Iznajdljivi nemški okupator

Okupatorji so dobili pod nadzor gospodarsko zelo različne dežele. Ker je razkosanje Jugoslavije in s tem Slovenije potekalo po nemških direktivah, se je to odražalo tudi pri delitvi gospodarskih virov. Na slovenskih tleh so si Nemci z Gorenjsko (z Mežiško kotlino kot delom Koroške) in Štajersko pridržali industrijsko najbolj razvita ozemlja, več kot 70 odstotkov predvojnih industrijskih zmogljivosti Dravske banovine. Na tem območju je bila že pred vojno dosežena najvišja stopnja elektrifikacije, ideje o širjenju elektrarn na Dravi pa niso bile nove. Rudna bogastva zasavskih revirjev so bila za Nemce več kot dobrodošla, s postavitvijo meje južno od Save (in ne po reki kot najbolj očitni geografski ločnici) pa so prišle pod nadzor Nemcev tudi na te kraje vezane prometne povezave. Kmetijstvo je bilo pred vojno zaradi cenejših izdelkov iz južnih delov Jugoslavije slabše razvito, toda k avtarkično usmerjeni nemški kmetijski politiki bi lahko dodal svoje predvsem štajerski predel. Manj ugodna je bila razmejitev za Italijo, saj razen Ljubljane, ki je bila močno upravno in kulturno središče, ni dobila pomembnejših industrijskih krajev; na njenem ozemlju je ostala le dobra četrtina industrijskih zmogljivosti Dravske banovine. Številni manjši obrati so bili povezani z izkoriščanjem lesa kot največjega bogastva v Ljubljanski pokrajini. Tudi agrarno gospodarstvo je bilo zaostalo, razdrobljenost kmetijskih površin ni omogočala ustvarjanja presežkov proizvodov za oskrbo prebivalstva na italijanskem okupacijskem območju, zlasti ker se je v Ljubljano priselilo veliko izobražencev, ki so prebegnili z ozemlja, dodeljenega Nemčiji. To je le še povečevalo neskladje med številom zaposlenih v primarnih in sekundarnih ter tistimi v upravnih in storitvenih dejavnostih. Madžarski priključeni del Prekmurja je premogel le dva odstotka industrijskih zmogljivosti na razdeljenem slovenskem ozemlju, velika večina prebivalstva pa se je preživljala s kmetijstvom.

Nemčija je dobila v svojo okupacijsko cono približno 800.000 prebivalcev na okupiranem slovenskem ozemlju, ki ga je podredila upravnim službam v Gradcu in Celovcu, Italija pa je okupirala južni del slovenskega ozemlja v Jugoslaviji z nekaj manj kot 340.000 prebivalci Dravske banovine in njenim središčem Ljubljano, ki je z 90.000 prebivalci postala premočno upravno središče za tako pomanjšano upravno enoto. Ocene o številu priseljencev iz drugih delov slovenskega ozemlja se vrtijo okoli 17.000. V Ljubljani je tako živela več kot četrtina prebivalstva Ljubljanske pokrajine, kar je bila v vojnih razmerah velika težava pri načrtovanju vojnega gospodarstva. V madžarski okupacijski coni je ostalo nekaj več kot 100.000 pretežno kmečkih prebivalcev. Nekaj vasi ob Savi med Obrežjem in Mokricami je dobila Neodvisna država Hrvaška; tam je živelo manj kot tisoč ljudi.

Medtem ko so Nemci zaradi meje severno od Ljubljane potegnili novo železniško progo, so Italijani preprosto ukinili del železniške mreže.

Ker so okupatorji predvidevali ali tudi izvedli priključitev delov slovenskega ozemlja v okvir svojih držav, na tem ozemlju niso vpeljali politike nenadzorovanega izkoriščanja surovinskih in drugih virov, temveč so načrtovali gospodarsko stapljanje ozemlja v ekonomsko politiko, že uvedeno v lastni državi. Najlažje je bilo nemškemu okupatorju, ki je zasedel gospodarsko najvitalnejši del ozemlja. Že pred vojno je v strukturi kapitala prevladoval tuji. Nemški delež ni bil zanemarljiv, že od časov pred 1. svetovno vojno pa so na Slovenskem veliko vlagali iz Češke in Avstrije. Slednji si je Nemčija priključila pred začetkom vojne, zato je bil velik delež kapitala nemški že pred razkosanjem Slovenije, nato pa se je okrepil z zaplembami jugoslovanskega državnega in banovinskega imetja, lastnino cerkvenih organizacij in prepovedanih slovenskih ustanov. Načrtno gospodarstvo, podrejeno vojnim potrebam, so lahko v takih pogojih razmeroma hitro uvedli na novozasedenih ozemljih.

