Za otroke jim gre, mar ne?

»Seks z nekom ki ga imaš rad, je druga najboljša stvar na svetu«, je babica Maud nekoč rekla vnuku Waliju.

»Katera pa je potem prva?«, jo je vprašal?

»To, da vidiš svoje otroke srečne!«

(Ken Follett: Stoletje, 3. knjiga)

Kaj imamo kriminalisti skupnega z bližajočim referendumom o (ne)uveljavitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Imamo - predvsem vedenje o trpljenju mnogih otrok, žrtev fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja v t.i. normalnih oz. idealnih družinah. Saj za otroke gre, pravijo nasprotniki spremembe zakona! Ob tem me misli zanesejo v turobno novembrsko petkovo popoldne daljnega leta 1979, ko sva s kolegom kot dežurna kriminalista nemo in zgroženo stala pod najvišjim gorenjskim mostom Peračica ter iz idiličnega, 20 cm globokega potočka, pobrala zmrznjeni trupelci dveh deklic, starih 3 in 5 let. Starih prav toliko, kot sta bili takrat stari najini hčeri. Zato sva, preden sva jih previdno odložila v krsto, nežno pogladila po mokrih laseh in jima obrisala strjeno kri, ki se jima je pocedila iz noskov. Poleg vode je na bregu ležalo truplo njune mamice. Prvič se mi je zgodilo, da v svoj blok zaradi tresoče roke nisem uspel napisati prav veliko besed, ki jih zahteva protokol o pisanju zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja. Kaj se je takrat zgodilo? Nikoli pojasnjeni družinski nesporazumi so mater pripeljali do usodne odločitve: v ponedeljek zvečer se je s hčerama odpeljala z avtobusom od doma do Brezij, od tam peš nadaljevala pot ob glavni gorenjski cesti in se ustavila na mostu, ki prečka 70 metrsko globino. Kaj se je takrat dogajalo v njeni glavi, nismo nikoli izvedeli. Najprej je čez ograjo v globino vrgla hčeri, nato pa še sebe. V petek smo jih našli, dan prej pa se je mož oz. oče doma obesil. Tako je odšla vsa družina. Takšna idealna družina moškega, ženske in otrok, ki jo glorificirajo nasprotniki zakona, ki bo dovoljeval izenačitev družinskih pravic tudi istospolnim osebam.

Kakšna je razlika med takratno in sedanjimi tragičnimi zgodbami premnogih slovenskih družin, v katerih je premalo prostora za ljubezen in razumevanje težav? V senzibilnosti javnega mnenja, raznih civilnih združenj in strokovnih služb države, ki morajo sodelovati v dobro tistih otrok, ki se jim sončen dan namesto s poljubom in prijazno ter vzpodbudno besedo začne s klofuto, brcami, spolnim zlorabljanjem in ploho žaljivk. Takrat je opisani tragični dogodek ostal zgolj kot drobna novica v časopisu, ki kaj več od trenutne osuplosti ni povzročila. Življenje se je že naslednji dan vrnilo v ustaljene tirnice. Zgodbo so tudi strokovne institucije vzele več ali manj kot še en ekces, imanenten blodnjavi človekovi naravi. Danes nam v tem odtujenem svetu egoizma ni in nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z nasiljem v družinah. Ob tem pa je popolnoma odveč sataniziranje faktično že sedaj obstoječih homoseksualnih družin. Vse, kar sem kot dolgoletni kriminalist opažal pri družinskem nasilju, je bilo to, da vzgoja in trpinčenje otrok največkrat ni bilo v nobeni povezavi z materialnim blagostanjem, stopnjo izobrazbe ali spolno usmerjenostjo. Največje podlosti in dobesedno svinjarij, se je dogajalo v okviru heteroseksualnih družin, ki otrok niso obvarovale ne pedolfilskih, ne fizičnih in ne psihičnih maltretiranj. In na take disfunkciolnalne družine so se vsaj pri spolnih zlorabah otrok lepili tudi razni strici, tete, dedki in babice …, ki so zaključevali peklenski krog otroških nočnih mor. Svoja dejanja so si mnogi lajšali tudi s spovedjo v cerkvi, ko so vest in spoved dojemali kot pranje svojega avta.

