Skriti junaki vojne

Zdravnice in zdravniki, študentke in študenti medicine in sanitetno osebje so med vojno doživljali zelo različne usode in skoraj vsaka bi si zaslužila literarni opis ali filmsko upodobitev. Od partizanskih zdravnic sta širši javnosti verjetno še vedno znani dr. Franja Bojc, ki je vodila najbolj znano bolnišnico Franja, in dr. Pavla Jerina Lah, ki je vodila bolnišnico Pavlo, pa tudi dr. Božena Ravnihar in Zoja Konjajev, ki je v partizane odšla še kot študentka medicine.

A bilo jih je mnogo več. Lahko izpostavimo na primer dr. Boženo Sernec iz prve organizirane zdravniške celice, ki je nastala maja 1941 v Ljubljani. Božena Sernec je bila hčerka inženirja Dušana Serneca, zelo samosvojega, liberalno usmerjenega politika SLS, ki je bil narodni poslanec, prvi ban dravske banovine in univerzitetni predavatelj. Že zgodaj se je vključil v OF in postal član IO OF, poverjenik za finance Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in nato eden od treh kraljevih namestnikov. Sernec je ves denar, ki ga je imel prihranjenega za doto treh hčera, podaril OF. Zaradi podpore tej organizaciji so ga kot talca že leta 1941 zaprli v belgijsko vojašnico, a so ga potem izpustili. Božena je študirala medicino v Pragi, Gradcu in Beogradu, kjer je leta 1940 diplomirala. Po diplomi je začela stažirati v Ljubljani, življenje pa ji je, tako kot mnogim, na glavo postavil začetek vojne v Jugoslaviji. Dr. Božena Sernec je v zdravstveni organizaciji OF sodelovala od začetka, že novembra 1941 pa so jo aretirali. Po petih mesecih zapora v Ljubljani in Padovi je bila februarja 1942 pred italijansko vojaško komisijo obsojena na tri leta konfinacije v taboriščih Treia in Petriolo v provinci Macerata. V taborišču je eni od sojetnic, sicer Angležinji, prala perilo, ta pa jo je v zameno učila angleščino. Poleg nemščine, češčine, francoščine in srbščine, ki jih je že obvladala, se je tako naučila še angleškega jezika. Po kapitulaciji Italije je iz taborišča zbežala in se skrivala po italijanskih hribih. V manjši skupini ubežnikov je bil tudi Tine Logar, znani dialektolog in njen poznejši mož, ki je bil hudo bolan in mu je Božena kot zdravnica pomagala pri begu in ga zdravila. Prezimili so pri nekem kmetu, Božena pa je zdravila jugoslovanske in zavezniške begunce, kmete in partizane. Konec junija je radio Svobodna Jugoslavija pozval vse ubežnike, naj se javijo v Bariju. Božena in Tine sta v začetku julija pribežala do zavezniške vojske na jugu Italije. Oba sta se takoj vključila v delo – Tine je delal v partizanskem taborišču Gravina pri Bariju kot urednik v partizanski tiskarni, Boženo pa je sanitetna misija baze glavnega štaba NOV Jugoslavije poslala v mestece Andrio, kakih 80 km severno od Barija. Najprej je delala v angleški mobilni vojaški bolnišnici, nato pa do oktobra 1944 v zavezniški bolnišnici 64 English General Hospital. V bolnišnici, kjer so se zdravili ranjeni jugoslovanski partizani, je sodelovala tudi s profesorjem Vitom Lavričem in izkušenimi ameriškimi kirurgi. Po Boženinih besedah sta bili to vzorno urejeni bolnišnici, v katerih sta vladala red in požrtvovalno ozračje. Letala iz Jugoslavije so pristajala ponoči in ranjence so vedno sprejemali okoli druge ure po polnoči. Oktobra 1944 jo je sanitetna misija v Bariju poslala v Kočevski rog, v katerem je večji del vojne preživela tudi njena celotna družina. Z zavezniškim letalom so jo prepeljali v Belo krajino. Delala je v partizanski bolnici Hrastnik, nato pa je do konca vojne vodila bolnico Jelendol ter skrbela predvsem za partizanske matere in dojenčke. V svojih spominih opisuje, kako je morala nekemu ranjenemu partizanu amputirati nogo, operirala je tako, da je imela pred sabo odprt anatomski atlas. Nazadnje je bila zadolžena za evakuacijo ranjencev iz Trsta.

