Večno nezadovoljni

Slovenija ima resda eno najvišjih gospodarskih rasti v območju evra, vendar pa se ta že več mesecev upočasnjuje. Ko se izvoz upočasnjuje, ko naložbe upadajo in deflacija vztraja, bo pametna ekonomska politika naredila vse za to, da okrepi potrošnjo prebivalstva – to je namreč najučinkovitejši način, da gospodarstvu zagotovi zagon. Nobena strukturna reforma ni na kratek rok tako učinkovita kot prav to, da država prebivalstvu poveča prejemke. Zato gre Avstrija z novim letom v največjo davčno reformo v svoji zgodovini. Ključni ukrep avstrijske vlade bo občutna sprememba dohodninske lestvice, s katero namerava državljane razbremenili kar za 4,5 milijarde evrov ali več kot odstotek avstrijskega BDP-ja. Cilj reforme je povečati kupno moč prebivalstva, predvsem nižjega in srednjega razreda. Kajti dokazano je, da je nagnjenost k trošenju veliko večja v nižjem in srednjem razredu kot pa v najvišjih razredih. Mimogrede: iz istega razloga je v obdobju šibke potrošnje smiseln dvig minimalne plače – tudi ta ukrep pripomore k povečanju potrošnje.

Avstrijska vlada z davčno reformo stavi na maso. Najpremožnejši lahko še tako zapravljajo, a jih je preprosto premalo, da bi lahko občutneje vplivali na zagon rasti. Obrat prinese šele množica. Korekcija davčne lestvice bo resda pomenila velik izpad proračunskih prihodkov, tako velikega, da bo avstrijski proračunski primanjkljaj presegel maastrichtsko omejitev treh odstotkov. Vendar avstrijska vlada očitno ocenjuje, da je vredno tvegati presežni proračunski primanjkljaj v zameno za pospešitev gospodarskega zagona. Logika avstrijskega finančnega ministrstva je naslednja: ker se bodo prebivalstvu povečali prejemki oz. ker bo ljudem v žepu ostalo več denarja, bodo lahko več trošili, dodatna potrošnja pa bo zagotovila dodatne proračunske vire, s katerimi se bodo nadomestili izpadli prilivi iz dohodnine. Poteza je resda tvegana, a včasih je boljše tvegati kot ne narediti nič.

Enaka logika je vodila slovensko vlado pri odločitvi, da vsaj začasno, za dve leti, davčno razbremeni skoraj 115 tisoč ljudi. Vlada predlaga dvig meje med drugim in tretjim dohodninskim razredom s sedanjih 18.960,28 evra na 20.400 evrov neto letne davčne osnove. To pomeni, da se meja med drugim in tretjim razredom premakne z 1,5-kratnika povprečne plače na nekaj več kot 1,6-kratnik povprečne plače. Približno 20.400 zavezancev se bo zato premaknilo iz tretjega v drugi razred, kar pomeni približno dva odstotka vseh zavezancev. Toda ker imamo progresivno dohodninsko lestvico, bo ta premik meje neposredno vplival tudi na vse zavezance, katerih dohodki presegajo 1,5-kratnik povprečne plače, to pa pomeni, da bo s korekcijo lestvice dejansko razbremenjenih 114.740 ljudi ali 12 odstotkov vseh dohodninskih zavezancev. Prihranek posameznika bo na letni ravni znašal od 197 do 202 evra, državnega proračuna pa ta ukrep ne bo stal nič, saj bo vlada izpad prilivov pokrila s tem, da bo še za dve leti podaljšala obstoj najvišjega, četrtega dohodninskega razreda. Ker podaljšanje obstoja četrtega razreda v proračunu doslej ni bilo predvideno, bo to pomenilo nepričakovan dodaten priliv v višini 16 milijonov evrov. Stroški premika meje med drugim in tretjim razredom bodo znašali 23 milijonov evrov, kar je sicer za sedem milijonov več, kot bo v proračun prinesla ohranitev četrtega razreda, toda vlada računa, da bo razliko pokrila z nekaj več drugih davščin zaradi povečane potrošnje.

