O motivacijskih sloganih

Spet je prišel tisti čas v letu, ko se predstavniki držav z vsega sveta zberejo, da bi poslušali motivacijske govore in drzne napovedi o ukrepanju proti nevarnosti, ki grozi planetu – podnebnim spremembam. Kot že ničkoliko zasedanj do zdaj je tudi tokratni podnebni vrh v Parizu predstavljen kot zadnja priložnost za resen dogovor o resnem skupnem ukrepanju. Kot skrajni čas, da preprečimo, da bi se naš planet zaradi učinka tople grede segrel za več kot 2 stopinji Celzija.

A že pred začetkom zasedanja je bilo jasno, da bo tudi tokrat šlo predvsem za iskanje najmanjših skupnih imenovalcev in zavijanje minimalnih ukrepov v celofan leporečenja.

Zaradi slabih izkušenj z iskanjem skupnega zavezujočega dogovora o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, je bil pristop k tokratni konferenci drugačen. Vsaka država je morala še pred zasedanjem sporočiti, čemu se je sama pripravljena zavezati v boju proti podnebnim spremembam. »Države, sploh velike, ne marajo, da jim kdo ukazuje. Ko pa morajo same predlagati svoje ukrepe, postane to stvar ugleda in si nobena noče privoščiti, da bi bila videti premalo zavzeta,« je logiko v nedavnem intervjuju za Mladino pojasnila klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Žal se je tak pristop večinoma prelil v ambicioznost le na papirju. Ker ni nikakršne skupne metodologije, je zaveze nemogoče primerjati. Evropska unija se je na primer zavezala, da bo izpuste do leta 2030 zmanjšala za 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990, ZDA pa obljubljajo med 26- in 28-odstotno znižanje izpustov v primerjavi z letom 2005. Oba datuma sta skrbno izbrana. V Evropski uniji se je z letom 1990 in razpadom komunističnega bloka začel proces deindustrializacije in selitve energetsko intenzivne industrije v tretje države, kar je samo po sebi, brez kakršnegakoli ukrepanja, prineslo veliko zmanjšanje izpustov in s tem močno olajšalo doseganje ciljev. ZDA pa so po letu 2005 doživele pravo energetsko revolucijo zaradi novih načinov ekstrakcije zemeljskega plina, zahvaljujoč temu najmanj umazanemu fosilnemu gorivu pa so njihovi izpusti toplogrednih plinov že danes za približno deset odstotkov nižji kot leta 2005.

Kljub temu sta omenjena načrta med najbolj ambicioznimi, kar so jih države uspele spisati. Večina jih je napovedala le, da se bodo potrudili za malo manjšo rast izpustov. Kitajska je napovedala, da se bodo njeni izpusti vsaj do leta 2030 še naprej povečevali. Indija se je zavezala le k zmanjšanju količine izpustov na enoto BDP. Rusija se je zavezala, da bo izpuste do leta 2030 znižala za 25 do 30 odstotkov v primerjavi z letom 1990, kar dejansko pomeni, da jih bo zvišala za več kot 30 odstotkov v primerjavi z današnjo ravnjo. In še celo vse te zaveze so in bodo verjetno tudi ostale mednarodno-pravno nezavezujoče, pa tudi precej neučinkovite. Če se vse države do potankosti držijo svojih zavez, bo to, kot so izračunali na univerzi MIT (Massachusetts Institute of Technology), do leta 2100 preprečilo le 0,2 stopinje segrevanja ozračja.

Zadržati segrevanje pri dveh stopinjah Celzija je le še motivacijski slogan, ne pa več uresničljiv načrt.