Leto kapitulacije

Po vseh peripetijah z NLB – od milijonske nagrade nekdanjemu predsedniku uprave, nepremišljenega odobravanja kreditov do ogromnih stroškov za sanacijo – se danes malokdo še upa podvomiti o smiselnosti njene privatizacije, kaj šele odkrito zagovarjati stališče, da mora največja in najpomembnejša domača banka ostati v stoodstotni ali vsaj pretežni lasti države. Kar nekako sprijaznili smo se, da bo država radikalno zmanjšala svoj lastniški delež Slepo verjamemo, da ni več manevrskega prostora za pogajanja z Brusljem, da je privatizacija neizogibna in da je najboljše kapitulirati. A vprašajte se, kaj je bolj absurdno: to, da država v sistemsko pomembni banki, banki, ki po letih težav spet ustvarja dobiček, ohrani stoodstotno lastništvo, ali to, da namerava banko prodajati v času, ko je na evropskem tržišču kup drugih bank, zaradi česar bo njena cena smešno nizka?

Najboljši dokaz, da so časi za prodajo slabi, je NKBM. Ta tretja največja slovenska banka je bila ameriškemu naložbenemu skladu Apollo prodana za 250 milijonov evrov, to je za skoraj štirikrat manj od zneska, ki ga je država v banko vložila ob njeni sanaciji pred dvema letoma. Že hiter izračun pokaže, da si bo kupec NKBM zgolj s prodajo državnih vrednostnih papirjev, ki jih ima ta banka, pokril vso kupnino.

»Prodaja NLB je nesmiselna, prodaja po ceni, kakršno bi zdaj dosegli, pa še toliko bolj,« je prepričan ekonomist dr. Jože Mencinger. Tudi to, da je NLB še vedno pretirano zadržana do kreditiranja podjetij, ne more biti argument v prid njene prodaje. »Res banka ne financira gospodarstva, toda to je značilnost celotnega bančnega sistema tako v Sloveniji kot tudi v evroobmočju. Razlog je enostaven. Denarna politika Evropske centralne banke, ki naj bi delovala prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja, ne deluje, na kar kaže vsaj dvoje: nesposobnost povečati kreditno aktivnost in deflacija. Tiskanje denarja, približno 60 milijard na mesec, ne pomaga, denar ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v sodobne makroekonomske igralnice, kjer dviga ’vrednost’ delnic in napihuje nov finančni balon. Sklicevanje na obljube evropski komisiji je nesmiselno. Evropska komisija nima nobene pravice zahtevati razprodaje podjetij,« je prepričan Mencinger. »Vse, kar so regulator, vlada in parlament počeli v letih 2013 in 2014, je bila neumnost, izsiljena z namero pokoriti Slovenijo in omogočiti multinacionalkam poceni nakupe naših podjetij. Škodo, ki si jo bomo naredili, bomo spoznali šele čez kakšno desetletje.« Še celo ekonomist dr. Jože P. Damijan, ki je vnet zagovornik privatizacije bank, opozarja: »Če je bil pravi čas v letih 2006 in 2007, ko so bile cene visoke, danes ni pravi čas. NKBM smo prodali bistveno prehitro.«

Slovenija nima naravnih ali drugih bogastev, zato mora biti še toliko bolj previdna pri tem, da bi v roke tujcem predala sistemsko pomembno banko z velikim tržnim deležem. »S tem bi se odpovedali še tistemu delu finančne suverenosti in se prepustili na (ne)milost poslovnim odločitvam tujega lastnika. Zavedati se moramo, da je bančništvo v normalnih razmerah donosen posel, od katerega ima država tudi neposredno finančno korist s prelivanjem dela dobička v proračun, da o širših gospodarskih posledicah ne govorim,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. Tuje banke gledajo predvsem na svoje cilje, ne zanima jih njihov vpliv na nacionalno gospodarstvo. »Banke s pretežnim tujim lastništvom večinoma nimajo zgrajene socialne komponente in s tem posredne socialne vloge do prebivalstva, kot to sicer velja za državne banke. Hkrati pa je tuji kapital zelo nepredvidljiv in zbeži že ob najmanjšem preplahu. Domače lastništvo sistemske banke je zato dolgoročno nujen pogoj za obstoj socialne države in uspešen razvoj majhnega gospodarstva, kot je slovensko.«

Leta 2014 je bilo v Nemčiji med 1807 bankami 276 zasebnih, 425 deželnih bank in hranilnic, 1049 zadružnih bank in 57 drugih bančnih institucij. Pa Nemčija velja za zaostalo?

