Mauthausen

V italijanskih, nemških, madžarskih in ustaških taboriščih je bilo med vojno več kot 58.500 Slovencev. Od tega v nemških 21.234, italijanskih 36.200 (kar 15 tisoč na Rabu), madžarskih 688 in hrvaških okrog 400. V taboriščih je umrlo 9260 Slovencev (v nemških 7531, italijanskih 1659 in madžarskih 70). V nemških taboriščih je umrlo tudi 757 otrok in v italijanskih 192. Med taboriščnice in taboriščnike ter žrtve taborišč s slovenskega ozemlja sodi še neugotovljeno število Romov in 571 Judov iz Prekmurja, ki so jih večinoma poslali v Auschwitz-Birkenau. Od 571 jih je bilo pobitih ali jih je umrlo 387 (podatke je zbral Marjan Toš v knjigi Zgodovinski spomin na prekmurske Jude). Taborišča so preživele zaznamovala za vse življenje in danes je kljub pretresljivim pričevanjem, sugestivnim risbam, ki so jih risali pogumni jetniki, zgodovinski literaturi in umetniškim delom v resnici nepojmljivo, kaj vse so taboriščnice in taboriščniki prestali.

Vzemimo kot primer Slovence v koncentracijskem taborišču Mauthausen v bližini Linza v bližnji Avstriji (avgust 1938–maj 1945, ko so ga kot eno zadnjih taborišč osvobodile ameriške čete). Mauthausen je bil s sto podružnicami (ena je bila tudi na slovenskem ozemlju na Ljubelju) eno največjih nemških koncentracijskih taborišč. Najbolj znan je bil po kamnolomu, v katerem so do smrti zgarali ali pobili več deset tisoč jetnikov. Ti so po 186 »stopnicah smrti« navzgor morali nositi kamnite bloke, težke tudi po 50 kilogramov, in ko je kdo omagal, je to imelo »učinek domin«, saj je za sabo navzdol potegnil tudi taboriščnike, ki so hodili za njim. V podružnicah so taboriščniki suženjsko delo opravljali v tovarnah orožja in streliva, letalski tovarni, rudniških rovih in drugih industrijskih objektih. Mauthausen in bližnji Gusen sta nosila oznako Stuffe III, kar je pomenilo najhujšo obliko taborišč, v katerih naj bi končali »nepopravljivi sovražniki rajha«. Nacisti so ga imenovali »Knochenmühle« – »kostni mlin«. Taboriščnike naj bi ob skrajno pomanjkljivi prehrani (v povprečju je vsak jetnik tehtal okrog 40 kilogramov) pobijali predvsem z delom (t. i. program Vernichtung durch Arbeit). Ko so bili popolnoma izčrpani zaradi dela v kamnolomu, so jih premestili v Krankenrevier (barako za bolne) in jih tam pustili umreti. »Zdravljenje« je preživelo le malo jetnikov. Del so jih poslali tudi v plinske celice, večinoma v bližnji »evtanazijski center« v gradu Hartheim (Tötungsanstalt Hartheim). Ves čas med delom so se nad njimi izživljali pazniki in številne pobili sami. Pogosta oblika mučenja in nato smrti so bile ledene prhe, ko so taboriščnike po dolgem prhanju s hladno vodo gole pustili na mrazu. Številne so pobili tako, da so jih potisnili s t. i. »stene padalcev« v kamnolomu (Fallschirmspringerwand), porinili v električno ograjo, da jih je ubil tok, ali obesili, bili pa so še številni drugi kruti načini pobijanja. V Mauthausnu so poleg tega izvajali medicinske poskuse. Od približno 205 tisoč taboriščnikov različnih narodnosti jih je vojno preživela manj kot polovica (umrlo je ali bilo pobitih več kot 122 tisoč taboriščnikov, več tisoč jih je zaradi posledic življenja v taborišču umrlo tudi v mesecih po osvoboditvi). Pred osvoboditvijo je bilo v Mauthausnu še 85 tisoč jetnikov, v podružnicah Mauthausna naj bi bilo po ocenah – večina dokumentacije je bila uničena – še okrog 320 tisoč taboriščnikov, od teh naj bi jih preživelo le 85 tisoč.

Med prvimi skupinami taboriščnikov so bili nemški, avstrijski in češkoslovaški komunisti, socialisti, anarhisti, homoseksualci in Romi.