Prvi ukrep, ki je razširil veljavnost gospodarskega sistema okupatorskih držav na slovensko ozemlje, je bila menjava jugoslovanskih dinarjev za valute okupatorja. Prva je to storila Madžarska, ki je pengö uvedla že maja; zanj so morali Prekmurci odšteti po deset dinarjev. Nemčija je za menjavo dinarjev v rajhsmarko sredi junija 1941 določila razmerje dvajset proti ena, zamenjava pa je bila opravljena do konca meseca. Prav tako junija je zamenjavo opravila Italija. Razmerje sto dinarjev za trideset italijanskih lir je bil najmanj ugoden menjalni tečaj, čeprav so vsi okupatorji s podcenitvijo dinarja prišli do precejšnjega dobička.

Najiznajdljivejši na gospodarskem področju je bil nemški okupator. Načrtoval je številne novogradnje in modernizacije v industriji in kmetijstvu, cilj pa je bil okrepiti nemško vojaško moč. Na delovnih mestih je bila delovna obveza predpisana nekaterim vitalnim delom gospodarstva, v prvi vrsti rudarjem in težki industriji, brezhibno je moral delovati železniški transport. Veliko ljudi so zaposlili z javnimi deli, tako da brezposelnih v nemški coni kmalu ni bilo več. Po izselitvi nekaj deset tisoč ljudi in vpoklicu mlajše moške generacije v nemško vojsko so že sredi leta 1942 zaznali pomanjkanje delovne sile in začeli vključevati v prisilno delo večje število zaščitencev in zaprtih taboriščnikov.

Najpomembnejša investicija v industrijski obrat je bila gradnja tovarne glinice in aluminija v Strnišču pri Ptuju. Kraj je bil izbran zaradi bližine železniške proge Ptuj–Pragersko, lokacija pa je bila določena na večjem zaplenjenem posestvu, kjer so že jeseni 1941 začeli graditi taborišče za vojne ujetnike. Tovarna naj bi se oskrbovala iz bogatih nahajališč boksita na ozemlju nemške zaveznice Madžarske, za potrebno električno oskrbo pa so načrtovali gradnjo več hidroelektrarn na Dravi. Sprva so v Strnišču med delovno silo prevladovali civilni delavci, delež ujetnikov in kaznjencev pa se je povečal v naslednjih letih vojne, ko so v taborišče zapirali sorodnike dezerterjev med mobiliziranci v nemško vojsko, partizanov, ustreljenih talcev in drugih politično sumljivih oseb. Skladno s tem se je večalo število oboroženih stražarjev, taborišče pa je vse bolj spreminjalo značaj iz delovnega v koncentracijsko. Delavnik je trajal približno enajst ur, civilni zaposleni so dobili minimalno plačo. Kljub težavam je gradnja potekala razmeroma hitro. Največje zastoje so povzročila bombardiranja, saj je bila gradnja tako pomembnega objekta visoko na lestvici ciljev zavezniških bombnikov. Leta 1944 je bilo Strnišče dvakrat tarča bombnih napadov. Do konca marca 1945, ko so zaradi približevanja fronte dela na gradbišču prekinili, je bilo zgrajenih približno 70 % po nemških načrtih, preostanek pa je po vojni dodala nova jugoslovanska oblast.

V nemškem delu so veliko ljudi zaposlili z javnimi deli, tako da brezposelnih v tej coni kmalu ni bilo več.

