Zgodba o partizanski liri

Med drugo svetovno vojno so na slovenskem ozemlju uporabljali različne valute: italijanske lire, nemške marke (reichsmarke), madžarske pengöje. Vsi trije okupatorji so tudi uvedli svoj bančni, hranilniški in zavarovalni sistem. Ker je bila po kapitulaciji Italije za t. i. Ljubljansko pokrajino formalno še vedno pristojna Banca d’Italia, ki pa ni nakazovala gotovine, so kot nadomestek uvedli nakaznice, vezane na dobroimetje pri Banci d’Italia (t. i. Rupnikove lire).

Boj, katera valuta bo prevladala, pa je bil sestavni del boja za to, katera vojskujoča stran bo zmagala. Denarništvo je bilo sicer del precej širšega podpornega sistema narodnoosvobodilnega gibanja, ki je zajemal razne oblike gospodarstva, zbiranja finančnih in materialnih sredstev in finančno urejenega poslovanja, povsem primerljivega z mirnodobnimi razmerami. V razvoju lahko opredelimo tri faze: od ustanovitve Osvobodilne fronte do italijanske kapitulacije; od italijanske kapitulacije do prvega zasedanja SNOS-a februarja 1944 v Črnomlju; od zasedanja do osvoboditve.

V prvem obdobju je gospodarstvo večinoma temeljilo na zbiranju hrane, zdravil, opreme in vsega drugega ter zbiranju prostovoljnih prispevkov, že od začetka pa tudi na zbiranju prostovoljne finančne pomoči, na t. i. »posojilih svobode«, ter po nastanku državne organiziranosti na davkih. Načelno niso načrtovali, da bi sredstva nasilno rekvirirali, to so imeli za škodljivo in v nasprotju s težnjami OF, vendar se je v praksi dogajalo tudi to. Oskrba je sprva potekala prek organizacij OF, ki so imele finančno-gospodarske komisije. Zelo veliko blaga in sredstev pa je zbrala sprva samostojno organizirana komunistična organizacija »Ljudska pomoč«, ki je kmalu postala organizacija OF. Za vojaški del so skrbeli vojaški referenti (kasneje imenovani intendanti). V OF je bilo poleg članarine, ki je temeljila na načelu, da vsak lahko da toliko, kolikor zmore, organizirano tudi zbiranje prostovoljnih prispevkov samih članov, t. i. »števna lira«.

Med drugo svetovno vojno so na slovenskem ozemlju uporabljali različne valute: italijanske lire, nemške marke (reichsmarke), madžarske pengöje.

Odlok SNOS-a o pobiranju narodnega davka, sprejet 16. septembra 1941, je predvideval, da naj bi ga plačeval vsak Slovenec z lastnimi prihodki, in sicer 10 % čistih dohodkov po progresivni davčni lestvici. Drugi odlok, ki naj bi omogočil financiranje osvobodilnega gibanja in socialno pomoč (tej je OF namenjala še posebno skrb), je bil o razpisu posojila svobode v višini 20 milijonov dinarjev in s 5-odstotno letno obrestno mero. Posojilo se je vplačevalo v lirah po tečaju 350 lir za 1000 din, najmanjši znesek posojila je znašal 100 lir. Odlok je določal, da se posojilo vrne tri mesece po osvoboditvi v takrat veljavni narodni valuti. Do izdaje obveznic se je posojilo vpisovalo tako, da so podpisniki obdržali lirski bankovec v stotinki vrednosti, emisijska številka bankovca pa je bila registrirana pri tistem, ki je prejel denar. Teža tega posojila je bila na Ljubljani, ki je prek dobro organiziranih terenskih odborov OF leta 1941 zbirala od 360.000 do 500.000 lir mesečno. Poslovanje je bilo centralizirano, z glavno blagajno, ki je bila prav tako v Ljubljani in v katero so sredstva pritekala neposredno od terenskih in drugih odborov OF. Poleg razpisanega splošnega posojila so bila tudi »posebna posojila«, »večji zneski, ki so jih dajali razni tovarnarji, trgovci in drugi državljani. Z njimi je vodila razgovore posebna finančna komisija, v kateri so bili med drugim tov. Rus, Prežihov Voranc in drugi. Velik del sredstev pa je dotekal iz raznih akcij VOS.«

