Zadnje opozorilo

To, da je zakon o izenačitvi vseh partnerskih skupnosti na referendumu padel, ni bilo veliko presenečenje. V državi, kjer tiha večina volivcev (za zdaj) podpira gradnjo ograje z rezili na južni meji, bi bilo iluzorno pričakovati, da bo na volitvah zmagala opcija, ki podpira enakopravnost vseh ljudi. V zgodovini Slovenije doslej ni uspel noben referendum, na katerem so bila postavljena vprašanja, povezana s človekovimi pravicami. Prav tako ni bila uspešna nobena izmed političnih strank, ki si je to topiko izbrala za primarno predvolilno temo. Slovenija ne spada med odprte družbe, nikoli zares ni. Mogoče to velja za urbana središča, a Slovenija obstaja tudi zunaj Ljubljane. Recimo v Halozah ali pa v Ribnici, v okolici Novega mesta, v Lendavi …

Pravo volilno presenečenje pa je bilo nekje drugje. Zdelo se je, da konservativnemu političnemu polu na volitve ne bo uspelo pripeljati dovoljšnega števila ljudi. Potrebovali so malo več kot 342.000 volivcev, na koncu so jih pripeljali še 50.000 več. Pred leti je bilo proti družinskemu zakoniku 280.000 volivcev, na državnozborskih volitvah je »desnica« zbrala približno enako število glasov, le na referendumu o izbrisanih, enem izmed najbolj sramotnih poglavij neposredne demokracije pri nas, je nasprotnikom izbrisanih uspelo zbrati 485.000 glasov. A to je bilo pred ducat leti, šlo je za neki drug čas, četudi za podobno vprašanje spoštovanje pravic manjšin.

Zgodil se je torej politični preobrat, konservativni pol se je pri vprašanju o spoštovanju drugačnosti preštel in na tokratni referendum pripeljal 110.000 »novih« volivcev. So to res volivci SDS in NSi, morebiti tudi SLS, ali pa gre tudi za volivce vladnih strank, ki so jim pravice manjšin moteče? Zakaj se je to zgodilo?

Odgovor je pravzaprav enostaven. Zmagala je interpretacija, ki jo je vsilila stran nasprotnikov zakona. Zmagala je interpretacija, da gre pri referendumu za vprašanje otrok, za vprašanje o tem, ali lahko geji posvajajo nedolžne otročičke.

Kar je veliko izkrivljenje. V Sloveniji je na leto okoli 30 posvojitev, od tega jih je dobra polovica enostranskih, kjer zakonec ali zunajzakonski partner posvoji biološkega otroka svojega partnerja. Padli zakon je sicer res odpiral pravno možnost, da se geji in lezbijke »postavijo v vrsto za slovenske otroke«, a možnost nikakor ne pomeni avtomatične pravice. O izbiri posvojiteljev namreč vedno odločajo strokovni organi, centri za socialno delo, ki ocenijo možnost in primernost za posvojitev, pričakovanja, osebnostne lastnosti posvojiteljev. Hkrati ocenjujejo, v kakšno okolje naj bi prišel posvojenec, in lahko naknadno, če se posvojenec in posvojitelj ne razumeta dobro, po »preizkusni« dobi ustavijo postopek posvojitve. Pri posvajanju otrok gre skratka za zelo občutljiva vprašanja, ki jih vedno vodi strokovna presoja koristi za otroka, saj se iščejo najprimernejši starši, postopek je zelo natančno določen in vsebuje varovalke. V Sloveniji je hkrati precej več prošenj za posvojitev (okoli 500), kot je otrok, ki so brez staršev.

Če je treba biti kje radikalen, je treba biti pri zagovarjanju človekovih pravic.

Na podlagi teh podatkov je popolnoma jasno, da bi morali istospolno usmerjeni partnerji, če bi se res odločili za posvojitev otrok, prehoditi zelo dolgo pot, da bi jim center za socialno delo odobril posvojitev. V okolju, ki je dokazano sovražno do drugačnosti, se to ne bi zgodilo še mnogo let.

