Noriško kraljestvo

Preseljevanje ljudstev, boj za življenjski prostor, sobivanje s staroselci in, žal, tudi genocid so sestavine zgodovinskih procesov. Že od prazgodovine in antike. Tudi zgodba današnjega slovenskega zemljepisnega prostora je bila burna, saj so se na tem strateškem območju, ki povezuje Balkan (in Azijo) z zahodno Evropo, križali interesi različnih ljudstev, bilo je plen številnih osvajalcev, ki so si hoteli pridobili nadzor nad pomembnimi trgovskimi potmi. Zato je imelo in ima današnje slovensko ozemlje pomemben geostrateški položaj. Orisujejo ga zgodovinarji in književniki, pa tudi kakšen amater v zgodovini in književnosti se loti tega početja.

Ena izmed zanimivejših epizod v zgodovini je zagotovo naselitev Keltov na naše sedanje ozemlje konec 4. in v 3. stoletju pr. n. š.; njihova plemena so prišla iz današnje Francije in Nemčije. Še bolj pa domišljijo marsikoga buri (keltsko) Noriško kraljestvo, ki naj bi bilo segalo tudi v današnjo Slovenijo. Zanj so še posebej dojemljivi nekateri zagovorniki hipoteze o neprekinjenem razvoju slovenstva v zadnjih dveh tisočletjih na naših tleh. Po njej naj bi se bilo v 2. stoletju pr. n. š. 13 keltskih ali keltiziranih plemen povezalo v Noriško kraljestvo. Med njimi naj bi bili tudi Karni, ki so živeli v današnji zahodni Sloveniji, Tavriski, ki naj bi bili živeli v pretežnem delu današnje Slovenije, in morda Ambisonti, ki naj bi bili po eni izmed hipotez živeli v Posočju. Iz Noriškega kraljestva naj bi bila dve stoletji pozneje, po rimski priključitvi, nastala provinca Norik z delno notranjo samoupravo v Rimskem cesarstvu.

Kaj pa zgodovina dejansko pravi o Noriškem kraljestvu, ki naj bi bilo obstajalo nekaj manj kot 200 let tudi na sedanjem slovenskem ozemlju in se ponašalo z nekaterimi prvinami demokratičnega upravljanja? Zelo malo. O Noriškem kraljestvu ni samostojnih zapisov v referenčnih zgodovinskih enciklopedijah, le malo pa je o njem tudi v knjigi Zakladi tisočletij, v kateri avtorji obravnavajo zgodovino slovenskega prostora od prazgodovine do prihoda Slovanov. Več je napisanega le o rimski provinci Norik, ki je v 1. stoletju n. š. obsegala večino Avstrije, segala pa naj bi bila tudi do današnjega Celja, ki je bilo pomembno noriško središče. Edino zares obsežno monografijo o Noriškem kraljestvu in njegovih odnosih z Rimom je napisal avstrijski zgodovinar Gerhard Dobesch. Ta knjiga pa je, po mnenju naših zgodovinarjev, že v temelju napačna, saj avtor trdi, da se celotna zgodba Galov Transalpinov, torej Keltov, ki so živeli na tem območju, nanaša na Noriško kraljestvo. Toda odnosi so bili med tu živečimi keltskimi plemeni zagotovo zapleteni, čeprav je podatkov o tem obdobju res malo. Iz skromnih virov lahko sodimo le, da ta plemena med sabo niso živela ravno v slogi, različno pa so se obnašala tudi do staroselcev in rimske oblasti. »Cela zgodovina Noriškega kraljestva, kakršno so prikazovali predvsem vodilni avstrijski zgodovinarji prejšnje generacije, je dejansko le lepa pripoved, ki nima strokovne podlage,« pravi dr. Marjeta Šašel Kos, arheologinja, filologinja in znanstvena svetnica na SAZU, ki se tudi sama ukvarja z zgodovino Noriškega kraljestva in odnosov med Kelti, živečimi na slovenskem ozemlju, in Rimljani.

V resnici zgodovinska znanost za zdaj nima prav veliko podatkov niti o obstoju Noriškega kraljestva. O njem obstajajo le sporadični zapisi rimskih zgodovinarjev. O Noriškem kraljestvu (Noricum regnum) obstajajo zapisi šele iz časa Julija Cezarja, torej iz sredine 1. stoletja pr. n. š., iz 2. stoletja pr. n. š., ko naj bi bilo ustanovljeno, pa zgodovinskih virov o njem ni. Dr. Šašel Kosova pravi, da ne poznamo niti njegovega obsega, povsem mogoče pa je, da je bilo kraljestev več – tako kot velja za Ilirik – , vladali pa so jim kralji ali kraljeviči. »Bolj ko se z njim ukvarjamo, manj vemo. Ni mogoče napisati pripovedi, ki bi imela rep in glavo.« In čeprav nekateri menijo, da naj bi bilo njegovo središče na Štalenski gori v bližini Gosposvetskega polja na avstrijskem Koroškem, še vedno ni znano, kje je bila Noreja, prestolnica kraljestva, saj je rimski zgodovinarji v svojih zapisih niso locirali. In če bi lahko o staroselcih, ki so jih Rimljani imenovali z brezbarvnim imenom Iliri, kar je bilo splošno rimsko poimenovanje za ljudstva, ki so na tem ozemlju živela pred prihodom Keltov in Rimljanov, in o Keltih napisali zanimiv roman, bi ta vključeval tudi nekaj krvi Tavriskov, saj o njihovem življenju in verovanju pričajo arheološke najdbe, Noriško kraljestvo pa je zavito v tančico skrivnosti.