Nemški okupator je spodbudil gradnjo še nekaterih objektov, ki bi jih lahko ob smiselnem izkoriščanju surovin vključili v proizvodnjo za potrebe nemške industrije in prebivalstva. Na proizvodnjo aluminija se je navezovala gradnja tovarne letalskih delov na Teznem pri Mariboru, pri Mariboru so začeli graditi tudi hidroelektrarno Mariborski otok, investicije v novogradnje naj bi povečale pridobivanje energije iz zalog rudnika Velenje. Povečan je bil izkop premoga v zasavskih rudnikih, tudi izkop svinca in cinka v Mežici. Ob pomanjkanju delovne sile je bilo že čutiti upadanje proizvodnje v tistih obratih, ki so bolj kot za potrebe vojske delali za preskrbo civilnega prebivalstva. Da bi bolje povezali priključeno ozemlje s Štajersko in Koroško, so se lotili gradnje ali posodabljanja nekaterih cest. Med prometnimi novogradnjami sta bili vsekakor najpomembnejši železnica Laze–Črnuče–Šentvid nad Ljubljano in predor Ljubelj. S prvo so povezali nemška ozemlja severno od Ljubljane, saj je šla železniška proga prej čez ozemlje, priključeno Italiji. Z drugim in povezanimi cestami pa so skrajšali pot z Gorenjske do Celovca, koroškega deželnega upravnega središča. Predor so gradili ujetniki iz taborišča Podljubelj, sicer podružnice delovnega taborišča v Mauthausnu. Prebit je bil leta 1944, prvo pomembno vlogo pa je odigral ob koncu vojne maja 1945, ko so se skozenj umikale nemške in kolaborantske vojaške enote, ob njih pa še številni civilisti.

Italija pri izkoriščanju virov na ozemlju, ki ga je priključila, ni bila tako dejavna. Na ozemlju Dolenjske in Notranjske ni bogatejših rudnih zalog, nekaj premogovnikov pa niti ni moglo zadostiti potrebam Ljubljanske pokrajine. Edina bogatejša surovina je bil les. Italijani so ustanovili podjetje Emona, ki je od kočevskih Nemcev, preseljenih v nemško okupacijsko območje med Savo in Sotlo, odkupovalo obširna zemljišča, bogata z gozdovi. Koncesija od prodaje lesa je kar dobro polnila proračun Ljubljanske pokrajine. Ker je šlo za hiter zaslužek, niti niso pretirano razmišljali, kakšno obremenitev gozdovi še prenesejo. V nove objekte lesne industrije niso vlagali, zato so večinoma izvažali debla, torej surovino, ne pa polizdelke ali izdelke, saj manjši predelovalni obrati niso zadostovali za obdelavo večjih količin lesa. Tudi drugih gospodarskih panog niso posodabljali, zato so nekatere nazadovale. Medtem ko so Nemci zaradi meje severno od Ljubljane potegnili novo železniško progo, so Italijani preprosto ukinili del železniške mreže. Linijo ljubljanskega tramvaja proti Šentvidu je namreč presekala meja, tako da so morali potniki prve mesece vojne med vožnjo sestopiti, iti peš skozi mejno kontrolo in nato nadaljevati vožnjo. Ker je to povzročalo velike zamude, so oktobra 1941 linijo enostavno skrajšali; tramvaj je vozil le do remize, ki je bila nekaj sto metrov pred mejo.

Najpomembnejša nemška investicija v industrijski obrat je bila gradnja tovarne glinice in aluminija v Strnišču pri Ptuju.

Že ta nenavadnost pove, kako je bila Ljubljana odrezana od svoje naravne okolice, kar je zelo vplivalo na njen ekonomski položaj. Prihodki, ki so se v Ljubljansko pokrajino stekali od prodaje lesa, so že v drugem letu vojne padli, saj so na gozdnatem območju južno od Ljubljane proti Kočevski vse do Kolpe partizani izbojevali prvo večje osvobojeno ozemlje na Slovenskem in s tem omejili izkoriščanje slovenskih gospodarskih virov. Na zmanjševanje industrijske proizvodnje v Ljubljanski pokrajini so vplivale še diverzije članov odporniškega gibanja v nekaterih tovarnah, pa tudi dejstvo, da so bile številne tovarne pred vojno odvisne od uvoza surovin iz drugih delov Jugoslavije ali celo tujine, v vojnih razmerah pa so bili prekinjeni številni utečeni tokovi gospodarske menjave.