Med ljudmi, ki so sledili klicu OF po finančni podpori, so bili tudi številni vplivni meščani. Eden od prvakov SLS (sicer liberalno usmerjen), inženir Dušan Sernec, narodni poslanec, prvi ban dravske banovine in univerzitetni predavatelj, ki se je že zgodaj vključil v OF (postal je član IO OF, poverjenik za finance NKOJ in nato eden od treh kraljevih namestnikov), je nemudoma daroval ves denar, ki ga je imel prihranjenega za doto svojih treh hčera. Zaradi podpore OF je bil že leta 1941 zaprt v belgijski vojašnici kot talec, a so ga potem, kot izhaja iz življenjepisa Božene Sernec, izpustili. Tudi sicer je zbiral denar za OF: »Prva njegova naloga je bila, da je zbiral denar. V Ljubljani so se ga bali, kadar je prišel zbirat. Na primer, je prišel v trgovino Avšič, ki je prodajal blago v sedanji Čopovi ulici, in je rekel na glas, ko je bilo polno ljudi: ’Avšič, koliko daš za OF?’ Avšič je rekel: ’Dam ti veliko, samo tiho bodi!’«

Vsi trije okupatorji so tudi uvedli svoj bančni, hranilniški in zavarovalni sistem.

Tiskanje bonov je bilo zanesljivejše zagotovilo za premožnejše člane in podpornike OF, da bodo posojilo nekoč dobili vrnjeno ali da bo vsaj dokazljiv njihov finančni prispevek k osvobodilnemu boju. Tiskanje bonov in obveznic za posojilo svobode je bilo izjemno tvegano, pa tudi naporno. »Živeli smo tako, kot danes žive le še tam, kjer se borijo za obstoj in osvoboditev izpod tujega jarma. Zvečer pred policijsko uro so knjigovezi odšli in zaklenili delavnico, odšel je tudi Štefic iz sosednje pisarne, v obeh bunkerjih smo ostali čez noč le trije, oba tiskarja in jaz. Tiskarski stroj je tekel pogosto vso noč, jaz pa sem prav tako risal pri električni luči do prvega svita, ko sem se za nekaj ur zleknil na pograd. Naloge niso smele čakati, treba jih je bilo odpremiti takoj ali vsaj čim prej, boj je potekal na vsej fronti, tudi na tiskarski in dokumentni, vsaka zamuda časa bi pomenila izgubo prednosti v tem boju … V zatohlem zraku ozkega prostora brez oken in ustrezne ventilacije smo bili kot mornarji v podmornici … Tako sem pogosto v noč delal linoreze in grafične letake, pa dokumente, žige, ilustracije, glave ilegalnega tiska in naslovne strani naših brošur …« je zapisal Vlasto Kopač, vrhunski arhitekt, avtor bonov OF za 50 in 100 italijanskih lir, ki jih je izdelal v drugi polovici leta 1942, in ustvarjalec številnih drugih tehnično izjemno zahtevnih in čudovitih umetniških del partizanskega gibanja. Osnutke za obveznice in posojila raznih serij, pa priznanice in seveda vse drugo partizansko gradivo so risali številni partizanski umetniki, arhitekti, inženirji in tehniki, obveznico za posojilo narodne osvoboditve leta 1943 je npr. narisal Božidar Jakac. Partizanske tehnike so bile sicer najbolj odvisne od »cinkografije« (klišarne), kot so imenovali oddelek centralne tehnike KPS, ki jo je ta v celoti dala na razpolago OF. Cinkografija je v skritih bunkerjih v Ljubljani izdelovala še klišeje za dokumente, žige, krušne karte, obveznice, bone in drugo. V enem mesecu so neverjetno natančno naredili negative in vodni tisk za ponarejene stolirske bankovce. »Žal je bil ves trud zaman. Ko smo se ravno pripravljali, da natisnemo prvi milijon ponarejenih bankovcev in tako vsak mesec najmanj za milijon, je bil bunker izdan, vdrli so vanj Italijani in nas zaprli. Ko so našli negative in klišeje za tisk stolirskih bankovcev, je nastal med njimi pravi preplah. Pregledali in premerili so jih z vsemi aparati in napravami ter ugotovili, da so tako po velikosti kot po risbi in vsem ostalem popolnoma enaki originalu. Reči moram, da so nas po teh ugotovitvah gledali v zaporu in na zasliševanjih kar nekam spoštljivo.« O tem je pisal Zlatko Močnik.

