Jazbečev obvod

Časi, ko so slovenske banke ekscesno kreditirale gospodarstvo, so že zdavnaj mimo. Danes se po rasti kreditov uvrščamo na rep držav evroobmočja. Krediti podjetjem se še vedno krčijo, v lanskem letu za več kot osem odstotkov, kar je skoraj tolikšen padec kot pred začetkom sanacije bank.

Banke so zelo previdne, kljub temu da so se slovenska podjetja v zadnjih dveh letih občutno razdolžila, tako da je njihova zadolženost danes celo manjša od povprečja v evroobmočju, in kljub temu da so banke polne denarja. Kapitalska ustreznost v vseh ključnih slovenskih bankah je sredi lanskega leta znatno presegala povprečje bank v evroobmočju in je bila daleč nad spodnjo mejo, ki jo zahteva mednarodni bančni regulator. Tako je bila kapitalska ustreznost NLB 22,8-odstotna, NKMB 27-odstotna, Abanke 20,1-odstotna, Banke Celje 19,6-odstotna, Gorenjske banke pa 16,6-odstotna. Domače banke so se nadpovprečno prilagodile zahtevam bančnega regulatorja, seveda na račun davkoplačevalcev, ki nosijo posledice visokega stroška sanacije (dokapitalizacije in prenosa slabih terjatev na slabo banko).

Zadržanost bank je posledica sistematičnega zaostrovanja kreditnih standardov, saj so se ti pri nas po zaslugi pretirane strogosti centralne banke zaostrili skoraj še enkrat bolj kot v območju evra, in to ne samo pri kreditih podjetjem, temveč tudi pri kreditih prebivalstvu – za kar je še manj logike, saj so naša gospodinjstva med najmanj zadolženimi v Evropi, opozarja ekonomist Veljko Bole. »Nihče si več ne upa prevzemati odgovornosti. Službe za uravnavanje tveganj na bankah se spreminjajo v ‘službe za izogibanje tveganjem’. Podjetja ne čutijo podpore bank pri financiranju tekočih potreb in razvoja. Čim hitrejše poplačilo kreditov je temeljni cilj poslovanja bank. Komercialnih sektorjev v bankah praktično ni več, saj se danes ukvarjajo bolj s poplačili kreditov in tekočim ugotavljanjem vrednosti zavarovanj. Dolgoročni odnos banka-podjetje ne obstaja več. Domače banke podjetjem niso več sposobne nuditi nekdanje kompleksne storitve. Ni vizij razvoja bank na področju poslovanja s podjetji, vsi bi se usmerili v poslovanje s prebivalstvom in nevtralne posle. Sodelovanje med bankami je zelo omejeno, vsaka skrbi le za lastne koristi, komitent jih pri tem skoraj ne zanima,« opozarja Aljoša Tomaž, nekdanji predsednik uprave Abanke. Čeprav je razumljivo, da so banke po velikem fiasku postale previdnejše, se je vendarle treba zavedati, da bančništvo brez tveganja ne obstaja. Ali kot je nekoč dejal Walter W. Wriston, dolgoletni predsednik uprave bančnega velikana Citigroup: »Dejstvo je, da je bančništvo posel prevzemanja in uravnavanja tveganj. Preprosto in enostavno: to je bančništvo.«

