Sami sebi največji sovražnik

Podobno kot Irska, Španija in Portugalska je tudi Slovenija bančni sistem reševala na dva načina: s prenosom slabih terjatev na slabo banko in z obsežno državno dokapitalizacijo. Na Družbo za upravljanje terjatev bank se je prenesla večina slabih terjatev, ne pa vse. Del jih je ostal pri bankah, predvsem terjatve do malih in srednje velikih podjetij. Poleg tega so nekatera posojila, ki so bila ob začetku sanacije še dobra, pozneje postala slaba. Čeprav se obseg slabih posojil hitro zmanjšuje, so v centralni banki zaskrbljeni.

»Težava se zmanjšuje, a je še daleč od tega, da je ne bi bilo več. Prezadolženost dela podjetij in obseg prestrukturiranih posojil in kakovost prestrukturiranj ostajajo resen izziv,« trdi viceguvernerka Stanislava Zadravec Caprirolo. Po predvidevanjih Banke Slovenije naj bi proces čiščenja trajal še vsaj pet let. Da bi ga pospešili, predlagajo dodatne ukrepe, med drugim ustanovitev zasebne slabe banke, prek katere bi se reševale terjatve do malih in srednje velikih podjetij. Skratka, po vseh peripetijah z DUTB naj bi zdaj dobili še eno slabo banko.

Pa je to res potrebno? Je obseg slabih terjatev res tako problematičen? Ali pa gre v ozadju ustanovitve še ene slabe banke samo za to, da se finančnim špekulantom omogoči dodaten posel?

Poglejmo dejstva. Evropska bančna agencija nas je po deležu slabih terjatev res uvrstila na drugo mesto v Evropi, takoj za Ciprom. A treba je vedeti, da EBA v analizo ni vključila celotnega bančnega sektorja posamezne države, pač pa samo sistemsko pomembne banke. Med slovenskimi sta bili v analizo vključeni le NLB in NKBM. Poleg tega EBA pri primerjavah nekritično povzema različne metodologije, ki jih za določitev obsega slabih terjatev uporabljajo posamezne države, zato so njeni primerjalni rezultati dokaj neverodostojni. In tretjič: pri slabih posojilih je treba upoštevati tudi obseg slabitev in zavarovanj. V slovenskih bankah je teh za približno 80 odstotkov, v evropskih pa 47 odstotkov. Povedano drugače: pri nas so slaba posojila zavarovana veliko bolje od evropskega povprečja. Hkrati je kapitalska ustreznost slovenskih bank od 16 do 17 odstotkov, kar je precej nad evropskim povprečjem, ki znaša od 12 do 13 odstotkov. Pa tudi po dobičkonosnosti so naše banke primerljive z evropskimi.

Ključna težava je, da so merila, po katerih se posamezno posojilo šteje za slabo, pri nas strožja kot v številnih drugih evropskih državah. »Kako je mogoče, da je zamuda pri hipotekarnih kreditih v sosednji Italiji, Franciji, Veliki Britaniji definirana po obdobju 180 dni, pri nas pa prej, le po 90 dneh?« se je nedavno v intervjuju za Delo čudil France Arhar, predsednik Združenja bank Slovenije. »Dve tretjini dolga prebivalstva, več kot šest milijard evrov, sta povezani s hipotekarnimi krediti, nepremičninami. Pri nas morajo banke delati rezervacije že 91. dan po zamudi, v omenjenih treh državah pa šele 181. dan.« Zaradi pretirane strogosti Banke Slovenije so se kreditni standardi pri nas zaostrili skoraj še enkrat bolj kot v evroobmočju. Ker smo bolj papeški od papeža, je posojilni krč pri nas hujši in trdovratnejši. Znašli smo se v paradoksu: banke so polne denarja, kreditiranje podjetij se še vedno krči, to pa upočasnjuje okrevanje gospodarstva.