Bone in ostalo gradivo (italijanske tiskovine in obrazce, ponarejene legitimacije in druge dokumente) so tiskali tudi v edini javni partizanski tiskarni Tuma, ki je leta 1942 za nekaj časa postala »prava državna pisarna za izdajo vrednostnih papirjev« (Ostoj Tuma). Natisnili so obveznice partizanskega poveljstva (zaradi napake – izpustili so črko R – so morali tiskati celo dvakrat), nato pa bankovce različnih vrednosti, ki so zbirno dosegli milijonske vsote. Oživili so tudi idejo o tiskanju ponarejenih italijanskih lir (50-lirskih bankovcev), a so misel nato opustili, ker bi s tem ob že siceršnji izpostavljenosti izzvali še kriminalistično policijo. V tiskarni so delali štirje bratje in sestra, vsi povezani s KPS in OF. Ves čas so bili v nevarnosti, enkrat so se rešili le, ker jih kljub strahovitemu mučenju niso izdali ilegalki Barbka in Rožca ter grafik ilegalec Miklavž. Nevarnost se je povečala konec leta 1944 in v začetku leta 1945, ko je bila organizacija OF v Ljubljani že zelo razredčena. Na začetku februarja 1945 je domobranska policija vse štiri brate in sestro aretirala. Zorana in Borisa so pripadniki domobranske politične policije tik pred koncem vojne, v noči na 9. maj 1945, umorili v gozdičku blizu Turjaka, Brane in Ostoj pa sta konec vojne dočakala na prisilnem delu na Jezerskem.

Po italijanski kapitulaciji so tiskarne bone in obveznice tiskale na osvobojenem ozemlju v partizanski tiskarni na Rogu in v tiskarni Triglav. Ta je bila skoraj na vrhu Goteniškega Snežnika, 1000 metrov visoko, kamor so dva tiskarska stroja z dizelskim motorjem spravili z ogromnimi napori. »Vse to so bila izredna, danes skoraj nepojmljiva dejanja. Menda so takih naporov in požrtvovanja zmožni res samo ljudje v revolucionarnem zagonu,« je zapisal inženir Vlado Jordan, avtor obveznice narodne osvoboditve v reichsmarkah iz leta 1944. »Ker se je iz Gorskega Kotarja bližala sovražna vojska, so kočevski tiskarji v Pavličkovi tiskarni razstavili veliki cilindrski stroj za tisk v velikosti 700 x 1000 mm in strojni nož za papir. S tovornjakom smo vozili tiskarsko opremo in ustrezne pripomočke, in sicer čez strme klance na Kočevsko Reko in Drago visoko pod Snežnik. Tovore smo odlagali na več krajih ob cesti in jih poskrili v grmovje. Potem smo vse to s tovornjakom, konji in mulami spravili še više v hrib, v široko in plitvo kraško globel, kjer so tesarji postavili lesenjačo!« (Ignac Gregorač)

V tiskarni Triglav je delalo 80 ljudi, poleg obveznic posojila svobode so izdelovali zlasti žige za posamezne partizanske enote, linoreze za propagandne letake in platnice knjig ter ilustracije za časopise. Delo je bilo težavno, poleg vrste tehničnih težav in pomanjkanja materialov je tiskanje oviral tudi vlažen snežniški zrak.

Partizansko finančno poslovanje je bilo sprva vezano na posameznike iz vrha OF. Ko je spomladi 1942 nastalo prvo osvobojeno ozemlje, je Zoran Polič pri novoustanovljenem poverjeništvu za osvobojeno ozemlje prevzel finance in začel poslovati. Prevzel je skromno gotovino, začeli so tiskati bone, vzpostavljena je bila finančna mreža z okrožnimi blagajniki. Poglavitni vir sredstev je bil še vedno dotok iz Ljubljane, največ pa jih je šlo glavnemu intendantu za vojsko. »Finančno poverjeništvo – to sem bil jaz sam. Iz tiskarne mi je prinašal kurir bone, iz Ljubljane pa denar. Vse sem vtaknil v torbo, ki sem jo imel stalno pri sebi, v knjižico, podobno tistim, na katere so potrošniki pred vojno nabavljali blago v trgovini, pa sem na levo stran vpisal vse, kar sem prejel, na desno pa vse, kar sem izdal. Vsekakor je bila desna stran vedno pestrejša od leve. Sem in tja pa sem izravnal levo in desno stran, da vidim, če je v torbici še dovolj gotovine ali pa se saldo ujema s stanjem v ’blagajni’.« (Zoran Polič)

Inženir Dušan Sernec, narodni poslanec, prvi ban dravske banovine in univerzitetni predavatelj, je OF nemudoma daroval ves denar, ki ga je imel prihranjenega za doto svojih treh hčera.

