Letalo z enim motorjem

Ko je ekonomist Velimir Bole novembra 2014 napovedal, da nas kljub sanaciji bank čaka še vsaj dveletno krčenje kreditov, so mnogi dvomili o tej črnogledi napovedi. Toda izkazala se je za popolnoma točno. Krediti podjetjem se še vedno hitro krčijo, krediti prebivalstvu pa stagnirajo. »Dinamika kreditnega napajanja podjetij je pri nas bistveno slabša od povprečja v EU in tudi slabša od povprečja v območju evra,« pravi Bole. Krediti podjetjem so se letos zmanjšali za dobrih osem odstotkov, kar je skoraj tolikšen padec kot pred začetkom sanacije bank! Banke so še vedno previdne, in to kljub temu, da so polne denarja in da so se slovenska podjetja občutno razdolžila. »Zadolženost slovenskih podjetij je danes bistveno manjša od povprečja v območju evra. Količnik med neto dolgom in EBITDA se od konca leta 2012 zmanjšuje po okoli 0,7 odstotne točke na leto, do konca leta se bo približal vrednosti tri.« Slovenija je po rasti kreditov na zadnjem mestu, po zadolženosti podjetij pa v spodnji tretjini lestvice evropskih držav. Čeprav so se podjetja izvila iz primeža prezadolženosti in bi spet lahko začela vlagati, rasti in zaposlovati, jim banke še kar niso pripravljene posojati. Smo v paradoksalni situaciji: kreditni krč kljub izdatni državni dokapitalizaciji bank, prenosu slabih terjatev na slabo banko in ogromni količini poceni denarja, ki so ga banke dobile iz programa kvantitativnega sproščanja – gre za program, s katerim Evropska centralna banka poskuša spodbuditi kreditiranje, ni niti malo popustil.

Zgodilo se je točno to, na kar je pred sanacijo bank opozarjalo več ekonomistov, poleg Boleta tudi sedanji finančni minister Dušan Mramor: banke ne bodo imele več nobenega motiva za kreditiranje, imele bodo veliko presežnega kapitala, ki ga bodo dobile od države, in ne bodo več dajale kreditov. Zadržanost bank je po mnenju Boleta posledica sistematičnega zaostrovanja kreditnih standardov, saj so se ti pri nas po zaslugi pretirane strogosti centralne banke zaostrili skoraj še enkrat bolj kot v območju evra, in to ne samo pri kreditih podjetjem, ampak tudi pri kreditih prebivalstvu. Zadržanost pri kreditiranju je tudi posledica gonje proti bankirjem.

Bole napoveduje, da nas čaka še veliko hujše stiskanje kot doslej, kajti veliko lažje je zmanjšati navaden javnofinančni primanjkljaj kot pa strukturnega.

Država v tej situaciji ni nemočna. Banke lahko spodbudi k usmeritvi presežnega kapitala v podjetja (namesto da ga vlagajo v varnejše državne obveznice) na dva načina: z jamstvenimi shemami za podjetja in s pritiskom lastnika, to je države, da morajo banke ustvarjati ustrezno donosnost na kapital, ki so ga dobile. Toda nič od tega nimamo, ne jamstvene sheme ne pritiska lastnika, obenem pa imamo bankirje, ki so se v preteklosti opekli, zaradi česar si danes ne upajo prevzemati niti v bančništvu normalnih tveganj. Bole pa opozarja še na en pomemben vidik: pri nas se močno pretirava glede deleža slabih kreditov, ki so še v bankah. Slika je popačena zato, ker Banka Slovenije pri merjenju slabih kreditov uporablja strožje vatle kot centralne banke drugih držav. »Velika ’ogroženost’ bančnih bilanc s slabimi krediti, s katero utemeljujejo krčenje kreditov, je vprašljiva. Struktura portfelja bank se popravlja, čeprav dobri komitenti zapuščajo banke, kar samodejno slabša preostali portfelj bank.«

