»Živi del Evropske prestolnice kulture«

Kmetovalka Marija Bezjak iz Zgornje Voličine, vasi v Slovenskih goricah v bližini Maribora, ima dva hektara veliko kmetijo, na nekaj deset arih pridelovalne površine, na prostem in v rastlinjakih, pa prideluje zelenjavo. Z možem sta izgubila zaposlitev in Marija se je odločila prodajati pridelke na mariborski tržnici in v zadrugi Dobrina, v katero se je včlanila pred petimi leti. Zadruga Dobrina je pravzaprav manjše pridelovalce, kot sta Bezjakova, rešila pred propadom. Marsikomu drugemu pa ponuja dodaten vir zaslužka. Bezjakova zatrjuje, da je »sodelovanje z zadrugo korektno. Na vsakomesečnih sestankih se skupaj dogovorimo o odkupnih cenah. Zadovoljna sem, še bolje pa bi bilo, če bi zadruga odkupila več mojih pridelkov, saj bi tako lahko povečali pridelavo na kmetiji.«

Zadruga Dobrina ni klasična kmetijska zadruga. Druge večinoma delujejo kot podjetja. Toda v Dobrini dosledno spoštujejo načelo »en človek, en glas«, kar je zagotovo tudi posledica njenega nastanka, saj gre za »nov tip zadruge, kakršne so začele nastajati na podlagi zamisli o kratkih prodajnih verigah, skrbi za samooskrbo in skladno z ekološkim načinom kmetovanja,« pravi dr. Karolina Babič, ki je sodelovala pri ustanovitvi zadruge in napisala njen statut. Dobrina danes povezuje 60 kmetovalcev iz Slovenskih goric, ki z zelenjavo in sadjem oskrbujejo že marsikateri mariborski vrtec, več šol in domov za starejše. Mariborčani jo poznajo tudi po cenovno ugodnih zabojčkih s poljskimi pridelki, ki jih dostavljajo na domove ali v službe naročnikov. Pridelke kmetov, članov zadruge, pa lahko Mariborčani kupijo tudi v »Tkalki«, trgovinici v Tkalskem prehodu. Marsikateri Mariborčan, ki noče ali ne more kupovati v veletrgovinah na obrobju mesta, se oskrbi v njej. V glavnem, pravi prodajalka, so kupci ekološko ozaveščeni ljudje, ki jim za kakovostno hrano ni težko seči malo globlje v žep.

V Dobrini za zdaj na leto ustvarijo okrog sto tisoč evrov prometa in poslujejo s pozitivno ničlo, torej brez dobička, saj niso več deležni subvencij. Sicer pa njihov glavni cilj ni »ustvarjanje dobička, temveč pomoč pri razvoju malih kmetij, pravične trgovine z živili in zagotavljanje pravičnega plačila pridelovalcem in proizvajalcem,« beremo na spletni strani. Prizadevajo si povezati čim več predvsem manjših pridelovalcev z območja Slovenskih goric, da bi združeni laže konkurirali na trgu. Njihova prednost je tudi v zagotavljanju svežega, sezonskega in zdravega domačega pridelka Mariborčanom.

Zadruga Dobrina je manjše pridelovalce, kot sta Bezjakova, rešila pred propadom. Za marsikoga drugega pa ponuja dodaten vir zaslužka.

Zadruga Dobrina je nastala leta 2011 iz Urbanih brazd, enega izmed projektov Evropske prestolnice kulture. Danes je del Centra alternativne avtonomne produkcije (CAAP), združenja osmih organizacij, ki so vse, kar je v Mariboru ostalo od 28 milijonov evrov »težke« Evropske prestolnice kulture. Dobrina je iz projekta EPK prejela 140 tisoč evrov zagonskega kapitala in ga do leta 2013 porabila za nakup kombijev, za hladilnico in majhno trgovino. Nekaj denarja je dobila tudi od Mestne občine Maribor. Čeprav je poslovanje zadruge pozitivno, pa si novih naložb, denimo v predelovalni obrat, ne more privoščiti.