Zanimivo in hkrati zgovorno je, da se s Kelti identificira tudi italijanska desničarska Severna liga (Lega del Nord).

Zato o njem zgodovinarji pišejo v glavnem le v pogojniku. Obsegalo naj bi bilo večji del današnje Avstrije in severne Slovenije. Znano je bilo predvsem po rudnem bogastvu, železu, zlatu in svincu. Noriško železo je menda v Rimskem cesarstvu slovelo po kakovosti. Prav zato, pravi dr. Šašel Kosova, naj bi bili Rimljani na začetku 2. stoletja pr. n. š. sklenili s kraljestvom »gostinsko prijateljstvo«. Kdaj točno se je to zgodilo, ni znano, ve pa se, da je v času bitke pri Noreji leta 113 pr. n. š., čeprav kraj ni znan, ta zveza že obstajala. Morda je bila sklenjena že po pohodu rimskega vojskovodje Gaja Kasija Longina proti Makedoniji leta 171 pr. n. š. Leto zatem se je brat keltskega kralja Cincibila pritožil nad Longinovo vojsko, ki je med kratkim pohodom pustošila in ropala po deželah, skozi katere se je vračala iz Makedonije. Poleg Cincibila rimski viri omenjajo le še Vokciona in Balanosa kot keltske oziroma »noriške« kralje oziroma kraljeviče. Sicer pa so se nad početjem Longinove vojske poleg Cincibilovega brata pritožili tudi predstavniki Karnov, Histrov, ki so živeli v današnji Istri, in Japodov iz današnje Like, njihovo ozemlje pa naj bi bilo segalo do Kolpe, kjer naj bi bilo sicer živelo tudi keltizirano ljudstvo Kolapijani.

Petnajst let pred tem dogajanjem je rimski zgodovinar Livij omenjal močno politično keltsko tvorbo onstran Alp z vladavino starešin. Poroča, da naj bi bilo 12 tisoč do zob oboroženih »Galcev (Keltov) z one strani Alp« prečkalo gore, da bi v bližini Ogleja ustanovili svoje mesto in si razširili življenjski prostor. Livij poroča, da naj bi bil rimski senat h Keltom čez Alpe poslal odposlance, ki so jih keltski »starešine« menda lepo sprejeli in jim pojasnili, da so mladci brez njihovega dovoljenja odšli na to pot. Rimski odposlanci pa so jim pojasnili, da oblast Italije obsega ozemlje do Alp. Sicer pa je Rim, da bi preprečil pohod Keltov na to ozemlje, že leta 181 pr. n. š. ustanovil tam, kjer je danes Oglej, svoje mesto Akvilejo, ki je postala njihova pomembna postojanka za romanizacijo in urbanizacijo noriško-panonskih dežel. Toda viri ob teh dogodkih ne omenjajo nobenega keltskega kralja, ampak le starešine, kar je mogoče razumeti, kot da »morda še ni imel toliko politične moči, da bi njegova vloga v tedanji keltski družbi že prišla do izraza,« pravi dr. Šašel Kosova.

Lahko pa tudi podvomimo, da so se Rimljani tedaj res pogajali z noriškimi Kelti. Dr. Šašel Kosovi se zdi verjetnejša hipoteza, da so se rimski odposlanci v resnici pogajali s Tavriski, kajti Rimljane naj bi bilo skrbelo, da bi se to ljudstvo, ki je živelo na območju današnje Slovenije, polastilo nadzora nad prelazom Okro na območju pod današnjim Nanosom, prek katerega je potekala pomembna trgovska pot z Balkanskega na Apeninski polotok. Po drugih virih naj bi bili nad tem območjem imeli nadzor Karni, verjetno keltizirani staroselci, ki so živeli v zahodni Sloveniji in naseljevali območje (vsaj) do Navporta, današnje Vrhnike, ki je bila naselbina Tavriskov, karnijski pa je bil tudi Tergeste (Trst).

Iz virov je mogoče sklepati, da je politični vpliv »noriškega kraljestva« nekaj časa presegal »etnične« meje, pravi dr. Šašel Kosova, saj sta bila verjetno del te politične tvorbe tudi Gorenjska in morda še območje Kobarida in Mosta na Soči, kar naj bi potrjeval zapis rimskega zgodovinarja Ptolomeja, da Okra (Nanos) določa mejo med Italijo in Norikom. Prisotnost Noriškega kraljestva na tem območju potrjujejo najdbe srebrnikov, značilnih zanj, ter pred kratkim odkrita zakladna najdba keltskih novcev pri Gradiču pri Kobaridu.

