Podreditev? Raje določitev področja boja.*

Dandanes je branje Houellebecqovega zadnjega romana Podreditev, ki je v Franciji izšel pred enim letom (točno na dan, ko sta maskirana napadalca pobila dvanajst novinarjev in karikaturistov pariškega satiričnega časopisa Charlie Hebdo), posebno doživetje. Ne samo zaradi romana samega, njegove literarne vrednosti, o kateri niti nisem zares kompetenten soditi. Predvsem zaradi družbenega konteksta, v katerem se zdaj bere, konteksta, ki ne samo, da se s presenetljivo hitrostjo približuje Houellebecqovi družbenopolitični viziji Francije v bližnji prihodnosti in celo obeta, da se bo do leta 2022, v katero je zgodba romana postavljena, spremenil v nekaj, kar na celi črti daleč presega tako avtorjevo domišljijo kot tudi njegov cinizem. Pri tem seveda sploh ne mislim na njegovo osrednjo romaneskno prerokbo, da bo v Franciji takrat na oblast prišla politična stranka muslimanske provenience. To je v resnici čista houellebecqovska provokacija še toliko bolj, ker Muslimansko bratovščino opiše kot zmerno stranko, ki verjame v združeno Evropo bolj, kot smo vanjo kadarkoli verjeli avtohtoni Evropejci sami, in ki verjame v pomembnost kulture in izobraževanja ter v distributivno pravičnost iskreneje, kot to verjamejo mnogi naši domnevni levičarji. Houellebecq nas provocira zato, da bi pridobil vso našo pozornost, ki jo potrebuje za kritiški napad na tiste prave tarče: idejno izpraznjene etablirane politične stranke, nabuhle evropske institucije ter do bolečine individualizirane in v potrošništvo zazrte, za vprašanja smisla in namena lastnega obstoja pa popolnoma ignorantske sodobne Evropejce. »Evropa je prišla do tiste faze trhlosti v procesu svojega razpada, da se ni več zmožna rešiti, tako kot v petem stoletju ni bilo več možnosti za rešitev Rima,« pravi proti koncu romana eden izmed likov, Robert Rediger, v islam spreobrnjeni novopečeni rektor pariške Sorbone.

O tem, da se je Evropa, kakršna naj bi bila vsaj od konca druge svetovne vojne – sekularna, humanistična, solidarna, univerzalna in hkrati raznolika, utemeljena na vrednotah bratstva, solidarnosti in enakosti – znašla v nekakšni duhovni krizi, danes verjetno ni več nobenega dvoma. Poudarek, ki ga je ob tej ugotovitvi vredno vedno znova izpostavljati, pa je, da ta kriza ni posledica domnevne odsotnosti vrednot v sekularni in laični družbi, pač pa ravno nasprotno, opuščanje zaveze do teh vrednot, ki so bile vzpostavljene kot univerzalne, skupne vsem Evropejcem, ne glede na različne partikularne vrednotne sisteme, povezane tudi z verskim, agnostičnim oziroma ateističnim svetovnim nazorom.

Če bi namreč bila ta kriza res posledica dejstva, da sekularna oziroma laična družba nima vrednot, potem nam tudi v Sloveniji v resnici ne bi preostalo drugega kot pritrditi Primcu in desnici z rimskokatoliško cerkvijo v ozadju, da je rešitev treba iskati v svojih krščanskih temeljih, v vračanju k tako imenovanim tradicionalnim vrednotam (ki pa so v resnici partikularne vrednote verujočih, ne pa tudi vseh ostalih članov družbe). Skladna s njimi je tudi redukcija namena človekovega bivanja, še posebej pa žensk, na čim bolj učinkovito in nemoteno razmnoževanje oziroma reprodukcijo. Ali kot nas s to pozicijo prek enega izmed likov v romanu sooči Houellebecq: »Verovanje v metafizična bitja razvija genetsko prednost: pari, ki sledijo eni izmed treh religij Knjige in vzdržujejo patriarhalne vrednote, imajo več otrok kot ateisti in agnostiki. Manj je izobraženih žensk ter manj hedonizma in individualizma.« Napotek je jasen. Danes, ko nas z one strani žice ogrožajo tisti Drugi, je naše edino upanje, da se zapremo v svojo evropsko trdnjavo, se odpovemo praznemu uživaštvu in razvratu ter se resno lotimo reprodukcije, sicer smo kot narodi zapisani pogubi. Pustimo ob strani vprašanje, ali je takšno razmnoževalno dirko z vidika Evropejcev in zahodnih kultur sploh mogoče dobiti, saj sem prepričan, da v resnici Evropejci v njej niti ne želimo sodelovati, zato se raje vrnimo k vprašanju temeljev evropske družbe.

