24. 12. 2015 | Mladina 52 | Komentar
Vesel božič, vojna
Strah. Čuden občutek, za katerega misliš, da ga poznaš. Da znaš predvideti, kako se boš počutil in vêdel, pa ga pravzaprav sploh ne poznaš. Moj strah je bil žejen.
Kako močno si človek ne želi biti revolucionar in biti pogumen. Želimo si biti konformisti, želimo si varnosti, udobja in predvidljivosti. Celo dolgčasa. Želimo si ne razmišljati o tem, kako tanka je meja med »normalnim življenjem« in »bojem za življenje«. Pripravljeni smo zamižati ob kratenju pravic drugih, da ohranimo svoje. Bomo že našli kako opravičilo za to, da ravno nam pripada »boljše življenje«. Bili smo prvi. Bolj izobraženi smo. Več smo vložili. Naši starši, dedki, prapradedki so vložili več. Mi brez tega ne moremo, navajeni smo. Nimamo časa. Življenje je prekratko. In vsak je dolžan iz merske enote »eno življenje« narediti kar največ. Pripravljeni smo prepustiti dolgoročno odločanje o svojem življenju drugim, samo da si kupimo še ta košček ugodja. Miru. A spet vsi vpijemo: »Vojna!« Ne: »Ustavite vojno!« Ali se nihče več ne boji vojn? Sem jaz edina, ki je z mamo v osemdesetih letih hodila v prostore krajevne skupnosti na obvezno izobraževanje o civilni zaščiti ob različnih morebitnih vojaških napadih? Imela sem kakih pet, šest let, ona pa ni imela varstva zame. Spomnim se filma z letali in bombami in z eksplozijo v obliki gobe. Videla sta se samo bleščeča svetloba in lep pravilen bel oblak. Potem so kazali, kako se rušijo hiše, deščica za deščico, in kako se ljudje topijo od toplote te bombe. Spomnim se tudi, da je mama domov odnesla plinsko masko, za katero so jo tam naučili, kako se uporablja. Spraševala sem jo, kaj to je, pa mi ni hotela razložiti. Takrat smo še verjeli, da nekatere teme niso za otroke. Bilo me je strah. Mogoče je prav, da me je bilo strah. Bombe so strašna stvar. In zaklonišča. Tisti kletni prostori v stavbi, s težkimi kovinskimi vrati in posebnim mehanizmom za odpiranje in zapiranje. Mimo katerih se je s strahom hodilo v klet po čebulo in krompir. Enkrat je imel predsednik hišnega sveta odprta vrata, ko sem šla mimo, in videla sem kovinske postelje. Srhljivo. Naslednjič, ko sem videla takšno klet in postelje, je bilo na vaji benda v Šiški. Stanovalci zaklonišča oddajajo bendom, ker se iz njih nič ne sliši in ker tako prostore vzdržujejo. Ali je še kdo imel babico, ki je rekla: »Samo, da ni vojne.« Ali se še kdo spomni? To so fragmenti mojega spomina.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.