Čeprav ima Banka Slovenije na voljo orodja, s katerimi bi krčenje kreditnega napajanja lahko ustavila ali vsaj ublažila, teh ni pripravljena izkoristiti. Prav nasprotno. Guverner Boštjan Jazbec bi že tako stroga kreditna merila še bolj zaostril. To je dal jasno vedeti novembra lani na Dnevu slovenskih bančnikov, ko je v nagovoru dejal: »Banke morajo biti previdne, da kreditne rasti ne spodbujajo z znižanjem kreditnih standardov. Niti ne smejo čutiti nobenih pritiskov, da naj to počnejo. Ne smemo ponoviti napak predkriznih časov. (...) V resnici bi šel še dlje in zagovarjal stališče, da bi morale banke pregledati svoje posojilne prakse in za določene stranke celo zaostriti kreditna merila. Raziskovalci Banke Slovenije so pred kratkim ugotovili, da se latentna tveganja po vsej verjetnosti krepijo in da se je neustrezno podeljevanje kreditov nadaljevalo tudi po izbruhu krize.« Jazbec seveda upravičeno opozarja, da se razmere lahko še celo poslabšajo, če bi podjetja zaradi večje razpoložljivosti posojil odložila prestrukturiranje svojih bilanc. Toda malo več prilagodljivosti centralne banke bi gospodarstvu škodila manj kot mu kreditna suša. A guverner ostaja neomajen. Vsakršen ugovor zoper togo politiko centralne banke je zaman. Znotraj sveta Banke Slovenije, ki je vrhovni organ odločanja, skorajda ni več opozicijskih glasov. S kadrovskimi menjavami, ki se dogajajo zdaj, pa jih bo še manj.

Čeprav se po rasti kreditov uvrščamo na rep evroobmočja, guverner Jazbec zagovarja stališče, da bi morale banke še bolj zaostriti kreditna merila.

Kadrovske rošade

Za kontinuiteto dela v centralni banki gotovo ni najboljše, če se v pičlih dveh letih zamenja skoraj celoten vrh. Že lani je moral svet Banke Slovenije zapustiti Janez Fabijan, saj mu je državni zbor odtegnil podporo pri vnovični kandidaturi za viceguvernerja. Razlog za nasprotovanje? Prevelika vpetost v dogajanje v bančnem sistemu v zadnjih letih. Fabijan verjetno res ni povsem brez greha, toda pozablja se, da je bil zadnja tri leta ključna oseba na Banki Slovenije, ki se je intenzivno ukvarjala s prestrukturiranjem podjetij. Skupaj z viceguvernerjem Darkom Bohnecem je opravil pogovore z več kot 70 slovenskimi podjetji in pripravil načrt ukrepanja. Ko bo marca letos mesto viceguvernerja zaradi izteka mandata moral zapustiti še Bohnec, na centralni banki ne bo nikogar, ki bi se res dobro spoznal na to področje in se mu vneto posvetil. »Vrata podjetjem bodo zaprli,« je prepričan naš anonimni vir iz vrst bančnikov. Dober mesec dni po Bohnecu se mandat izteče še viceguvernerki Stanislavi Zadravec Caprirolo. Predsednik države Borut Pahor bi lahko tako Bohneca in Zadravec Caprirolovo predlagal v vnovično imenovanje, vendar tega ni storil, saj je po pogovoru s poslanskimi skupinami ocenil, da ne uživata zadostne podpore in ne bi dobila dovolj glasov.

Namesto tega je predlagal imenovanje mag. Marka Bošnjaka in dr. Primoža Dolenca. Gre za mlajša bankirja, oba sta skoraj popolna neznanka. Bošnjak, ki ga je za viceguvernerja predlagal France Arhar, nekdanji guverner, zdaj pa predsednik Združenja bank Slovenije, je delal v avstrijski banki OVAG, družbi Simobil in v slovenskih podružnicah nekdanje avstrijske banke Volksbank in banke Sparkasse, nazadnje pa je bil član uprave koroške banke Hypo Alpe-Adria, ki jo je po dobrih treh letih zapustil oktobra lani. Trenutno je svetovalec avstrijske družbe, ki se ukvarja z razvojem in prodajo programske opreme za banke na področju celotne EU. Bošnjak trdi, da je iz uprave Hypa odšel na lastno željo, in zavrača očitke, da je moral oditi po volji avstrijskih lastnikov. Hypo je bil najljubša banka balkanske mafije, na veliko je odobraval gnile kredite in prekupčeval z zemljišči, avstrijska država pa njegove finančne zablode danes rešuje prek slabe banke, kar naj bi avstrijske davkoplačevalce po izračunih strokovnjakov stalo vsaj 13 do 19 milijard evrov. Julija lani sta to razvpito banko prevzela ameriški sklad Advent International ter Evropska banka za obnovo in razvoj.

