Nov poskus

Hiša piva in kulinarike Katrca
Rožna dolina, Cesta I/26 a
Tel.: 01 422 88 40
Katrca od ponedeljka do petka duri odpira ob 8. in jih zapira ob 23. uri, ob sobotah začne dve uri kasneje, ob nedeljah pa počiva.

Ambient:
že velikokrat obnovljena rožnodolska gostilna, zdaj urejena na minimalistično, a ne hladno vižo

Napitki:
pri pivih je širok predvsem nabor belgijcev, tudi nemcev in angležev, v vinski vitrini so istrski Roxanich in nekaj bricev

Dostopnost:
nekaj parkirišč je pred gostilno, sicer pa parkirajte kje na rožnodolskih enosmernicah; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tomahawk steak

Ne tako fino:
sladice
obelix burger
preveč stvari, ki so napisane, a jih ni

Če boste v Katrci planili po premium mesovju, vas bo to precej zapeklo v žepu, pa tudi 12 evrov za burger je preveč; seveda pa pridete s klobaso (6 evrov) ali polkilsko porcijo domačih rebrc (7,5 evra) skozi tudi precej ugodneje.

»Pa ne spet na turistično transverzalo! Saj se v Ljubljani menda kaj novega dogaja tudi zunaj razgledničarske promenade?!« je potarnal vodja dežurne ekspedicije, ko je na oglasni deski inšpektorskih razporeditev videl, da je napoten v prestolnico. Ko je izvedel natančnejše koordinate – v rožnodolsko Katrco pojdete! –, je bil takoj boljše volje in bati se je bilo, da ga bodo spomini na leta v študentskem naselju odnesli v pocukrano anekdotiranje o starih cajtih.

A zdajšnja (kdo bi vedel, ali je četrta ali peta) edicija Katrce je koncipirana precej neštudentsko – že z imenom, interierno opremo in ponudbo kani biti nekakšen zastavonoša nove pivsko-mesno-burgerske hi(p)sterije, s cenami pa v marsikateri postavki presega celo kapacitete redno zaposlenega pisarništva, kaj šele pregovorno borno vsebino študentskih tošlnov.

No, opravimo najprej s prvim delom poimenovanja: v Katrci so močno in dobro opremljeni z zvarki belgijskih pivovarn – nekaj jih je priklopljenih na špino, kar precej jih je na voljo v prestižnejših tričetrlitrskih buteljah, tudi v angleških in nemških podsekcijah je ponudba dovolj obširna, najdejo se pri nas redko opažene (in v primeru rdečega švyturysa ne preveč prepričljive) litovske polnitve, zagotovo pa bi se spodobilo dodelati ponudbo živahne slovenske rokodelske pivovarske scene.

A to so minorne pripombe, Katrca bo namreč morala najprej resno zavihati rokave pri kulinariki in osnovnih gostinskih disciplinah. Če imaš v oštariji veliko črno tablo in na njej napisano daily specials, gost pričakuje, da so to zadeve, ki so danes še posebno sveže, dobre, posebne, priporočljive, ne pa da od zapisanih petih postavk treh sploh nimaš na izbiro. In če v jedilnem listu celotno poglavje po belgijskem zgledu nameniš klapavicam (na tri različne načine), potem pa v kuhinji nimaš niti ene školjke, bo gost postal že rahlo vznemirjen. Ko bo nato izvedel, da sta od petih navedenih klobas na voljo samo dve (in še tisti dve najbolj nezanimivi), pa bo postal že siten.

In siten gost bo potem siten tudi, ko bo na jedilniku končno našel stvari, ki so na voljo. In bo ugotovil, da so ocvrti čebulni obročki nehrustljavi, da je brusketa z olivno tapenado, panceto in briejem zelo verjetno plod italijanske živilske industrije, da ima divjačinski burger zavoljo čudno cimetaste omake bolj kot po mesu okus po štrudlju, da so (pre)sladka tudi sicer sočno pečena rebrca, da je irska govedina v tatarskem bifteku tako prehudo zmleta, da nje tekstura niha v neprijetni coni med pašteto in maslom, da je crème brûlée bolj puding z res tanko, slabo karamelizirano skorjo, da se tiramisu v kozarcu utaplja v tekočini in da je čokoladni sufle pravzaprav lava cake ...

Je pa res, da bo še tako siten gost opazil, da je iz angleškega angusa odrezan tomahawk steak izjemen: dobro in pravilno zoren, lepo pečen, okusen, sočen, skratka res, res dober. Ampak za cenovno postavko, ki jo nosi 60 €/kg (brez prilog!), bi moral biti še boljši. Ali pa postrežen v kakšni londonski stejkarnici.