O cerkveni odgovornosti

Po odločitvi vrhovnega sodišča je jasno, da je cerkev objektivno in odškodninsko odgovorna za početje svojih duhovnikov / Jure Trampuš

Ko so pred desetimi leti v javnost začele prihajati podrobnosti o pedofilskih dejanjih župnika Karla Jošta, so bili v njegovih Artičah zgroženi. V podporo gospodu župniku sta v javnost prišli dve peticiji, vse skupaj naj bi bilo zmontirano, usmerjeno proti Joštu, vasi, proti vesoljni cerkvi. Farani so bili ogorčeni, kriva naj bi bila ena izmed žrtev, ki si je zaželela denarne odškodnine. »Saj veste, kako je,« je tedaj dejala ena izmed vaščank, »otroci si, da bi se izognili verouku, izmišljajo vse mogoče.« Pri »teh letih« naj bi se punce kar že same nastavljale, neki drug vaščan pa je vse skupaj dodatno pojasnil, češ, saj veste, sedaj imajo že »pri dvanajstih mesečno perilo«.

Deset let kasneje je resnica čisto drugačna. Karla Jošta je tožilstvo obtožilo 16 spolnih napadov zoper osebe, mlajše od 15 let. Župnik je pred koncem procesa umrl, a se je ena izmed žrtev odločila, da bo zahtevala odškodninsko odgovornost pravnih oseb, za katere in v imenu katerih je Karl Jošt deloval. Na koncu so bile tožene stranke škofija Celje, nadškofija Maribor in župnija Artiče. Zahteva po odškodninski odgovornosti se je leta selila po različnih sodnih instancah, dokler ni konec decembra lani vrhovno sodišče pravnomočno zavrnilo zahtevka revizije. Cerkev je oškodovanki plačala 80 tisoč evrov z obrestmi za trpljenje in škodo, ki jo je povzročil pokojni župnik.

A zavržene so tudi utemeljitve, s katerimi se je poskušala cerkev, ki na deklarativni ravni obsoja pedofilijo v svojih vrstah, izogniti odgovornosti. Tako so tožene stranke v postopkih pred sodiščem zatrjevale, da sodišče dejanja ene fizične osebe ne more pripisati trem pravnim osebam, da se država ne sme vmešavati v avtonomijo cerkvenega organiziranja in da bi sodišče potrebovalo izvedenca kanonskega prava in biblične stroke. Šli so celo dlje, dejanje naj bi bil pokojni župnik storil zunaj »delovnega časa«, zunaj pastoralne dejavnosti, zunaj časa verouka, torej ne v učilnici, pač pa v avtomobilu, v sobi …

Te in podobne očitke je vrhovno sodišče prepričljivo zavrnilo. Pri vprašanju avtonomije cerkve je zapisalo, da vatikanski sporazum, sklenjen med državo in katoliško cerkvijo, cerkvi sicer dopušča svobodno delovanje v skladu s kanonskim pravom, ker pa se katoliška cerkev ne ukvarja le z verskimi zadevami, temveč deluje tudi na drugih področjih, se mora na »mejnih področjih« podrediti slovenskemu pravnemu redu. Ali kot so leta 2003 zapisali ustavni sodniki: iz sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo je razumeti, da bo »katoliška cerkev pri svojem delovanju na t. i. mešanih področjih spoštovala pravni red Republike Slovenije«.

Enako jasno je bilo sodišče pri vprašanju pastoralne vloge duhovnika, časa in prostora, kjer se je kaznivo dejanje zgodilo. Zapisalo je, da »mora učitelj verouka otroke, ki so mu zaupani v versko vzgojo, paziti, zanje skrbeti in jih zaščititi«. Pokojni duhovnik pa je to svojo vlogo izkoristil, da je po veroučni dejavnosti zlorabil mladoletno dekle, škodno dejanje pa je bilo neposredno povezano z vlogo, ki mu jo je zaupala cerkev.

Vrhovno sodišče je torej določilo sodno prakso, po kateri je cerkev objektivno in odškodninsko odgovorna za početje svojih duhovnikov. Takšno razlago so sprejeli v številnih drugih državah, prav bi bilo, da bi jo tudi v slovenski cerkvi. A je ne, cerkev se bo, pričakovano, pritožila na ustavno sodišče.

Iz tiskovnega urada Slovenske škofovske konference so sicer sporočili, da po njihovih podatkih škofije in župnije v Sloveniji nimajo odprtih drugih odškodninskih postopkov. Tako velja za zdaj. Morda pa bo sodna praksa spodbudila žrtve, da bodo laže stopile na sodno pot iskanja zadoščenja. Ne glede na morebitno finančno breme cerkve bi to v prvi vrsti koristilo prav njej …