Dolenc, ki se je za viceguvernerja predlagal sam, je med drugim delal v Abanki in na ministrstvu za finance, javno pa se je izpostavil kot finančnik Intereurope v obdobju, ko je to koprsko logistično podjetje vodil Andrej Lovšin. Ta je Dolenca zamenjal po le dobrem mesecu dni, potem ko je kot finančnik v imenu Lovšina kupil delnice Intereurope. Zaradi tega posla je na Lovšina padel sum trgovanja z notranjimi informacijami, krivdo je prevalil na Dolenca, ki je obtožbe zanikal. Pozneje je bil profesor na primorski univerzi, trenutno pa v Deželni banki Slovenije skrbi za upravljanje tveganj.

To, da sta tako Bošnjak kot Dolenc bankirja, je prednost, lahko pa tudi slabost. Kot bankirjema jima je jasno, kako banke delujejo navznoter, kar je koristno. V dosedanjem svetu Banke Slovenije ni bilo nikogar, ki bi bil vsaj en dan v službi v banki. Vendar pa je njun bankirski pedigre lahko tudi ovira. Odločitve, ki jih sprejema svet Banke Slovenije, nimajo samo ozkih bančnih posledic, temveč širše makroekonomske posledice, zato je dobro, da so v njenem vrhu osebe, ki zmorejo širši pogled. Res je Banka Slovenije, odkar smo del evroobmočja, pri vodenju denarne politike močno omejena in podrejena pravilom Evropske centralne banke in drugih mednarodnih finančnih institucij, ni pa povsem brez manevrskega prostora. Možnost ima na primer vsaj nekoliko počasneje uvajati omejitve, ki jih predpisuje zunanji regulator, namesto da je glede tega bolj papeška od papeža. Spomnimo se samo, da smo med prvimi v Evropi v praksi uvedli tako imenovani bail-in koncept reševanja bank, na podlagi katerega je Banka Slovenije odobrila razlastitev imetnikov podrejenih bančnih obveznic.

Ni torej vseeno, kdo sedi v svetu. Janez Fabijan je bil, na primer, zagovornik proticiklične politike, prizadeval si je, da bi Banka Slovenije vsaj nekoliko omilila kreditne standarde, zato da bi poslovne banke spodbudila h kreditiranju podjetij, kar bi pozitivno vplivalo na gospodarsko aktivnost. Pri tem sicer ni bil uspešen. Toda če bosta v vrh centralne banke prišla dva bankirja, bo pobud za omilitev še manj.

Danes si nihče več ne upa prevzemati odgovornosti. Službe za uravnavanje tveganj v bankah se spreminjajo v ‘službe za izogibanje tveganjem’, opozarja nekdanji bankir Aljoša Tomaž.

Jazbečeva ‘privatizacija’

Kdo je viceguverner, danes sicer ni več tako pomembno, kot je bilo še pred dvema letoma. Uradno vse ključne odločitve Banke Slovenije resda sprejema petčlanski svet, ki ga sestavljajo guverner in štirje viceguvernerji. Dejansko pa vedno več pomembnih zadev do tja sploh ne pride. Vse od reorganizacije, ki je bila izvedena julija 2014, politiko Banke Slovenije usmerjajo predvsem štirje izvršni direktorji, ki jih je izbral guverner Jazbec. Kdo so ljudje, ki iz ozadja vodijo našo centralno banko? Ključna oseba je dr. Biswajit Banerjee, glavni ekonomist Banke Slovenije in nekdanji dolgoletni vodja misije Mednarodnega denarnega sklada v Sloveniji. Poleg njega so izvršni direktorji še generalna sekretarka Banke Slovenije dr. Vida Šeme Hočevar, mag. Miha Kristl in Janko Tratnik. To vodstvo v senci že zdaj odloča o vseh ključnih kadrovskih premikih na centralni banki, pa tudi o nekaterih drugih pomembnih zadevah. Danes torej sploh ni več tako pomembno, kdo so viceguvernerji, pomembnejše je, kdo je guverner.