Internet, človekova pravica

Doma imamo vsi vodo. Do našega doma pride vodovod in po stenah si poljubno napeljemo cevi in na koncu namestimo pipe. Vodo plačujemo glede na porabo in do vsakega državljana Slovenije po ceveh priteče ista voda. Nihče se ne ubada z vprašanjem, ali bi bilo pametno nekaterim uporabnikom vode zaračunati več, ker bi ti hoteli z njo pomivati posodo. Voda je voda in vsak lahko z njo počne, kar hoče. Gospodinjstvu ni treba doplačati, če hočejo njegovi člani uporabljati stroj za pomivanje posode. Dovolj je, da plačajo račun za vodo.

Doma imamo vsi internet. Do našega doma pride vod in po stenah si poljubno napeljemo žice in na koncu namestimo vtičnice. Internet plačujemo glede na hitrost prenosa in do vsakega državljana Slovenije po žicah pride enak internet. Žal pa se ubadamo z vprašanjem, ali bi bilo morda treba nekaterim zaračunati več, če bi hoteli prek interneta gledati videoposnetke pomivanja posode na portalu YouTube. Za zdaj je internet še vedno internet in z njim vsak počne, kar hoče.

Evropski internetni ponudniki pa imajo svoje načrte, saj se na vsak način hočejo izogniti usodi vodovodnih podjetij, ki le skrbijo za infrastrukturo. Ne bi radi postali neumne cevi. S svojimi cevmi oziroma žicami bi radi zaslužili. Tako so v evropskem parlamentu letos zlobirali sprejetje uredbe o enotnem telekomunikacijskem trgu. Ta sicer obljublja odpravo stroškov mobilnega klicanja v tujini, a ji je uspelo predvsem spodkopati osrednji temelj interneta – nevtralnost.

Voda je nevtralna. Internet je nevtralen. Leta 2015 trditi, da internet ni enako pomemben kot voda, da ni človekova pravica, je zelo kratkovidno. Evropski parlament in z njim Evropa očitno ne vidita daleč.