Na referendumu pa sta prevladala strah in neznanje. Seveda ne strah pobudnikov referenduma, njim so postopki posvajanja zelo dobro znani, prevladale so enostavne resnice, laži, ki so jih Primc in njegovi trosili naokoli. Kdo je za to kriv, ni težko ugotoviti. V prvi vrsti so za to krivi mediji, nacionalna medijska hiša, POP TV predvsem s svojimi večernimi poročili, Planet TV. Kljub temu da so nasprotniki zakona prepričani, da živijo v medijsko sovražnem okolju, to ni res. Velika večina njihovih izjav je bila v imenu uravnoteževanja nekritično povzeta. Četudi so širili laži in neumnosti o teoriji spola, so o tem poročali kot o relevantnem mnenju. Pa ni šlo za izražanje različnih mnenj, ampak za homofobijo. A mediji niso teh izjav tako obravnavali, ampak so jih dovoljevali kot mnenja. Četudi je Primc človek, ki je v imenu Janeza Janše in lastnem imenu leto dni kampiral pred slovenskimi sodišči, so o njem govorili kot o predstavniku civilne družbe. Četudi je najbolj skrbna slovenska babica Metka Zevnik govorila o tem, da bodo homoseksualci posvajali otroke, babice pa svojih vnukov ne, se ni nedvoumno poudarilo in vedno znova ponavljalo, da stari starši že danes lastnih vnukov ne morejo posvajati. Stari starši so lahko le rejniki. Novinarji torej niso razkrinkavali laži nasprotnikov zakona, bilo je nekaj cinizma, smešenja, ne pa vztrajne, natančne demistifikacije. Z drugimi besedami: stereotipi in predsodki o istospolnih partnerskih skupnostih so se v času referendumske kampanje zaradi načina medijskega poročanja poglobili. Za boj proti demagogiji bi bilo treba uporabiti zgolj dejstva.

Drug krivec za padec zakona je politika; največja parlamentarna stranka, njen predsednik in premier ter predsednik države. Miro Cerar ni nikjer nedvoumno in jasno podprl zakona, ki so ga poslanci njegove vlade potrdili v parlamentu. Vlada ni organizirala referendumske kampanje, Miro Cerar ni v državniški maniri nagovoril ljudi. Držal se je ob strani. Molčal je. Povsem enako je z Borutom Pahorjem. Politik, ki uživa v nastopih in nagovorih, je zakon sramežljivo podprl, v intervju, v izjavi, vendar brez pravega blišča in zanosa. Slovenija ima predsednika, ki misli, da se domoljubje gradi z mahanjem zastavic na osnovnih šolah, referendum o človekovih pravicah je zanj drugotnega pomena. Naredimo zgolj eno primerjavo: ko je bil referendum o pravicah istospolno usmerjenih partnerjev maja na Irskem, v tisti zaprti, zadržani, konservativni državi z eno najbolj restriktivnih politik glede abortusa, so se v boju za enakost združile vse štiri največje politične stranke, vladajoče in tiste iz opozicije, proti pa so bile religiozne organizacije in z njimi povezana združenja. Na koncu so na Irskem zmagali zagovorniki enakopravnosti, cerkveni predstavniki pa so priznali, »da se morajo soočiti z novimi dejstvi«. V Sloveniji teh novih dejstev, dejstev »moderne družbe«, tudi zaradi sprenevedajočega se odnosa Mira Cerarja in Boruta Pahorja, ni.