Gospodarsko podobo slovenskega ozemlja med vojno je soustvarjalo tudi odporniško gibanje, ki je s tiskanjem svojega denarja in obveznic še popestrilo dogajanje na finančnem trgu. Za financiranje osvobodilnega gibanja so septembra 1941 razpisali narodni davek in posojilo svobode. Posojilo so najprej pobirali v lirskih bankovcih, aprila 1942 pa so natisnili prve obveznice v vrednostih po 1000, 5000 in 10.000 lir. Kasneje so izdali še obveznice manjših vrednosti. Obveznice svobode so krožile po ozemlju kot zakonito plačilno sredstvo, preprosto imenovane lirski bon, z lirskimi bankovci pa so bile izenačene po kapitulaciji Italije. V poslovanju osvobodilnega gibanja so zlasti v prvih dveh letih vojne za potrebe financiranja partizanskih enot izdajali še druga, preprostejša potrdila. Do večjega poenotenja poslovanja v odporniškem gibanju je prišlo jeseni 1943, ko je bilo v Sloveniji razpisano posojilo narodne osvoboditve. Partizanska vrednostna sredstva so oblikovali vrhunski slovenski umetniki, posojilo svobode oz. lirske bone iz leta 1941 npr. arhitekta Edvard Ravnikar in Vlasto Kopač, obveznice iz leta 1943 pa slikar Božidar Jakac. Sprva so emisije tiskali ilegalno v tiskarnah okupirane Ljubljane, nato pa v tiskarnah na osvobojenem ozemlju.

Prve ukrepe, s katerimi je poseglo tudi v lastniške odnose, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja sprejelo spomladi 1942, ko so partizani že nadzorovali del ozemlja Ljubljanske pokrajine. Z odlokom o razlastitvi tujih veleposestnikov in zemlje izseljenih kočevskih Nemcev so prevzeli nadzor nad velikimi gozdnimi in kmetijskimi površinami. Za delitev zemljišč in obdelovanje nerazdeljene zemlje so skrbeli posebni gospodarski odbori, zemljo pa so oddajali zainteresiranim v brezplačno uporabo.

Močneje in zlasti trajneje je v gospodarsko načrtovanje odporniška stran posegla po kapitulaciji Italije. Najprej so si morali ustvariti podobo ekonomskih zmožnosti ozemlja pod nazorom partizanskih sil, saj so bili zaradi odrezanosti od preostalega sveta obsojeni na samooskrbo. Pri upravni komisiji za osvobojeno ozemlje, ki je bila zamišljena kot začasni organ upravljanja, je bil osnovan tudi odsek za gospodarstvo in prehrano. Prevzel je nadzor nad velikim delom zalog in obratov, ki so jih dotlej nadzorovala italijanska podjetja. Ker je šlo večinoma za kmetijsko področje, je bila skrb gospodarstvenikov usmerjena v zadovoljevanje osnovnih življenjskih potrebščin. Med industrijskimi je bilo nekaj obratov živilske industrije, zlasti mlekarn. Oceni, da je bilo od začetka vojne izsekanih že preveč gozdov, je sledilo opozorilo, da je treba z njimi previdno ravnati. Najbolj so bili ohranjeni veleposestniški gozdovi, katerih izkoriščanje je bilo že prej pod strokovnim nadzorom. V državnih gozdovih – Italijani so gozdarjem prepovedali nositi orožje, da ne bi prišlo v napačne roke – pa so lahko prebivalci bolj prosto sekali, kolikor se jim je pač zdelo potrebno.

Po nemški ofenzivi v zadnjih mesecih leta 1943 in nato stabilizaciji osvobojenega ozemlja je začelo vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja dejansko poslovati kot osrednji državni organ. Predsedstvo SNOS (»vlada slovenskega odporniškega gibanja«) je imelo odseke, ki so opravljali dolžnosti državnih ministrstev. Marca 1944 je bil ustanovljen Denarni zavod Slovenije, ki je opravljal naloge emisijske banke, edine takšne ustanove sredi okupirane Evrope. Nekaj mesecev pozneje so prišli v obtok slovenski lirski plačilni boni. Prva emisija se je kmalu izkazala za premajhno, zato so premišljevali o novih. Teh pa več niso tiskali na osvobojenem ozemlju Bele krajine, saj so jih tudi za potrebe slovenskega odporniškega gibanja po osvoboditvi Beograda oktobra 1944 tiskali v jugoslovanski prestolnici.