Po kapitulaciji Italije so se začele razvijati finančne institucije. Petnajstega septembra 1943 je IO OF izdal odlok o ustanovitvi Upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje. Potrebe po sredstvih so neizprosno naraščale, partizanska vojska se je zelo povečala, sredstva pa so ostajala skromna. Osvobojeno ozemlje je bilo brez večjih mest in industrije, zato tudi davki niso prinesli povečanja. Določali so jih sicer šele po presoji gmotnih razmer prebivalstva in sporazumno, na javnih sestankih. Še vedno je Ljubljana prispevala od 800.000 do milijona lir mesečno. Na začetku zato na osvobojenem ozemlju niso izplačevali plač uradnikom, pač pa zagotavljali preživnine, deloma v gotovini, deloma v živilih in drugih izdelkih. Osmega oktobra 1943 je IO OF razpisal novo posojilo narodne osvoboditve v višini 50 milijonov lir s 3-odstotno obrestno mero; obveznice so bile v lirah in reichsmarkah. Na osvobojenem ozemlju so bila vpeljana enotna mesečna poročila in obvezno vodenje računovodskih knjig.

Na prvem zasedanju SNOS-a je bil med drugimi resorji ustanovljen tudi odsek (»ministrstvo«) za finance, Upravna komisija za slovensko osvobojeno ozemlje kot njegova predhodnica pa je bila ukinjena. Novi odsek je bil razdeljen na štiri oddelke: za davke, za računovodstvo, za nadzor in za posojila. Na prvem zasedanju SNOS-a je bil 20. februarja 1944 sprejet tudi odlok o narodnem davku, ki je temeljil na sklepu zbora odposlancev, da je za osvoboditev treba mobilizirati vse ljudske sile in gmotna sredstva (sklep je bil sprejet 3. oktobra 1943). Davek so pobirali krajevni narodnoosvobodilni odbori, plačevati pa ga je bilo mogoče z denarjem ali dajatvami v naravi. Na prvem zasedanju SNOS-a je bil sprejet tudi odlok o izdaji plačilnega bona, torej partizanskega denarja. Zakonito plačilno sredstvo na osvobojenem ozemlju je tako postala partizanska lira. V višini 100 milijonov lir so jo natisnili v denarnih enotah po 1, 5, 10, 100, 500 in 1000 lir. Lirski plačilni boni so pri ljudeh izzvali veliko zanimanje in so se takoj prijeli, šteli so jih za bolj zanesljive od okupatorske valute.

Predsedstvo SNOS-a je 12. marca 1944 s posebnim odlokom ustanovilo Denarni zavod Slovenije pri predsedstvu SNOS-a. Njegov prvi predsednik je postal Lavoslav Dolinšek, prvi blagajnik pa Alojz Štular (Dolinšek je po osvoboditvi Beograda takoj odpotoval tja, ker je bil imenovan za prvega viceguvernerja Narodne banke Jugoslavije). »Zgodovinsko dejstvo je, da je tako nastala prva narodna emisijska banka in edina svobodna emisijska banka v Hitlerjevi evropski trdnjavi,« je o ustanovitvi zavoda zapisal Anton Ogrin. Sedež zavoda je bil najprej v gozdovih Roga, nato so ga preselili v Črnomelj, kjer je začel redno delovati 2. junija 1944. V svoj sistem je kot osrednji denarni zavod vključil predvojne denarne zavode na osvobojenem ozemlju. »Že na dolgi poti (v tedanjo partizansko prestolnico Črnomelj, op. p.) sem premišljeval, kakšna je naša partizanska banka in kakšne so njene naloge. Prav prijetno sem bil presenečen, ko sem našel zavod v poslopju Hranilnice in posojilnice v Črnomlju kot tehnično dobro organizirano enoto, ki je poslovala za potrebe narodnoosvobodilnega boja po bančno organizacijskih načelih. Zavod je imel likvidaturo, kreditni oddelek, računovodstvo in vse potrebne bančne oddelke,« je zapisal eden od sodelavcev Alojz Kramar, ki je delal v kreditnem in pravnem sektorju. Banka je kreditirala razne ustanove in denarne zavode ter vse gospodarske dejavnosti na osvobojenem ozemlju (obrt, trgovina, kmetijstvo, industrija) in še posebej zagon zadružništva. Reševala je prošnje za posojila, tudi take, ki so prihajale s polosvobojenih ozemelj. S pomočjo čekov je razvila brezgotovinski promet. Razvili so posojilnice v Semiču, Vinici in Metliki, pa tudi na Gorenjskem, Primorskem in Štajerskem. Številne bančne listine, ki so jih naredili (zastavne listine, menične izjave, čeki …), prav tako pravilnik bančnega poslovanja pa so po vojni prevzeli bančni zavodi po vsej Jugoslaviji. Uslužbenci zavoda so bili tudi tisti, ki so ob koncu vojne pripravili koncept za pravično zamenjavo kar devetih valut na ozemlju Jugoslavije v dinarje.