Mauthausen je tudi nemško koncentracijsko taborišče, v katerem je bilo verjetno največ Slovencev. Po Francetu Filipiču in doslej zbranih podatkih RO ZZB NOV je bilo tam interniranih 4153 Slovencev, od tega 4054 političnih jetnikov in 99 jetnikov z oznakami kriminalcev (BV, SV, AZR). Bilo je 4044 moških in 109 žensk. Umrlo jih je 1500 ali 36,12 odstotka. Med 5. in 8. majem 1945 je bilo osvobojenih 1234 ali 29,72 odstotka. Odpuščenih iz taborišča je bilo 1190 ali 28,65 odstotka. Premeščenih v druga taborišča je bilo 178 ali 4,29 odstotka. Pobegnilo jih je 11 ali 0,26 odstotka. Za 40 jetnikov ali 0,96 odstotka ni podatkov.

Prvi Slovenec, ki je iz Dachaua prišel v novozgrajeno taborišče Mauthausen I (delovati je začelo avgusta 1938) s skupino jetnikov 29. septembra 1938, je bil Maks Rapold iz avstrijske Koroške. Bil je komunist, neposredni vzrok za aretacijo pa ni znan (sicer sta do leta 1941 znana še dva koroška Slovenca). Med prvimi skupinami taboriščnikov so bili nemški, avstrijski in češkoslovaški komunisti, socialisti, anarhisti, homoseksualci in Romi. Prva večja tuja skupina so bili zajeti španski borci iz vojnega ujetniškega taborišča Stalag XII-D v Trevesu. Po umiku iz Španije so bili v francoskih taboriščih, zajeli so jih pri Dunkerquu kot prostovoljce v francoski armadi. V Mauthausen so prišli v dveh skupinah, 25. januarja 1941 osem (vsi razen enega so umrli v bližnji podružnici taborišča v Gusnu) in 3. januarja 1942 trije.

Iz Slovenije je prva velika skupina 251 jetnikov prišla 23. avgusta iz zaporov v Celju, na Borlu in v Mariboru, nekaj pa iz Begunj in drugih (neidentificiranih) zaporov. Skupaj je v letih 1941 in 1942 prišlo 293 Slovencev. 123 jih je umrlo v Mauthausnu in Gusnu, 159 so jih odpustili, pet premestili v druga koncentracijska taborišča, šest jih je dočakalo osvoboditev. Velika večina je prišla zaradi sodelovanja v odporu, ki se je začel poleti 1941. Zajeti so bili kot partizani, sodelavci mestne gverile, aktivisti Osvobodilne fronte ali zato, ker so jih nacistične okupacijske oblasti s tem povezovale. Prvi transport s slovenskega ozemlja v Mauthausen je bil zastraševalni ukrep, odziv na slovensko vstajo, ki se je kljub najstrožjim ukrepom in grožnjam s smrtno kaznijo širila po Štajerski. »Med nami so bili iz predvojnega časa znani komunisti in socialdemokrati; mlajši jih seveda nismo poznali, iz njihovega govorjenja pa smo izvedeli, kako so se upirali okupatorju in se znašli v taborišču. Med člani prvega transporta Slovencev v Mauthausen so bili tudi politično povsem neopredeljeni ljudje, ki so po naključju padli v val obsežnejših julijskih in avgustovskih aretacij na slovenskem Štajerskem. Večina med nami je bila obdolžena udeležbe pri napisnih in sabotažnih akcijah, številni pa tudi nedokazanih neposrednih zvez s prvimi partizanskimi akcijami avgusta 1941.« (intervju pisca s Tonetom Gošnikom)

