Zapravljena priložnost

Gostilna Gastuž
Špitalič 8, Žiče
Tel.: 03 752 37 00
Gastuž ima dveri odprte ob četrtkih od 10. do 18., ob petkih, sobotah in nedeljah pa od 10. do 20. ure.

Ambient:
obnovljena stavba najstarejše gostilne na Slovenskem je v spodnjem prostoru meniško rustikalna, v zgornjem pa opremljena s satenastimi prti

Napitki:
buteljke konjiške kleti, dober jabolčno-hruškov sok; pogrešamo kaj robe iz pleterske, še delujoče kartuzije

Dostopnost:
nekaj parkirišč je pred gostilno, gibalno ovirani bodo imeli kar nekaj težav, tudi z dostopom v spodnjo jedilnico

Fino:
da je zraven Žička kartuzija

Ne tako fino:
generičnost ponudbe

Fiksen nedeljski meni je stal 15 evrov na osebo.

»Kultura in prosveta – to naša bo osveta!« je v odgovor na zapis o bakanalijah v glavnem mestu, ki smo ga priobčili prejšnji teden, narodobudno povzdignil glas Konzumov kulturno-historični ataše. In takoj med prednostne naloge inšpektorata uvrstil obisk kakšnega objekta kulturne dediščine. Gostilna Gastuž, ki se je z dokumentirano letnico 1467 postavila čisto na vrh seznama po starosti zloženih slovenskih gostiln, se je za izpolnitev atašejeve želje zdela pravšnja izbira, še posebej, ker stoji čisto zraven prve srednjeevropske kartuzije v Žičah, katere priorji so po veliki zahodni shizmi skoraj dve desetletji načelovali vsem rimskemu papežu zvestim kartuzijanskim kloštrom.

Ko je naša odprava med poslušanjem avdio vodiča po kartuziji naletela na poglavje o meniški prehrani, so se ji sline začele cediti ob naštevanju bobrovih klobasic, somovih paštetk, vidrinih juh, kaš, sirov in drugih reči, ki so jih na jedilnik uvrščali menihi. Za kosilo smo se namreč nadejali česa podobnega, saj se Gastuž v kakšen prospektu rad pohvali, da kuha po kloštrski in slovenski kulinarični tradiciji, da klasičnim jedem dodaja ščepec modernega in svojega. In da ponuja tudi vikend kosila po 15 evrov.

S čimer ne bi bilo nič narobe. Težava je namreč v tem, da je od vsega naštetega ostalo samo vikend kosilo. In to vikend kosilo, ki nima nič skupnega s kloštrskimi šegami, niti s slovensko kulinarično tradicijo, niti s ščepcem modernega ali svojega – razen če za to slednje obvelja dejstvo, da je natakar jogurtovo strjenko suvereno, ne da bi trznil z očesom, razglasil za crème brûlée, bananino zmrzlino pa za vaniljev sladoled. Južina sicer – razen res švohotne menzaste gobove in preveč razredčene goveje juhe – ni bila skuhana slabo. Rižota (no, bolj dolgozrnati riž) s piščancem in ostružki parmezana je bila celo zelo okusna, solata lepo zabeljena, tudi svinjska rebra z omako so po peki ostala sočna in dunajski pohančki hrustljavi; sirovi štruklji so bili bogato napolnjeni in lepo zarolani, krompir pa fino zapečen.

Ampak: da na sončen nedeljski dan v gostilni, ki se ne diči le s titulo najstarejša slovenska gostilna, ampak še s certifikatno značko »Gostilna Slovenija«, ki ima kar dve tematsko opremljeni jedilnici, ki stoji zraven prvovrstnega kulturnega spomenika in turističnega punkta, ne zmorejo skuhati nič drugega kot najbolj generičen in dolgočasen meni sleherne, še tako zakotne oštarije v podalpju, je še kar izpisnice vreden podatek. Seveda bi bili vidrovina in bobrovina prehudi provokaciji za marsikoga, ampak kakšno ribo bi pa res lahko vrgli v ponev, skuhali kakšno kašo, uporabili kakšno zelišče, pripravili kakšno zelenjavno jed. Pomanjkanje zamisli ne bi smelo biti izgovor. Že leta 2002 sta Boris Kuhar in Jože Mlinarič spisala knjigo Samostanska kuhinja: prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. stoletja. V njej je več kot sto receptov, že prirejenih za današnjo rabo. Ampak, saj veste, ljudje imajo radi gobovo pa govejo župo ...