Soočenje

Zadnji referendumski izid je pokazal kar nekaj pretresljivih stvari. Prvič, pokazal je, da je slovenska desnica z intenzivno podporo RKC zmožna mobilizirati dovoljšen del populacije, da lahko zavrne katerikoli zakon. To je dobro vzeti na znanje, saj ta referendum, ki se dotika pravic manjšine, zagotovo ne bo zadnji, izključeni niso niti referendumi, ki bi posegli v že priborjene pravice, kot je npr. pravica do splava ipd. Nobenega zagotovila namreč ni, da Varuh slovenske Ustave, Ustavno sodišče RS, ne bi ponovno odpovedalo. Poleg tega je referendum pokazal, da je isti desnici s konstantnim zavestnim nižanjem diskurza v politiki ter nivoja splošnega komuniciranja uspelo, da je velik del državljanov popolnoma izgubil zanimanje za politiko, saj se jim je ta popolnoma zagabila. Kako tudi ne, saj so se v zadnjih letih na ekonomskem področju sprejemali zgolj ukrepi, ki ljudi silijo v odvisnost od prostega trga in odhod v tujino ter ustvarjajo občutek brezizhodnosti. Država ni bila sposobna zavarovati interesa njenih državljanov, ampak zgolj privatnega kapitala ter posameznikov, ki so javni denar v duhu podjetništva in denacionalizacije transferirali na zasebne račune.

To nas pripelje do tretje točke, ki bo verjetno še najbolj prizadela ponos tistih, ki so v skrbi za elementarne družine, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok, glasovali PROTI. »Nehajmo se slepomišiti«, če povzamem enega izmed vnetih nasprotnikov zakona, da je Slovenija svetilnik Evrope in vzor mnogim državah vzhodne Evrope. Slovenija to ni in s takimi dejanji nič ne kaže, da bi to lahko bila. Množična zavrnitev referenduma je pokazala, da je Slovenija tudi po volji ljudstva bližje zatohli provinci Avstro-ogrskega imperija kot moderni državi. Na tem mestu se je smiselno vprašati, kaj bi bilo iz naše dežele, če po njej ne bi potekala železnica iz Dunaja na Trst, zaradi katere se je naše ozemlje posledično industrializiralo. Verjetno bi ostala nekje na ravni Transil-

vanije, ki je tudi izredno gorata in gozdnata in brez dvoma polna veselih ljudi, ki na dvorišču gojijo slive, oz. češplje in podobno sadje ter iz njih pridelujejo domač alkohol. S to razliko seveda, da pri nas pod Peco spi kralj Matjaž (Korvin), tam pa v grobnici svojega gradu ždi grof Drakula.

Za zaključek se obrnimo kar na nasprotnike zakona. Za otroke gre, brez dvoma, a očitno samo, ko je govora o potencialnih posvojitvah s strani homoseksualnih partnerjev, ki naj bi že v vrtcih fantke oblačili v ženske oblekice itd. Če parafraziramo besede vnetega nasprotnika s soočenja »a za neustavni ZUJF in ostale »fiskalne« zakone, razprodajo državnega premoženja, konstantno nižanje zaposlitvenih možnosti in onemogočanje dostojnega življenja pa to ne velja. Hvala lepa«. Pri tem gre za naše in vaše otroke, našo prihodnost in za družbo v kateri želimo živeti. Boj za pravice je konstanten in mora potekati na vseh področjih in ne tako, da se moralistično zagovarja enocelično družino, na drugi, družbeni plati, pa brezobzirne interese kapitala in nižanja družbenih standardov in normativov. Glas ZA je tako glas za boljšo prihodnost, pravično družbo, javno dobro in državo državljanov, je glas, ki ima svoje korenine v antifašizmu in humanizmu. Trenutno šibko tli, a se bo razplamtel, ko bosta zanj prava čas in volja. Vsekakor bolje, da čimprej.