Leta 1942 je v Mauthausen prispelo vsaj 550 Slovencev v šestih večjih in desetih manjših transportih, večinoma neposredno iz Gorenjske, slovenske Štajerske in Koroške (tudi avstrijske – iz Celovca), nekaj pa iz drugih delov Jugoslavije (Beograd) in iz drugih taborišč, zlasti Auschwitza. Umrlo jih je 248, odpustili so jih 186, 12 so jih vrnili v Begunje, 37 premestili v druga koncentracijska taborišča (24 v Dachau, dva v Auschwitz, dva v Ravensbrück, po enega v Sachsenhausen, Natzweiler, Flossenbürg in Neuengamme. Samo 86 iz »letnika« 1942 jih je v Mauthausnu ali njegovih zunanjih taboriščih doživelo osvoboditev. Večina transportov v tem času je bila iz Begunj na Gorenjskem, kar je bila posledica velike vstaje na Gorenjskem decembra 1941 in januarja 1942, ki so jo Nemci nazadnje po večdnevnem boju za vas Dražgoše zadušili. Med največjimi partizanskimi uspehi v vstaji je bil napad na 181. patruljo rezervnega policijskega bataljona 12. decembra 1941 v Rovtu, v katerem je padlo 45 policistov. Posledica vstaje je bila, da so priključitev Gorenjske k rajhu, predvideno za 1. januar 1942, odložili za šest mesecev, kasneje pa je niso izpeljali. V transportih je bilo 48 neposrednih udeležencev decembrske vstaje (38 jih je umrlo v Gusnu, šest so jih odpustili, dva premestili v Dachau in samo dva sta dočakala osvoboditev). Med transporti so bili trije, v katerih so bili talci, ki so jih v Mauthausnu tudi usmrtili, vendar ne vseh. Deset določenih in že napisanih na letakih, ki so jih razširjali po Gorenjski, niso ustrelili. Zakaj so usmrtitve opravili v Mauthausnu in ne doma, kot so sicer počeli z večino talcev, ni razjasnjeno. Med tistimi, ki so bili na seznamu, a niso bili ustreljeni, je bil Aleš Jelenc, sicer po poklicu vojaški pilot. V Mauthausen je prišel iz Dachaua kasneje kot drugi talci, ki so jih poslali neposredno, dali so ga v kazenski bataljon, kjer mu je kapo skoraj zdrobil nogo. Rešil ga je komandant »velike garaže«, kjer je potem delal in se izkazal za izvrstnega mehanika in šoferja. Decembra 1943 so ga skupaj s Svetom Kobalom iz Mauthausna poslali na prisilno delo v Linz, aprila 1944 sta od tam pobegnila domov in odšla v partizane (intervju pisca z Alešem Jelencem). Sveto Kobal je pod psevdonimom Florjan poleti 1944 v ilegalnem bunkerju nad Škofjo Loko napisal prvo znano brošuro o Mauthausnu: »Ko sem prišel v partizane, sem bil eden od prvih, ki so prišli živi iz takega taborišča, kot je Mauthausen. Prej se je samo govorilo, vse sorte. Sprva so bili nezaupljivi do mene, spraševali so me, kako si v Begunjah ostal živ, zakaj te niso ustrelili že tam, pa zakaj te niso v Mauthausnu, pa zakaj si prišel v partizane, ali so te Nemci namenoma poslali … Potem sem v ilegalnem bunkerju pisal brošuro, opisal, kako je videti taborišče, pa kaj sem tam doživel. Naslovno stran so narisali naši umetniki v tehniki, nato smo razmnožili.«

Tudi jetniki iz Štajerske so bili večinoma pripadniki odporniške organizacije ali njihovi sorodniki, med njimi na primer Vlado Miklavc, ki je moral v celjskem zaporu skupaj z bratom gledati, kako so mu ustrelili očeta (intervju pisca z Vladom Miklavcem) ali Franc Steblovnik, ki je bil skupaj z bratom in očetom v Mauthausnu, drugega brata pa so ustrelili kot talca (intervju pisca s Francem Steblovnikom).

Prvi transport s slovenskega ozemlja v Mauthausen je bil zastraševalni ukrep, odziv na slovensko vstajo, ki se je kljub grožnjam s smrtno kaznijo širila po Štajerski.

Leta 1943 je prišlo v Mauthausen skupaj 1308 Slovencev, 314 jih je umrlo, v druga taborišča so jih poslali devet, odpustili so jih 825, svobodo jih je maja 1945 dočakalo 118, dva sta pobegnila, usoda 40 ni znana. Največja skupina, 875 ljudi, je prišla iz italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte, 97 iz begunjskih zaporov, pri drugih je šlo za pripadnike odporniškega gibanja ali z njim povezane osebe: 90 iz Maribora, 52 iz Dachaua, nekaj še z Dunaja, Bleda, iz Flossenbürga in Beograda. Šestindvajset od teh je bilo partizanov, zajetih v boju pri Udinem borštu 14. septembra 1942, med njimi Karel Kravcar (intervju pisca s Karlom Kravcarjem). Ujetniki iz Cairo Montenotta so bili deloma uporniki proti fašizmu, partizani in aktivisti Osvobodilne fronte ter iz italijanske okupacijske cone (Provinzia di Lubiana), deloma pa civilno prebivalstvo, ki ga je zajela italijanska vojska na kaznovalnih pohodih, med katerimi so požigali vasi, ljudi pa pošiljali v koncentracijska taborišča. Taborišča poveljnik ob kapitulaciji Italije kljub zahtevam jetnikov ni razpustil, uspelo mu je disciplinirati stražarje in ga je izročil Nemcem, kratkotrajne zmede ob razglasitvi kapitulacije pa jetniki niso znali izkoristiti za pobeg ali upor.