Poleti 1942 so začeli v odmaknjenih gozdovih Krima, Kočevskega roga in drugod graditi skrivne zdravstvene objekte – večinoma je šlo za lesene barake. To se je postopoma razvilo v mrežo bolnišnic in sanitetnih postaj.

Partizansko zdravstvo in sanitetna služba sta bila kljub izjemno težkim razmeram organizirana vrhunsko in ji pri drugih odporniških gibanjih v Jugoslaviji in tudi v Evropi le stežka najdemo primerjavo. V partizanskem zdravstvu je, kot je zapisala ena od legendarnih zdravnic , dr. Pavla Jerina Lah, deloval velik del tedanjih zdravnic in zdravnikov. Od 757, kolikor jih je bilo pred vojno vpisanih v zdravniški zbornici Slovenije (od tega 93 žensk), jih je v narodnoosvobodilnem boju Slovenije sodelovalo 225, od tega 20 žensk, od 300 študentov medicine, kolikor se jih je na leto vpisalo na medicinsko fakulteto v Ljubljani, pa 267 (od tega 55 študentk), skupaj je bilo med njimi 55 žrtev (od tega šest žensk). Tu je seveda še drugo medicinsko osebje: zobozdravniki, medicinske sestre, farmacevti, bolničarji, nosači ranjencev, higieničarji, osebje v bolnišnicah, vseh je bilo 3105 (od tega 1586 žensk). Od teh je padel 101 borec in 192 bork.

V prvem letu vojne se je osvobodilno gibanje naslanjalo predvsem na javno zdravstveno omrežje. Partizansko zdravstvo v Ljubljani sicer sega še pred začetek oboroženega odpora, ko je CK KPS dal pobudo, naj se zdravništvo oz. saniteta sploh, še posebej tista v splošni bolnišnici, poveže z OF kot posebna formacija. Prvi sestanek je organiziral dr. Aleš Bebler pozno spomladi 1941. Na njem je bilo pet ljubljanskih zdravnikov, jedro bodoče zdravniške organizacije: tri stažistke iz ljubljanske bolnišnice, dr. Damjana Bebler, dr. Božena Ravnihar, dr. Božena Sernec; dr. Andrej Župančič s Fiziološkega inštituta Medicinske fakultete in dr. Mavricij Neuberger. K tej skupini so nato pritegnili še dva mlajša zdravnika: dr. Petra Držaja in dr. Marjana Južniča. Ta osnovna celica je začela organizirati zdravnike in avgusta 1941 je nastal zdravniški matični odbor OF, ki so ga sestavljali dr. Bogdan Brecelj, dr. Pavel Lunaček, dr. Mavricij Neuberger, dr. Franc Novak in dr. Božena Ravnihar.

