Zadnja bitka

»Več milijonov ljudi si je vsako novo leto voščilo konec te preklete svetovne morije in strastno pričakovalo mir. Vendar se vojna nikakor ni hotela končati. V prvi svetovni vojni so ljudje po vstopu Združenih držav Amerike v vojno 1917. leta slutili, da njen konec ne more biti več daleč, pa so vendar morali čakati nanj še leto dni. Druga svetovna vojna pa je z vstopom ZDA v vojno šele dobila pravi svetovni značaj,« je nekoč zapisal eden vodilnih raziskovalcev druge svetovne vojne na Slovenskem, dr. Tone Ferenc.

Na konec vojne so se vse vpletene strani v Evropi tako vojaško kot politično začele pripravljati že po kapitulaciji Italije. Nemci so imeli od tedaj zasedeno celotno slovensko ozemlje razen tistega, ki so ga nadzorovali partizani. Približno polovico so ga upravljali sami (Štajerska, Koroška, Kranjska), drugo polovico pa prek podrejenih upravnih organov: italijanskih (Primorska, Beneška Slovenija, Rezija, Istra); slovenskih (Ljubljanska pokrajina) in madžarskih (Prekmurje, Medžimurje). Vsi ti podrejeni organi so imeli zelo omejene pristojnosti in temeljni raznarodovalni cilji se niso spremenili, nekoliko drugačna je bila le taktika na Koroškem (Ferenc, Priprave na konec vojne), kar zadeva priključitev Primorske k rajhu pa so morali upoštevati tudi Mussolinija (od tod ustanovitev Operacijske cone za Jadransko primorje kot vojaško-administrativne enote). V pričakovanju zavezniškega izkrcanja v Istri in Dalmaciji so s pomočjo prisilne delovne sile začeli graditi utrjene obrambne sisteme v Istri, med Trstom, Reko in Postojno ter v severni Italiji (Voralpenstellung, Piavastellung, Karststellung). Utrjevali so posamezna mesta v zaledju (Maribor, Celje, Ljubljana in druga). Za umik, ki so ga prav tako predvideli, pa so po načrtu »požgane zemlje« pripravili vse za razstrelitev pomembnejših industrijskih in drugih naprav. V letu 1945 so začeli odvažati stroje in druge naprave, zaloge blaga, hrano in drugo v avstrijske pokrajine. Od pozne jeseni 1944, ko je bilo jasno, da izkrcanja ne bo, so se začeli pripravljati na umik velike nemške vojske z Balkana. Razbijali so osvobojena ozemlja in še poslednjič z vrsto ofenziv skušali uničiti partizansko gibanje (ofenzive Adler na Primorskem decembra 1944; Rübezal 1-3 februarja in marca 1944; Frühlingsanfang in Winterende marca in aprila 1945; Schneegestöber na Štajerskem novembra 1944 in aprila 1945 v Kočevskem Rogu).

Nemška armadna skupina E, ki se je umikala z Balkana, je obtičala na slovenskem ozemlju in se je bila prisiljena vdati mnogo šibkejšim slovenskim partizanom.

Z ofenzivo na Kočevski Rog so ogrozili osvobojeno Belo krajino, partizanske ustanove pa so se tik pred koncem vojne morale umakniti v Gorski Kotar. Na Primorskem so skoncentrirali enote Srbske državne straže (nedičevci), Srbskega prostovoljskega korpusa (ljotičevci), četnike iz Dalmacije, Like in Bosne (črnogorskim četnikom je prihod preprečil ustaški napad na Ljevča polju aprila 1945). Skupaj je poslednje boje z Jugoslovansko armado in slovenskimi partizani tu pričakalo več kot 25 pripadnikov teh enot in nekaj manj kot 7500 pripadnikov nemške vojske. Aprila 1945 je slovensko ozemlje postalo zaledje vzhodne (prodor Rdeče armade v Prekmurje) in jugovzhodne fronte (JA, ki je prebila sremsko fronto). Meja je bila reka Drava. Koncept obrambe sicer zagrizenih, a oslabljenih nemških sil in kvizlinških enot je bil slabo zamišljen, večina zaledja je bila na partizanskem, t. i. Bandengebiet območju, zato je nemška armadna skupina E, ki se je umikala z Balkana, obtičala na slovenskem ozemlju in se je bila prisiljena vdati mnogo šibkejšim slovenskim partizanom.

