Iz absurda v absurd

Evropska centralna banka vsak mesec natisne približno 60 milijard svežega denarja, s katerim množično odkupuje državne in podjetniške obveznice, ki jih imajo v svojem portfelju poslovne banke. Tako bankam zagotavlja več likvidnosti, v upanju, da jo bodo namenile povečanemu kreditiranju podjetij, zato da bodo ta več vlagala. Računa, da se bo zaradi povečanega investicijskega trošenja in proizvodnje inflacija dvignila. Vendar ta pristop ne deluje. Kljub poplavi poceni denarja inflacija ostaja zelo nizka ali pa je v negativnem območju, gospodarske rasti pa je samo za vzorec.

Zakaj bi nas deflacija sploh skrbela? Mar ni padanje cen dobrin pozitivno za potrošnike? Z vidika posameznika že res. Z vidika gospodarstva pa je deflacija vsaj tako nevarna kot visoka inflacija, saj uničuje delovna mesta. Zaradi nižanja cen potrošniki namreč odlagajo nakupe trajnih dobrin, s čimer povzročijo nižje povpraševanje in posledično še nižje cene. Ta stisk cen zniža marže podjetjem, ki zaradi tega začnejo odpuščati, kar vodi v več brezposelnih in dodaten upad skupnega povpraševanja. Gre za začarani krog, ki ga ECB skuša presekati s tiskanjem denarja. A banke kljub temu ne financirajo gospodarstva.

V Sloveniji je to še posebej akutna težava. Krediti podjetjem v evroobmočju stagnirajo, pri nas pa še vedno padajo – v lanskem letu so se zmanjšali za več kot osem odstotkov, kar je skoraj tolikšen padec kot pred začetkom sanacije bank. Bolj ko banke krčijo kreditiranje, slabša je njihova bilanca uspeha. »S politiko krčenja posojil banke že neposredno poslabšujejo tudi svojo solventnost,« v prvi letošnji številki Gospodarskih gibanj, publikaciji EIFP, opozarja ekonomist dr. Jože Mencinger.

Denar namreč ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, kjer dviguje vrednost delnic in napihuje nov finančni balon. »Lahko rečemo, da je način reševanja sedanje krize eden od elementov nove krize,« pravi Mencinger. Zakaj ukrepanje centralnih bankirjev ni učinkovito? Ker sloni na zgrešeni predpostavki.

ECB slepo verjame, da imamo opraviti s pomanjkanjem ponudbe, dejansko pa imamo opraviti s pomanjkanjem povpraševanja. Proizvodnje ni mogoče zagnati, dokler ni dovolj povpraševanja, da bi se podjetja odločala za investicije. Zaradi ostrih varčevalnih ukrepov je povpraševanje še toliko manjše. Dokler so namreč potrošniki pri potrošnji previdni, ker se še vedno bojijo, da bodo izgubili službe, in dokler države ne smejo več trošiti zaradi fiskalnih omejitev, ki jim jih vsiljuje Evropska komisija, je jasno, da tudi podjetja ne bodo začela na slepo investirati v širitev svojih proizvodnih zmogljivosti. Evropsko gospodarstvo se je zaradi zgrešenega pristopa k reševanju krize ujelo v likvidnostno past, v kateri velika likvidnost, ki jo povzročajo centralne banke, napihuje balone, nelikvidnost na podjetniškem in bančnem trgu pa bo sčasoma sprožila zlom.

Zaradi zgrešenega pristopa ECB bo evropsko gospodarstvo, kot kaže, še vsaj nekaj let ujetnik padajoče inflacije in izjemno počasne gospodarske rasti.

Po mnenju ameriškega ekonomista Paula Krugmana imamo opraviti s takšnim tipom likvidnostne pasti, v katerem postane denarna politika impotentna, saj ne more dovolj znižati realnih obrestnih mer. Rešitev vidi v povečanem javnem zadolževanju v namen trošenja in v dvigu inflacijskega cilja s sedanjih dveh na štiri odstotke.

Druga razlaga pravi, da smo se znašli v obdobju za vedno nizkih obrestnih mer zaradi presežne ponudbe varčevanja, ki išče varne naložbe. Se pravi, da imamo opraviti s težavo velikih zunanjetrgovinskih neravnotežij, ki sta jih omogočili liberalizaciji trgovine in kapitalskih tokov. V tem primeru je denarna politika popolnoma nemočna. Karkoli je že res, dejstvo je, da sedanja terapija ECB ne učinkuje, zato jo je treba zamenjati z novo. Ena od rešitev, ki jo zagovarja več uglednih tujih ekonomistov, je tako imenovano kvantitativno sproščanje za ljudi.

ECB naj bi vsakemu izmed 275 milijonov odraslih posameznikov v državah evroobmočja nakazala po petsto evrov. Če bi ljudje ta denar potrošili, bi to pospešilo zasebno potrošnjo, hkrati pa dvignilo cene. Seveda ECB denarja ne bi nakazala neposredno državljanom, saj tega ne sme. »Bi pa to lahko storila posredno, tako da bi od držav evroobmočja odkupila obveznice, v zameno pa bi države svojim državljanom ustrezno znižale davke ali pa bi jim denar nakazale direktno na njihove osebne račune,« pravi ekonomist dr. Jože P. Damijan, ki je o tem alternativnem pristopu že nekajkrat pisal na svojem blogu.

Druga rešitev je, da bi ECB prek odkupovanja obveznic Evropske investicijske banke posredno financirala vlaganje v javno infrastrukturo, s čimer bi prav tako lahko dosegla dvig inflacije. Gre za dokaj preprosti rešitvi, s katerima bi bilo evropsko gospodarstvo mogoče potegniti iz depresije. Seveda je jasno, da ECB nobene od teh potez ne more izpeljati brez političnega soglasja ključnih držav evroobmočja, zlasti Nemčije, ta pa jasno noče prevzemati tveganja za šibkejše članice.