Zaradi povečanja števila ranjencev in poostrenega okupatorjevega nadzora nad bolnišnicami in zdravstvenim osebjem je narodnoosvobodilno gibanje razvilo svoj zdravstveni sistem. Poleti 1942 so začeli v odmaknjenih gozdovih Krima, Kočevskega roga in drugod graditi skrivne zdravstvene objekte – večinoma je šlo za lesene barake. To se je postopoma razvilo v mrežo bolnišnic in sanitetnih postaj. Prve so bile zelo preproste, v bistvu bolj nekakšna zavetišča. Tam, kjer je bila nevarnost odkritja večja, so manjše, v glavnem podzemne barake za le nekaj ranjencev ostale do konca vojne, npr. na Štajerskem, kjer so jih največ zgradili leta 1944. Zdravnik dr. Franc Polh - Izak je skupaj z bratom Martinom že leta 1941 v bližini vasi Škalske Cirkovce šest kilometrov od Velenja zgradil bunker, v katerem bi lahko zdravil ranjenega partizana. V njem se je od 7. decembra 1942 do 15. februarja 1943 zdravil ranjeni Dušan Kveder - Tomaž, zdravila sta ga mlada bolničarka Milka Kerin in dr. Franc Polh, oskrboval pa zdravnikov brat Martin. Franc Polh bunker opisuje takole: »Tedaj sem skopal in opremil le zasilno zemeljsko zaklonišče. Novembra 1942 pa sem po vrnitvi iz Koroške skupaj z Borom (Boris Čižmek, op. p.) zgradil bolj primerno zemljanko. Prostor zanjo sva izbrala v mali grapi, ob izviru potoka Lepene. Ob obeh bregovih sva zemljo usekala, da sva napravila približno dva in pol krat tri in pol metra velik pravokotni tloris. Zakoličila sva ga s stebri in prepletla z močnimi leskovimi šibami in palicami. Vmes sva pletla kratko narezane smrekove vejice. Streho sva napravila iz smrekovega lubja. Z njim sva obdala tudi južni, spodnji del bunkerja, kjer je bila kuhinja. Ležišča sva uredila na zgornjem, severnem delu. Voda je tekla v urejeni drenaži kar pod ležiščem. Ob koncu ležišča sva nastavila žlebek za vodo. V bunker sva prinesla železno pečico – ‘gašperček’, ki je prijetno grel. Dimno cev sva skrila pred neljubimi očmi. Vhod sva uredila skozi strešno lino, od katere so v prostor vodile tri stopnice, vsekane v zemljo. Zgradba je bila znotraj visoka približno dva metra. Zunaj je segala do vrha grape. Od strani in po strehi sva jo posula z zemljo, obloženo z mahom in listjem.« (Vida Rojic, Dušan Kveder - Tomaž) Kljub trudu vseh, ki so skrbeli za ranjence, je bilo zdravljenje v takih razmerah zelo težavno, primanjkovalo je zdravil in sanitetnega materiala, operacije so pogosto potekale brez narkoze, tudi urejene bolnišnice so bile prenatrpane, ranjence so morali večkrat na hitro evakuirati, ko se je bližal sovražnik. Kaj šele zobozdravstvo, ki je bilo v začetku omejeno bolj ali manj na puljenje zob, a tudi kasneje ne prav prijetno. Že pogled na vrtalni stroj, ki so ga poganjali ali z nožnim kolovratom ali ročno, je danes srhljiv. Prvi zobozdravniki ali terapevti so sicer v partizanske enote prišli junija 1942, na koncu je zobozdravstveno oskrbo opravljalo 41 zobnih ekip, zdravili pa so okrog 26.000 pacientov.

Od partizanskih zdravnic sta širši javnosti verjetno še vedno znani dr. Franja Bojc, ki je vodila najbolj znano bolnišnico Franja, in dr. Pavla Jerina Lah, ki je vodila bolnišnico Pavlo.

Sčasoma se je partizansko zdravstvo zelo razvilo. Od leta 1943 je prevladoval stacionarni način zdravljenja v skrivnih bolnišnicah. Največja skupina bolnišnic, ki jo je spomladi 1942 začel ustanavljati eden glavnih organizatorjev partizanskega zdravstva dr. Pavel Lunaček, je bila v Kočevskem rogu (Slovenska centralna vojna partizanska bolnišnica). Imela je skupno 25 postojank, v njej pa se je zdravilo okrog 7000 ranjencev in 3000 bolnikov. Partizanska kirurgija je bila kljub strogi konspirativnosti, zelo težkim delovnim razmeram in pomanjkanju materiala na ravni tistih v rednih armadah (o tem sta pisala kirurg Lindsay Rogers, ki je od leta 1944 deloval v partizanskih bolnišnicah, in major William Jones, vodja zavezniške misije, ki je bil prav tako zdravnik). Partizanske bolnišnice so bile po celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, med najbolj znane poleg Kočevskega roga sodita Bolnica Franja v soteski Pasice pri Cerknem (vodila jo je dr. Franja Bojc, v njej se je zdravilo 987 pacientov, opravljenih je bilo 180 operacij, umrlo je 60 ranjencev, bolnišnica pa je januarja 1945 dobila celo rentgen) in bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu, ki jo je organiziral in vodil dr. Aleksander Gala - Peter, januarja 1944 pa je vodstvo prevzela dr. Pavla Jerina (v njej se je zdravilo 931 pacientov, v okrevališčih še 578, umrlo jih je 51). Obe bolnišnici sta bili večkrat ogroženi in sta morali paciente evakuirati na skrivne lokacije, kar je bil še dodaten logistični in organizacijski podvig. Glavnine bolnišnic niso nikoli odkrili, med sovražno ofenzivo marca 1945 pa so okupatorji v Jagrščah odkrili eno od okrevališč bolnišnice Franja ter pobili bolničarja in 11 ranjencev. Skupno je bilo sicer odkritih ali uničenih 14 partizanskih bolnišnic ali njihovih delov. Vseh žrtev je bilo 164 žrtev, saj so okupatorji in njihovi domači kolaboranti ujete ranjence in osebje večinoma pobili, maščevali pa so se tudi ljudem, ki so ranjence skrivali.