Na konec vojne sta se sistematično začela pripravljati tudi partizanski in protipartizanski tabor. Te priprave so bile tako vojaške kot politične. Ko so poleti 1944 pričakovanja, da bo prišlo do izkrcanja zaveznikov, postala splošna, so v protipartizanskem taboru skušali čim bolj okrepiti četniške enote na račun domobranskih. Temu je nasprotoval pronemški Rupnik, ostro pa so se odzvali tudi Nemci. Med domobranci so izvedli več aretacij in nekaj častnikov poslali v koncentracijska taborišča. Septembra 1944 je tudi dr. Alojzij Kuhar, formalno poslanik pri poljski begunski vladi, pod vplivom razvoja dogodkov in zaradi očitnega sodelovanja domobrancev z Nemci po londonskem radiu domobrance skušal odvrniti od kolaboracije. OF je razglasil za narodno gibanje, ki je sicer pod vplivom komunistov, vendar se ji morajo domobranci pridružiti, če se hočejo rešiti in služiti domovini. Tudi minister kraljeve begunske vlade Franc Snoj, ki je prišel na osvobojeno ozemlje in se priključil NOG, je pozval domobrance, naj se pridružijo partizanom. Vodilni emigrantski politik dr. Miha Krek pa si je do konca vojne prizadeval, da bi Britanci in Američani posredovali v Sloveniji, kar naj bi uresničilo prehod kolaboracionističnega tabora v tabor protifašistične koalicije. Poskusi, da bi pod Nemci protipartizanski tabor postal enakovreden OF, so bili nebogljeni, tudi če odmislimo jugoslovanski in svetovni razvoj dogajanja. Za protipartizanski tabor je še naprej ostajala značilna neenotnost, vedno bolj pa se je poglabljal tudi razkol med njim in politiki v Londonu. To naj bi presegel Narodni odbor kot nadstrankarsko telo, ta bi moral začeti postopek za dosego taktičnega sodelovanja z OF, organizirala naj bi se tajna narodna vojska pod enotnim poveljstvom, ki naj bi jo sestavili iz četnikov in domobrancev. Zaveznikom bi ne glede na pogovore z OF poslali nujno sporočilo, da so vsem enotam izdali ukaz za skupni boj s Titovimi partizani proti okupatorjem. Čeprav so bili meščanski politiki prepričani, da je to na terenu neizvedljivo, se vsaj verbalnemu pristajanju na taktično sodelovanje z OF niso upali več upirati. Narodni odbor za Slovenijo se je prvič sestal šele 15. januarja 1945, predsedstvo še pozneje, 21. februarja. Narodni odbor je imel okrog pet sej, njegovo predsedstvo pa 12. Na sejah so sprejemali razne uredbe, ki naj bi bile državnopravne narave (o slovenski narodni vojski, o narodni vladi, o prevzemu in izvrševanju oblasti in podobno). To so objavljali v ciklostilnem časniku Zedinjena Slovenija, ki so ga razglasili za Uradni list Narodnega odbora za Slovenijo. Četrtega maja, tik pred koncem vojne, so v časopisu Slovenec objavili Izjavo narodnega odbora, datirano z 29. 10. 1944. Podpisalo jo je okrog 300 slovenskih javnih osebnosti, med njimi škof Rožman (pod psevdonimom Andrejec). V narodni izjavi so bile izražene zahteve po Zedinjeni Sloveniji, po demokratični, socialno pravični, federativni Jugoslaviji pod Karađorđevići, katere del naj bi bila tudi Zedinjena Slovenija.

Narodni odbor je v času delovanja sebe razglasil za vrhovno narodno oblast do ureditve razmer. Njegovi cilji so bili: preprečitev partizanske zasedbe Slovenije, združitev vseh protikomunističnih sil, vzpostavitev oblastne strukture v Sloveniji, razglasitev Slovenije za poseben mednarodni subjekt, zasedba Slovenije s strani britanske in ameriške vojske.

Vojna je spremenila demografsko in nacionalno strukturo prebivalcev Slovenije. Slovensko ozemlje je med vojno in po njej zapustila nemška manjšina, okrog 25.000 ljudi.