Dejavnost zavoda je segala tudi na območja, ki jih partizani sicer niso imeli pod nadzorom ali pa se je nadzor nad njimi glede na uspeh spopadov menjal. »Meni je bila po kapitulaciji Italije naložena posebna dolžnost, da zagotovim partizanom dva milijona lir, ki so bile v blagajnah Mestne hranilnice v Novem mestu,« je zapisal Anton Ogrin, uslužbenec hranilnice. »Kurirji so me zbudili, da pohitim odpret blagajne. Vse je bilo kaj hitro opravljeno. Toda v mestu ni bilo varno ostati. Imenovan sem bil za komisarja hranilnice in takoj sem odšel še z enim uslužbencem, s tremi stražarji in vsem denarjem k Mrvarju na Hrib pri Šmihelu. Trezor je bil skrbno zakonspiriran in zastražen, delovna skupina pa je poslovala bodisi pod kozolcem, v privatni hiši ali kjerkoli na prostem. Nič nas ni moglo ovirati pri delu, kar smo že prej načrtovali. Predvsem smo želeli zagotoviti gotovino socialno šibkim varčevalcem. Toda nastopila je nemška ofenziva; zaradi varnosti smo se pomikali do Ljubenskih goric nad Stražo. Uspelo nam je zadržati naš ’trezor’. Kmalu nas je zopet tu zajela hajka. Hiteli smo na vrh hriba, kjer smo prenočili. Komisar je izdal plačilni nalog za nakup prašiča. Pozno ponoči smo večerjali. Naslednji dan pa smo odšli zopet na svoje položaje … Ob koncu meseca maja 1944 so me poklicali na delo k Denarnemu zavodu Slovenije pri predsedstvu SNOS v Srednjo vas … V nekaj dneh smo odšli v Črnomelj, kjer smo uredili prostore za redno poslovanje. Vse je bilo pripravljeno, da je delo takoj steklo. Ljudje so uvideli, da jim je banka potrebna in so hitro uporabili njene usluge. Posebno zanimanje je zavladalo, ko so izšli v promet prvi partizanski bankovci. Težko so ljudje razumeli, da so jih izdale partizanske tiskarne, kakor tudi čeke, blagajniške zapise, priznanice, hranilne knjižice … Ni čudno, da so prihajali ljudje s posebnim zadovoljstvom in radovedni, da bi se seznanili s posli partizanske banke.« (Anton Ogrin)

Ko smo se ravno pripravljali, da natisnemo prvi milijon ponarejenih bankovcev in tako vsak mesec najmanj za milijon, je bil bunker izdan, vdrli so vanj Italijani in nas zaprli.

Podružnica za Slovensko primorje je začela delovati v vasici Lepenje pri Šempasu julija 1944. »Hiša je delovala masivno in mračno, vsa je bila preprežena z vinsko trto in je dajala bolj vtis kmečke gostilne kakor poslovnega prostora banke. Tudi notranjost prostora v visokem pritličju hiše ni dajala vtisa banke, ker je bilo vse zelo skromno, majhno brez globokih foteljev in konferenčnih miz, brez blagajniških pultov in boksov. Knjigovodstvo je bilo skrbno urejeno, številke so bile pisane tako, kakor jih navadno pišejo tehniki, tiskano in razločno. Tudi blagajniška knjiga je tekoče zajemala ves denarni promet.« (Lojze Kersnič)

Januarja 1945 se je podružnica preselila v osvobojeno Cerkno. »Novica o ustanovitvi podružnice Denarnega zavoda za Slovensko primorje v Cerknem se je raznesla med borci IX. korpusa in med prebivalstvom z bliskovito naglico. Ljudje niso mogli verjeti, da so dobili po toliko letih okupacije svoj denarni zavod, v katerega so imeli zaupanje kakor v politično in vojaško vodstvo. V tem trenutku je imela ustanovitev podružnice velik moralen in politični učinek, ki je odtehtal tiste materialne interese, ki jih imajo sicer ljudje do denarnega zavoda.« (Kersnič)

Tudi delovanje primorske podružnice je bilo med drugo polovico marca in sredino aprila 1945 prekinjeno zaradi sovražne ofenzive, potem pa se je preselila v Trst in 3. maja začela delati v prostorih Bance d’Italia. Skupaj z oblastmi je normalizirala poslovanje v korist celotnega tržaškega in goriškega gospodarstva in prebivalstva, kar so priznavali tudi italijanski časopisi, a šele po odhodu jugoslovanskih vojaških enot in civilne oblasti 12. junija 1945. Stvari je namreč za njimi v roke vzela Zavezniška vojaška uprava, ki je ubrala kolonialni pristop in »izdala za cono A svoje ukrepe, ki se niso v ničemer razlikovali od ukrepov, veljavnih za severnoafriško področje« (Kersnič). Denarni zavod je sicer še deloval, a ga je zavezniška uprava povsem ignorirala, hoteli so ga vreči iz prostorov, na podlagi zakonodaje iz leta 1943 mu niso izdali dovoljenja za poslovanje, in tudi če bi mu ga, bi prišel pod nadzor Bance d’Italia. Zato so podružnico oktobra 1945 likvidirali.