Leta 1944 je prišlo v Mauthausen 1511 Slovencev, med njimi 81 žensk (septembra 1944 so del kampa namenili tudi ženskam in otrokom, večinoma iz Auschwitza, Ravensbrücka, Bergen-Belsna, Gross-Rosna in Buchenwalda). Štirinajst transportov je bilo iz Begunj (735 zapornikov, med njimi 246 ujetih partizanov). Iz Maribora je bilo v treh transportih pripeljanih 14 oseb, iz Dachaua v osmih transportih 364 oseb, iz Trsta v štirih transportih 145 oseb, iz Auschwitza z enim transportom 81 oseb. Skupinam iz begunjskih zaporov so priključili tudi jetnike iz Ljubljane, tistim iz Trsta pa iz goriških zaporov. Manjše skupine so bile še iz Celovca, Flossenbürga, Natzweilerja, Dresdna, z Dunaja in iz Srbije (tu so bili Slovenci v sicer šestih velikih transportih, v katerih je bilo skupaj 1523 oseb). S širitvijo zunanjih taborišč se je koncentracija slovenskih taboriščnikov v Mauthausnu zmanjšala. Leta 1944 jih je bilo 1647, v Gusnu 1405, v Ebenseeju 235, v Melku 217, v Linzu III 157, na Ljubelju 107, v Steyrju 100, v Pegauu 60 in v St. Valentinu 33.

V Mauthausnu so izvajali tudi medicinske poskuse. Od približno 205 tisoč taboriščnikov različnih narodnosti jih je vojno preživela manj kot polovica.

Trinajst Slovencev je iz mauthausenskih zunanjih taborišč skušalo zbežati, pet jih je bilo ubitih med begom ali ko so jih zajeli, štirje so bili ujeti, a jih niso ubili, štirim se je beg posrečil (dva iz Wiener Neudorfa in dva z Ljubelja).

