Medena prevara

Več kot desetletje je Marko Debevc, čebelar z Vrhnike, kolegom pod mizo prodajal svoj doma izdelani pripravek za zatiranje čebeljega zajedavca, pršice po imenu varoja. Zagotavljal jim je, da gre za naravno sredstvo na osnovi rastlinskega izvlečka.

V Sloveniji je za izdajanje zdravil za čebele pristojna izključno veterinarska služba, ki seveda predpisuje izključno registrirana zdravila. A tako imenovane Debevčeve palčke, kartonski trakovi, prepojeni z njegovim pripravkom, so bile ob obljubi »naravnosti«, preprosti uporabi in razmeroma nizki ceni za številne čebelarje privlačna alternativa. Glas se je hitro širil. Kmalu so njegove palčke postale javna skrivnost. A pot do njih je bila prek posebne telefonske številke odprta le »zaupanja vrednim« čebelarjem.

Veterinarski inšpektorji so bili redni obiskovalci Debevčeve poslovalnice. Ob vsakem obisku so kaj zasegli in mu naložili plačilo kazni. A to ga ni ustavilo. Kazni so bile očit-

no zanj le fiksni strošek v dobičkonosni nezakoniti dejavnosti. Inšpektorji so bili nemočni. Nikoli jim ni uspelo zbrati dovolj dokazov, zasebnih prostorov pa brez odredbe sodišča niso mogli preiskati. Zato so se zatekli k policijskim pristopom.

Akcija se je začela lani septembra. Veterinarski inšpektor iz kranjske enote, ki ga na območju Vrhnike, ki spada pod postojnsko čebelarsko območje, niso poznali, se je začel izdajati za čebelarja. Hodil je na izobraževanja in navezoval stike z drugimi čebelarji. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, je dobil tudi posebno telefonsko številko Marka Debevca. Letos poleti je uspešno opravil nakup. In vrata za sodno odredbo ter preiskavo zasebnih prostorov so bila odprta. Inšpektorji so pri tem skupaj s policisti odkrili njegov zasebni laboratorij, v katerem je pripravljal svoje palčke, v njem pa tudi kopico nezakonito uvoženih in nič kaj naravnih snovi, ki jim je povrh vsega še pretekel rok uporabnosti.

Ko so analizirali sestavo kupljenih palčk, so ugotovili, da vsebujejo tri aktivne snovi. Amitraz, ki je glavna sestavina več registriranih zdravil za zatiranje varoje, ter klorfenvinfos in rotenon, ki sta zaradi svoje toksičnosti v Evropski uniji prepovedana. Rotenon je sicer res naravni izvleček tropske rastline, a ga povezujejo z nastankom Parkinsonove bolezni. Pravzaprav so v palčkah odkrili razpadne produkte rotenona, saj je ta med segrevanjem mešanice v laboratoriju razpadel. Čebelarji so torej kupovali pripravek, ki je vseboval več učinkovin, samo tiste, ki je bila »oglaševana«, ne.

Na podlagi evidenc pošte in dostavnih služb so inšpektorji ugotovili, da je Debevc samo v zadnjih treh letih odposlal na različne naslove več kot 2500 pošiljk, da pa to, kot piše v nadzornem poročilu, »predstavlja manjši del distribucije zdravil, ki je sicer po večini potekala preko posameznikov, verjetno tudi članov čebelarskih društev«.

Izbrali so si 20 čebelarjev, za katere je bilo iz evidenc razvidno, da so palčke naročali več let zapored, in jih nenapovedano obiskali ter vzeli vzorce medu in satovja iz njihovih panjev. V polovici primerov so odkrili onesnaženost satovja z amitrazom in/ali klorfenvinfosom.

Tudi v četrtini analiziranih vzorcev njihovega medu, namenjenega za trg, so odkrili ostanke amitraza. V vseh primerih so bili ostanki pod mejno vrednostjo in tako z vidika zakonodaje zdravstveno neoporečni.

To ni ustavilo nekaterih medijev, da ne bi tretjine slovenskega medu razglasili za oporečnega, za strupenega. Olje je na ogenj prilil še vodja Centra za zastrupitve v ljubljanskem Kliničnem centru dr. Miran Brvar, ki je pozval k umiku spornega medu in opozoril, da ostanki kemičnih snovi, četudi pod mejno vrednostjo, niso varni.

»Če objavite, da je tretjina slovenskega medu zastrupljena, pri čemer niti en vzorec ni pokazal presežnih vrednosti, potem lahko s to logiko sklepamo, da je tudi 40 odstotkov vseh kmetijskih proizvodov na naših policah zastrupljenih,« ugovarja dr. Janko Božič z ljubljanske Biotehniške fakultete. V toliko analiziranih vzorcih živil so namreč inšpektorji lani odkrili ostanke pesticidov.

»Ob objavi tega poročila ni bilo nobene panike, pa npr. jabolk mimogrede pojemo pol kilograma, medu pa nekajkrat manj,« še pravi Božič.

Na Upravi za varno hrano zagotavljajo, da je med na slovenskem trgu varen. A glede na raširjenost uporabe Debevčevih palčk se je smiselno vprašati, ali je testiranje 20 vzorcev, pa četudi od čebelarjev, ki naj bi jih najpogosteje uporabljali, zares dovolj velik vzorec za kakršenkoli zaključek o varnosti slovenskega medu. Na to sta v skupni izjavi opozorila dekan Veterinarske fakultete dr. Andrej Kirbiš in predsednik Veterinarske zbornice dr. Bout Zemljič. Po njunem mnenju medu tistih čebelarjev, ki so uporabljali sporni pripravek, za zdaj ni mogoče razglasiti za varnega. »Strokovno ustrezno mnenje o varnosti medu bo mogoče postaviti le na podlagi temeljite analize medu, ki bo vključevala večje število kot le 20 vzorcev.«

Četudi bo varnost z naknadnimi testiranji potrjena, se bo izogniti občutku, da je to bolj posledica sreče kot previdnosti čebelarjev. Dejstvo, da je tako veliko čebelarjev tako brez pomislekov pripravljeno uporabljati neregistrirano in potencialno nevarno zdravilo, je razlog za skrb, saj kaže njihovo pomanjkanje zavezanosti k odgovornemu ravnanju. »V letu 2015 je samo 22 odstotkov čebelarjev kupilo uradno registrirana in preverjena zdravila,« opozarjata Kirbiš in Zemljič. »Glede na to, da čebele v Sloveniji danes žal ne morejo preživeti zime brez zdravljenja proti varozi, to najverjetneje pomeni, da čebelarji uporabljajo neregistrirana zdravila s črnega trga ali nelegalno uvožena zdravila.« Da je to postala normalna praksa.

»Čebelarji bi se morali zavedati, da proizvajajo živilo, od katerega slovenski potrošniki zelo veliko pričakujejo,« pravi direktor Uprave za varno hrano dr. Janez Posedi. »Država čebelarstvu namenja zelo veliko sredstev. Smo ena redkih držav, v kateri plačujemo veterinarje za zdravljenje čebel iz državnega proračuna.« Potrošniki se lahko upravičeno počutimo izdane.