Lobist za Nato

Vojaška zveza Nato ima od padca Berlinskega zidu težave, ne ve točno, kaj bi počela, kakšna je njena vloga v postsovjetskem času, kako daleč in ali ne predaleč segajo geostrateški interesi držav članic.

Težave vojaške zveze se kažejo na različnih področjih, od ne dovolj domišljenih intervencij, recimo v Afganistanu, pa vse do notranjih, organizacijskih trenj. Eno takšnih je posledica pomanjkanja denarja. ZDA od drugih članic zahtevajo, naj Natu in vojski, domnevno skupnim interesom, namenijo več denarja. Kar je logično, ZDA za Nato namenijo več kot petino njegovega proračuna, sledita ji Velika Britanija in Turčija. Velik del evropskih držav je v kriznih letih začel zmanjševati prispevek, to je storila tudi Slovenija. Skupni izdatki, namenjeni za obrambo in zaščito, so v letu 2008 v Sloveniji znašali 1,4 odstotka BDP-ja, leta 2013 pa so padli na odstotek BDP-ja. Tolikšni, kljub majhnemu povečanju, ostajajo tudi v letu 2016.

Ni čudno, da Natovi predstavniki Slovenijo opominjajo, naj poveča obrambni proračun, naj gre v nove investicije. Tako je pred pol leta Miro Cerar generalnemu sekretarju zveze Nato Jensu Stoltenbergu zagotovil, da se bo leta 2017 proračun za obrambo začel povečevati za 0,04 odstotne točke na leto. Nato si sicer želi, da bi države vsaj 2 odstotka svojega proračuna namenile obrambi. A to upošteva le nekaj članic, ZDA s 3,5 odstotka (pri čemer se je ta številka v zadnjih letih zmanjšala), Grčija, Velika Britanija. Slovenija je s svojim odstotkom med manj radodarnimi članicami, a manj ali razmeroma enako kot Slovenija vojski namenijo tudi Belgija, Češka, Slovaška, Kanada, Madžarska, Litva, Španija, Luksemburg. Kakšen eksotičen varčevalni endemit torej nismo. Koliko država nameni za vojsko in obrambo, je stvar politične odločitve in ne diktata mednarodne organizacije.

Koliko država nameni za vojsko, je stvar politične odločitve in ne diktata mednarodne organizacije.

Nekateri mislijo drugače. Jelko Kacin, nekdanji obrambni minister in evropski poslanec, zdaj opravlja funkcijo slovenskega veleposlanika pri Natu. V Natu naj bi predstavljal interese Slovenije, na ta položaj ga je na predlog Boruta Pahorja lani avgusta imenoval državni zbor. A Jelko Kacin, politik z dolgoletno kilometrino, je očitno pozabil, da se funkcija veleposlanika razlikuje od funkcije poslanca ali sekretarja za informiranje, ki jo je opravljal med osamosvojitveno vojno. Kacin je namreč nekaj mesecev pred varšavskim vrhom Nata javno napadel slovensko politiko, politiko države, ki jo zastopa. Za RTV SLO je dejal, da glede financiranja obrambnega proračuna »nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, ampak mislim, da smo mi v teh letnih rezih obrambnega proračuna prišli tako daleč, tako nizko, da je vsakomur jasno, da na tak način noben sistem ne more preživeti«. Javno je napadel politiko države, ki jo zastopa, postavil se je na stran tistih, ki bi radi od Slovenije več denarja. Ali z drugimi besedami – Jelko Kacin je zamenjal stran.

»Veleposlanik mora zagovarjati interese lastne države v državi ali mednarodni organizaciji, kjer jo zastopa. Veleposlanik je res dolžan lastno ministrstvo in vlado opozarjati tudi na probleme, a za to ima na voljo zaupne analize in depeše,« pravi Franco Juri, nekdanji veleposlanik Slovenije v Španiji. Funkcija in vloga politika pač nista enaki funkciji in vlogi veleposlanika. »Kritik ne more izustiti prek javnih medijev.« Gre morda za usklajeno, vnaprej pripravljeno potezo? »Morda res gre za to, da bi se vladajoča koalicija mehčala,« nadaljuje Juri, »a tudi če bi to držalo, je nastop sporen, sporna je metoda, kajti občutek je, da veleposlanik ‘soli pamet’ državi, ministrstvu za obrambo, vladi …«

Kacin ni diplomat, na funkcijo se je povzpel s pomočjo politike. Ker mu ni uspelo na volitvah za evropskega poslanca, je potreboval novo službo. S čimer, bodimo dobrohotni, ni nič narobe, Kacin ima veliko izkušenj, znanj iz mednarodnih odnosov, a vloga diplomata ni enaka vlogi velikega propagandista. Tovrstni spodrsljaj se Kacinu ni zgodil prvič. Ko so Turki sestrelili rusko letalo, je bil Kacin tisti, ki je v Sloveniji najbolj neposredno zagovarjal vojaško intervencijo, četudi se je kasneje izkazalo, da so letalo sestrelili brez potrebe. Kacin je hkrati molčal, kar opozarja tudi Juri, ko se je izkazalo, da Turčija trguje z nafto Islamske države in se neposredno vtika v sirsko vojno.

Na ministrstvu za zunanje zadeve pravijo, da je Kacin za nastop pridobil soglasje nadrejenih. Dodajajo, »da so javni uslužbenci v svojih nastopih, v okviru svoje funkcije in vsebin, za katere so pristojni, samostojni«, in hkrati pričakujejo, da uslužbenci »nastopajo skladno s pooblastili in siceršnjimi stališči ministrstva in Slovenije«. Podrobneje vsebine Kacinovega nastopa niso želeli komentirati. Zdi se, da bo ministrstvo na nedostojni javni obračun pozabilo. Znova – to se je v slovenski zgodovini namreč že zgodilo. Ko je bil Dimitrij Rupel veleposlanik v Washingtonu, je v pismih napadel svojega ministra Borisa Frleca. Na koncu je minister odstopil, neposlušni diplomat pa je za nagrado postal zunanji minister.