Ludvik Dobravec je bil v transportu iz Begunj, bil je komunist in ujet je bil kot partizanski aktivist na terenu, izsledila ga je nemška tajna policija iz Radovljice, ves čas je ostal v osrednjem taborišču Mauthausen (intervju pisca z Ludvikom Dobravcem). Prav tako je iz begunjskih zaporov prišel Jože Hlebanja. Bil je partizanski kurir in terenski delavec v bližini Jesenic. Ko je odšel po zdravila za bolno partizanko, je padel v nemško zasedo (intervju pisca z Jožetom Hlebanjo). Iz Dachaua so premestili Franceta Filipiča, ki so ga aretirali julija 1944 v Badnu pri Dunaju, kjer se je preživljal kot pevec v zboru v gledališču in ni bil povezan z odporniškim gibanjem. Sprva je bil v Mauthausnu, nato do osvoboditve v Ebenseeju (Filipič, Slovenci v Mauthausnu). Iz Natzweilerja je bil avgusta 1944 prepeljan Dušan Stefančič. Bil je sodelavec odporniškega gibanja, aretiran je bil v raciji dijakov na gimnaziji v Ljubljani: »Po tritedenskem zaporu v Ljubljani sem se znašel na transportu in tako bil poslan v Dachau. V Dachauu sem bil v bloku 17 po vseh tistih procedurah, ki so jih ljudje pač doživljali ob vstopu v taborišče, striženje, dezinfekcija, rentgenski pregled, pregled zob, pa ne zaradi kakšnih zdravniških razlogov, ampak zato, da so pošteli vse zlate zobe, in če je kakšen zlatnino ali kakšno vrednost požrl, da bi jo tudi našli v njegovem črevesju. Po treh tednih zelo zelo težkega življenja v Dachauu – obsojeni smo bili, da smo bili cele dneve zunaj, pred blokom, to je bil februar in tista zima je bila zelo huda, oblečeni pa smo bili zelo pomanjkljivo in mislim, da nisem nikoli v življenju prezebal toliko kot takrat – je bila opravljena selekcija. Iz množice so nas odbrali 500 in preoblekli v črtaste zebraste obleke in že smo bili na transportu v neznano. Po dveh dneh in dveh nočeh smo neko jutro pristali na nekem neznanem kolodvoru in nato se je začelo neskončno preštevanje, ker številke, koliko nas je bilo, nikakor niso ustrezale tistemu, kar so imeli na papirju. V tem času, ko so nas preštevali in ker sem stal v bližini tiste plošče, sem počasi ugotovil, da je bila ta plošča rumene barve s črnimi črkami prepleskana in da je pod to barvo pisalo St. Marie aux Mines. No, sem rekel, zdaj pa vem, da smo v Franciji. Ko so nas prešteli, smo odkorakali skozi vse mesto, štiri kilometre, do neke zapuščene tovarne in vsi smo bili prepričani, da bomo v tisti tovarni delali, vendar je bila ta tovarna potem naše bivališče, naše taborišče. Nemogoče razmere nastanitve, pač opuščena tovarna, vse je bilo improvizirano, od hrane naprej. Delo je bilo pa: v bližini kolodvora je bil tunel, skoraj osem kilometrov dolg tunel, in ta tunel smo morali predelati v tovarno. In smo ga, in to je bila tovarna, ki je bila namenjena proizvodnji letalskih motorjev BMW. Ko so bila gradbena dela končana, z velikimi žrtvami, je bilo veliko tovarišev poslanih v Natzweiler, kjer so potem končali. Delali smo 12 ur na dan, ob nedeljah in sobotah po 18 ur, in to je pri tisti hrani in tisti nastanitvi zdržalo zelo malo ljudi. Ko je bil tunel toliko zgrajen, da so lahko že začeli montirati stroje, so prišle druge ekipe iz Allacha, to je kraj blizu Münchna, ki so montirale stroje in so začele izdelovati avionske motorje. Maja se je že začela proizvodnja. No, takrat pa je potem prišel nalog iz centralnega taborišča