Žižek v snegu

Resno obravnavanje predloga zakona o prepovedi burk Janeza Janše, se meni zdi neresno. Saj tudi sam predlog ni resen, saj ni nastal z namenom, da bi reševal kak realen problem, ampak z namenom, da bi SDS pridobila kakega novega simpatizerja ali volivca. Janša dobro ve, da s tem predlogom ne bo zgubil nobenega zdajšnjega simpatizerja, jih pa bo, glede na trenutno begunsko in teroristično situacijo, veliko pridobil. In tudi v naprej ve, da zakon ne bo sprejet.

Burka in slovenska tradicija pa mu dol visita.

Dino Bauk v svojem članku citira dr. Kerševana, ki pravi: »da je del evropskega načina življenja prav nevmešavanje države v način oblačenja njenih prebivalcev«. To je sicer samo načeloma in deloma res, našteli bi lahko kar nekaj izjem, a to ni to, kar želim povedati. Treba bi se bilo vprašati, kako je do tega evropskega načina življenja in nevmešavanja države sploh prišlo. Svoj čas se je država tudi v Evropi še kako vmešavala v način oblačenja. Nižji sloji se niso smeli oblačiti enako kot višji, četudi bi si to lahko privoščili, Jud se je moral ločiti od kristjana, hlapec od gospodarja, pogosto pa je bil iz načina oblačenja razviden tudi poklic (do danes se je to deloma ohranilo pri duhovnikih), zlasti stroga pa so bila pravila oblačenja za ženske. Do preloma s to tradicijo je prišlo v času razsvetljenstva in uveljavljanja razsvetljenske ideje, da se »ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki«, o čemer govori prvi člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana in je eden od idealov (svoboda, enakost, bratstvo) meščanske revolucije in s tem tudi sodobne demokracije.

Nova, na demokratičnih načelih zasnovana družba načina oblačenja ni ne zapovedovala ne prepovedovala, je pa pod vplivom novega pojmovanja človeka kot avtonomnega in svobodnega bitja, stari način oblačenja postopoma izginjal. Zato danes na ulicah evropskih mest ljudi ne moremo identificirati po njihovih osebnih okoliščinah. Če želimo o sočloveku vedeti kaj več, ga moramo osebno spoznati, s tem pa vsaj omilimo učinek predsodkov. Ko ga osebno spoznamo, se izkaže za mnogo manj pomembno ali je Slovenec ali Gruzinec, ateist ali musliman, kot bi bilo, če bi to razbrali iz njegovega oblačila. Predsodki po barvi kože so ravno zaradi tega tako trdovratni, ker pričnejo delovati, še preden človeka osebno spoznamo.

Tega učinka zahodnjaškega načina oblačenja se sicer niti ne zavedamo, a kadar vidimo zahodnjaka, ki z načinom oblačenja razkazuje kako svojo osebno okoliščino, denimo Tirolca ali ostarelega rokerja, se nam zdi rahlo smešen in starokopiten. Ko vidimo takega neevropejca, pa se počutimo bodisi ogroženi ali tolerantni do eksotike. Oboje je temeljito napačno. Kdor misli, da burke in naglavne rute na naših ulicah lahko ogrozijo evropsko civilizacijo, samo podcenjuje svojo lastno vero in kulturo. Tisti, ki se sedaj zavzemajo za burko kot pravico, pa so se ujeli v svojo lastno past, saj so se še pred kratkim zavzemali za osvoboditev žensk izpod burk. Toleranca je hvalevredna lastnost, a je tudi rahlo sprevržena, saj smo tolerantni lahko samo do stvari, ki jih sicer ne sprejemamo.

Res je, da nošenje burke zanesljivo ne sodi med evropske vrednote, kakor je tudi res, da ima ženska pravico nositi burko. Zato tako prepovedovanje kot tudi nekritično toleriranje po mojem ne vodita nikamor, vsaj h kakemu konstruktivnemu cilju ne. To kar potrebujemo, je široka diskusija o izvornih vrednotah zahodnjaške družbe. Med drugim o tem, da se vsi ljudje rodimo enaki, da osebne okoliščine posameznika ne smejo vplivati na njegov izhodiščni položaj v družbi, ampak naj pridejo do izraza šele, ko prične v druži delovati. Pa tudi o tem, da razkazovanje osebnih okoliščin ovira uveljavljanje te vrednote. Prišlekom je treba vsaj namigniti, da ugodnosti evropskega načina življenja niso vredni, če ne sprejemajo naših temeljnih vrednot, čeprav jim zaradi tega ugodnosti ne bomo odrekali. Znebiti bi se bilo treba tudi krča, ki hromi zahodne izobražence pri obravnavanju predmodernih praks raznih verstev. V strpni razpravi bi bilo mogoče postavljati vprašanja kot so: kakšna je to vera v osebnega, abstraktnega boga (ne kakega malika), ki jo je treba izkazovati in prakticirati z načinom oblačenja, načinom prehrane, obliko frizure ali telesnim zaznamovanjem. Praksa kaže, da tudi predstavniki teh verstev že razmišljajo tako. Lahko bi jim pri tem pomagali.

Po mojem se bo človeška družba razvijala v tej smeri, ali pa bo nazadovala. To, da Evropejci z oblačenjem ne razkazujemo svoje verske ali nacionalne pripadnosti, je resnična evropska vrednota, če jo bomo lahkomiselno izgubili, bomo izgubili tudi vse drugo.