Tretjega maja 1945 se je Narodni odbor za Slovenijo sestal v Sokolski dvorani na Taboru v Ljubljani. Na seji je bilo 39 od 45 vabljenih (med njimi naj bi bilo 17 od 22 članov predvojne jugoslovanske skupščine), tudi škof dr. Gregorij Rožman. Narodni odbor se je oklical za slovenski parlament, izvolil je slovensko narodno predstavništvo (Narodno vlado za Slovenijo) ter sprejel manifest, po katerem naj bi bila za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene Jugoslavije. Zasedanje je bilo zgolj politična manifestacija brez večjega učinka in izraz popolnoma zgrešene ocene razmer (pričakovanje anglo-ameriške okupacije Slovenije, razpada protifašistične koalicije še med vojno, morebitnega vojaškega spopada med zavezniki). Poskus prevzema oblasti ni imel zaradi moči narodnoosvobodilnega tabora nobenih možnosti za uspeh, poleg tega pa je po sporazumu na jugoslovanski ravni med predstavniki partizanske vlade (Nacionalni komite narodne osvoboditve Jugoslavije) in predstavniki kraljeve vlade (sporazum Tito-Šubašić) že marca 1945 prišlo do imenovanja skupne vlade, novonastalo Demokratično federativno Jugoslavijo pa so priznali zavezniki.

Predstavniki Narodnega odbora so se sicer z različnimi kvizlinškimi enotami, ki so pribežale v Slovensko primorje, dogovarjali, da bi se ti načelno podredili Narodnemu odboru. Težave pa je imel s predstavnikovim Mihailovićevih sil v Sloveniji, generalom Ivanom Prezljem - Andrejem, pa tudi z iskanjem poveljnika, ki bi vodil »slovensko vojsko«. Še bolj pa seveda z Rupnikom, ki je postal nezaželen in so se ga hoteli znebiti. Rupnik in domobransko vodstvo sta računala, da bodo ob koncu vojne domobranci prevzeli nemško orožje, preprečili revolucijo, ki so jo ob koncu vojne pričakovali, in se pred zavezniki izkazali kot slovenska vojska. Dogodki naj bi po njihovih računih potekali nekako tako kot v Grčiji, pričakovali pa so tudi, da bo prišlo do razdora v protifašistični koaliciji. Prvi pogoj za tak razvoj bi bil seveda prihod anglo-ameriške vojske.

Načrt, da bi se domobranci skupaj s kvizlingi, ki so pribežali iz drugih delov Jugoslavije, bojevali proti jugoslovanski armadi oz. da bi si nekatere jugoslovanske enote iz Srbije (ljotičevce, Nedićevo državno stražo) podredili, na koncu kljub dogovorom ni uspel. Predvidena Slovenska narodna vojska ni zaživela. Rupnik je vztrajal, da se domobranci bojujejo skupaj z Nemci, po njihovem odhodu pa utrdijo v zahodnem delu Gorenjske. Narodni odbor je od njega zahteval odstop s funkcije predsednika Ljubljanske pokrajine in generalnega inšpektorja slovenskega domobranstva, Rupnik pa najprej ni pristal. Oklical se je za poveljnika domobranstva, nato pa vendarle odstopil. Nemci so izročili oblast Narodnemu odboru šele 5. maja, ko je to dovolil Rainer, ki so ga v tem času v Celovcu oživljene avstrijske stranke že pozivale k odstopu. V Kazini pri Rösenerju so se zbrali člani narodnega odbora, Rupnik in Rožman. Rösener jim je povedal, da je sklenil Gorenjsko priključiti k Ljubljanski pokrajini in da je sprejel Rupnikov odstop. Narodni odbor naj bi se tega dne sestal tudi z generalom Löhrom, o čemer pa ni natančnejših podatkov. Vse skupaj je potekalo že v času, ko so se domobranci in protipartizanski tabor prek Gorenjske že začeli umikati na Koroško (Narodni odbor je že sredi aprila imenoval tričlansko skupino, ki naj bi skrbela za umik). Domobrancem se do konca ni uspelo ločiti od Nemcev. Niti oni niti četniki se sami niso bili zmožni braniti pred prodorom JA, zato so se prebili deloma v Furlanijo, večinoma pa skupaj z Nemci na Koroško in se tam 12. maja predali Britancem. Zbežalo je tudi vse politično vodstvo in okoli 6000 civilistov. V taboriščih na Vetrinjskem polju so se – v pričakovanju spopada med britansko vojsko in JA – vojaško preuredili, v enote pa so novačili tudi begunce. Računali so, da se bodo z britanskimi enotami vrnili in prevzeli oblast, dejansko pa so jih ti iz Koroške (ne pa – razen nekaj izjem – tudi iz Furlanije) pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, vrnili kot ujetnike, čemur so sledili poboji in druge oblike obračunov.

