Veliko ponemčevanje

Izgnanci so bili ljudje, ki jih je okupator med drugo svetovno vojno po določenem postopku nasilno odstranil ne samo z doma, temveč tudi iz domovine. Uporabljajo se sicer še drugi izrazi: izseljenec, preseljenec, deportiranec. Po okupaciji so v nemških okupacijskih conah, ki naj bi že oktobra 1941 tudi uradno postale del nemškega rajha, skrb za rešitev »slovenskega vprašanja« v nemškem vodstvu naložili različnim uradom pod vodstvom državnega komisarja za utrjevanje nemštva Heinricha Himmlerja. Šlo je za politiko raznarodovanja, to je uničenja Slovencev kot naroda, etnocid. Ta politika je v pomembnem delu temeljila tudi na genocidu, nekateri nacistični načrti pa govorijo še o sterilizaciji več deset tisoč Slovencev. Etnocid je bil ena od petih temeljnih značilnosti nacistične in fašistične okupacije Slovenije. Druge so bile: razkosanje, aneksionizem, izrabljanje človeških sil in gmotnih dobrin za potrebe okupatorjev in nasilje, kot je to dobro opredelil Tone Ferenc v delu Nacistični raznarodovalni program in Slovenci.

Nemški načrti za etnocid nad Slovenci so obsegali tri bistvene dele, in sicer: množični izgon Slovencev, množično kolonizacijo Nemcev na slovenskem ozemlju in popolno ponemčenje preostanka prebivalstva. Osnovni ukaz je izhajal od Hitlerja, ki Slovencev ni maral in je avstro-ogrski monarhiji močno zameril, da ni zmogla opraviti z njimi in s tem odpreti Nemcem poti do Jadranskega morja. Hitler je ob izročitvi oblasti šefu civilne uprave za Štajersko dr. Siegfriedu Uiberreitherju izrekel znani stavek: »Napravite mi to deželo spet nemško!« Uiberreither ga je navedel v govoru 28. aprila 1941 z balkona mariborske mestne hiše. Na ta Hitlerjev stavek so se potem sklicevali vsi nacisti, odgovorni za raznarodovanje. Ukaz ni bil mišljen le za Štajersko, pač pa še za Gorenjsko in Koroško ter Mežiško dolino in tako so ga v vseh treh pokrajinah (z odtenki v izvedbi) tudi uresničevali. Po nemški teoriji, ki je nastala na Koroškem leta 1913, okrepila pa se je zlasti v tridesetih letih (dela dr. Helmuta Carstanjena pod psevdonimom dr. Gerhard Werner), naj bi v teh treh pokrajinah živeli zavedni Slovenci, mlačni Vindišarji (ali Vendi) in Nemci. Nacionalno zavedne Slovence naj bi izgnali, Vindišarje čim prej in čim bolj popolno ponemčili, Nemce pa številčno, gospodarsko in politično okrepili. Okupacija je ponudila možnost za najradikalnejšo izvedbo tega programa.

Nemški načrti za etnocid nad Slovenci so obsegali tri bistvene dele, in sicer: množični izgon Slovencev, množično kolonizacijo Nemcev na slovenskem ozemlju in popolno ponemčenje preostanka prebivalstva.