Še težje razumljiva je zadržanost bank pri kreditiranju prebivalstva. Slovenska gospodinjstva so namreč med najmanj zadolženimi v Evropi. Delež zadolženosti prebivalstva pri nas znaša 45 odstotkov razpoložljivih dohodkov, na Danskem pa 250 odstotkov. Mimogrede: prav ogromna zadolženost prebivalstva v razvitih evropskih državah, zlasti skandinavskih, pomeni eno od potencialnih večjih tveganj. »Zavedati se je treba, da je prezadolženost prebivalstva veliko hujši in težje rešljiv problem kot pa zadolženost države.« Slovenija je po zadolženosti gospodinjstev na predzadnjem mestu, po kreditih prebivalstvu pa na repu – za nami so samo še tri države. »Finančni položaj naših gospodinjstev se je po letu 2012 okrepil neprimerno bolj kot v evroobmočju in je skoraj dosegel raven pred krizo. V kupni moči našega prebivalstva se skriva velik potencial,« pravi Bole.

Potencial sicer obstaja, a kaj, ko med ljudmi vlada še precejšnja negotovost. Na to kaže podatek, da se od konca leta 2013 opazno povečuje varčevanje prebivalstva. Ljudje denar raje hranijo v banki, pa čeprav so obrestne mere na depozite nizke, kot pa da bi kupovali trajne dobrine. Trošenje gospodinjstev resda narašča že od sredine leta 2014, vendar zelo počasi, tako da še vedno ni doseglo ravni, ki jo je imelo konec leta 2012. Kaj se je zgodilo takrat, vemo. Vlada Janeza Janše je ustvarila stanje paranoje: strašila je, da bodo v državnem proračunu presahnila sredstva za plače javnih uslužbencev, napovedovala je prihod »trojke«, trdila, da nas čaka »grški scenarij«, z zakonom za uravnoteženje javnih financ pa krepko zarezala v javno porabo, kar je vodilo v velik padec BDP-ja. Posledice zgrešenega pristopa k reševanju krize čutimo še danes.

Slovenska gospodarska rast je danes resda ena od najvišjih v območju evra (za odstotno točko presega povprečje evroobmočja), vendar Bole opozarja, da se je že sredi lanskega leta začela umirjati. Predvsem pa je še globoko pod nekdanjo, ki je v obdobju 1993–2006, to je pred dolžniškim napihovanjem, znašala štiri do pet odstotkov BDP-ja.

Umirjanje rasti je posledica počasnejše rasti izvoza. Slovenija je vse stavila na enega vlečnega konja – na izvoz. Ali kot pravi Bole: »Naše letalo še vedno leti z enim motorjem, izvozom.« Ker se ta motor lahko upeha, bi bilo smiselno okrepiti za zdaj še precej šibko potrošnjo prebivalstva. Vlada to sicer skuša doseči s spremembo dohodninske lestvice, a sprememba je tako majhna, da skoraj ne bo imela vpliva na potrošnjo. Bi moral biti Mramor drznejši pri davčni razbremenitvi prebivalstva, zlasti pri razbremenitvi nižjega in srednjega sloja, kot to namerava z novim letom storiti avstrijska vlada? Bole pravi, da gre Mramor s spremembo dohodninske lestvice v pravo smer, da pa si tako velike davčne razbremenitve kot Avstrija ne more privoščiti. »Mramor ima zvezane roke.« Najprej se je moral podrediti bruseljskemu diktatu, naj se javnofinančni primanjkljaj zniža pod predpisano mejo treh odstotkov BDP-ja, zdaj pa se mora podrediti še diktatu, naj se zniža strukturni primanjkljaj – gre za primanjkljaj, pri katerem se ne upošteva gospodarski cikel. Avstrija ima veliko nižji strukturni primanjkljaj kot mi, slovenski bo letos znašal 2,4-odstotka BDP-ja, avstrijski pa pol odstotka.