Vojna je zahtevala 98.723 smrtnih žrtev (z obračuni po vojni vred), zaradi nje bolnih in ranjenih je bilo 39.129 moških in 11.058 žensk, skupaj 50.187.

Partizanski tabor se je na konec vojne začel pripravljati usklajeno z jugoslovanskim vodstvom, vendar je še vse leto 1944 samo določalo ofenzivne cilje (izjema so bile akcije, usklajene z zavezniki). Vojaška organizacija je od pozne jeseni 1943 ostala nespremenjena, le da je marca 1945 prišlo do formalne vključitve slovenske partizanske vojske v JA. Pričakovano izkrcanje zaveznikov v Istri najprej spomladi 1944 (prvič je sicer do tega pričakovanja prišlo že leto prej), je pospešilo partizanske priprave na konec vojne na vseh področjih. Po izkrcanju v Normandiji se je ta možnost zmanjšala, nasprotovali so ji predvsem Američani, Churchill pa je iz političnih razlogov močno navijal zanjo. Nanjo je na srečanju s Titom 12. avgusta 1944 spet opozoril Churchill z vprašanjem, ali bi partizani pomagali zaveznikom, če bi se ti izkrcali v Istri, na kar je Tito odgovoril pritrdilno. Ni jasno, ali je šlo zgolj za »testiranje«, saj se je zavezniška vojska v operaciji Anvill že čez nekaj dni izkrcala v južni Franciji. So pa v jugoslovanskem vodstvu s tem računali, saj je Tito še pred njunim drugim sestankom Churchilla v pismu opozoril, da tako v Istri kot v Sloveniji delujeta narodnoosvobodilna vojska in je organizirana civilna partizanska uprava. Churchillovo stališče v pogovorih je bilo, da bo treba v Istri po izkrcanju postaviti zavezniško vojaško upravo, s čimer bi tudi začasno ukinili suverenost italijanske države. Spomenico o zavezniški vojaški upravi je Titu izročil tudi načelnik štaba zavezniškega poveljstva general James Gavell. (Dušan Biber, Tito - Churchill, strogo tajno)

Po Titovi vrnitvi iz Italije so se takoj začele priprave na možen razvoj dogodkov. Slovensko vodstvo je presodilo, da Primorska spet potrebuje svoj oblastni organ, ki bi bil pomemben zlasti v primeru zavezniškega izkrcanja in zasedbe Primorske, s čimer bi bila ta odrezana od osrednjega dela Slovenije in bi se pretrgala komunikacija med primorskim in osrednjim vodstvom. Tako se je 15. septembra 155 odposlancev iz vse Primorske (med njimi tudi trije duhovniki), tudi iz Beneške Slovenije in iz Trsta, zbralo v Veliki Lazni v Trnovskem gozdu. Navzoči so bili tudi člana anglo-ameriške in sovjetske vojaške misije ter predstavniki osrednjega vodstva. Izvolili so Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Primorsko. Predsednik je postal France Bevk. Odbor je nato dobil devet odsekov in je deloval do sklenitve Pariške mirovne pogodbe februarja 1947.

Priprave na konec vojne pa so bile sicer širše: vojaške, politične, gospodarske, diplomatske. Vojaški cilj je bila osvoboditev vsega slovenskega nacionalnega ozemlja, s Primorsko, Beneško Slovenijo, Rezijo in Koroško vred. Po zamislih Jake Avšiča naj bi za vsak primer šli še dlje, vsaj za kakšen dan hoje partizanske vojske, je predlagal. Kar zadeva Primorsko, je šlo predvsem za to, da jo, tudi Trst, slovenska vojska zasede pred zavezniki. Z njimi naj bi čim bolj sodelovali, a ohranili samostojnost, predvsem pa z organi oblasti in manifestacijami pokazali, da to ozemlje pripada Jugoslaviji. Primorske partizane (tudi italijanske enote) so vključili v operativne in zaledne enote iz bojazni, da jih zavezniki ne bi priznali kot del narodnoosvobodilne vojske.