Izseljevanje naj bi po Himmlerjevih ukazih, izdal jih je aprila 1941 v Celovcu in Mariboru, zajelo štiri skupine ljudi: Nemcem sovražne ter narodno zavedne in vplivne Slovence, na prvem mestu izobražence (profesorji, učitelji, duhovniki, odvetniki in pripadniki podobnih poklicev); priseljence na Štajersko, Gorenjsko in v Mežiško dolino po letu 1914; obmejno prebivalstvo; ljudi, ki jih iz različnih razlogov ne bi mogli ponemčiti (rasni, politični, zdravstveni razlogi). Izgon naj bi potekal po navedenem vrstnem redu, izgnali pa naj bi od 220 tisoč do 260 tisoč Slovencev (približno tretjino prebivalstva na nemškem okupacijskem ozemlju). Izgnali naj bi tudi koroške Slovence in tako dokončno rešili t. i. slovensko vprašanje na avstrijskem Koroškem. V Celovcu so nacisti že spomladi 1939 naredili načrt, po katerem bi v vzhodno Evropo izgnali okrog 50 tisoč koroških Slovencev (po nacističnem načrtu Generalplan Ost naj bi na ponemčenih ozemljih Poljske in Sovjetske zveze nastala arhitekturno urejena idilična nemška naselja, preostanek domačega ali tja deportiranega slovanskega prebivalstva pa naj bi neizobražen živel v taboriščih in bil pomožna delovna sila). Na dvojezično (bivše plebiscitno) območje na Koroškem naj bi naselili Nemce iz Kanalske doline (5650, to je okrog dve tretjini, leta 1941, nato pa čim prej še preostanek). Načrt so sicer na Koroškem začeli uresničevati aprila 1942, ko je gestapo izbral 1220 najbolj narodno zavednih Slovencev in so jih nato okrog 1000 prek zbirnega taborišča Žrelec odpeljali v Nemčijo v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle (organizacije, ki je v SS skrbela za preseljevanje in je imela ogromen aparat). Ker je bilo iz 225 izgnanih družin več kot sto vojakov v nemški vojski, so se nemška poveljstva zaradi tega pritoževala. To, predvsem pa vojne razmere, ki so oteževale izganjanje iz narodnopolitičnih razlogov, je nato preprečilo nadaljnje izganjanje koroških Slovencev, čeprav so načrti in prizadevanja (zlasti civilnega komisarja dr. Friedricha Rainerja in njegovega urada) obstajali še naprej.

Na Štajerskem in Gorenjskem ter v Mežiški dolini naj bi izseljevanje izpeljali v petih mesecih, a so za Gorenjsko in Mežiško dolino ugotovili, da manjka nemškega prebivalstva in da je tudi sicer tam vpliv nemštva manjši kot na Štajerskem, zato naj bi germanizacija potekala nekoliko počasneje in bolj »preudarno«, z vzpostavljanjem vmesnega sloja Vindišarjev in poudarjanjem regionalne identitete, tako kot se je v preteklosti dogajalo na Koroškem. Tudi zaradi potreb industrije in razmeroma »dobre« rasne sestave prebivalstva naj bi večino Slovencev iz Gorenjske deportirali šele po vojni. V bistvu je načrt ostajal enak, izselili naj bi 40 tisoč Gorenjcev in naselili 20 tisoč Nemcev, večinoma iz Besarabije. Šlo je le za vprašanje hitrosti ponemčenja.

Germanizacija je bila sicer zastavljena veliko širše in naj bi zajela vsakega človeka, ki ga ne bi izgnali. Njena podlaga so bili nemški vrtci, nemške šole, jezikovni tečaji (na Štajerskem samo pozimi 1941–1942 več kot 3000 tečajev s 123 tisoč udeleženci), nacistična mladinska organizacija, Štajerska domovinska zveza in Koroška domovinska zveza (članstvo v njiju je bilo prvi pogoj za nemško državljanstvo, obe pa sta imeli tudi oborožene oddelke vermanšaft in druge) ter ponemčevanje drugod (nemška vojska, državna delovna služba (Reichsarbeitdienst), gospodarstvo, premeščanje na delo v nemške pokrajine). V treh, najpozneje petih letih naj bi na Štajerskem govorili samo še nemško, slovenščina naj bi v celoti izginila. Raznarodovalni program je bil strnjen v štiri gesla: »Ti nisi Slovenec! Ti si domu zvest Štajerec! Ti si član velike nemške skupnosti! Ti boš postal polnovredni Nemec!«

Zgodba slovenskih izgnancev v času druge svetovne vojne je posebna, a v bistvu ena od stotin tragičnih izgnanskih zgodb 20. stoletja. Izgon se vsakič znova začne s stigmatizacijo drugačnosti in z občutki lastne večvrednosti.

Za izgon prebivalstva, ki je bil temelj raznarodovalne politike, so ustanovili več zbirnih taborišč: Maribor, Borl, Celje (tri taborišča), Šmartno pri Slovenj Gradcu, Rajhenburg, Begunje na Gorenjskem, Šentvid pri Ljubljani in Goričane pri Medvodah. Taborišča sta upravljala preselitvena štaba, eden je imel sedež na Bledu (pozneje v Radovljici in nato v Celovcu), drugi v Mariboru. V taboriščih je vladal podoben režim kot v koncentracijskih taboriščih, zaporniki so bili izpostavljeni telesnemu in duševnemu mučenju. Telovadba je bila ena od oblik mučenja. Zapornike so vpregali v vozove, duhovniki so morali z majhnimi posodami ali golimi rokami prazniti greznice, v Mariboru so morali rušiti pravoslavno cerkev; pretepanje in zapiranje v bunkerje (v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na primer v dimnik) zaradi drobnih kršitev hišnega reda je bilo del vsakdanjika. Izgnancem so zaplenili nepremičnine in osebno premoženje, pobrali so jim vse vredne predmete, pustili pa so jim ročno prtljago do 25 kilogramov in do 24 mark denarja. Tisti, ki so bili izseljeni v Nemčijo, so smeli s sabo vzeti nekaj več prtljage, denarja in drugih predmetov.

