Podnebno vprašanje

Čeprav se je pariški podnebni vrh po mnenju številnih končal z zgodovinskim dogovorom, s katerim so se svetovne države prvič družno zavezale k ukrepanju proti podnebnim spremembam, je jasno, da temeljno vprašanje še vedno ostaja neodgovorjeno – kako to izpeljati?

V reviji Nature so pariški dogovor označili za zmago svetovne diplomacije, hkrati pa zapisali, da sporazum predstavlja »stavo na tehnološke inovacije in človeško iznajdljivost«. To pravzaprav pomeni, da so se države strinjale, kaj je treba narediti, zdaj pa je treba ugotoviti še, na kakšen način.

Današnje zelene tehnologije žal še niso dovolj stroškovno učinkovite in zanesljive, da bi omogočale takojšnje odločnejše ukrepanje. Ukrepi v smeri povečevanja deleža obnovljivih virov energije, kot je jasno vidno v evropski politiki, neizogibno povzročijo povečanje stroškov in izgubo konkurenčnosti gospodarstva, ki ga je treba zato razbremeniti, razliko pa nadomestiti z dodatnim obdavčenjem ljudi. Za države v razvoju, katerih cilj je predvsem odprava revščine in bolezni ter zagotovitev stabilne energetske oskrbe za vse prebivalce, imajo tovrstne investicije še manj smisla. Šele nove tehnologije bodo omogočile resen preboj pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.

Če oziroma ko se pojavi cenejša in vsaj primerljivo zanesljiva alternativa fosilnim gorivom, bodo izpusti padli sami od sebe, z globalnim sporazumom ali brez njega.

Danes pa smo, kot pravi energetski ekonomist Dieter Helm z Univerze v Oxfordu, v položaju, »ko vlagamo v izjemno drage sedanje tehnologije rabe obnovljivih virov na račun prihodnjih tehnologij«.

Da lahko samo tehnološki preboj reši vprašanje podnebnih sprememb, je nedavno opozoril tudi ustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je ob robu pariškega vrha naznanil 10-milijard dolarjev vredno pobudo za vlaganje v razvoj novih energetskih tehnologij. Gatesova fundacija bo prispevala 2 milijardi. »Potrebujemo inovacije za proizvodnjo energije, ki bo cenejša od energije iz fosilnih goriv, ki ne bo povzročala izpustov toplogrednih plinov in bo enako zanesljiva kot današnji energetski sistem. Ko vse te zahteve spravite skupaj, je jasno, da potrebujemo energetski čudež,« je povedal v intervjuju za novembrsko številko revije The Atlantic. Tak energetski čudež pa bi nujno potreboval več denarja, ki ga države namenjajo za financiranje obstoječih obnovljivih virov. Slovenija bo na primer do leta 2028 izplačala več kot milijardo subvencij.

Velja pa si zapomniti še nekaj: pariški sporazum je bil dosežen, ni pa še veljaven. Ratificirati ga mora najmanj 55 držav, ki predstavljajo najmanj 55 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov. Slavnostni podpis bo aprila prihodnje leto, države pa bodo imele leto dni časa za pristop k sporazumu. Tri leta po pristopu lahko država svoj podpis kadarkoli umakne. Glede na izkušnje s Kjotskim protokolom, ki ga ZDA sploh nikoli niso ratificirale, številne države pa so se iz njega umaknile naknadno, je težko biti prepričan o končnem uspehu.