Politične priprave so zajemale prevzem oblasti in so potekale skozi pospešen razvoj ljudske oblasti po kapitulaciji Italije. Osrednji dogodek je bil Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in volitve zanj, ki niso potekale samo na Notranjskem in Dolenjskem, pač pa tudi na Primorskem in v Istri ter drugod. Zbor je izrekel zaupanje IO OF, sprejel sklep o splošni mobilizaciji vseh ljudskih sil in gmotnih sredstev za osvoboditev. Izvolil je 120-članski plenum OF (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) in 10-članski izvršni odbor OF (v resnici je v celoti potrdil njegovo dotedanjo sestavo do konca vojne). Izvolil je tudi 42-člansko delegacijo za Avnoj in sprejel sklep, da IO OF v imenu suverenega slovenskega naroda vstopi v Avnoj. Sprejel je razglas, v katerem je bilo med drugim zapisano: »Kot prvi svobodno izvoljeni odposlanci, izbrani sredi najhujšega boja za narodni obstanek, izpovedujemo v imenu vsega borečega se ljudstva, da je slovenski narod danes končno veljavno stopil v krog suverenih narodov.« (Resolucija, sprejeta na Zboru odposlancev slovenskega naroda in Proglas Zbora odposlancev slovenskega naroda) Slovenski narodnoosvobodilni odbor se je na svojem 1. zasedanju 19. februarja 1944 v Črnomlju preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Preimenovanje je bilo posledica drugega zasedanja Avnoja, ko so po drugih pokrajinah, ki niso imele Osvobodilne fronte tako kot Slovenija, nastala predstavništva (vijeća). Na zasedanju je bila sprejeta »Deklaracija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o temeljnih pravicah in dolžnostih državljana«. Tako listino so nameravali sprejeti že konec leta 1942, a potem do tega ni prišlo. V deklaraciji so naštete splošne in socialne pravice, za katere se bojuje slovenski narod: zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svoboda vesti, govora, tiska, zbiranja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravica do dela, oddiha in starostne preskrbe (Ferenc). SNOS je kot slovenski parlament deloval do svojega drugega zasedanja in razpustitve 9. in 10. septembra 1946 v Ljubljani (do izvolitve ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije 18. novembra 1946 je nato v njegovem imenu deloval Prezidij SNOS-a). Izvršno telo, ki je izdajalo odloke, je bilo Predsedstvo SNOS-a (sočasno IO OF). Funkciji sicer še naprej nista ostali ločeni. Predsedstvo SNOS je imelo svoje odseke, danes bi rekli ministrstva, najprej osem in nato (ob prilagoditvi ustreznih organov Nacionalnemu komiteju osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) sedemnajst. Slovensko osvobodilno gibanje je obdržalo tako oblikovano sestavo oblasti in ni, tako kot drugod po Jugoslaviji, ustanovilo protifašističnega sveta. 5. maja 1945 je Predsedstvo SNOS v Ajdovščini imenovalo Narodno vlado Slovenije, ki jo je vodil sekretar CK KPS Boris Kidrič, v njej pa so bili predstavniki vseh ustanovnih skupin in tudi nekaj bivših meščanskih politikov. V vladi je bila prvič v slovenski zgodovini tudi ženska: Vida Tomšič je postala ministrica za socialna vprašanja. Vlado so sprva nameravali ustanoviti v Beli krajini, a je nato niso zaradi nemške ofenzive, Trst je odpadel zaradi negotove usode, Ajdovščina pa je bila primerna, ker je tja iz Bele krajine prek Gorskega Kotarja prišlo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja. Že v času zasedanja SNOS-a je bilo vodstvo prepričano, da se bo vojna končala že leta 1944, zato je začelo ločevati oblastne funkcije od izvršnih.

Slovencem je bilo med vojno odvzeto 2.971.637 mesecev prostosti.