Rasni in kolonizacijski urad SS je spomladi 1941 pregledoval slovensko prebivalstvo in ga na podlagi telesnih značilnosti (velikosti, barve las, oblike lobanje, nosu, ličnic ipd.) razvrščal v štiri skupine. Glede na rasno oceno in primernost za ponemčenje ter glede na politično primernost so vodje komisij določili, ali so primerni, da ostanejo, in če ne, kam bi jih bilo treba izgnati. Političnih ocen je bilo pet: vodilno nemški, nemški, ravnodušen, Nemcem sovražen, vodilno Nemcem sovražen. Rasne ocene so bile štiri, precej zapletene, če jih zelo poenostavimo, so segale od čisto nordijske, večinoma nordijske, mešane z dinarsko primesjo do mešane. Glede na rasno kakovost in primernost za ponemčenje pa so Nemci uvedli štiri ocene: prav dobro, dobro, povprečno in rasno neustrezno. Od Slovencev, določenih za izselitev, skoraj nobeden ni dobil prve ocene, malo jih je dobilo drugo, večina je pristala v 3. in 4. skupini.

Izgon naj bi potekal v več valovih: najprej zavedni Slovenci, nato priseljenci po letu 1914, nazadnje pa tisti, katerih posestva in lastnino so potrebovali za nemško kolonizacijo (predvidoma 80 tisoč priseljencev). Zaradi transportnih težav, vstaje in ker jih Hrvaška in Srbija nista mogli sprejeti toliko, kot je bilo predvideno, so izgnali okrog 80 tisoč Slovencev (približno 17 tisoč od teh jih je samih zbežalo na italijansko okupacijsko ozemlje).

Zaradi težav z izgonom Slovencev tudi naselitev Nemcev ni potekala po načrtih. Naselili so okrog 17 tisoč Nemcev, največ v Posavje in Obsotelje. Le manjši del je bil iz rajha ali z zasedenih ozemelj na vzhodu, večina je bila kočevskih Nemcev. Posledica Hitlerjeve delitve slovenskega ozemlja je bila med drugim, da so se kočevski Nemci znašli na italijanskem okupacijskem območju. Pred tem so več kot 600 let živeli v sožitju s slovenskimi sosedi. S približevanjem druge svetovne vojne pa je med njimi, tako kot pri vseh nemških manjšinah po vzhodni in srednji Evropi, začelo prevladovati nacistično gibanje s polvojaškimi oddelki, večina nemškega prebivalstva pa je bila vključena v organizacijo Kulturbund. Med 10. in 14. aprilom 1941 so se na Kočevskem polastili oblasti, Slovence pa začeli loviti in zapirati. Nad tem, da so prišli v italijansko okupacijsko cono, so bili zelo razočarani, med njimi in italijanskimi oblastmi je naraščala napetost. Zato je bilo aprila 1941 na hitro odločeno, da izpeljejo preselitev, a zaradi različnih težav so se preselili šele pozimi 1941–1942. Za preselitev se jih je odločila velika večina, več kot 12 tisoč. Preselili so jih na domove izgnanih Slovencev v Obsotelju in Posavju, kjer naj bi tekla južna meja nemškega rajha. Večina preseljenih je nato ob koncu vojne zbežala ali pa so bili izgnani. Pred tem so nemški naseljenci s Kočevskega »uničili posestva, vinograde, gozdove, gospodarsko orodje in gospodinjsko opremo, požgane in porušene so bile številne hiše, gospodarske stavbe ter poklana živina in živinski fond« (Ivica Žnidaršič). Nemce so v manjšem številu naseljevali tudi na Gorenjskem (na primer besarabske Nemce v Gorje in druge vasi v okolici Bleda).

V nemških taboriščih so izgnance razdelili v dve veliki skupini: sposobne za ponemčenje in nesposobne za ponemčenje. Slovence so hoteli izkoristiti kot ceneno delovno silo, ob tem pa naj bi se čim prej ponemčili.