Na Štajerskem podružnica kljub naporom do konca vojne ni zaživela. Novembra je tja (s skupino desetih kulturnikov) odšel predstavnik denarnega zavoda Pavel Avbelj, a se je skupina zaradi hajk in ofenziv morala vrniti. Oskrba in denarno poslovanje sta bila tako vezana predvsem na intendante partizanskih enot, podružnica pa je zaživela takoj po osvoboditvi (najprej v celjskem okrožju).

Na Gorenjskem se je, podobno kot na Primorskem, ustanovitev podružnice državnega zavoda, »partizanske banke«, kot so jo imenovali ljudje, kljub težkim okupacijskim razmeram in sovražnim ofenzivam prijela, zlasti ko so se pojavile prve hranilne knjižice. Terenski aktivisti so vnaprej organizirali sestanke z varčevalci. Ker hranilnih knjižic na začetku ni bilo dovolj, so delali na zaupanje, s spiski varčevalcev, včasih pa tudi brez tega in knjižice izročali kasneje. »Ob neki priliki je Stane Bergant organiziral sestanek blejskih finančnikov, in to kar na prostem na neki samotni jasi. Previdno smo se bližali drug proti drugemu in ob tej priliki so mi izročali tudi večje zneske v markah in lirah. V strahu pred Nemci mi niso zaupali imen in priimkov in tudi potrdil niso zahtevali, sam pa tudi nisem silil … Na nobenem sestanku nismo opazili niti najmanjšega nezaupanja – nasprotno, morala je pri ljudeh močno porasla in čudili so se, da se partizani poleg borb in hajk ukvarjajo tudi še s takim delom. Z ustanovitvijo DZ smo končno zaključili pobiranje raznih prispevkov. Ti so bili večkrat nezadovoljivi spričo potreb, ki smo jih imeli pri svojem raznovrstnem delu. Partizanska blagajna je končno dobila svoj pravi naslov, revnim kmetom smo lahko plačevali živino, našim ljudem pa omogočili potovanja na Koroško … Pri ustanavljanju prvega Denarnega zavoda za Gorenjsko smo med narodom po dolgih letih zbudili staro zakoreninjeno željo po solidnem varčevanju. Mogoče bo koga zanimalo, kje in kako je poslovala naša banka v partizanskih časih. Vse tiskovine, knjižice, sezname vlagateljev in gotovino smo hranili v železni kaseti s pokrovom, in to od šaržerjev brzostrelk. Vse to je bilo neprestano po nahrbtnikih, poslovali pa smo največkrat pod milim nebom. Med hajkami smo morali še posebno paziti, da seznami vlagateljev ne bi prišli v roke sovražniku. Odkar je posloval denarni zavod, smo imeli tri velike hajke; zlasti huda je bila 21. marca 1945, ko smo se prebijali skozi sovražnikov obroč. Dne 9. maja 1945 smo takoj zasedli bivši ’landrat’ in kranjsko hranilnico ter začeli poslovati. Iz tega sedeža smo pričeli izplačevati vse obveznosti, ki smo jih imeli do gorenjskega prebivalstva. Tri mesece smo zbirali sezname in potrdila, ki so jih ljudje hranili za odkupljeno živino, živež in drugo. Na podlagi potrdil smo po okrajih zbrali vsa potrdila in izplačali naše dolgove. Vlagateljem, katerim med vojno nismo izdajali hranilnih knjižic, smo jih v prvih dneh svobode. Da smo vse te obveznosti lahko poravnali, nam je pomagal bivši minister dr. Aleš Bebler, saj se je močno zavzel in vztrajal, da se medsebojne obveznosti takoj poravnajo. Ta ukrep je gorenjsko prebivalstvo navdušeno pozdravilo, saj smo tako dokazali, da bomo obljube uresničili.« (Nace Možina)

Denarni zavod je vpeljal proračun nastajajoče države v obliki dvanajstin za vsa območja, kjer je bilo mogoče finančno redno poslovati.

