na dan 7. januarja 1944, ko je še enkrat posredovala pri partizanih: »Vmešala sem se v pogovor in prosila, naj ne zažgejo sodnije. Obljubila sem, da bi v njej naselila reveže brez strehe. Na mojo prošnjo so namero opustili. Pojasnili so mi, da morajo sicer tako trdno zgrajeno poslopje porušiti, ker bi lahko služilo domobrancem za obrambo.« Nato je odšla proti domu, tam pa so jo že čakali partizani, ki so po hišah pobirali potrebščine: »Pet mladih fantov, partizanov, je zahtevalo klobase in drugo. Povedal sem jim, da nimam nobenih klobas, ker sem jih ravno poslala v Ljubljano. Nakar me eden nahruli, da podpiram ta bele. Tudi jaz sem postala groba in rekla, da je vse to laž.« Po prepiru so se strasti le umirile, ko jim je Olga Rudež razložila, da je bila njena družina vedno slovensko zavedna, in jim je dala cigarete in žganje: »Tako smo postali prijatelji. Ivanka je že kuhala obaro, toda niso mogli več čakati. Pokazala sem jim še očetov zemljevid in res smo se razšli kot dobri prijatelji.«

Vselej seveda ni bilo tako. Za ljudi, še posebej številne matere, ki so ostale same z otroki, ni bilo pomembno, ali so jim še zadnje zaloge hrane, živino ali kaj drugega odpeljali okupatorski in domobranski vojaki ali partizani. Še Olga Rudež, čeprav ni bila med tistimi, ki so trpeli pomanjkanje, je z ogorčenjem opisovala, kako izsekavajo njihove gozdove zdaj eni, zdaj drugi, kako težko je sploh kaj kupiti in kako je živilske izdelke enkrat pošiljala v Ljubljano, naslednjič oddajala partizanom.

Kmetje živil niso smeli prosto prodajati, temveč so morali določeno količino oddajati državi oziroma prodajati po vnaprej določenih shemah.

Še slabše se je godilo izgnancem, saj so bili povsem odvisni od tistih, h katerim so bili dodeljeni. V Nemčiji so bili večinoma razporejeni za delo po kmetijah in tovarnah in so delili usodo z drugimi prisilno izseljenimi in zaposlenimi. Nekatere so sprejeli kot ljudi, številni pa so morali za skromni prigrizek opravljati garaška dela. Preseljeni na območja na ozemlju razdeljene Jugoslavije so večinoma imeli boljše spomine na Srbijo in dosti slabše na marionetno Neodvisno državo Hrvaško. Martin Černič, med vojno še otrok, je zapisal, da so bili v Slavoniji razseljeni na različne hrvaške kmetije. »Delali smo pri kmetih za hrano«, torej za golo preživetje. Enako se je preseljevanja iz enega slavonskega kraja v drugega spominjal Jože Strnad: »Manjkalo nam je kurjave in hrane, ki smo jo prosili pri vaščanih. Zaslužka ni bilo nobenega. (…). Cigani so nam prinesli slame, da nismo ležali na golem podu.«

Seveda vsi spomini izseljencev ali prisilnih delavcev niso bili zgolj takšni, vendar skorajda vsi po vrsti opisujejo pomanjkanje in občasno ali pa dalj časa trajajočo lakoto, kakršne njihovi sorodniki ali sosedje, ki so ostali na domačiji, niso trpeli. Izseljeni otrok si je zapomnil tudi dogodek, ki ga tedaj ni mogel razumeti. Ko so prišli do večje količine hrane, jim mama ni hotela takoj dati prevelikega obroka. Otrokom je povedala, da bi bilo, če bi se prenajedli, kaj narobe z njihovo prebavo, saj že dolgo niso bili vajeni normalnih obrokov hrane.