Poleg načrtovanih izgonov so deportacije začeli uporabljati tudi kot kaznovalni ukrep zoper sorodnike partizanov in tiste, ki so jih podpirali. Za utemeljitev so začeli navajati varnostno-politične razloge, izganjali pa so zlasti sorodnike partizanov in ubitih talcev. Tak izgon je sicer vzporedno s transporti iz nacionalno-političnih razlogov trajal že od poznega poletja 1941, predvsem v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder se jih večina ni vrnila. Od avgusta 1942 do junija 1943 je bilo množičnih izgonov sorodnikov talcev in partizanov največ, takšne akcije pa so potekale še kasneje, do poletja 1944. Z Gorenjskega (kjer sicer otrok niso ločevali od odraslih) so jih izgnali okrog 4200, med njimi tudi prebivalce 11 požganih vasi, približno toliko so jih izgnali tudi iz Štajerske, iz Primorske pa leta 1944 prebivalstvo sedmih požganih vasi.

Posebej pretresljiv del tega procesa je bila skupina t. i. ukradenih otrok. Več tisoč otrok so Nemci ločili od mater in poslali v posebna taborišča, kjer naj bi jih prevzgojili v dobre nemške državljane. Še posebej so bili takemu ravnanju izpostavljeni otroci iz partizanskih družin in družin ustreljenih talcev. Dojenčke in otroke je prevzela posebna nemška nacistična organizacija Lebensborn, katere naloga je bila skrbeti za razplod arijsko čistih Nemcev. Lebensborn je bil ustanovljen decembra 1935, bil je neposredno podrejen štabu državnega vodje SS Heinricha Himmlerja. Otroke, ki so jih vzeli sorodnikom in ki so uspešno prestali rasno oceno ter bili stari od pol leta do 12 let, so poslali v posebna »prevzgojna taborišča«, v katerih naj bi jih – podobno kot Turki janičarje – vzgojili v dobre Nemce, ali pa so jih dali v posvojitev primernim nemškim družinam. Ukradenih otrok je bilo več kot 600. Del jih je jugoslovanskim oblastem ob pomoči Unrre po vojni uspelo vrniti, del pa je ostal pri nemških družinah. Iskanje je bilo pogosto neuspešno, ker je Lebensborn dokumente uničil. Številni otroci so ostali brez mater, saj so pomrle v koncentracijskih taboriščih. Nekateri posamezniki, ki so pozneje izvedeli za svoj izvor, skušajo še danes navezati stik s sorodniki.

Izgon je sicer potekal tako, da so tiste, ki so jih določili, najprej spravili v zbirna taborišča, nato pa jih od tam pošiljali v Nemčijo, na Hrvaško in v Srbijo. Izgnanci so smeli vzeti s seboj le najnujnejšo obleko in nekaj hrane. Največ Slovencev so sprva nameravali izgnati v Srbijo, pa so jih tja nazadnje poslali najmanj, okrog 7200. Na Hrvaško so izgnali približno deset tisoč ljudi, v Nemčijo pa potem po sili razmer največ, okrog 45 tisoč.

Že prvi izselitveni val v Srbijo je bil zaradi težav z nastanitvijo, prometom in prehrano omejen. Jeseni 1941 pa so se težave pojavljale povsod: v Sloveniji se je začel odpor, v Srbiji je nastalo veliko svobodno partizansko ozemlje (del ozemlja so obvladovali tudi četniki in tja Nemci niso izseljevali), na Hrvaškem so se začeli fašistični politiki Neodvisne države Hrvaške, izganjanju, pobijanju in nasilnemu prekrščevanju, upirati najprej Srbi, nato so nastale nacionalno mešane partizanske enote. Vedno bolj nemirno je bilo tudi v Bosni. Nemci so vlake nujno potrebovali za prevoz vojakov z Balkana na vzhod, za boje v Sovjetski zvezi.

V nemških taboriščih so izgnance razdelili v dve veliki skupini: sposobne za ponemčenje in nesposobne za ponemčenje. Slovence so hoteli izkoristiti kot ceneno delovno silo, ob tem pa naj bi se čim prej ponemčili. Od zaslužka jim je smel ostati majhen del, drugo so morali naložiti na knjižice, denar naj bi dobili šele po odhodu iz taborišča oziroma po stalni naselitvi v vzhodni Evropi, predvidoma po vojni. Del so jih sicer že leta 1943 nameravali naseliti na Poljskem, med nemške koloniste v lublinskem okrožju, tako da bi med deset nemških kmetov prišla dva slovenska. Slovenski izgnanci so se temu upirali, večina je zato ostala v taboriščih, so jih pa pogosto preseljevali iz enega v drugo. Življenje je bilo slabo, primanjkovalo jim je hrane, obleke, obutve. Preverjali in cenzurirali so jim pošto.