Gorenjska izpostava je proti koncu vojne postala pomembno denarno izhodišče za pohode enot in aktivistov iz raznih delov Slovenije in Jugoslavije na Koroško in je zato skrbela, da je imela dovolj različnih valut. A v skladu s pregovorno gorenjsko mentaliteto, kot priča Možina, tudi v tem delu poslovanja nikoli ni šlo brez natančnih formalnosti in potrdil. »Že naslednji dan po našem prihodu v Kranj smo zasedli nekaj sob, kjer so bile železne blagajne, in takoj začeli sortirati bankovce po vrednosti. Dne 11. maja me je obiskala trojica partizanskih oficirjev iz dalmatinske brigade in zahtevali so 50.000 mark, ki so jih potrebovali za odhod na Koroško. Po dolgem razpravljanju in prerekanju sem jih napotil v Ljubljano, da mi predlože potrdilo o izplačilu od ministrstva za finance, ki se je prav tiste dni vselilo v Prešernovo ulico, takratno Bleiweisovo cesto. Po približno eni uri so se vrnili in predložili potrdilo. Podpisal ga je tovariš Viktor Repič, ki je bil takrat pomočnik ministrstva za finance.«

Po osvoboditvi Beograda so lirske plačilne bone tiskali v Beogradu in jih z letalom dostavljali v Črnomelj ter jih hranili v »trezorju« Denarnega zavoda. Ko je februarja 1945 zaradi napada sovražnih enot prišlo do hitre evakuacije Črnomlja, so 20 milijonov plačilnih bonov odnesli na Suhor in jih zaradi trde zemlje le za silo zakopali pod nekim kozolcem. Čez nekaj dni so se vrnili, denar je bil še tam. Izkopali so ga in znova spravili v »trezor« v Črnomlju (Silvo Križmanič). Podobno se je zgodilo še enkrat naslednji mesec. Takrat so denar zakopali na neki njivi. Bali so se, da bi zaradi dežja splesnel, a so ga že naslednji dan lahko izkopali.

Proti koncu vojne je tako Denarni zavod že urejal emisijo in začel z zbiranjem finančnih sredstev za gospodarsko obnovo (ta se je na osvobojenih območjih začela takoj). Ljudje so to finančno poslovanje v negotovih razmerah sprejemali kot najbolj zanesljivo, zato se je postopoma začelo otresati odvisnosti od okupatorskih valut, ki so s približevanjem konca vojne postajale vse manj zaupanja vredne in podvržene rastoči inflaciji. Zavod je vpeljal proračun nastajajoče države v obliki dvanajstin za vsa tista območja, kjer je bilo mogoče finančno redno poslovati. Proračunski dohodki iz narodnega davka in trošarin so se pretežno uporabljali za pokrivanje podpor in preživnin. Iz izrednih dohodkov, predvsem posojil, pa so pokrivali primanjkljaj finančno šibkih predelov in nabavo blaga z območij, kjer ga je bilo mogoče dobiti le za gotovino (npr. material za tehnike, sanitetni material, ki so ga skrivaj nabavljali na okupacijskem območju).

Prvi zaključni račun z vsemi prilogami, ki ga je sestavil Denarni zavod Slovenije za leto 1944, je v finančnem smislu sicer odražal skromne razmere, pač v odvisnosti od vojnih okoliščin in finančnega poslovanja. A je bil obenem izraz vrhunske organiziranosti osvobodilnega gibanja in nastajajoče federalne države. Tik pred sklepnimi operacijami je Denarni zavod zapustil Črnomelj ter prek Gorskega Kotarja, snežniških gozdov in Vipavske doline prišel do Ljubljane. Naselil se je v prostorih bivše Hipotekarne banke, nato pa se preselil v poslopje Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo na Čopovi ulici. Njegova osrednja naloga je postala kreditiranje obnove države. Prvih petnajst milijonov so takoj po prihodu v osvobojeno Ljubljano dostavili podružnicama Denarnega zavoda v Kočevju in Ribnici za obnovo teh krajev. Po zamenjavi valut je njegova emisijska vloga prenehala, okrepilo pa se je vzpostavljanje podružnic in kreditiranje. Varčevanja takoj po vojni tako rekoč ni bilo. Devetnajstega oktobra 1946 je Denarni zavod postal del Narodne banke FLRJ, denarne in finančne institucije pa so se centralizirale in prilagodile povojnim načrtom za plansko gospodarstvo.