Evropski politiki se razpravi o alternativnih pristopih za zdaj izogibajo, saj upajo, da bo program kvantitativnega sproščanja vendarle začel učinkovati. Centralni bankirji pa tudi ne kažejo nobenega interesa za spremembo terapije, s katero napihujejo finančni balon. Namesto da bi priznali, da so se zmotili, izumljajo nove varovalke za banke, a kaj, ko so te tako šibke, da se v resnici ne morejo obvarovati pred posledicami ponovitve krize. Slovenija je pri uvajanju teh nekoristnih domislic mednarodnih finančnih institucij spet med najbolj zagretimi.

Banka Slovenije je konec lanskega leta na zahtevo Evropske bančne agencije uvedla dva kapitalska blažilnika za banke. Proticiklični kapitalski blažilnik naj bi celoten bančni sistem ščitil pred morebitnimi izgubami zaradi čezmerne rasti kreditiranja, povečal njegovo odpornost in preprečeval prekomerno kreditiranje. Sistemski kapitalski blažilnik, ki bo uveden šele čez tri leta in bo veljal samo za pomembnejše banke (v Sloveniji so v to kategorijo uvrščene NLB, SID banka, NKBM, Abanka, Unicredit, SKB, Sberbank in Banka Koper), pa je namenjen povečanju sposobnosti pokritja bančnih izgub in zmanjšanju verjetnosti stresnih dogodkov.

»Za zdaj sta oba blažilnika povsem irelevantna, pa tudi nobene škode še ne povzročata, saj imata oba vrednost nič,« pravi Mencinger. Če se bo vrednost blažilnikov spremenila, bodo banke dolžne povečati kapitalsko ustreznost, to je razmerje med kapitalom in tehtano aktivo, zaradi česar se jim bo zmanjšal dobiček. Jasno je, da bodo banke, če bodo le mogle, ta strošek blažilnika prevalile v višje cene svojih storitev.

Ključno je vprašanje, zakaj sploh zapravljati čas s takšno trivialnostjo, kot je blažilnik. Dodatna varovalka za banke bi bila smiselna v času prekomernega kreditiranja, Slovenija pa je danes v nasprotnem položaju, saj je kreditiranje daleč od ekscesnega. »Proticiklični blažilnik, ki povečuje zahteve po kapitalski ustreznosti vseh bank, če je dejansko razmerje med krediti in BDP-jem višje od trendnega, je za zdaj irelevanten, saj je po izračunih Banke Slovenije dejansko razmerje trenutno kar 38 odstotkov pod trendno vrednostjo. Pa tudi sistemski blažilnik, ki povečuje zahtevano kapitalsko ustreznost v odvisnosti od pomena posamezne banke, je za zdaj irelevanten, saj je Banka Slovenije začetek njegove uporabe pametno premaknila v leto 2019, takrat pa v Sloveniji svojih bank, kot vse kaže, sploh ne bomo več imeli.«

Blažilnik, ki bi zaostroval kreditiranje bank, bi v Sloveniji potrebovali pred desetimi leti, ko so krediti ekscesno naraščali, zdaj pa je bolj nepotreben okras.

Blažilnik, ki bi zaostroval kreditiranje, bi v Sloveniji potrebovali pred približno desetimi leti, ko so krediti naraščali celo štirikrat hitreje od rasti nominalnega BDP-ja, in pa takrat, ko je Banka Slovenije zaostrovala, namesto blažila kriterije kapitalske ustreznosti bank. »Zdaj pa je tak blažilnik bolj nepotreben okras,« je prepričan Mencinger. »Očitno gre za še en birokratski ’dosežek’ nedavno ustanovljene evropske bančne unije. Množica uslužbencev v novi stavbi ECB-ja v Frankfurtu mora nekaj početi. Res gre za uvajanje infrastrukture, ki bi jo rabili v primeru ponovitve dogajanj pred krizo, a zdi se, da ima ECB pomembnejše delo – ugotoviti, zakaj mehanizem denarne politike, ki naj bi bil temelj njenega delovanja, ne deluje.« Tudi Banka Slovenije bi se po Mencingerju morala ukvarjati s koristnejšimi zadevami, kot pa je precej irelevanten blažilnik. »Na primer s svojo vlogo v popolnem zastoju kreditiranja in pri nepotrebnem, pravno vprašljivem izbrisu podrejenih obveznic. Ne more se otresti sokrivde za spremembe zakona o bančništvu, ki jih je DZ v ihti sprejel novembra 2013.«

Vlada in Banka Slovenije bi evropskim oblastem morali zastaviti vsaj tri vprašanja. Kako je mogoče, da se je kapital v naših bankah v dveh mesecih, od septembra do decembra 2013, skrčil za 2,9 milijarde evrov? Še septembra 2013 ga je bilo za 1,8 milijarde, decembra 2013 pa za minus 1,1 milijarde. Drugič, od kod 1,5-milijardna razlika med ocenama bančne luknje dveh tujih institucij? Tej ogromni razliki ni oporekal nihče, brez ugovorov je bila sprejeta najslabša ocena. In tretjič, kako je evropska komisija prišla do fantomskih številk o prihodnjem razvoju slovenskega gospodarstva, ki so predvidevale dramatično krčenje BDP-ja? »Očitno je, da so najprej določili številke, tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost in razprodajo premoženja ter končno uveljavitev ’pravega’ kapitalizma, v katerem so lastniki vsega vrednega tuje multinacionalke,« pravi Mencinger.