Gospodarsko življenje na osvobojenem ozemlju so po imenovanju Predsedstva SNOS februarja 1944 vodil odseki, ki so nadomestili prejšnjo gospodarsko komisijo. Finančna politika je bila v rokah Denarnega zavoda Slovenije, ki je obvladoval poslovanje na osvobojenem ozemlju Ljubljanske pokrajine. Na osvobojenem ozemlju Primorske, ki je bila pred vojno del Italije, je ustanovil svojo podružnico za Slovensko Primorje, medtem ko na druga, manjša in kratkotrajno osvobojena ozemlja severnega dela Slovenije, poslovanje ni seglo. Verjetno tudi zaradi navajenosti na pogoste menjave denarnih valut do večjega nezaupanja ljudi v plačilna sredstva osvobodilnega gibanja ni prišlo. Poleg tega se je že nakazovalo, kdo bo izšel iz vojne kot zmagovalec, in poduk prejšnjih vojn je bil, da v bančnih ustanovah strani, ki izgublja vojno, ni dobro hraniti svojih prihrankov. Anton Ogrin je o sprejemanju novosti zabeležil: »Posebno zanimanje je zavladalo, ko so izšli v promet prvi partizanski bankovci. (…) Ni čudno, da so prihajali ljudje s posebnim zadovoljstvom in radovedni, da bi se seznanili s posli partizanske banke.«

Na osvobojenem ozemlju so največje bogastvo predstavljali gozdovi, zato so nadzirali posek in predelavo v žagah ter skrbeli za razdelitev lesa za kurjavo.

Odsek za finance Predsedstva SNOS je pripravljal navodila za finančno politiko, določal načine pobiranja in višino davkov. Odsek za gospodarstvo je skušal poživiti proizvodnjo in trgovino, ob zasebnih trgovinah so odpirali še zadružne. Blago so nabavljali na osvobojenem ozemlju, preko svojih kanalov pa so se oskrbovali tudi z okupiranega ozemlja in tujine. Na osvobojenem ozemlju so največje bogastvo predstavljali gozdovi, zato so nadzirali posek in predelavo v žagah ter skrbeli za razdelitev lesa za kurjavo. Kmetijski oddelek je moral poskrbeti, da je bila obdelana vsa zemlja, torej ustrezno razdeljena tudi tista, ki so jo zaplenili veleposestnikom tuje narodnosti in podpornikom okupatorja. Še najteže je bilo spodbuditi industrijo, saj je delavnicam enostavno primanjkovalo surovin. Odprli so nekaj manjših usnjarn in drugih tekstilnih obratov bolj obrtnega značaja, a je bilo treba zagotoviti dovolj usnja, volne in drugih surovin. Zaradi nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni so kot nujno šteli tudi usposobitev obrata za proizvodnjo mila.

Povsod na okupiranem in na osvobojenem ozemlju je bilo v zadnjem letu vojne že čutiti precejšnje pomanjkanje, zlasti v krajih ob meji enega in drugega, kjer ljudje niso bili več prepričani, da eni oddaji živil ne bo kmalu sledila druga. Bolje je bilo na ozemljih, kjer je bila oblast močno usidrana. Iz Bele krajine so na primer poročali kar o nekakšnem »belokranjskem čudežu«, saj je bilo na območje pred vojno treba uvažati številne kmetijske izdelke, v letu 1944 pa so dosegli rekordno oddajo živil. Ponekod so imeli težave z obvezno oddajo, a so se ji upirali večinoma tisti, ki so imeli največ. Ko se je fronta v spomladanskih mesecih 1945 že približevala Sloveniji, so iz številnih okrajev poročali, da že težko dosegajo predpisane količine obvezne oddaje. Vendar so na osvobojenem ozemlju v tem času primanjkljaje deloma že nadomeščale pošiljke zaveznikov.