Žižek v Snegu

Roman Sneg turškega pisatelja Orhana Pamuka se začne z opisom vrste skrivnostnih samomorov v Karsu v vzhodni Anatoliji, mestecu, odmaknjenem od oči in srca sekularne Turčije, skorajda na sami armenski meji. Mlada dekleta si življenje jemljejo, ker so se v svojih očeh znašla med tnalom zapovedi muslimanske vere ter nakovalom prepovedi turške sekularne države: »To je bil samomor enega izmed slovitih ‘deklet z naglavno ruto’. Ko so oblasti prepovedale nošenje naglavnih rut v izobraževalnih institucijah po državi, mnoge ženske niso hotele ubogati; neposlušnim mladim ženskam s karskega Izobraževalnega instituta so najprej prepovedali vstop v učilnice, nato pa tudi v šolo. Ko je dekle videlo, da so se nekatere njene prijateljice vdale in si odkrile glave, druge pa so opustile rute in namesto njih začele nositi lasulje, je začelo očetu in prijateljicam dopovedovati, da je življenje nesmiselno in da noče več živeti. Ko je tistega večera končalo umivanje, je pokleknilo na molilno preprogo in se za nekaj časa zatopilo v misli in nato v molitev, preden je pritrdilo naglavno ruto na kljuko luči, na katero se je obesilo.«

V tem kratkem odlomku je Pamuk opisal vso stisko in obup posameznice, pri čemer sploh ni naključno in zanemarljivo, da gre za žensko, ujeto v primežu nasprotujočih si zahtev svetne in posvetne avtoritete. Polne podobnih stisk so denimo tudi izpovedi žensk s Sandžaka, ki so jih povojne jugoslovanske oblasti v petdesetih letih prejšnjega stoletja prisilile, da so razkrile svoje, dotlej z zarom in feredžo zakrite obraze. Obe omenjeni prepovedi zakrivanja ženskih obrazov, tako tista Atatürkove Turčije kot tista Titove Jugoslavije, sta svojo utemeljitev iskali v modernizaciji in sekularizaciji države ter v osvoboditvi muslimanskih žensk dotedanje podrejenosti tako v družbi kot v družini. Glede tega je obema režimoma težko očitati kakršnokoli hlinjenje oziroma narejenost, saj sta sekularizacijo jemala dosledno (jugoslovanska oblast tudi v odnosu do rimskokatoliške in pravoslavne cerkve), ob tem pa ni bilo ne pri turškemu ne pri jugoslovanskemu voditelju tudi nobenega dvoma o avtoritarnosti. Bila sta voditelja z diktatorskimi pooblastili in tega nista niti poskušala prikrivati. Odpravljanja običaja zakrivanja ženskih obrazov, ki je bil, vsaj na nekaterih območjih obeh držav, v javnosti jasno zaznaven (v javnosti je bilo mogoče videti omembe vredno število zakritih žena), sta se lotila avtoritarno, ne meneč se za osebno izbiro vsake posamezne ženske, ki jo je to zadevalo, po principu »moderne in svobodne boste ali pa vas ne bo«, zaradi česar je prišlo do marsikatere stiske, kot jo v svojem romanu opisuje Pamuk.

Zelo bi se namreč morali truditi, če bi v ravnanjih in namerah največje slovenske opozicijske stranke SDS poskušali najti tudi najbolj rahlo sled želje po dosledni sekularizaciji.