Na časniku Finance so tudi zaradi takšnih mnenj silno zaskrbljeni. Bojijo se, da do prodaje NLB ne bo prišlo, da si bo vladajoča politika v zadnjem hipu ponovno premislila in ne bo izpolnila zaveze, ki jo je dala evropski komisiji, po kateri je država do konca leta 2017 dolžna zmanjšati svoj lastniški delež v NLB na 25 odstotkov plus eno delnico. Javnost strašijo, da bo evropska komisija v primeru neizpolnitve te zaveze od NLB zahtevala vračilo 1,5-milijardne državne pomoči iz leta 2013, saj da bi ta dobila status nedovoljene. Skratka: če do privatizacije banke ne bo prišlo, trdijo, bo sledila kazen, ki bo imela nepopravljive posledice ne samo za finančni položaj banke, temveč za stabilnost celotnega slovenskega bančnega sistema.

Pa je zmanjšanje državnega deleža res neizbežno? Seveda ne.

Obstaja alternativa, po kateri bi evropskim pravilom o dodelitvi državne pomoči lahko zadostili brez prodaje večinskega deleža države. To alternativo je že junija 2015 na seji parlamentarnega odbora za finance in monetarno politiko predstavil Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance: »Za NLB sta dve možnosti: ali se banka sicer kot največja sistemska banka v deležu 75 minus ena delnica privatizira. Je tudi možnost, strateška alternativa, da bi banka sicer ostala v pretežni državni lasti, v tem primeru pa bi morala odprodati oziroma izstopiti s trgov v regiji, odprodati svojo regionalno mrežo, ki jo ima v državah Zahodnega Balkana. Ena od teh dveh alternativ je ustrezen kompenzacijski ukrep, ki v bistvu regulira državno pomoč, ki ji je bila dodeljena.« Evropska komisija bi torej načeloma privolila tudi v to, da bi odprodali hčerinska podjetja NLB v tujini, posebno v nekdanji Jugoslaviji. »Glede na to, da so bile te naložbe za banko breme, bi bil ta scenarij zaželen,« je prepričan Marko Kržan iz Združene levice. »Zdaj je v odločbi Evropske komisije zapisano, da bo te naložbe prodal njen pooblaščenec, če NLB ne bo privatizirana v predvidenem roku. Torej bi bilo treba pogajanja odpreti in si zagotoviti drugačne pogoje, kot primarno opcijo pa izvesti dezinvestiranje na Zahodnem Balkanu.« Časnik Finance in drugi, ki glasno navijajo za privatizacijo, o tej alternativi molčijo.

Na prvi pogled se zdi vladna strategija glede NLB razumna, saj predvideva, da država ohrani kontrolni, 25-odstotni delež plus eno delnico, ostali del lastništva pa mora biti razpršen – to namreč pomeni, da nihče od ostalih lastnikov ne bi mogel preseči 25-odstotnega deleža in bi tako država ostala glavna. V resnici pa je strategija slaba. »Ker je razpršeno lastništvo, ki bi zagotavljalo samostojnost banke, na daljše obdobje težko dosegljivo, prideta v poštev samo večinski delež države ali nikakršen delež države. Kontrolni delež je demagogija, saj ne bi šlo za nikakršno kontrolo oziroma nikakršen nadzor,« je že junija lani opozoril ekonomist dr. Ivan Ribnikar.

