Neobdavčeni prispevki

Okoli novega leta je Finančna uprava RS (Furs) pod drobnogled vzela šolske praznične bazarje, ki šolam omogočajo zbirati denar v šolski sklad, s katerim pomagajo tudi učencem iz socialno šibkejših družin. Zdaj bodo za to potrebovali davčne blagajne, kar pomeni, da bodo morali za vse prodane izdelke izdajati račune ali pa iznajti druge način »prodaje« na bazarjih.

Davčnih blagajn pa ne bodo potrebovali za obrede v cerkvah. Prostovoljni prispevki pri verskih obredih se štejejo kot darovi fizičnih oseb, ne kot plačila za storitev, zato zanje ni treba izstaviti računa. Enako velja za donacije. Drugačna merila pa veljajo pri cerkvenih dejavnostih, ki se štejejo za pridobitne oziroma ponujajo »storitev za plačilo«. Tu pride v poštev prodaja nabožnih predmetov in literature, ki ima določeno ali priporočljivo ceno in je prodajalec zanjo dolžan izstaviti račun, ob plačilu z gotovino pa mora imeti tudi davčno blagajno.

Tadej Strehovec iz Slovenske škofovske konference pravi, da se pri vseh dejavnostih cerkve, pri katerih gre za gotovinsko prodajo blaga in storitev na trgu, uporabljajo davčne blagajne. Strehovcu se ne zdi, da gre pri državnem obravnavanju RKC za dvojna merila, saj meni, da za cerkev veljajo povsem enaka pravila kot za šole, zavode, društva in druge verske skupnosti: »Davčne blagajne se v nobenem primeru ne uporabljajo pri sprejemanju prostovoljnih prispevkov, daril in donacij.«

V javnosti so se že kar nekajkrat pojavile peticije za obdavčitev cerkve, saj ta razpolaga s precejšnjim premoženjem. »Premoženje v lasti pravnih oseb katoliške cerkve je skupno premoženje vernikov, ki je namenjen podpori naši verski dejavnosti. Katoliška cerkev plačuje vse predpisane davke kot npr. davek od vseh stavbnih zemljišč, razen za cerkve; davek od dohodkov pravnih oseb za pridobitne prihodke (prodaje, najemnine, obresti); davek ob prodaji nepremičnin, 22-odstotni DDV pri nakupih opreme, obnovi nepremičnin …«. Na splošno tudi velja, da je pridobitna dejavnost cerkve obdavčena. »Če bo država obdavčila prostovoljne prispevke cerkvi, bo morala v skladu z načelom enakosti pred zakonom obdavčiti tudi prispevke gasilskim društvom, karitativnim organizacijam, zavodom za kulturo.«

Pred leti so obstajali tudi ceniki za storitve v cerkvi, nekaj tovrstnih primerov lahko še vedno najdemo na spletu, objavila jih je denimo župnija Grgar, kjer sicer piše, imajo »darovi značaj prostovoljnih darov«, kljub temu pa so navedene priporočene cene storitev (duhovnikovo vodenje pogrebnega obreda tako recimo stane 29 evrov). Strehovec sicer trdi, da za opravljanje verske dejavnosti v cerkvi ceniki ne obstajajo in dodaja, da se »zakramenti ne smejo v nobenem primeru pogojevati s kakršnimkoli plačilom«.

Uradnih podatkov, koliko denarja je cerkev zbrala lani prek nabirk vernikov, ni, saj pravijo, da »ne obdelujejo podatkov o skupnem znesku zbranih sredstev župnij in ostalih pravnih oseb cerkve«. Prostovoljni darovi vernikov, tako cerkev, se položijo na transakcijski račun in jih sporočajo Ajpesu in Dursu. Po nekaterih podatkih izpred nekaj let naj bi katoliška cerkev zgolj v enem letu (škofije Ljubljana, Maribor, Celje, Koper) od »darov vernikov« nabrala slabih 12,5 milijona evrov. Revni milijonarji, ni kaj.