Z vzpostavljeno politično strukturo oblasti so se začele tudi konkretne priprave za prevzem mest, zagotavljanje reda in miru, preskrbe, torej pragmatični ukrepi za življenje. Hkrati tudi za prevzem bančnega sistema, industrije, zavarovanje pred begom kapitala. Sistematične elaborate za povojni čas je izdeloval Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS, ki ga je vodil zgodovinar dr. Fran Zwitter. Sem so sodili tudi mejno vprašanje in manjšine. Za nemško je bilo predvideno, da bo izgnana (enako stališče je imel tudi protipartizanski tabor, to je ena od redkih stvari, o katerih sta se tabora v zvezi s povojnim časom strinjala). Tudi drugi organi predsedstva SNOS so izdelali okrog 115 elaboratov za povojni čas. Na osnovi tega so bili izdelani konkretni načrti za vsako pokrajino in vsak kraj. Prvi prevzem oblasti in organizacija povojnega življenja sta se začela v Prekmurju, ki ga je osvobodila Rdeča armada ob sodelovanju šibkih slovenskih partizanskih enot, nova oblastna struktura pa je prek Beograda za fronto prišla v Mursko Soboto.

Tretji pomemben segment, poleg vojaškega in političnega, je bil vzpostavljanje federalne Slovenije. Ta je od drugega zasedanja Avnoja potekal med protislovnim pravnim in političnim vzpostavljanjem republiške državnosti in močnim zastopstvom v Avnoju in v enotni vladi Demokratične federativne Jugoslavije in procesi centralizacije (najprej varnostni organi – Ozna in vojska, nato drugi).

Konec vojne je bil v zmagovitem partizanskem taboru skrbno načrtovan, le malo stvari je bilo prepuščenih naključju ali stihiji. Slovenci so k zmagi protifašistične koalicije gotovo prispevali več, kot bi glede na številčnost, ozemlje in razmere, v katerih smo se znašli, lahko sile protifašistične koalicije pričakovale. Vojna je bila tudi tukaj totalna, zajela je vse prebivalstvo in celotno ozemlje. Imela je strahovite posledice, verjetno največje v zgodovini sploh. Hkrati pa je pri Slovencih sprostila neverjetne energije: tehnično inovativnost, umetniško ustvarjalnost, pogum in sposobnost za vojaško organiziranje, ki jih od majhnega, v zgodovini ponižnega naroda, navajenega pokornosti in upogibanja ni pričakoval nihče, niti sam ne. To je med vojno in po njej hkrati pripeljalo do ene največjih družbenih preobrazb v novejši zgodovini in do vzpostavitve državnosti v obliki jugoslovanske federativne republike z lastno skupščino, vlado in ustavno zagotovljeno pravico do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve. Zaradi partizanskega upora je narod preživel, čeprav je bil namenjen uničenju. Vojna je zahtevala 98.723 smrtnih žrtev (z obračuni po vojni vred), zaradi nje bolnih in ranjenih je bilo 39.129 moških in 11.058 žensk, skupaj 50.187. Slovencem je bilo skupaj odvzeto 2.971.637 mesecev prostosti. Desetine naselij je bilo popolnoma porušenih ali požganih, uničen pa je bil tudi velik del industrije in javne infrastrukture. Vojna škoda, ki so jo povzročili Nemci, Avstrijci, Italijani, Madžari in Hrvati (NDH) in je bila v povojnih desetletjih le delno poplačana ali pa sploh ne, je po eni od ocen Komisije za vojno škodo iz leta 1945 znašala 23.865.560.000,00 dinarjev – po tečaju iz leta 1945 1 ameriški dolar za 44 dinarjev (Ivica Žnidaršič). Gre za orientacijski prikaz, saj celostno vseh posledic vojne niti skozi številke niti v psihosocialnem smislu ni mogoče oceniti.