Združena levica je edina parlamentarna stranka, ki se odkrito zavzema za to, da NLB ostane v državni lasti in da predvsem začne poslovati v korist državljanov. »To pomeni, da mora finančno podpirati razvoj ključnih slovenskih podjetij in panog skladno z razvojno strategijo. V ta namen se mora očistiti dejavnosti, ki z bančništvom nimajo nobene povezave, in odprodati hčerinske družbe v tujini, ki so bile v preteklosti skorajda sinonim za kriminal. Spremeniti se mora sistem upravljanja, ki bi zmanjšal avtonomijo uprave, in uvesti merjenje uspešnosti po zgledu razvojnih bank,« pravi Kržan.

Vlada ima že zdaj alternativo prodaji NLB: zahtevam EU bo ugodila, če banka odproda regionalno mrežo, ki jo ima v državah Zahodnega Balkana. A o tej možnosti se molči.

»Slovenija potrebuje sistemsko banko, ki se bo ob asistenci države sposobna odzvati na finančne šoke ob cikličnih finančnih krizah. Danes bi se vse tuje banke ukvarjale najraje le s prebivalstvom,« pravi nekdanji predsednik uprave Abanke Aljoša Tomaž. Slovenija je za tuje banke zanimivo tržišče, kajti njeni prebivalci so med najmanj zadolženimi v območju denarne unije. Imajo trikrat več depozitov kot kreditov. »Strinjam se z dr. Ivanom Ribnikarjem, da 25-odstotkov ni pomembnih, kot tudi z mag. Veljkom Boletom, da če banka ne opravlja sistemske funkcije, da je vseeno, če jo prodamo, a to je zame kapitulacija!«

Poglejmo dva ekstrema. Na eni strani Hrvaško, ki je skoraj vse banke prodala tujcem. Kam jo je to pripeljalo? Namesto da bi se ji neto zunanji dolg zmanjšal, ji je še narasel. Poleg tega ji je narasel tudi notranji dolg. Brezposelnost se ni zmanjšala, po privatizaciji bank je nenehno naraščala.

In potem si poglejmo Nemčijo. Leta 2014 je bilo v Nemčiji 1807 bank, od tega 276 zasebnih, 425 deželnih bank in hranilnic, 1049 zadružnih bank in 57 drugih bančnih institucij. Torej: v Nemčiji so zasebne banke v manjšini, pa ji zaradi tega nihče ne očita, da je nazadnjaška.

Znašli smo se v paradoksalnem položaju. Zaradi pravil EU, da mora država v določenem roku prodati podjetja in banke, ki so dobili državno pomoč, jih zdaj prodajamo v naglici in po bagatelni ceni. Obenem smo odprli vrata za to, da se s privatizacijskimi posli okoristijo razni strateški svetovalci in posredniki. NLB naj bi tako že sprejela ponudbo družbe PwC Storitve za pregled terjatev do malih in srednjih podjetij. Cilj pregleda je določiti, kaj bi se izločilo na novo slabo banko za mala in srednja podjetja, hkrati pa naj bi s tem izboljšali podobo banke v očeh potencialnih kupcev. Toda ali res verjamete, da NLB med svojimi 3500 zaposlenimi nima strokovnjakov, ki bi bili sposobni sami ugotoviti, koliko ima banka še slabih terjatev?!

Pred dvema letoma je hrvaški ekonomist in strokovnjak za bančništvo dr. Lovre Božina za Mladino dejal: »Vrednost banke ni vrednost na dan, ko ti izračunaš ceno, ampak vrednost, ki jo boš dobil v prihodnje. Banka ima v svoji aktivi le del realne aktive, ki je predpisana po zakonu, vse drugo so finančne pogodbe. Tisti, ki kupuje banko, kupuje trg. In če država nad tem izgubi nadzor, kar se je najbolje pokazalo na Hrvaškem, izgubi recimo tudi nadzor nad zaposlenostjo. Gre za to, da v sistemskem smislu delavci niso več problem, ker je mogoče višji dobiček in poplačilo kupnine najhitreje dobiti tako, da se spodbuja brezposelnost.«