Ker gre za bistveno manjšo korekcijo dohodninske lestvice, kot jo predvideva avstrijska davčna reforma, bo tudi njen učinek manjši. A učinek vendarle bo! Večji del 16 milijonov evrov, ki jih finančni minister Dušan Mramor podarja ljudem, se bo prelilo v povečano zasebno potrošnjo, kar bo pomenilo dodaten impulz pri zagonu gospodarske rasti, obenem pa vsaj minimalen pritisk na cene – to pa je prav tisto, kar v obdobju deflacije nujno potrebuje naše gospodarstvo. Ekonomske ukrepe je vedno treba uporabljati v odvisnosti od okoliščin. V času kroničnega pomanjkanja povpraševanja je najučinkovitejši ukrep za spodbuditev gospodarske rasti radikalno povečanje tako državne kot tudi zasebne potrošnje. Ta ukrep deluje veliko hitreje in je tudi bistveno bolj učinkovit kot pa denimo strukturne reforme, ki naj jih stalno vsiljujejo različne mednarodne institucije, od Mednarodnega denarnega sklada do OECD. »Kaj bo razrešilo sedanjo sekularno stagnacijo, v katero se pogreza svetovno gospodarstvo?« se na svojem blogu sprašuje ekonomist Jože P. Damijan. In odgovarja: »Sta dve možnosti. Obe sta dramatični. Prva je globalna vojna ali širša eskalacija ’vojnih napetosti’, ki bi napihnila vojaške in infrastrukturne izdatke. Druga pa je mirnodobna, in sicer radikalna sprememba ekonomskih politik. (...) Govorim o tem, da vlade bodisi dramatično povečajo javne izdatke za infrastrukturo bodisi razdelijo denar gospodinjstvom, da ga potrošijo.« Predvidena davčna razbremenitev je natančno to, o čemer piše Damijan: država gospodinjstvom da (pusti) nekaj denarja, da ga ta potrošijo. »Mramorjevo potezo bo marsikdo dojel kot zelo populistično, saj bo sprememba dohodninske lestvice za srednji sloj dosegla veliko širši krog ljudi, kot pa bi jo odprava četrtega dohodninskega razreda. Sam jo dojemam drugače, in sicer kot kratkoročen ukrep, ki je del širšega paketa davčnih sprememb in ki bo imel z vidika makroekonomije minimalne, a zagotovo pozitivne posledice, saj se bo povišanje pokazalo v rahlem povečanju zasebne potrošnje, ki je v obdobju krize znatno stagnirala. Obenem pa Mramor s svojimi ukrepi delno, mogoče celo nenamerno, lajša pot iz deflacijskega krča, v katerega se je ujela Slovenija in tudi preostala Evropa. Ne nazadnje pa bo prek DDV-ja del tega ’darila’ dobila nazaj v svojo blagajno tudi država,« ocenjuje ekonomist Aleksander Aristovnik.

Gre za simbolično davčno razbremenitev, jamra generalni direktor GZS Samo Hribar Milič. Že res, toda ali ni boljša vsaj majhna razbremenitev kot pa nobena?

Pričakovali bi, da bodo gospodarstveniki predlagano davčno razbremenitev pozdravili, zlasti ker gre bolj v smeri razbremenitve višjega srednjega razreda. Treba je namreč vedeti, da se 12 odstotkov zavezancev, ki bodo deležni davčne razbremenitve, po svojih plačah dejansko uvršča bolj v zgornji srednji razred. Toda ne. V delodajalskih združenjih se spet pritožujejo. »Gre za simbolično davčno razbremenitev,« jamra Samo Hribar Milič, generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije. Že res, toda ali ni vendarle boljša vsaj minimalna davčna razbremenitev kot pa nobena? »Res da gre za lekarniško količino, a je narejena v pravo smer,« Hribarju Miliču odgovarja ekonomist Jože Mencinger. »Gospodarska zbornica in tudi Obrtna zbornica očitno nimata nič pametnega početi. Namesto da bi sami kaj naredili za gospodarstvo, se kot samooklicana delodajalca kar naprej le pritožujeta.«

Vlada bi se seveda lahko odločila tudi za bolj drastično davčno razbremenitev plač, zlasti tistih najvišjih, tako da ne bi podaljšala obstoja najvišjega dohodninskega razreda ali da bi uvedla socialno kapico, kar od nje pričakujejo samooklicani delodajalci. Toda dejstvo je, da industrijski preboj ne more priti z zniževanjem davkov, ampak le z usmerjenimi razvojnimi politikami in inovacijami. Hočete dokaz? Slovenija je v letih od 1993 do 2006, ko je rasla organsko, imela bistveno višje davke na plače in dobiček, kot jih ima danes.