Če delamo mednarodne primerjave, je pomembna še ena. V Sloveniji referenduma sploh ne bi bilo, če ga ne bi dopustila moška večina ustavnega sodišča. Ustavna sodnica Jadranka Sovdat je v odklonilnem mnenju, kjer se ni strinjala z načinom dopustitve referenduma, jasno zapisala, da na referendumu zavrnjeni zakon »istospolno usmerjenim osebam zagotavlja enake pravice: da postanejo kot osebe – kot človek enakopravne in kot take ustavno varovane v samem svojem bistvu svobodnega človeka ter v njegovih pravicah (vključno s človekovimi pravicami, ki jim po Ustavi morajo pripadati in ki jih je država dolžna varovati) in pravicah njihovih najbližjih«. Zapisala je tudi, da sprenevedanje večine ustavnega sodišča, ker je zaradi proceduralnih vzrokov dopustilo referendum, pomeni, da bo ustavno sodišče sedaj »košček, po košček in počasi« odločalo o pravnih prazninah in protiustavnostih, s katerim se kršijo pravice istospolno usmerjenih oseb. Če bi peterica slovenskih ustavnih sodnikov razmišljala bolj odprto ali pa bi si vsaj skesano priznali, da se v vsakem izmed njih skriva mali homofob, celotne zgodbe o referendumu ne bi bilo. Neki drug najvišji pravosodni organ neke druge države je letos razmišljal bolj temeljito. Ameriško vrhovno sodišče je junija odločilo, da pravica do poroke velja tudi za istospolne partnerske zveze in da ne gre za poniževanje »klasičnih« porok. V ZDA se bodo lahko tako istospolni pari poročali v vseh zveznih državah, v Sloveniji pa naj bi zdaj »morebitne kršitve« uredil kar Primc, ki je cinično napovedal, da bo v zakonsko proceduro vložil manj radikalen zakonski predlog. A ravno zato gre, če je treba biti kje radikalen, je treba biti pri zagovarjanju človekovih pravic.

Za boj proti demagogiji bi bilo treba uporabiti zgolj dejstva, ne pa bežati v uravnoteženo poročanje.

Padli referendum bo prinesel praktične in politične posledice. Še vedno bo veliko ljudi deprivilegiranih, potisnjenih na rob, zaradi referendumskih laži in sovraštva je bil marsikdo od njih upravičeno osebno prizadet. Prizadeti so tudi otroci, ki danes že živijo v družinah istospolno usmerjenih staršev, pa jih je moralna večina izbrisala. Odvetnik in pisatelj Dino Bauk ima prav, ko opozarja, da so tisti, ki so glasovali proti manjšini ali pa so ostali doma, glasovali proti samemu sebi. Na referendumu se seveda ni odločalo o »naših«, ampak o »njihovih« pravicah, a v deželi, kjer se s privoljenjem volivcev danes kršijo pravice »drugih«, se lahko jutri kršijo pravice vseh »nas«. Tako kot so 20. decembra istospolno usmerjeni partnerji postali novi izbrisani, lahko jutri izbrisani postanemo vsi preostali.

Problem pa je v tem, da si nekateri politiki to želijo. Vnaprej posneti intervju z Janezom Janšo, ki ga je TV Slovenija predvajala v nedeljo dobro uro po zaprtju volišč, je bil videti surrealno – namesto resne razprave o izidih referenduma smo opazovali, kako prijazni Prešernov nagrajenec Jože Možina skupaj s politikom kramlja o zarotah. V bistvu ni šlo za smešnico, pač pa za napoved nevarnih političnih sprememb. Na referendumu je zmagala politika strahu in demagogije. Gre za eno od zadnjih opozoril, preden se Slovenija znova ne potopi v čas samovoljne nedemokratičnosti. To, kar se danes dogaja na Madžarskem ali pa na Poljskem, se lahko kmalu zgodi tudi pri nas. A bodimo iskreni, s postavljanjem žice se je ta proces pravzaprav že začel.

Aleksandar Hemon v svoji kolumni, objavljeni v tej Mladini, pravi, da je v veliki količini ljudi nekje na dnu skrito zlo, ki lahko v nekih razmerah privre na plano, in takrat popolnoma navadni sosedje postanejo klavci. »Prepričan sem,« zapiše pisatelj, »da večji del človeštva sestavljajo ljudje, v katerih zlo drema in čaka na kako nesrečo in/ali primerno družbeno ureditev, da vznikne – večinoma smo pripadniki te ogromne, spreminjajoče se skupnosti.« Tako je tudi s homofobijo. V veliki večini ljudi je prisotna, ampak je ne izkazujejo, drugače pa je, če jo narediš dovoljeno, sprejemljivo. In zato je bilo ravnanje večine na ustavnem sodišču in vseh, ki še danes opravičujejo, da je slednje dovolilo referendum o tem zakonu, tako mračnjaško. Ker so vedeli, kaj s tem spuščajo v družbo. Ustavni sodniki so preveč razgledani ljudje, da ne bi vedeli, kaj delajo.