Natzweiler, da se morajo iz tega taborišča umakniti vsi mladoletniki. Takrat sem bil star 16 let in pol in sem bil takoj na transportu. S kamiončkom so nas pripeljali v Natzweiler, kjer sem bil potem dva meseca v karanteni, ker je razsajal pegavi tifus. Zaradi tega, ker sem znal nemško, sem dobil nekakšno zaposlitev in sem bil pomožni strežnik v bolnišnici. No, potem so le ugotovili, da ti mladoletniki niso bili namenjeni za Natzweiler, ampak so bili namenjeni za Mauthausen. Tako je bil potem avgusta izbran transport kakšnih 150 mladoletnikov, trije vagoni so bili, in smo se peš odpravili iz Natzweilerja kakšnih osem ali deset kilometrov v dolino, Natzweiler je namreč v hribih. Tam so nas naložili na vagone in spet dva dni in dve noči in smo bili v Mauthausnu. To je bila spet odskočna deska in čez tri dni sem pristal v taborišču Gusen 1 … Gusen je imel precej tovarn, kjer so delali izključno samo za vojaško industrijo. Naj omenim, da so bile tam velike tovarne, hale, kjer so izdelovali lahko orožje Steyer, in pa seveda hale, kjer so se izdelovala letala Messerschmitt 109, in na to delo sem bil potem določen. Prve tri dni smo tam samo prebirali zakovice, ki so nam jih nametali iz kakšnih delovnih hal, potem pa so nas že razporedili po delovnih halah … No, imel sem precej sreče, pristal sem v skladišču za avionske dele, bilo pa je odgovorno, ker smo morali trikrat, štirikrat na dan pripravljati dele za proizvodnjo. Proti koncu aprila 1945 je spet prišlo povelje, da me prestavijo, mene in še enega Luksemburžana, v Gusen 2. O Gusnu 2, ki je bil samo nekaj sto metrov stran od Gusna 1, smo govorili samo z grozo, ker to je bilo taborišče, kjer je bilo, tega takrat seveda nismo natančno vedeli, preživetje ujetnika nič več kot tri do štiri mesece. Delalo pa se je v sosednjem kraju, St. Georgnu, in tam so bile ogromne podzemne tovarne za letala Messerschmitt 262. Tam je bilo okrog 55 tisoč kvadratnih metrov prostora za izdelavo tega aviona in tam sem bil spet v tem tako imenovanem Salzbadu. Ta Salzbad v Gusnu I je bil majhna zadeva, tu pa je bila kar velika zadeva, kar celoten bazen in kotel je bil ogromen litoželezen, štirioglat, da je šel vagon soli noter. Tukaj sem dočakal konec vojne. Pričelo se je z ogromno zmedo, namreč ko so Američani odgnali stražo, je izbruhnilo zelo krvavo obračunavanje s tistimi kapoti in z vsemi, ki so nas šikanirali in pobijali. Ko so prišli Američani spet nazaj, so bili povsod po tleh kupi mrtvakov, nekaj jih je ostalo še od nemških časov, zato ker krematoriji niso več delovali, nekaj pa jih je umrlo takoj po vojni, ker so vdrli v skladišča hrane, tam je bilo veliko hrane in so preveč jedli in potem je bila smrtnost zelo velika. Jaz sem zaradi manjše poškodbe, ki sem jo imel na nogi, ostal kakšnih deset dni v oskrbi v ameriški bolnišnici, tam so me tudi operirali, operacija ni bila prijetna, ker so jo opravili brez narkoze. Potem so nam organizirali transport, vsakemu so dali dva hlebčka kruha in eno kocko margarine, škatlico cigaret in vrečko bombonov in so rekli: ’Peljali vas bomo na železniško postajo Perg, potem pa se znajdite, kakor se veste in znate.’ In mi smo se znašli in smo potovali domov 12 dni. Skozi Dunaj smo šli peš, tam smo pustili bolne. V Ljubljano sem prišel 13. junija 1945 v relativno dobrem fizičnem in psihičnem stanju.«