Ena najtežjih nalog partizanskega gospodarstva je bila oskrba partizanskih enot. To je bilo mogoče skupaj z odbori in organizacijami OF zagotavljati le prek mreže aktivistov in intendantov vojaških enot, pa še to s skrajnimi napori in ob veliki podpori prebivalstva, tako podeželskega kot mestnega. Seveda pa stvari niso bile enoznačne. Večkrat se je zgodilo, da so morali kmetje s hrano zalagati okupatorje, domače protipartizanske enote in partizane, hkrati pa so bili pod pritiskom enih, drugih ali tretjih, češ da oskrbujejo nasprotno stran. Na osvobojenih ali polosvobojenih ozemljih je zlasti spomladi 1942 prihajalo do zaplemb pri premožnejših ljudeh, ponekod pa v revolucionarnem duhu tudi do razlaščanja veleposestnikov in razdeljevanja zemlje tistim, ki je niso imeli. Vendar je partizanska vojska težila k čim bolj urejeni preskrbi. Ko se je Glavno poveljstvo preselilo na osvobojeno ozemlje, so nastali prva skladišča in tehnične baze, partizanske enote so dobile intendante, knjigovodstvo oskrbe je postalo obvezno. A v praksi je teža oskrbe še vedno ostala na narodnoosvobodilnih odborih. Italijanska ofenziva je vzpostavljene baze uničila, nova skladišča pa so nastala znova jeseni 1942. Še vedno so izvajali prisilne odkupe pri tistih, ki niso hoteli prostovoljno prodati hrane, ter rekvizicijo, ki naj bi načeloma veljala le za nasprotnike narodnoosvobodilnega gibanja. Po navodilih IO OF, sprejetih oktobra 1942 in kasneje, bi premožnejšim plačevali z boni in obveznicami, revnejšim pa z denarjem. Konfiskacije bi izvajali le na temelju obsodb partizanskih sodišč. Kolikor toliko organizirano zbiranje hrane in opreme je v prvih dveh letih vojne potekalo predvsem v Ljubljanski pokrajini, potem se je razširilo najprej na Primorsko, odvisno od vojaškega razvoja pa še v druge pokrajine. Junija 1943 je bil pri Glavnem štabu NOV in POS ustanovljen ekonomski odsek, ki je v Ljubljanski pokrajini deloval skupaj z Osrednjo gospodarsko komisijo IO OF, medtem ko so v nekaterih drugih pokrajinah (npr. na Gorenjskem) terenski odbori OF delovali ločeno. Prehrano partizanske vojske je postopoma prevzemal ekonomski odsek Glavnega štaba. Stanje s preskrbo se je po kapitulaciji Italije močno izboljšalo, poveljstva vojaških enot pa so morala imeti blagajno in blagajnika. Določena je bila tudi razpredelnica dnevnega obroka za borce. Ekonomski odseki posameznih komandnih področij so začeli ustanavljati oddelke za prehrano in skladišča ter, kjer je bilo mogoče, tudi delavnice. Vendar je hkratni velik porast partizanske vojske povzročil finančno pomanjkanje, obseg zbiranja hrane in opreme pa se je močno povečal. Vedno pomembnejša je postajala gospodarska dejavnost na osvobojenih ozemljih, ki so jo sovražne ofenzive v nekaterih delih sicer začasno prekinile, a je na splošno delovala učinkovito. Osemnajstega februarja 1944 je IO OF sprejel odlok o maksimalnih cenah življenjskih potrebščin, s katerim so skušali zagotoviti dostopnost oskrbe vsem prebivalcem osvobojenih ozemelj in preprečiti špekulacije. Po pokrajinah, kjer osvobojenih ozemelj ni bilo ali so bila kratkotrajna, je oskrba ostala vezana na enote ali pa je bila kombinirana (za del Gorenjske je bil npr. glavni vir oskrbe Kranj), še najslabše je bilo na Štajerskem. Leta 1944 so intendantske službe že tudi izračunavale, koliko je bil dnevni strošek za enega partizana. Ta je znašal okrog 19,79 lire oz. po preračunu Aleša Žlebnika 2,02 evra).

Predsedstvo SNOS-a je 12. marca 1944 s posebnim odlokom ustanovilo Denarni zavod Slovenije. Njegov prvi predsednik je postal Lavoslav Dolinšek, prvi blagajnik pa Alojz Štular.

V tem času se je partizanska vojska že financirala tudi s pomočjo zavezniških posojil in opreme, ki so jo dovažala letala. Oprema je bila zlasti dobrodošla pozimi 1945, ko je vojski hudo primanjkovalo obleke in obutve. Spomladi 1945 pa je vojska imela že toliko opreme in tudi osnovnih živil, da jih je začela odstopati prebivalstvu. V zadnjem letu vojne je bila oskrba partizanske vojske ustaljena na tri načine, odvisno od razmer na območjih, kjer so bile enote. Na osvobojenem ozemlju so imeli skladiščni sistem, na polosvobojenem so hrano nabirali aktivisti in terenski odbori OF, na neosvobojenem ozemlju pa so jo zagotavljali z nakupi intendantov vojaških enot pri kmetih ali s prehranjevalnimi akcijami.