Upravna fikcija

Odkar je zgodba o nesmiselnem odvzemu dovoljenja za začasno prebivanje umetniku Damirju Avdiću prišla v javnost, so o njej poročali vsi relevantni mediji. Večina je izpostavljala absurdnost odločitve upravnega organa, ki je Avdiću, kljub temu da ima dovolj sredstev za preživljanje sebe in svoje družine, odvzel pravico do začasnega bivanja. Preprosteje, prvostopenjski organ mu je naložil, naj se iz Slovenije izseli. Kljub poročanju so bili na upravni enoti tiho, tekočih zadev ne komentirajo. Damir Avdić je zdaj vložil pritožbo. V njej dokazuje, da je uradni organ »napačno ugotovil dejansko stanje« in »napačno uporabil materialni predpis«.

Kaj to pomeni? Zakon o tujcih določa, da dovoljene za začasno prebivanje dobi tisti, »ki ima zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje«. Med viri teh sredstev so omenjeni dohodki od dela, zavarovanja, različne pogodbe, izplačila, ki jih tujec dobi »na kakršenkoli drugačen način«. Zakonodajalec je dopustil tudi druge vire prejemkov, upravni organ pa naj bi sam ugotovil, ali so po velikosti, periodičnosti, stabilnosti, zanesljivosti dovolj primerni, da jih upošteva. Pri Avdiću gotovo so, a upravna enota mu je, sliši se neverjetno, kot sredstva za preživljanje upoštevala le prihodke, ki so obdavčeni, ostalih, ki jih pridobi kot samostojni kulturni delavec, pa ne. Upravni organ je Avdiću priznal dobrih trikrat manj sredstev, kot jih dejansko prejema; uradniki so jih preprosto »odmislili«.

»Namesto da bi v resnici ugotovil, s kolikšnimi sredstvi za življenje dejansko razpolaga vlagatelj, ki svoje prihodke ustvarja kot samostojni ustvarjalec na področju kulture,« je zapisano v pritožbi, »se je upravni organ zapletel v nerazumno formalistično razpravljanje o tem, kaj formalno predstavlja osebni dohodek vlagatelja, ki je osnova za obračun njegove dohodnine.« Če bi to ugotovitev preslikali širše, bi pomenilo, »da večina samostojnih ustvarjalcev na področju kulture v Sloveniji, ki so deležni enake davčne obravnave svojih dohodkov kot vlagatelj, ne zasluži zadosti za preživetje, kar ne le da je neresnična, pač pa za ljudi, ki se preživljajo izključno s svojim kulturnim ustvarjanjem, tudi žaljiva trditev«.

Zgodilo se je absurdno črkobralstvo, formalizem, ki zanika realnost. Še več, nekateri drugi organi države na enake »dileme« gledajo na drugačen način. Avdićevi družini je recimo center za socialno delo zavrnil prošnjo do socialne pomoči, saj je ugotovil, da razpolagajo z dovoljšnjimi sredstvi za preživljanje. Izračun centra temelji na bolj realni formuli. Če po eni strani Avdić torej ni upravičen do denarne socialne pomoči, saj so njegovi prihodki dovolj visoki, potem je nenavadno, da neki drug organ trdi, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zapišimo to trditev še v pravniškem jeziku: zakon o tujcih zadostna sredstva za preživljanje določa tako, da »ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči«. Avdić je v svojem boju zoper uradniški nesmisel namenoma vložil prošnjo za pridobitev socialne pomoči, da bi dokazal, da zaradi višine svojih prihodkov do nje ni upravičen, hkrati pa je neki drugi upravni organ, sklicujoč se na isto mejo dovoljšnjih sredstev za preživljanje, ugotovil, da ima premalo denarja in naj zapusti Slovenijo.

Avdić v Sloveniji živi od leta 2009; poročen je s slovensko državljanko in ima dva sinova.