Vojna je spremenila demografsko in nacionalno strukturo prebivalcev Slovenije. Slovensko ozemlje je med vojno in po njej zapustila nemška manjšina, okrog 25.000 ljudi. Nemški okupatorji so v okviru etnocidne politike izpraznili celotna območja severne Dolenjske, Posavja in Obsotelja ob meji s Hrvaško ter ob italijansko-nemški meji (stokilometrski pas po dolžini in 25-kilometrski po širini). Šlo je za popoln izgon. Na izseljene domove Slovencev v Posavju in Obsotelju so preselili večino kočevskih Nemcev. Večina pripadnikov nemške manjšine (ki se je že pred vojno v glavnem nacificirala) je nato ob koncu vojne zbežala ali pa so bili izgnani. Pred tem so nemški naseljenci s Kočevskega »uničili posestva, vinograde, gozdove, gospodarsko orodje in gospodinjsko opremo, požgane in porušene so bile številne hiše, gospodarske stavbe ter poklana živina in živinski fond« (Ivica Žnidaršič).

Na srečanju s Titom 12. avgusta 1944 je Churchill vprašal, ali bi partizani pomagali zaveznikom, če bi se ti izkrcali v Istri, na kar je Tito odgovoril pritrdilno.

Oba mednarodna mejna sporazuma, Mirovna pogodba z Italijo (1947) in Londonski memorandum (1954), sta priznavala pravico do izbire državljanstva in v skladu s tem so se prebivalci lahko svobodno opredelili za jugoslovansko ali italijansko državljanstvo. Za izselitev se je odločilo 21.323 ljudi (večinoma Italijanov), razlogi za to pa so bili politične in ekonomske narave. Dodatno je okrog 17.000 ljudi iz Slovenije emigriralo iz političnih razlogov.

Konec druge svetovne vojne je na Slovenskem tako pomenil tudi začetek nastajanja skorajda čiste nacionalne države s številčno šibkima madžarsko in italijansko manjšino. Nacionalna struktura se je deloma začela znova spreminjati od petdesetih let dalje, ko so v Slovenijo prišli v iskanju zaposlitve delavci iz drugih republik in postopno postali približno 10 % prebivalstva.

Temeljito sta se spremenila tudi socialna struktura družbe ter način življenja večine ljudi. Težko pričakovana svoboda je pri večini ljudi sprožila val navdušenja, prepričanje, da je mogoče v kratkem spremeniti razmere, pripravljenost ljudi na odrekanje in delo v korist skupnosti. Množično so sodelovali pri gospodarski obnovi in graditvi. Nova politična in gospodarska elita so postali vodilni ljudje iz partizanskega in predvojnega revolucionarnega gibanja, ki so večinoma izšli iz nižjih slojev in so bili pomanjkljivo izobraženi. Pojem meščanstva je dobil negativni prizvok. Nove oblasti so izvedle t. i. čiščenje, v katerem je največji gnev zadel domobrance (pobitih je bilo okrog 14.000). »Čiščenje« je sicer zajelo različne poklice, skozi administrativne in sodne postopke pa je šlo po približnih ocenah več kot 20.000 ljudi. Ključni kriterij za dosego položaja v družbi je postala udeležba v narodnoosvobodilnem boju. Ena glavnih novih značilnosti je postala egalitarnost. Čeprav je nova ustava, sprejeta po zmagi Ljudske fronte na volitvah leta 1945, formalno zagotavljala večstrankarski sistem (v zakonodaji se je ohranil celo do leta 1965), je nova oblast s strankami (tako tistimi, ki so nastopale samostojno, kot tistimi, ki so se vključile v ljudsko fronto) in z neformalno opozicijo obračunala v prvih dveh letih po vojni. Ustava je dajala pravni okvir za sistem ljudske demokracije. Komunistična partija, ki je delovala v ozadju, je po načelu personalne unije (podvajanja partijskih in državnih funkcij) v celoti obvladovala vsa glavna področja v družbi. O vsem je odločal politični biro (politbiro) CK KPJ z desetimi ljudmi. Kadrovska uprava CK KPS je neposredno skrbela za 6000 vodilnih funkcij v republiki, komiteji na nižjih ravneh pa še za nadaljnjih 10.000.