Rasni in kolonizacijski urad SS je spomladi 1941 pregledoval slovensko prebivalstvo in ga na podlagi telesnih značilnosti (velikosti, barve las, oblike lobanje, nosu, ličnic ipd.) razvrščal v štiri skupine.

V Srbiji so izgnancem izkazovali še največ naklonjenosti. Maja 1941 so ustanovili Generalni komitet za naseljavanje Slovenaca, ki je skrbel za njihovo nastanitev. Razdelili so jih po večjih krajih in vaseh pri kmetih. V mestih so lahko ustanovili izgnanske kolonije, se organizirali in kulturno delovali. Pomagal jim je tudi Rdeči križ Slovenije. Dobili so begunske izkaznice, lahko so si poiskali zaposlitev, čeprav je bila politika srbskih oblasti, naj bi jih čim več ostalo tam, kjer so jih prvotno naselili. Iz ožje Srbije so za zaslužkom odhajali v Banat, nekaj jih je šlo tudi v Makedonijo. Skoraj 2400 se jih je vrnilo v Ljubljansko pokrajino, če so jim sorodniki zagotovili, da jih bodo preživljali, in če so bili tam rojeni. Okrog sto izgnanih Slovencev se je v Srbiji pridružilo prvim tam nastalim partizanskim enotam, novembra 1941 je iz njih v Užicu nastala slovenska četa Ivan Cankar.

Na Hrvaško so v začetku okupacije tiste z obmejnih območij deportirali kar čez zeleno mejo, nekaj skupin pa odpeljali z avtobusi in avtomobili iz Posavja in Prlekije v Samobor in Varaždin. Tam so jih izpustili in jim zagrozili s smrtjo, če se vrnejo na nemško zasedbeno območje. Večina se je nato prebila v Ljubljansko pokrajino, kjer je živela v odvisnosti od pomoči in priložnostnih zaposlitev. Po dogovoru med nacisti in ustaškimi oblastmi na konferenci v Zagrebu 4. junija 1941 naj bi vzporedno izvajali izganjanje Srbov iz NDH v Srbijo in Slovencev iz zasedenih slovenskih pokrajin v NDH (izgnanca za izgnanca). Večina slovenskih izgnancev naj bi tako šla na Hrvaško, naselili naj bi jih predvsem v Bosni in Hercegovini na domovih pobitih in izgnanih Srbov in Judov. S tem naj bi tam okrepili katolicizem. Najprej so jih poslali v sprejemno taborišče Slavonska Požega, od tam naj bi šli v Bosno in v južno Hrvaško. Ker je nastanek velikega partizanskega osvobojenega ozemlja preprečil organizirano izganjanje Srbov iz NDH, odpor pa se je začel tudi v Bosni in južni Hrvaški, so večino od okoli deset tisoč izgnancev nazadnje transportirali v severno Hrvaško. Ustaši sicer nad izgonom Slovencev na Hrvaško niso bili navdušeni in so se jih želeli na različne načine znebiti. Menili so, da če so izgnani kot nemški sovražniki, so tudi sovražniki ustaštva. Ker je morala NDH pošiljati določeno število delavcev na delo v nemški rajh, so računali, da bi namesto Hrvatov tja poslali moške izgnance, a jim Nemci tega niso dovolili. Evgen Kvaternik je v nekem poročilu zapisal, da je 80 odstotkov izgnancev ustaškemu režimu sovražnih, vendar so Nemci storili vse, da se izgnanci ne bi skrivaj vračali (kolikor so lahko, so bežali v Ljubljansko pokrajino). Predvidena kolonizacija na kmetijah izgnanih in pobitih Srbov in Judov se je ustavila pri okrog 200 družinah. Številni se na taka posestva kljub lastnemu obupnemu položaju niso hoteli naseliti. Večina slovenskih izgnancev je tako v zelo slabih razmerah do konca vojne ostala v NDH. Nekoliko bolje se je godilo le izgnanim duhovnikom, za katere je skrbela hrvaška katoliška cerkev.