Cerkev v koaliciji z desnimi strankami in s podporo tesne večine na ustavnem sodišču sistematično deluje v skladu s svojo agendo razgradnje moderne sekularne družbe.

O tem pa je vredno brati oziroma poslušati nekega drugega Francoza, nekdanjega migranta iz takratne socialistične Bolgarije, Tzvetana Todorova. Ta stopa v bran razsvetljenstvu, za katero meni, da je obdobje, v katerem se je oblikovala moderna evropska identiteta, ki tako temelji ravno v vzpostavitvi avtonomije družbe kot celote od cerkvene oblasti ter znotraj te avtonomije v emancipaciji avtonomnega posameznika kot nosilca pravic, ki ga ščitijo tudi pred družbo, ki ji sicer pripada. Tak posameznik, človek, se vzpostavi tudi kot končni cilj vsega svojega bivanja in svojih dejanj, v nasprotju z dotedanjim smotrom, ki je bil v čaščenju boga in izpolnjevanju človekovih zavez do njega. Z razsvetljenstvom se tako krščanska vera in religija na sploh s pozicije temelja oziroma osnovnega principa evropskih družb, na katerem so morale temeljiti vse družbene strukture že tam od antike vse do 18. stoletja, umika v področje posameznikove svobode veroizpovedi. Zakaj se torej danes, v 21. stoletju, čuti tako močna tendenca evropskih družb, da bi svojo identiteto utemeljevale v transcendentnem bogu, njegovem čaščenju in človekovim zavezam do njega? Todorov zato krivi predvsem prevladujočo neoliberalno ideologijo, ki je odgovorna za dvojno redukcijo, s katero na eni strani odpravlja pojem vsakršnega skupnega dobrega, posameznika pa na drugi strani zreducira na izključno ekonomski subjekt, katerega edini smoter je pridobivanje čim večjega zaslužka. Neoliberalizem tako pomeni odmik od razsvetljenskih temeljev evropskih družb, saj je bistvo razsvetljenstva ravno v vzdrževanju ravnovesja med interesi družbe kot celote, torej skrbi za skupno dobro in varovanju osebnih svobod posameznika. S prevlado neoliberalne ideologije se je to ravnovesje rušilo oziroma se (če na stvar pogledamo z vidika tistih, ki se še ne predajo) vztrajno ruši v škodo skupnih interesov družbe kot celote in v prid zaščite osebnih svobod posameznika, pa še to zgolj tistih golih ekonomskih, po načelu »delaj več, da boš več imel«. Ali kot pravi Houellebecqov Rediger, je »liberalni individualizem triumfiral tako dolgo, dokler je spodkopaval države, narode, korporacije, družbene razrede, a ko je prišel navzkriž z družino, kot osnovno družbeno celico in s tem v zvezi z rodnostjo, je podpisal lastno smrtno obsodbo«.