Zelo bi se namreč morali truditi, če bi v ravnanjih in namerah največje slovenske opozicijske stranke SDS poskušali najti tudi najbolj rahlo sled želje po dosledni sekularizaciji slovenske družbe. Prav nasprotno: kadarkoli je zaznati kakršenkoli poskus slovenske rimskokatoliške cerkve, da bi prestopila oziroma premaknila ustavno začrtano ločnico med državo in cerkvijo (pa najsi gre za zahteve po prepovedi splava bodisi za povečanje deleža proračunskega financiranja katoliških osnovnih in srednjih šol in ne nazadnje za odrekanje enakosti istospolnim parom pri sklepanju zakonske zveze), je vedno tu nekje zraven tudi rumeno-modra ekipa, da podpre prizadevanja tiste rumeno-bele. Sekularizacija več kot očitno ni namen predloga SDS, česar ne nazadnje tudi ne skrivajo, saj kot glavni razlog za prepoved (poleg namišljenega varnostnega razloga) tudi sami navajajo zahtevo po spoštovanju slovenskih navad in slovenske tradicije, pri čemer verjetno mislijo, da bo prav SDS tista, ki bo v prihodnje tolmačila, kaj je tisto, kar je »slovensko navadno« oziroma »slovensko tradicionalno«. Dr. Marko Kerševan denimo meni, da je del slovenskega in tudi evropskega načina življenja prav nevmešavanje države v način oblačenja njenih prebivalcev. V nasprotju z zgoraj opisanima prepovedma nošenja burk, Titove in Atatürkove, ki sta (kljub svoji problematičnosti z vidika spoštovanja osebnostnih pravic in dostojanstva posamezne muslimanske žene) vsaj kot osnovni cilj imeli modernejšo, sekularno jugoslovansko oziroma turško družbo, je predlog SDS, čeprav vsebinsko na videz enak, po svojem namenu retrograden. Njegova resnična ambicija, z vzpostavljanjem nevarnega in sovražnega Drugega (ki je v štirih letih iz čefurskega trenirkarja evolviral v zakrito muslimansko žensko), je namreč poriniti slovensko družbo v predmodernost, v kateri računajo na večji lastni politični profit, kot so ga očitno zmožni ustvariti v moderni, demokratični, svobodni in pluralni družbi. Pri čemer gre tokratno vzpostavljanje Drugega razumeti skorajda dobesedno. Žensk v burkah in nikabu je v Sloveniji zanemarljivo malo. Ljudje jih praktično nimajo priložnosti srečati, zato je tudi potreben tolikšen »izobraževalni napor« medijev blizu stranki predlagateljici, da z barvnimi skicami in fotografijami ljudstvu sploh predstavijo, kaj je tisto, kar se prepoveduje, kar že samo na sebi dokazuje, da domnevnega »problema«, ki naj bi ga reševal predlagani zakon, v družbi pravzaprav ni.

Zakaj z zakonom izrecno prepovedovati neki pojav, ki ga v družbi praktično ni zaznati?

Če drži, da je prepoved zakrivanja približno enako neučinkovita kot zapoved istega, in če drži, da je želja hrbtna stran prepovedi, potem je edini možen odgovor na gornje vprašanje, pa naj se sliši še tako cinično, da si predlagatelji prepovedi burk in nikaba pravzaprav želijo, da bi bilo žensk v burkah in nikabu v Sloveniji čim več. Toliko bolj, ker kot opozicijska stranka predlagajo zakon, za katerega vedo, da ne bo sprejet, bo pa ravno dovolj odmeven, da bo dosegel svoj učinek ne samo med večinskim slovenskim prebivalstvom, pač pa tudi med muslimansko manjšino, pri kateri naj bi, po principu samoizpolnjujoče se prerokbe, vzbujal predvsem kljubovalnost, iz katere bi se začele zakrivati še tiste med njimi, ki jim to pred poskusom prepovedi morda sploh ne bi prišlo na misel. Več ko jih bo, bolje bo za stranko predlagateljico, ki v zadnjem času, s tem in podobnimi predlogi, skrbi predvsem za to, da je katerakoli politična opcija ne bi začela prehitevati po desni.

Zakaj torej z zakonom izrecno prepovedovati neki pojav, ki ga v družbi praktično ni zaznati?

In preden mi kdo vrže Žižka v obraz: ne, Žižek v svojem tekstu »O tabujih«, kljub besu, ki ga je zaradi njega deležen pri evropskih liberalcih in levici, nikakor ne govori o tem, da bi bilo treba s prisilo razkrivati obraze muslimanskih žensk, ki tega ne želijo. Izrecno opozarja, da »razmere zavrejo, ko pripadniki neke verske skupnosti sam način življenja druge skupnosti označijo za bogokleten in žaljiv«, pri čemer kot enako nevarne izpostavi tako primere napadov muslimanskih fundamentalistov na homoseksualce ali na evropski neusmiljeni in bogokletni smisel za humor na eni strani kot primere, ko na drugi strani »tradicionalni francoski državljani na žensko, pokrito z burko, gledajo kot na napad na francosko identiteto«. Pri obeh skrajnostih gre namreč za napad na svobodo, enakost in demokratičnost, zato poziva k brezpogojnemu vztrajanju pri strpnosti do različnih življenjskih slogov, na primeru Orbanovih dveh obrazov pa trdi, da so za Evropo glavna nevarnost prav njeni protipriseljenski populistični branitelji.

Naj se vseeno čisto na koncu vrnem k Pamukovemu Snegu, v katerem eden izmed likov na vprašanje, ali niso verska in osebnostna prepričanja luksuz, ki si ga lahko privoščijo samo ljudje, ki živijo v bogatih državah, odgovori, da je v resnici ravno obratno ter da prav v revnih deželah ljudje edino uteho najdejo v veri in verovanjih. To pa je, vsaj kar se mene tiče, v grobem tudi poanta Žižkovega teksta.