Prav trmasto vztrajanje Bruslja pri dokazano škodljivi hitri razdolžitvi države je tudi razlog, da si naša država ne more privoščiti financiranja večjih, strateških investicij, na primer gradnje drugega železniškega tira. Jasno je, da Luka Koper drugi tir potrebuje in bi se država za financiranje te naložbe z lahkoto zadolžila, a se ne sme, ker bi ji to onemogočilo izpolnitev zaveze Bruslju, da bo zmanjšala strukturni primanjkljaj za pol odstotne točke na leto.

Drugi razlog, ki bistveno omejuje možnosti financiranja strateških investicij s strani države, je omejevalna in za krizne čase zelo škodljiva evropska politika državnih pomoči. Bole napoveduje, da nas čaka še veliko hujše stiskanje, kot smo mu bili priča doslej, kajti veliko lažje je zmanjšati navaden primanjkljaj kot pa strukturnega. Prvi se avtomatično zmanjšuje s povečevanjem gospodarske rasti, pri zmanjševanju strukturnega primanjkljaja pa gospodarska rast nič ne pomaga. Evropski politiki se v sedmih letih krize niso naučili ničesar, saj nam še naprej predpisujejo stiskanje in strukturne reforme, čeprav je jasno, da ta recept v okoliščinah kroničnega pomanjkanja povpraševanja preprosto ne deluje.

Po seštevku devetih virov ocen gospodarske rasti je Bole izračunal, da bo rast v območju evra v prihodnjem letu 1,7-odstotna, v Sloveniji pa 2,1-odstotna. Cene naj bi se na območju evra, tudi pri nas, rahlo zvišale. Kljub temu nam še vedno grozi deflacija, ki je vsaj tako nevarna kot visoka inflacija, saj potrošniki zaradi nje začnejo odlagati nakupe trajnih dobrin. Prav nevarnost deflacije je razlog, da je Evropska centralna banka podaljšala svoj program kvantitativnega sproščanja.

Še zlasti težko je razumljiva zadržanost bank pri kreditiranju prebivalstva. Slovenska gospodinjstva so namreč med najmanj zadolženimi v Evropi.

Kakšne nevarnosti pa Sloveniji grozijo od zunaj? Za zdaj nič ne kaže, da bi bili zunanji pogoji v prihodnjem letu kaj slabši od letošnjih. Obstajajo pa tveganja. Eno teh tveganj je ogromna zadolženost gospodarstva v razvijajočih se državah – ta se je od leta 2008 podvojila s štirih trilijonov na osem trilijonov dolarjev. To je potencialna bomba, podobna razmeram v Sloveniji v letih 2005 do 2008, ko smo se po krivdi vlade Janeza Janše brezglavo zadolžili in napihnili balon. Med najbolj problematičnimi državami, kjer lahko pride do kreditnega krča, ki bi lahko povzročil težave celotni Evropi, so Turčija, Brazilija in Malezija. Manj pa Boleta skrbi, da bi val pljusknil iz Kitajske, kajti ta ima ogromne devizne rezerve in odzivno centralno banko, ki hitro poseže na trg, kadar opazi neravnovesje.

Če želi vlada Mira Cerarja spodbuditi rast in jo približati petim odstotkom, mora izboljšati zaposlovanje mladih. Kajti pomemben razlog, da je potrošnja še vedno šibka, je prav brezposelnost mladih, trdi Bole. »Mladi trošijo za trajne dobrine, ko si začnejo ustvarjati družine,« pravi Bole. Dokler nimajo rednih in spodobno plačanih služb, si ne morejo najeti stanovanjskega kredita, kupiti pralnega stroja, pohištva, avta. Minister Mramor pravi, da mladi spet dobivajo delo. Morda res. A kaj, ko prevladujejo začasne in slabše plačane oblike dela, zaradi česar si mladi ne morejo rešiti stanovanjskega stiske in ustvariti družine. Bole je prepričan, da je brezposelnost mladih posledica slabe reforme šolstva, ki je po vsej Evropi vodila v zapiranje strokovnih šol. »Avstrija in Nemčija imata nizko brezposelnost med mladimi zato, ker sta edini evropski državi, ki nista ukinili strokovnih šol.«