Nove oblasti so radikalno izvedle modernizacijske ukrepe, ki jih predvojne niso želele ali zmogle. Ukrepi so bili revolucionarni. Agrarna reforma je razdelila zemljo tistim, ki so jo želeli obdelovati (temu je za nekaj let v času spora z informbirojem sledila kolektivizacija, s katero naj bi dokazali, da Jugoslavija sledi sovjetskemu modelu), nacionalizacija je podržavila večino industrije in vzpostavila koncept nacionalnega gospodarstva. Vpeljan je bil kult fizičnega dela in udarništva – medsebojnega tekmovanja v doseganju zastavljenih delovnih rezultatov. »Junakom borbe naj slede junaki dela,« je bilo tedaj vodilno geslo, ki ga je izrekel Boris Kidrič. Na kulturnem in umetniškem področju se je povečeval sovjetski vpliv, kulturni ustvarjalci so postali državni uradniki, organizirani v stanovskih društvih, prevladujoča smer v umetnosti pa je postal socrealizem. V šolstvu, ki je postalo dostopno vsem, so poudarjali pridobitve narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Postopoma so bili spremenjeni prazniki, drastično je bil omejen vpliv katoliške cerkve. V razmerah zelo skromnega standarda in vsesplošnega pomanjkanja so oblasti oskrbo še zlasti mestnega prebivalstva skušale reševati s prisilnim odkupom pridelkov in živine pri kmetih (ti so se temu upirali), z administrativnim razdeljevanjem živil (živilske in druge nakaznice) ter mednarodno pomočjo Unrre. Vpeljana je bila večja socialna in zdravstvena zaščita, posebna skrb je bila namenjena zaščiti in varstvu otrok ter zagotovitvi enakih možnosti za šolanje vsem slojem prebivalstva.

Med zapoznelimi procesi modernizacije slovenske družbe, ki so jih začele uveljavljati nove oblasti, je bila tudi ženska emancipacija. Ženske so dobile volilno pravico, večje možnosti zaposlitve, porodniški dopust (sprva zelo skromen, manj kot trimesečni). Zasedle so okrog deset odstotkov vodilnih položajev v politiki. Ta proces je v kasnejših desetletjih omogočil, da se je zaposlilo skoraj dve tretjini žensk, da so se po doseženi izobrazbi postopoma izenačevale z moškimi, v posameznih poklicih (tudi intelektualnih) pa začele tudi prevladovati.

Ko so poleti 1944 pričakovanja, da bo prišlo do izkrcanja zaveznikov, postala splošna, so v protipartizanskem taboru skušali čim bolj okrepiti četniške enote na račun domobranskih.

Konec štiridesetih let je Jugoslavija opustila sovjetski tip socializma z administrativnim upravljanjem gospodarstva in družbe in začela vpeljevati poseben model samoupravnega socializma (v svetu imenovan »titoizem«) s prevladujočo družbeno lastnino in približevanjem tržnemu gospodarstvu. V zunanji politiki je od sredine petdesetih let vzdrževala sredinsko pot med obema blokoma in se začela povezovati z neblokovskimi državami (neuvrščenost). Kolektivizacija je bila opuščena. Represija je popustila.

Slovenija je sredi petdesetih let po pospešeni industrializaciji doživela preskok iz kmetijske v industrijsko družbo: več kot polovica ljudi si je kruh služila v nekmetijskih dejavnostih. Vzpostavila in krepila je nacionalno gospodarstvo, začela s policentričnim razvojem gospodarstva (kar je ustvarilo poseben sloj polkmetov-poldelavcev) in začela ekonomsko sodelovati z Zahodom. Po ureditvi mejnih vprašanj (Londonski memorandum, 1954; Avstrijska državna pogodba, 1955) se je z zgraditvijo koprskega pristanišča razvila tudi kot pomorska država. Meje z Italijo in Avstrijo so se postopoma odpirale, Slovenija je postajala turistična destinacija, Slovenci pa so začeli potovati po svetu. Sistem je kljub nekaterim kapitalističnim prvinam v osnovi ostajal socialističen. Temeljil je na egalitarizmu, polni zaposlenosti, možnosti šolanja za vse, veliki socialni zaščiti, posebni socialistični ideologiji in morali. Zmes socialističnega sistema in posnemanje zahodnih kapitalističnih vplivov sta v Sloveniji od petdesetih let ustvarila nenavadno kulturno ozračje, v katerem so – skromno, a varno ter v prepričanju, da jim je generacija staršev izborila mir in suverenost znotraj Jugoslavije za vedno in da same nikoli ne bodo doživele vojne – odrasle povojne generacije.

• Zaključne operacije v maju 1945 [.pdf] (40 MB)