Na nakaznice pa ni bila le hrana. Racionirana preskrba je veljala tudi za tekstilne izdelke in se je do konca vojne razširila na tako rekoč vse izdelke za široko porabo. Pod italijansko okupacijo so tekstilne izdelke, obutev in oblačilne izdelke prodajali le na oblačilne nakaznice. Te pa so zadostovale za par in pol usnjenih čevljev na leto ali pa približno toliko moške volnene obleke. Ljudje so se morali zadovoljevati s starimi oblekami in obutvijo, pa še to so jim začele oblasti zasegati. Ob porastu partizanskega gibanja so sredi leta 1942 italijanski vojaki v hišnih preiskavah zaplenili celo moške čevlje in pustili vsakemu le po par, da ne bi preostalih poslali upornikom. Kljub temu so se iz Ljubljane oskrbovale tudi partizanske enote. Dosti naročil za tekstilno blago je na primer za partizanske enote v okupirani slovenski prestolnici opravilo tehnično osebje Narodnega gledališča. Še največ težav so imeli, je zapisal sekretar odbora OF v gledališču Ivan Jerman, ko so dobili prošnjo za gojzarje, saj močnejše obutve v gledališkem skladišču pač niso imeli. A so z obilico improviziranja ustregli tudi tej zahtevi, tako da so primerno ojačali podplate škornjev iz zaloge za opero Bedřicha Smetane Prodana nevesta in jih po svojih kanalih poslali na osvobojeno ozemlje.

Racioniranje tekstilnih izdelkov na nakaznice je vpeljala tudi Nemčija. Naravne materiale so začela v vojnih letih nadomeščati umetna vlakna. Na Slovenskem je pred vojno tekstilna industrija sodila med gonila razvoja, a so nekatere tovarne med vojno zaradi pomanjkanja surovin ustavile proizvodnjo. V časopisih so se pojavljali oglasi trgovcev, ki so trgovali s starimi oblačili, ker novih preprosto ni bilo dovolj. Ljudem so skušali pomagati tako, da so tiskali navodila, kako naj si sami pomagajo in si izdelajo to ali ono. Pa še pri tem so obstajale realne težave. Navodila za doma narejeno slamnato obutev, objavljena v časopisu Slovenec 26. avgusta 1943, so na primer kot surovine za doma narejeno preprosto obutev omenjale trstiko, morsko travo, slamo, lepenko in (staro) usnje, kar pa ni bilo preprosto dobiti.

Izseljencem se je večinoma godilo najslabše. Ne le tisti v taboriščih, tudi številni, ki so jih razporedili za delo na kmetijah, so imeli – če niso naleteli na prijaznega gospodarja ali gospodarico, ti pa niso bili v večini – pogosto le po eno obleko za delo, počitek in spanje. Nekateri, ki so se po vojni vrnili iz izgnanstva in našli celo ohranjeno domačijo, se najprej niso hoteli vseliti vanjo – da ne bi s seboj v hišo prinesli tudi stenic in uši, ki so jih bili in jih je bila polna njihova edina obleka.

V času spopadov je bila dostava hrane prekinjena, umikajoča se vojaška formacija pa je navadno odnesla s seboj, kolikor ji je le uspelo.

Poleg pomanjkanja hrane in oblačil je veliko civilnega prebivalstva pestilo tudi pomanjkanje za življenje tretje najpomembnejše stvari, strehe nad glavo. V vojaških spopadih so bili požgani številni domovi, ponekod so gorele cele vasi. Najbolj je bilo prizadeto območje Kočevske, kjer je po izselitvi Nemcev italijanska vojska v pomladni ofenzivi leta 1942 uničila veliko hiš, samo mesto Kočevje pa je najbolj trpelo v spopadih med partizani in nemškimi enotami konec leta 1943. Po ocenah naj bi bila na Kočevskem uničena ali poškodovana tretjina stanovanjskih objektov, okoli šestina pa v drugih okrajih Dolenjske in Notranjske in slaba petina v najbolj prizadetem okraju Primorske, idrijskem. Na splošno je bilo manj v bojih uničenih prebivališč v severnem delu Slovenije in v večjih mestih. Izrazita izjema je bil Maribor, ki je bil železniško vozlišče in industrijsko mesto in zato precej uničen med zavezniškimi bombardiranji zadnja leta vojne.

Konec vojne so številne slovenske družine dočakale tako, kot se je spominjala Marica Gimpelj, ki je bila, takrat še otrok, z družino izseljena v Turingijo: »Leta 1945 smo se vrnili domov. Dom smo našli napol podrt, njive zapuščene in vsa poslopja prazna. Še nekaj let po vrnitvi smo trpeli veliko pomanjkanje hrane, obleke in obutve.«