Nasprotniki zakona streljajo z močnimi stavki: grozi nam uničenje družine, to ni naravno, starim staršem bodo homoseksualci pobirali vnuke, otrok je božji dar, sedaj bodo pedofili dobili svoje pravice, vrstili se bodo samomori otrok, otroke že v vrtcih oblačijo v oblačila drugega spola …To so besede, s katerimi ljudi ne samo zmedemo in zapeljemo, temveč tudi uničimo. Besede, ki z realnim in pričakovanim življenjem nimajo ničesar skupnega in pogosto jih izražajo osebe, ki so se odlično naučile klovnovske vloge strankarskih in cerkvenih papagajev. Kajti, na pol pametni politiki radi trpijo okoli sebe dvorne norce. Nujno pa je treba premisliti o njih in njihovih izjavah takrat, ko nastopijo v čredi – čeprav je v začetku še tako majhna. Kajti, izjave nekaterih akterjev v kampanji je moč primerjati le z ledenikom ali kovanim kosom železa – brez empatije in vsaj drobnega pos-

kusa vpogleda v realni svet zapletenih družbenih odnosov. Mnogi med njimi se zavzemajo za red in disciplino – za urejene razmere in jasne pojme. So zoper vsakogar in zoper vse, kar bi utegnilo prizadeti njihove predstave o redu in normalnosti. Do homoseksualcev in drugih »spolnih iztirjencev« ne kažejo razumevanja. Če bi bilo po njihovem, bi jih z veseljem vtaknili pod ključ, in z njimi vred vse časopisne mazače in lažne preroke – da bi končno vladal red in mir. Kirstov literarni kriminalistični komisar Braun je dejal: »Kaj je zločinsko, določajo samo veljavni zakoni – zoper poneumljanje ljudstva, kakor ste to dobro označili, jih žal ni.« Še en Kirstov junak, župan Reiser pa je pripomnil: »Borim se proti najhujšemu sovražniku, kar jih imamo: omejenosti, proti vztrajanju pri zgrešenih zmotah, proti junaštvu neumnežev.« Zato se v spopadu različnih mnenj zlorablja nepotešeno hrepenenje velikega dela prebivalstva po simbolih moralne trdnosti, herojskih besedah in lepo zvenečih obljubah. In nekateri so pravi mojstri fraziranja in vedo, da se vedno splača, če tako deluješ. Predvsem pri nevednih, kajti bolj so nevedni, trdnejša so njihova prepričanja.

Že v času javnih debat o propadlem Družinskem zakoniku je neka psihologinja izjavila, da pozna samo dve vrsti družin: srečne in nesrečne. V mnogih letih kriminalističnega preiskovanja smo videli prav slednjih preveč. Zato pogrom nad (bodočimi) istospolnimi družinami, namesto resnih znanstvenih razprav, podkrepljen le z nekakšnimi brambovskimi in rodoljubnimi čustvi, vodi le v nadaljnjo delitev družbenih skupin, posledično pa v vedno večje sovraštvo do drugačnih. Kdo bo naslednji na vrsti? Kar pomnim, sem bil vselej le kriminalist, zavezan pravu, pravičnosti in racionalnosti. Kot tak sem videl dosti trupel in trpinčenih otrok ter žensk – in edina misel ob teh rečeh mi je bila: kdo je to storil? Vse življenje sem iskal morilce, nasilnike in plenilce tujega premoženja, ne da bi pri tem pokazal trohico t. i. rodoljubnih čustev. Ob takih ekscesnih dogodkih sem lahko le ugotavljal, da življenje ni nič drugega kot smrad, le da nekateri smrdijo bolj fino. Tudi tisti, ki bi morali skrbeti za varnost in vzgojo otrok pa jih je njihov nenaravni način življenja, ozaljšan s svetimi oblačili, pripeljal v hude skušnjave in so se spozabili nad mnogimi otroki. Juan Gomez Jurado je v romanu Božji vohun opisal primer spolno zlorabljenega otroka s strani katoliškega župnika. Kardinal je otrokovi materi napisal takole pismo: »Upam, da je radodarna odškodnina, o kateri smo se dogovorili z vašim odvetnikom, razrešila zadevo tako, da zadovoljuje obe strani, ker je to edino, kar vam moremo ponuditi. Čeprav z denarjem nočem utišati vaše bolečine, si vas drznem prositi, da o tem dogodku ne govorite naokrog, za dobro vseh nas. Naša mati Cerkev je že dovolj trpela zaradi zlih obrekovanj, zaradi medijskega Satana. Zaradi naše male skupnosti in vašega sina ter za vaše osebno dobro, se pretvarjajmo, kot da se ni nič zgodilo.«

Zato se pred odločanjem na referendumu nič ne pretvarjajmo. Obe strani naj pošteno navedeta vse argumente za in proti, ne pa apriorno in brez dokazov sejati strahove in slikati namišljene pošasti. Prave pošasti v obliki pedofilov, nasilnikov, posiljevalcev in ostalih psihopatov še vedno največkrat domujejo v glorificiranih klasičnih družinah. Zato nam uveljavitev zakona ne bo prinesla nobenih novih travm za naše otroke, nasprotno, nekateri (redki) otroci bodo lahko (ne pa nujno) našli svoj prijazen in varen prostor pod soncem. Priznajmo si različnost in ne izkrivljajmo družbene stvarnosti. Zato seksajmo s partnerji, ki jih imamo radi in prizadevajmo si za srečo svojih in tujih otrok.