Kot da smo se točno na tej točki Houellebecqove distopije znašli tudi v Sloveniji v tem postreferendumskem obdobju. Pri vprašanju priznavanja popolne enakopravnosti istospolnim parom je namreč slovenska rimskokatoliška cerkev z Alešem Primcem kot svojim novim političnim upom, obema desnima opozicijskima strankama ter večino na ustavnem sodišču, kot vedno priročno podporno ložo, krenila v zasedanje s strani prevladujoče neoliberalne politike izpraznjenih oziroma močno oslabljenih in ranjenih družbenih podsistemov, katerih razgradnjo v imenu liberalne individualizacije je ves čas tiho podpirala. Ob nemudoma napovedanem napadu na ustavno pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, ki je samo logično nadaljevanje dobljene zadnje referendumske bitke, slovenska cerkev že začenja naslednjo bitko, in sicer zoper laično javno šolo. Spet s pomočjo iste večine na ustavnem sodišču, ki je državnemu zboru naložilo spremembo šolske zakonodaje, s katero bodo zasebne šole, med njimi tudi cerkvene, upravičene do javnih sredstev v enaki višini kot javne. Kaj pomeni izenačitev javnih in zasebnih šol pri dostopanju do proračunskih sredstev, bi moralo biti jasno vsakomur, ki količkaj pozna to področje. Za tiste, ki jim ni, to zelo plastično pojasni Houellebecq, ko pravi, da »sta edini pomembni stvari rodnost in izobraževanje. Če namreč kontroliraš otroke, kontroliraš prihodnost. Zato želijo (Muslimanska bratovščina v romanu namreč), da bi imel vsak otrok, na vseh stopnjah, možnost izobraževanja v religioznem kontekstu. Javno izobraževanje bi sicer ostalo dostopno vsakomur, vendar z zelo reduciranim financiranjem, sočasno pa bi deloval vzporedni sistem religioznih šol, ki bi imele vse enake akreditacije kot javne, s to razliko, da bi bile lahko deležne zasebnega financiranja. Seveda bi javne šole kmalu postale drugorazredne«.

Cerkev v koaliciji z obstoječimi in napovedanimi novimi desnimi strankami ter s podporo tesne večine na ustavnem sodišču torej sistematično deluje v skladu s svojo agendo razgradnje moderne sekularne družbe, kakršna se je v Evropi razvijala vse od konca druge svetovne vojne, da bi na njenem pogorišču dosegla svoj cilj – rekatolizacijo družbe, kot naslednji civilizacijski cikel. Vsaka, pa naj ji rečemo sredinska, levosredinska ali tehnokratska vlada, ki posamezne bitke tega kulturnega boja (kot je bila zadnja referendumska, ki so jo brez resne podpore vladnih strank, brez potrebnih finančnih sredstev, in s tem upanja na zmago iz svojega štaba v KUD-u France Prešeren bojevali mladi civilnodružbeni aktivisti) noče zaznati oziroma je noče biti, v tem procesu sodeluje kot bolj ali manj voljna zaveznica. V Houellebecqovem romanu takšno brezbarvno oblast predstavlja poslavljajoči se premier Bayrou, ki razen »želje po izvolitvi na najvišji položaj v državi nikoli ni imel lastne ideje o čemerkoli, kaj šele jasne politične agende«.

Glavni junak Houellebecqovega romana izbere konformizem in podreditev namesto upora. »Šokantno in preprosto dejstvo, ki ni bilo še nikoli tako močno izraženo, je, da vrhunec svoje sreče človek lahko najde le v absolutni, popolni podreditvi,« pravi. Tistim, ki se s tovrstnim ciničnim prilagajanjem nekako ne morejo sprijazniti, pa preostane, da parafrazirajo naslov Houellebecqovega prvega romana in jasno določijo področje boja, za katero pa je potrebna vsaj približno enako široka in vključujoča koalicija, kot je tista oblikovana na drugi strani. Vsakršen ekskluzivizem bo pomenil zabijanje golov v lastno mrežo in v resnici igranje za nasprotno moštvo.

*Avtor parafrazira naslov prvega Houellebecqovega romana, ki je izšel leta 1994, v originalu Extension du domaine de la lutte, v slovenskem prevodu pa Razširitev področja boja (Modrijan, 2004).