Dr. Pavel Lunaček, je ugotovil, da se je v vseh partizanskih bolnišnicah zdravilo okrog 22.000 ranjencev in bolnikov, 61 % je bilo odpuščenih in ozdravljenih ter poslanih nazaj v enote, 14,7 % jih je odšlo na lažje dolžnosti v zaledje, 19,7 % je bilo evakuiranih, 2,6 % jih je umrlo, za 1,9 % pa izidi zdravljenja niso znani.

V partizanskih četah in bataljonih do pomladi 1942 ni bilo organiziranega sanitetnega delovanja. Ranjenim so pomagali soborci, bolničarji ali študenti medicine, zdravili so jih, kolikor je bilo mogoče, v skrivališčih na terenu, sicer pa na skrivaj prepeljevali na zdravljenje v javne bolnišnice. Po posvetu zdravnikov junija 1942 v Tisovcu v Suhi krajini se je začela organizirati sanitetna služba po enotah. Brigade so dobile sanitetne referente – zdravnike, nižje enote pa po navadi študente medicine. Po kapitulaciji Italije je Glavni štab NOV in POS ustanovil sanitetni oddelek s sekcijami za bolnišnice, operativno vojsko, epidemiologijo, apotekarstvo, zobozdravstvo, tehnično sekcijo in sekcijo za veterino, pozneje pa še ekonomat za oskrbo partizanskih bolnišnic. Sanitetna služba je bila organizirana tudi pri zaledni vojski, ki je skrbela tudi za zdravstvo na osvobojenih ozemljih, dokler tega ni prevzel odsek za zdravstvo pri Predsedstvu SNOS-a, ki ga je vodil dr. Marjan Ahčin. SNOS je s pomočjo vojske organiziral zdravstvene odseke in sanitetne referente po vseh okrožjih, v katerih so imeli oblast partizani, omogočil civilno zdravstvo (ambulantno in bolniško), pa tudi zobozdravstvo. Sanitetni štab NOV in POS je od januarja 1944 do aprila 1945 izdajal tudi Partizanski zdravstveni vestnik (skupaj deset številk), ki je bil namenjen izobraževanju partizanskih zdravstvenih delavcev in bil verjetno edini v Evropi, kot je zapisal kronist partizanskega zdravstva Mirko Fajdiga.

Zdravstvena oskrba za prebivalstvo se je sicer začela že leta 1942 na osvobojenem ozemlju in je bila zastonj. Sprva jo je vodila vojaška oblast, nato pa Odsek za zdravstvo pri Upravni komisiji za veliko osvobojeno ozemlje. Odsek je imel odseke za preventivo, kurativo in socialno skrbstvo. Pri okrajnih in okrožnih odborih OF so bili ustanovljeni zdravstveni odseki s sanitetnimi referenti. V civilnem zdravstvu je delovalo 16 zdravnikov, 57 babic in številne bolničarke. V večjih krajih so bile ambulante z zdravniki, po vaseh bolničarke in babice, delovale so tudi potujoče higienske ekipe. (Zoja Konjajev, Civilno zdravstvo) Nekaj bolnišnic je bilo samo za civiliste (Ribnica, Trebnje, Stari trg, Toplice, Kanižarica, ki je bila ustanovljena januarja 1944 in je delovala do oktobra 1945, v njej pa so izjemoma zdravili tudi nekatere partizanske komandante ter sestreljene zavezniške letalce, po nesreči je bil v njej tudi komandant Franc Rozman).