Pa še nekaj je treba vedeti: naša država sploh ni tak davčni tiran, kot se praviloma prikazuje v medijih. Delež davčnih prihodkov (skupaj s prispevki za socialno varnost) v BDP-ju Slovenije se že od leta 2012 zmanjšuje. Leta 2012 je ta delež znašal 37,2 odstotka, leta 2013 je znašal 37,1 odstotka, leta 2014 pa le še 36,8 odstotka – kar je tako pod povprečjem območja evra (41,3 odstotka) kot tudi pod povprečjem Evropske unije (39,9 odstotka). Praviloma je tako: bolj ko je država razvita, višji je njen delež zbranih davkov v BDP-ju. Ali povedano preprosteje: bolj socialno in solidarno usmerjene države, denimo skandinavske, obračajo prek davkov tudi več kot polovico svojega BDP-ja, liberalnejše države pa precej manj. Tako na Švedskem delež davčnih prihodkov v BDP-ju znaša 49 odstotkov, v Avstriji 42 odstotkov, v ZDA pa le 28 odstotkov. Nižji ko je delež pobranih davkov, se pravi, manj ko državi plačamo davkov, več javnih storitev moramo plačevati naravnost iz lastnega žepa, to pa posledično vodi v vse večjo razslojenost družbe, v večji prepad med peščico bogatih in množico revnih.

Finančni minister Mramor je ravnal pametno, ko se je odločil, da bo davčni sistem spreminjal postopoma in z majhnimi koraki. Velikopotezne reforme namreč v javnosti nikoli niso dobro sprejete, ker so za ljudi preprosto preveč šokantne. Velike reforme praviloma končajo v predalu ali na ustavnem sodišču.

Večji del 16 milijonov, ki jih finančni minister Dušan Mramor podarja ljudem, se bo prelilo v povečano zasebno potrošnjo, kar bo pomenilo dodaten impulz pri zagonu gospodarske rasti.

Edini smiseln očitek Mramorju je, da gre s svojim zadnjim predlogom bolj na roke tistim, ki so bolj na vrhu kot na sredini dohodninske lestvice, namesto da bi se resno spopadel z revščino. »Mramorjev predlog ne koristi srednjemu razredu, ampak dvanajstim odstotkom najbolje plačanih. To je že tretji tovrstni ukrep v zadnjih letih,« pravi Marko Kržan iz Združene levice. »Najbolje plačanim se namreč neto dohodek poveča z vsakim povečanjem splošne olajšave in z vsakim dvigom meja davčnih razredov. Najbolje plačani so bili že zmagovalci Bajukove reforme 2006, ki je ukinila 50-odstotno stopnjo in združila dva davčna razreda, Šušteršičevega ZUJF-a, ki je dvignil mejo tretjega dohodninskega razreda, in tokratne Mramorjeve novele. Popolnoma jasno je, da naš davčni sistem ščiti peščico z najvišjimi dohodki.« Ali Mramor res zavaja, ko trdi, da gre za davčno razbremenitev srednjega sloja? Vse je odvisno od tega, koga štejemo v spodnji, srednji in najvišji sloj. Nekoga, ki prejema 1,5-kratnik povprečne plače, verjetno – niti po strogih standardih levice – ni mogoče uvrščati med bogate. Še najbolj pošteno je reči, da vlada delno razbremenjuje srednji in zgornji srednji razred. Je pa res, da ignorira spodnji razred. Pri čemer ni mogoče mimo dejstva, da se število zavezancev v najnižjem dohodninskem razredu nenehno povečuje, tako da je danes v spodnjem razredu že kar 60 odstotkov ljudi, ob siceršnji rasti torej postajamo dežela revežev.