Pogosta oblika mučenja in nato smrti so bile ledene prhe, ko so taboriščnike po dolgem prhanju s hladno vodo gole pustili na mrazu.

Leta 1945 je prišlo v Mauthausen 415 Slovencev, večinoma iz Begunj. Devetnajst je bilo žensk iz Ravensbrücka, ena iz Auschwitza in dve s transportom iz Italije. Do osvoboditve jih je umrlo 107, 24 so jih v zadnjih dneh pred osvoboditvijo premestili v Dachau in Buchenwald. Osvoboditev jih je pričakalo 279, iz zunanjih taborišč jih je pobegnilo sedem, drugi so umrli. Med ženskami, ki so jih premestili iz Ravensbrücka, je bila tudi Ljubica Šarolič, ki so jo na zahtevo pripadnikov MVAC ob poskusu prehoda italijansko-nemške meje avgusta 1943 aretirali, nato so jo v zaporu po italijanski kapitulaciji prevzeli Nemci in iz Ljubljane prestavili v zapor Coroneo v Trstu. Po nekaj premestitvah je januarja 1944 pristala v Auschwitzu, marca 1945 pa je z evakuacijskim transportom prišla v Mauthausen. »V Auschwitzu me je ’vzel’ Mengele, pri njem sem bila več kot tri ali štiri mesece. Na meni so delali poskuse s klicami kolere, tifusa, malarije. Ostala sem samo toliko, da so me potem prepeljali v jugoslovanski blok na revir. Do poletja sem bila tam, ni mi bilo treba hoditi na apel. Po nekaj mesecih je prišel v blok spet Mengele, in ko je videl, da sem še živa, je bil zaprepaden. Rekel je, takoj ven! Ker nisem mogla hoditi, so me vrgli na gomilo pol živih in tudi mrtvih, ker je vsako sekundo kakšen umiral, bilo nas je okrog 800 bolnikov. No, pa so me neke Jugoslovanke potegnile ven. Tako sem ostala živa, in kadar je bil pregled, so me skrili. Konec decembra 1944 smo šli na transport, peš iz Auschwitza do Mauthausna. V Mauthausen sem prišla v začetku marca, ne vem točno, kdaj. Med to potjo so nam dvakrat dali ’melkohi’. Med potjo so se najbolj izkazali Čehi, ki so nam metali kruh. Bile smo oblečene v civilne obleke, imele pa smo spredaj in zadaj prišit rdeč znak. Ko smo prišli v Mauthausen, smo mislili, da gremo vsi v krematorij, in smo začeli tuliti. Iz Auschwitza nas je šlo okrog tisoč, prišlo pa nas je manj kot sto. Med potjo so nekatere umrle od slabosti, druge so pobili. Kdor ni mogel hoditi, so ga ubili. Niso jih zakopali, vse ob poti je bilo vse postlano s trupli. V glavnem nismo šli po glavnih cestah, pa tudi skozi mesta ne. No, vseeno nismo šli v krematorij, ampak so nas dali v blok 22. To je bil lager v lagerju. Zid, že tisti z elektriko, pa betonski. Nismo imeli stika z nobenim, tudi na apelplatz nismo hodili. Jesti smo dobili tisti ’cegel’, njihov kruh. Ena kila je bila za deset, za ves dan. Sem in tja so nam dali malo čaja. Enkrat, ne vem, ali je bila nedelja ali kaj, so nam dali neko juho, notri je bilo hrastovo listje. No, mi smo to pojedli. Konec aprila so nas sredi noči peljali ven iz logarja, čez SS-koridor, esesovsko garažo. Smo šli spet na transport. Najprej so nas skozi mesto peljali s kamioni. Ne vem, koliko nas je bilo, ni pa nas bilo veliko. Prišli smo do mesta Weiden. Tam so nas dali na vagone, še preden so odpeljali, pa je bilo bombardiranje. Polovico vlaka so zasedli esesovci, v enem vagonu smo bila dekleta. Tudi Rusinje iz drugega bloka, tako da nas je bilo več kot sto. Bombardirali so in so vse esesovce potolkli. Nam je odneslo streho vagona. Ne vem, ali je bil živinski vagon. Splezale smo ven. Odločila sem se, da bom ušla. In sem res. Šla sem čez postajo. Nekdo je kričal nazaj, nazaj! Šla sem naprej, sem rekla, saj moram tako umreti, naj me pa poči, pa me ni počil. Čez čas sem se vrnila na postajo, sem mislila, kjer so vojaki, je hrana, našla sem zelo težko torbo. Nekemu mrliču sem vzela pas, ker torbe nisem mogla nositi, vlekla sem jo za sabo. Sem mislila, da je notri hrana, konzerve in drugo. Res je bila ena konzerva, ampak je nisem imela s čim odpreti. Kruha ni bilo. Drugo pa je bilo orodje. Skozi mestece Weiden sem šla v hosto. Med potjo sem srečala še eno Jugoslovanko in tri Rusinje. Šle smo naprej, do potočka, ni bilo snega. Trava je začela rasti, ker je bil april. Jedle smo jo, ker smo bile tako lačne. Pa umile smo se v tistem potoku in pile vodo. Nato smo prišle do neke jase, ki je bila gosto zasajena s smrečicami. Tam smo se skrivale. Osvobojena sem bila 22. aprila. Prišli so Američani. Topovi so pokali. Slišale smo tanke. In smo šle iz gozda na cesto, najprej jaz in neka Manda. Če me takrat niso ubili, sem rekla, bom živela še sto let. Uperili so puške v nas, pokazale smo vtetovirane številke na rokah. Kolona je šla naprej, nas so dali na en džip in odpeljali v bolnico. Našli so nekega Bosanca, ki nam je bil potem dodeljen, vsem, ki smo bili v bolnici, da je prevajal. Zasliševali so nas, kje smo bili. Rešila me je številka. To so vedeli, da je iz koncentracijskega taborišča. V bolnici sem bila vse do oktobra. Sem prišla k sebi, sem se zredila. Vojak, ki me je nosil iz džipa v bolnico, me je prišel obiskat in je rekel: sem mislil, da je to ena stara ženica (ker nisem imela las), pa vidim, da si še otrok. To mi je Bosanec prevedel. Jaz nisem takrat znala niti ene angleške besede, samo okay. So mi v bolnici vsi nosili darila. Imela sem celo žakelj žvečilnih pa keksov in drugih stvari, sladkarij. Nazadnje so me prepeljali do jugoslovanske delegacije pri zavezniški kontrolni komisiji v Budimpešti. Tam sem bila en mesec. So me imeli zelo radi, razkazali so mi Budimpešto. Šef te delegacije je bil polkovnik, profesor po poklicu. Sem nekaj časa delala pri njem, potem me je poslal k ženi v Beograd.«