Povezovanje kmetov

Dr. Milojka Fekonja, doktorica agronomije, ki je že od vsega začetka sodelovala pri projektu, pravi, da so se ustanovitve zadruge lotili, ker so zaznali, da so predvsem manjši kmetijski pridelovalci v Slovenskih goricah nepovezani in se zato s pridelki težko prebijejo na trg. Zaradi tega niso mogli sodelovati na razpisih za oskrbo javnih zavodov. Treba jih je bilo spodbuditi k povezovanju. Najprej je prvih osem kmetov ustanovilo zadrugo Jurske kmetije, z vključevanjem novih kmetij v ta proces pa je nastala Dobrina. Fekonjeva še dodaja, da so s povezovanjem kmetov želeli spodbuditi tudi izmenjavo izkušenj, kar zadeva tehnologijo pridelave na malih kmetijah, in jih usmeriti v ekološko kmetijstvo, ki ga pred ustanovitvijo zadruge Dobrina v Slovenskih goricah niso poznali. Danes ne velja več slabšalno mnenje, da »bo za kmeta dober, če že za šole ni. Kmet mora poznati tehnologijo pridelave, mora biti tudi mehanik za popravilo strojev, dober komercialist, če hoče prodati pridelek, in obvladati ’stike z javnostjo’.«

Pri tem mu je lahko zadruga v veliko pomoč. Tudi dr. Fekonjeva je rada med njenimi člani, na njivah in v rastlinjakih, kjer svetuje ljudem. Zaposlena je v Razvojni agenciji Slovenske gorice v Lenartu, je predsednica Dobrine, njen direktor pa je 27-letni Denis Ploj, ekonomski tehnik, ki je doštudiral menedžment v agroživilstvu in razvoju podeželja. V Dobrini je začel kot svetovalec za preusmeritev kmetij iz konvencionalnih v ekološke. Zaposlitev v zadrugi ga je »pritegnila, ker lahko dela dobro za ljudi. Pri nas ne gre za goli dobiček, kot to velja za klasična podjetja. Res je, da se spoprijemamo tudi s težavami, vendar jih odpravljamo s pogovori. Zame je najpomembneje, pa čeprav smo šele na začetku, da smo ljudem na malih kmetijah zagotovili dodaten vir zaslužka, hkrati pa smo ponudili mestnemu človeku ter otrokom v šolah in vrtcih kakovostno hrano.«

Sicer pa imajo v zadrugi prav take težave kot drugi kmetje. A jih znajo družno reševati. Vsak mesec se člani zadruge sestanejo na dogovoru o odkupnih cenah. Pridelke odkupujejo na podlagi posebne sheme kakovosti. Najvišjo ceno dosežejo ekološko pridelani, sledijo jim pridelki s kmetij, ki so v procesu preusmeritve v ekološko pridelavo, najcenejši pa so tisti, pridelani z integrirano, klasično pridelavo. Cene predlaga direktor Ploj, ko preveri razmere na trgu in na tržnici. Potem se o njih pogovorijo s pridelovalci na rednih sestankih. »Ko določamo cene, gledamo na to, da so sprejemljive za stranke, hkrati pa pazimo, da ne stiskamo kmetov. Naše cene so nekoliko višje od tistih v trgovskih centrih zaradi kakovosti in zdrave pridelave, vendar moramo pri dogovarjanju s kmeti o cenah upoštevati tudi realno kupno moč kupcev. Snujemo pa jih skladno z načelom, da morajo kmetje za pridelek dobiti pravično plačilo. Eden izmed naših članov prodaja tudi Leclercu in tam za svoje izdelke zagotovo ne dobi toliko kot v Dobrini, četudi so na policah veletrgovca ti izdelki precej dražji, vendar mi poslujemo z minimalnimi maržami.« Prednost za kupce je tudi v tem, da »vedo, od kod, s katere kmetije je naš izdelek in pridelek. Poleg tega vedo, da ne stiskamo kmetov pri odkupnih cenah. V naši trgovini je množica izdelkov naših članov, kar kupcem zagotavlja dobro izbiro. Ena kmetija si ne bi mogla privoščiti takšne trgovine, saj ima premajhen nabor izdelkov, skupaj pa naši kmetje to zmorejo,« pravi Ploj.

Zadružniki bi radi storili razvojni korak naprej tudi zato, ker jim julija in avgusta, ko ni šole, ostajajo presežki pridelkov. Zato se v Dobrini trudijo spraviti pod streho predelovalni obrat, ki pa bo po sedanjih ocenah stal okrog sto tisoč evrov. Mariborska občina jim je sicer odstopila za to primeren prostor in zdaj se prijavljajo na različne razpise, da bi s temi sredstvi lahko predelovalni obrat začel delati. »Posojila ne moremo dobiti, ker nimamo nepremičnin. Zato računamo na sredstva iz sklada socialnega podjetništva, pa še na dobro voljo kmetijskega ministrstva, ki naj bi tudi primaknilo nekaj denarja za našo naložbo.«