Ko so v drugi polovici vojne začele nastajati bolnišnice v Dalmaciji in južni Italiji, je prišlo do množičnih evakuacij ranjencev, bolnikov, pa tudi civilnega osebja, zlasti žensk in otrok. Takih evakuacij ni bilo mogoče izpeljati le z območja 4. operativne cone na Štajerskem, kjer je obveljalo, da se v času ofenziv in napadov organizira umik iz partizanskih bolnišnic na varnejša mesta. Evakuacije so izvajala zavezniška letala z letališč Nadlesk in Otok pri Metliki, v Dalmacijo pa so ranjence evakuirali tudi peš, z vpregami in tovornjaki. Transporti ranjencev do letališč so terjali izjemno požrtvovalnost, napore in tveganja za tiste, ki so ranjence prenašali in spremljali. Najbolj znani prenos stotih ranjencev iz bolnišnic na Gorenjskem in Primorskem so avgusta in v začetku septembra 1944 izvedle enote 9. korpusa. Transport je bil organiziran po načelih vojne operacije, vendar cilj ni bil vojaški, pač pa reševanje življenj ranjencev. Pri prenosu je sodelovalo tisoč nosačev, borcev 31. divizije, ki so ji zato nadeli ime »samaritanska divizija«.

Ko so v drugi polovici vojne začele nastajati bolnišnice v Dalmaciji in južni Italiji, je prišlo do množičnih evakuacij ranjencev, bolnikov, pa tudi civilnega osebja, zlasti žensk in otrok.

Divizija je prvih 50 ranjencev iz bolnišnice Franja prevzela 13. avgusta 1944. Pri Želinu so ranjence na rokah prenesli čez Idrijco, se po strmi poti povzpeli proti Jagrščam in po 14-urnem pohodu naslednjega dne prispeli v vasico Vojsko. Pri Hudem Polju v bližini Mrzle Rupe so prevzeli še 50 ranjencev iz bolnišnice Pavla. Potem je enota prehodila Trnovski gozd in čez Predmejo 16. avgusta prispela na Otlico. Tu je imela daljši počitek, zbral se je tudi celotni 9. korpus in njegova igralska skupina je ranjencem priredila miting. Sledil je skupno še 100 kilometrov dolg pohod z ranjenci. Najnevarnejši je bil prehod čez cesto med Kačjimi ridami nad Planino ter železniško progo nad Ravbarkomando in Štrbcem. Progo Ljubljana–Trst so varovale nemške in posebne domobranske enote. Prehod čez cesto in progo je potekal med izpadi iz sovražnih postojank, streljanjem in minometnim ognjem, štirje borci so bili ranjeni. A je Gradnikova brigada odgovorila z močnim ognjem in postojankam onemogočila delovanje. Pot so nato v deževni noči nadaljevali do bližine Javornika, kamor so prispeli 19. avgusta. Dva ranjenca sta zaradi hudih naporov tu umrla. Nadaljevanje poti po Loški dolini do Nadleska je bilo lažje, pohodnike so spremljale harmonika in partizanske pesmi. Ranjence, invalide in bolnike so nato v Bari odpeljala letala v prvih dneh septembra (Fajdiga 1998; Kostnapfel 2000). Od jeseni 1944 do osvoboditve je bilo potem takih prenosov ranjencev še nekaj, na primer prenos dveh skupin ranjencev med nemško ofenzivo marca 1945 v Tržič (Monfalcone), ki se je začel 23. marca in je trajal kar do začetka maja. 31. divizija 9. korpusa se je med prenosom morala izviti iz sovražne obkolitve blizu Cerknega, med pohodom pa so se prezebli in lačni borci po pričevanju dr. Pavla Jamška z ranjenci in opremo v dežju in snegu med Krnom in Bogatinom povzpeli na 2000 metrov višine. Podobno težki pohodi so bili iz Bele krajine v Dalmacijo, kjer je bila v Biogradu na moru februarja 1945 organizirana Baza NOV Slovenije.