Tavriski naj bi bili sovražni do rimske države in kasneje verjetno tudi do Noriškega kraljestva. Sicer pa niti odnosi med Noriki in Tavriski niso razjasnjeni. Oboji so kovali svoj denar, ali je šlo za dve politični enoti, pa tudi ni znano. »Ne ve se, ali so bili prvotni prazgodovinski prebivalci pretežnega dela Avstrije in Slovenije Tavriski, ki so se pozneje imenovali Noriki, ali je bilo morda obratno, ali pa sta že na samem začetku obstajali dve samostojni ljudstvi, (čeprav) antični avtorji omenjajo Tavriske predvsem južno od Karavank,« pravi dr. Šašel Kosova. Odnosi med njimi so se spreminjali, verjetno tudi njihov odnos do rimske države, čeprav načeloma velja, da je Noriško kraljestvo imelo prijateljske stike z Rimom. »Ključno bi bilo vedeti, kdaj je Noriško kraljestvo nastalo in kje vse se je razprostiralo; to se natančno ne ve, domnevno se je njegov obseg spreminjal. Lahko tudi, da je obstajalo več kraljestev z istim imenom, podobno kot pri ’ilirskem kraljestvu’, ki dejansko ni bilo eno samo,« pravi dr. Šašel Kosova.

Ni izključeno, da je v času največjega razmaha Noriškega kraljestva to obsegalo tudi predele, kjer so živeli Karni in Tavriski. Mogoče je, da se poimenovanje Tavriski v 3. in 2. stoletju pr. n. š. nanaša na širšo skupino Keltov, kar potrjujeta zgodovinarja Strabon s poimenovanjem »noriški Tavriski« in Plinij, ki govori o »Norikih, ki so se nekoč imenovali Tavriski«.

Že v času Noriškega kraljestva, karkoli že je to bilo, so Rimljani začeli postopoma romanizirati svet »alpskih ljudstev« (»alpini populi«) onkraj prelaza Okra. Akvilejo so leta 181 pr. n. š ustanovili, da bi preprečili prodor Keltov na sončno stran Alp in v severno Italijo. Leta 177 pr. n. š. so Rimljani osvojili Istro, romanizacija pa se je, sicer počasi, začela širiti tudi v zaledje Akvileje. Rim je proti Tavriskom, Karnom in Histrom leta 129 pr. n. š. poslal vojsko, ki jo je vodil konzul Gaj Sempronij Tuditan, kasneje pa je rimski vojskovodja Emilij Skavrus leta 115 pr. n. š. premagal Karne, naseljene tudi na območju današnjega Trsta. Do sredine 1. stoletja pr. n. š. je bilo to območje že večinoma romanizirano. Po Avgustovi smrti leta 14 n. š. se je začelo obdobje miru, ki je trajalo več kot 50 let, kar je ugodno vplivalo na širjenje romanizacije zlasti nastajajočih mest. V Celeji (Celje), ki je bila eno izmed središč Noriškega kraljestva, je bil »keltski višji sloj, ki je v mestu prevzel lokalno oblast, ponosen na podelitev rimskega državljanstva, saj so ga pred Klavdijem lahko dobili le posamezniki za posebne zasluge. Ob spoštovanju starih tradicij je bil dovzeten tudi za nove civilizacijske pridobitve,« pišejo avtorji v knjigi Zakladi tisočletij.

Norik je kot rimska provinca navkljub vdorom germanskih plemen s severa obstajal vse do propada Zahodnega rimskega cesarstva, čeprav se je v 5. stoletju pod vodstvom sv. Severina, svetnika, ki je morda prišel iz Grčije, veliko prebivalstva iz njega izselilo.

Kelti in (njihovo) Noriško kraljestvo bodo še razvnemali domišljijo. Zanimivo in hkrati zgovorno je, da se z njimi identificira tudi italijanska desničarska Severna liga (Lega del Nord). Na Slovenskem je (slo)venetska hipoteza o neprekinjenem razvoju slovenstva od antike v zadnjem času nekoliko poniknila. Zdaj bi rad kdo, da bi bili vsi Kelti. Morda tudi Noriki, saj se ne ve natančno, ali so bili Kelti ali ne. V nas pa je zagotovo nekaj tavriške krvi, kar pa spet za koga ni dovolj, saj Tavriski niso imeli modre krvi, ker so bili le plemensko organizirani. Upirali so se, česar Noriki niso počeli, rimski oblasti in se ji niso pustili pokoriti. Če kdo, si zagotovo Tavriski zaslužijo romaneskno obravnavo, njen lok pa bi lahko potegnili do dogajanja v času kmečkih uporov in morda celo do narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda v različnih obdobjih.