Direktor Ploj se huduje, ker Dobrino marsikdo uvršča med podjetja, ki se ukvarjajo le s preprodajo kmetijskih pridelkov. »Smo prava zadruga, kjer imajo glavno besedo člani, torej kmetje. Le njihove pridelke in izdelke prodajamo, vendar država še ni dojela pomena takšnega povezovanja kmetov. Z davčnega vidika nas obravnava kot vsako drugo podjetje. Če bi hoteli pospešiti razvoj zadružništva v kmetijstvu, da bi ohranili tudi majhne kmetije, bi bilo treba spodbujati povezovanje kmetov v zadruge, kar bi lahko pripomoglo k večji samooskrbi Slovenije s kmetijskimi pridelki. Toda za zdaj, če ne štejemo lepih besed, pravih spodbud ni.«

Prihodnost Dobrine

V Dobrini ne načrtujejo le predelovalnega obrata, ampak nameravajo v prihodnjih petih letih postati krovna zadruga za Podravje. »Za to si prizadevamo skupaj z Mariborsko razvojno agencijo in Razvojno agencijo Slovenskih goric. Večino pridelovalcev bi radi povezali za skupen nastop na trgu. Poleg predelovalnega obrata pa mora v tem času nastati tudi velika hladilnica, saj bi nam to omogočilo oskrbo več javnih zavodov in širitev prodaje v novih trgovinah,« pravi Ploj.

Dr. Karolina Babič, vodja CAAP, dobra poznavalka socialnega podjetništva, je bila v ekipi Urbanih brazd, kjer so na pobudo sociologinje dr. Marte Gregorčič snovali ustanovitev zadruge Dobrina. Po mnenju Babičeve je ta izpolnila pričakovanja pobudnikov, čeprav je »eno izmed prvih takšnih socialnih podjetij in se ni mogla učiti na napakah drugih. Težko bi se razvijala hitreje, saj je pomembno, da se takšna podjetja razvijajo počasi in težijo k stabilnosti.« Rast takšnega podjetja, opozarja dr. Babičeva, pa je povezana tudi s promocijo domače kmetijske pridelave in s prepričevanjem ljudi o koristnosti lokalne pridelave in kratke verige v trgovini, pa tudi, da je vredno dati kak evro več za hrano, ki prihaja iz takšnega okolja. »Dobrina mora torej vseskozi razvijati to promocijsko zgodbo.« Zadruge so po zasnovi »specifičen odgovor na nekatera družbena vprašanja v okolju, imajo pa še razsežnost demokratičnega soupravljanja in so z zakonom omejene pri delitvi dobička«. Po njenem bo treba prihodnje leto za utrditev članstva v Dobrini narediti »program izobraževanja članov, predvsem pa tega, kako soupravljati zadrugo. To je bilo na začetku, zdaj pa tega že nekaj časa ni več. V CAAP sicer včasih pripravimo takšne programe, vendar vse delamo prostovoljno,« pripoveduje dr. Babičeva.

Politika dosedanjega razvoja kmetijstva v obliki velikih posestev in farm je zanemarila pridelavo zdrave hrane za lokalno prebivalstvo.

Kmetovalec in sadjar Renato Kocbek, član upravnega odbora zadruge, živi v Spodnji Voličini, le streljaj od kmetije Marije Bezjak. Na leto pridela z integrirano pridelavo okrog 75 ton jabolk, razmišlja pa o preusmeritvi v ekološko pridelavo, saj imajo tak-

šna jabolka na trgu višjo ceno. Zadrugi Dobrina se je pridružil med prvimi, ker so se mu njeni člani »zdeli dobra, mlada ekipa z dobro vizijo. To je manjkalo v našem okolju,« pravi. »Dobro je, da se tako združujemo mali kmetovalci in prek zadruge skrbimo sami zase. Poskrbeti moramo za zdravo hrano, kajti, verjemite mi, močni veletrgovci so povzročili, da vsak dan jemo slabšo, bolj zastrupljeno hrano.«

Zadruga Dobrina je med tistimi subjekti na Slovenskem, ki orjejo ledino pri združevanju kmetov, kar je, tudi zaradi zgodovinskih hipotek v zadružništvu, z narodnogospodarskega vidika in z vidika ohranjanja slovenske krajine pravo dejanje. S sodobnimi postopki pri upravljanju zadruge, kjer morajo imeti ključno besedo seveda zadružniki, lahko postane sčasoma pomemben dejavnik v ohranjanju malih kmetij v Podravju in Slovenskih goricah. Politika monokulturnega razvoja kmetijstva v obliki velikih posestev in farm je zanemarila pridelavo zdrave hrane za lokalno prebivalstvo, kar bi moral biti prvi cilj. »Z majhnimi zgodbami, kot je Dobrina, ponujamo odgovor na vprašanja razvoja kmetijstva pri nas,« pravi dr. Karolina Babič.