Izgon je potekal tudi v madžarski okupacijski coni v Prekmurju. Izganjali so priseljence iz časa med obema vojnama, med katerimi je bilo veliko primorskih emigrantov, politično sumljive ljudi in Slovence, ki so jih madžarske oblasti imele za nezaželene. 22. junija 1942 so iz vasi Petišovci, Pince, Benica in Karnovci izgnali 121 družin s 568 družinskimi člani, iz Murske Sobote so deportirali 284 Slovencev in iz Dolnje Lendave 589 oseb. Pošiljali so jih v taborišča Kamaron, Szárvár, Velika Kaniža, Garanyi, Beac, Kistarzsa, Szigetvar, Vereseberenyi in še nekatera.

Iz Ljubljanske pokrajine so Italijani internirali in deportirali približno 25 tisoč do 30 tisoč ljudi oziroma 7–9 odstotkov prebivalstva. Internirati so začeli spomladi 1942, ljudi so pošiljali v severnoitalijanska taborišča Padova, Visco, Renicci in druga. Poleti 1942 so na Rabu na območju Kamporja uredili taborišče, v katerem je bilo skoraj 6000 interniranih. Ti so morali živeti pod šotori, v večini drugih taborišč so živeli v barakah. V nasprotju z nemško politiko do interniranih jih Italijani niso zaposlili z nobenim delom, dobivali pa so minimalne obroke hrane, manj kot 900 kalorij na dan. Med jesensko in zimsko ohladitvijo je veliko podhranjenih taboriščnikov zbolelo, zato so začeli množično umirati; samo novembra in decembra 1942 jih je na Rabu umrlo vsaj 632, skupaj pa v tem taborišču vsaj 1435. Zaradi protestov krškega škofa in nekaterih oblastnih organov so vojaške oblasti več kot 3000 otrok in žensk konec novembra in na začetku decembra 1942 premestile v Gonars. Veliko interniranih, približno četrtina, je bilo pozimi in spomladi 1943 izpuščenih, vendar se število taboriščnikov do poletja 1943 ni občutno zmanjšalo, saj so nenehno dovažali nove. Večina je taborišča lahko zapustila šele po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko so vojaki opustili nadzor ali so jih, kakor na Rabu, interniranci sami razorožili. Jeseni 1942 so se italijanske oblasti odločile internirati družine pripadnikov partizanskih enot iz Julijske krajine. Decembra 1942 so zato aretirale približno 2000 ljudi.

Raznarodovalni program je bil strnjen v štiri gesla: »Ti nisi Slovenec! Ti si domu zvest Štajerec! Ti si član velike nemške skupnosti! Ti boš postal polnovredni Nemec!«

Ob koncu vojne so se izgnanci postopoma vračali. Najprej iz Srbije, od koder se je večina vrnila do avgusta 1945. Iz Hrvaške je bila repatriacija v glavnem končana oktobra 1945. Vračanje iz Nemčije je bilo počasno, trajalo je tudi do dva meseca ali še več. Vsi repatriiranci so morali skozi repatriacijske baze in posebne postopke. Večinoma so se, bolni in oslabeli (veliko jih je v času izgona tudi umrlo), vračali na požgane in uničene domove in so morali začeti življenje iz nič.

V primerjavi z izseljevanjem drugih narodov – na primer na Poljskem, v Alzaciji, Loreni, Luksemburgu – nikjer niso predvideli izgona toliko prebivalstva kot na Slovenskem. Zato je etnocid nad slovenskim prebivalstvom, ki so ga izvajali vsi trije okupatorji, najsuroveje pa nemški, tudi v evropskih razmerah posebnost. Če bi se vojna končala po nemških načrtih, bi bil del Slovencev ponemčen, večina pa bi končala na vzhodu Evrope brez nacionalne identitete in kot pomožna delovna sila.

In ne pozabimo. Pri izgnancih, beguncih in drugih podobnih kategorijah ne gre (zgolj) za zgodovino. Zgodba slovenskih izgnancev v času druge svetovne vojne je posebna, a v bistvu ena od stotin tragičnih izgnanskih zgodb 20. stoletja. Pa tudi današnjih dni. Izgon se vsakič znova začne s stigmatizacijo drugačnosti in z občutki lastne večvrednosti. In vedno je sprva vse nedolžno, zanemarljivo, tudi legalno. Seveda vedno v prepričanju, da se to dogaja drugim, nam se ne more zgoditi.