Avtopilot

Domačija Šajna
Šepulje 4
Tel.: 05 764 10 96
V Šajni kuhajo vsak dan, razen četrtka, od poldneva do 22. ure.

Ambient:
že skorajda avtobusarskim klapam prilagojena bolj restavracija kot domačija; veliko kamna in temnega lesa

Napitki:
kar nekaj odprtih vin, a tudi nekaj kraških ne predragih buteljk; predvsem ne spreglejte Štembergerjevega merlota

Dostopnost:
po malo obveznega izgubljanja med kraškimi borjači boste našli dovolj parkirnih mest, gibalno ovirani pa tudi ne boste naleteli na nepremagljive zapreke

Fino:
biftek s tartufi
testenine

Ne tako fino:
narezek, predvsem pršut
jota

Ker so Šajnovi bolj restavracija kot domačija, so takšne tudi cene; mi smo za košto na osebo odrinili blizu 45 evrov.

»Ne moremo se zanašati na Domiceljeve stare popevkarske obljube, no!« je po seriji slabih rezultatov, na katere so Konzumove ekspedicije naletele ob koncu leta, vzrojil predstojnik, ko so mu terenski doušniki za po novem letu obljubljali boljše birtije, boljše ocene in boljše čase. Ko predstojnik zapade v takšno histerijo, v planerskem oddelku reagirajo s kakšnim zicerjem, in glede na Ilovarjeve zapiske se je odprava na Kras, k Šajnovim v Šepulje, zdela dovolj varna ali vsaj neproblematična poteza.

Retrogradno pa lahko le nekako skomignemo z rameni in sklenemo, da bralstva v novo leto ne spremljamo s čisto optimalno popotnico. Je namreč tako, da je Šajnova kelnerska ekipa prekaljenih starih borcev prerutinirana in zmerno do pretežno nezainteresirana za goste. Ampak tako je z vsem objektom, ki je domačija samo še po imenu, v resnici pa gre za gostilno, ki se je odločila ponudbo in cene prilagoditi pretežno italijanskemu obiskovalstvu. To pomeni, da je – poleg narezkov in pašt – polovica ponujenega iz morja, druga pa bifteki in rostbifi. Nič klobas, svinjine, jagnjetine, divjačine, golažev. Skratka, strežejo bolj klasično restavracijsko robo kot pa reči, ki jih človek sicer pričakuje od v osrčje Krasa postavljene domačije.

A stvar očitno – na ponedeljkov večer je bila več kot zgledno napolnjena – dobro dela. Zato si lahko privoščijo, da je na vratih velika nalepka »ročno rezan pršut« in ob šanku parkirana krasna berkelca, na krožnik pa dajo na kuhinjsko salamoreznico narezane, precej borne rezine fabriške šepuljske robe. Zato je lahko jota precej prazna – poleg repe in gostljate župe je bilo v njej le za vzorec fižola in obljubljenih kraških mesnin. Šajnovim tega, da se pri jedeh s tartufi radi še malo poafnajo s klošeji, ne bomo šteli v slabo, še posebej, ker s črnimi gomoljikami niso štedili ne pri širokih rezancih, ne pri umešanih jajcih (vprašanje je le, kaj je vrh njih počela narobe obrnjena sirova skodelica?), ne pri na debelo odrezanem, lepo zorenem, pečenem in omačenem bifteku. Bi se pa spodobilo, ako bi med peko z malo ostrejšim očesom nadzirali florentinca, da jim njegov nežnejši, filejski del ne bi ušel močno proti območju welldoneskosti.

Rutiniranost ima seveda tudi dobre strani: njoki, rezanci in polnjene testenine so prignani do odličnosti, z okusi, teksturami in omakami vred, takisto velja za simpatičen dvobarvni in dvotesteni bifteku priloženi štrukelj, hrustljavo zapečen krompir iz pečice in v teranu kuhano hruško.

V Šajni ni pravzaprav nič zelo narobe, a tudi nič tako zelo prav, da bi nas navdušila in bi vanjo brez pridržkov usmerjali bralstvo. Kot kaže, so ob največji slovenski pršutarni v Šepuljah celotni paket ambienta, jedilnika, kelneraja in kuharije pripeljali do točke, ko so lahko vklopili avtopilota in zaživeli v simbiozi z gosti, ki jim je dovolj velikoserijska rezina pršuta, dobro pečen biftek in panna cotta z gozdnimi sadeži. Pa ko voli, nek’ izvoli!