Človeški zajčki

Pred dvema tednoma, sedmega januarja, se je šest zdravih moških zglasilo v prostorih družbe Biotrial v mestu Rennes na zahodu Francije. Uslužbenci družbe Biotrial, uveljavljenega francoskega podjetja za klinično preizkušanje zdravil, so jim razdelili kapsule zdravila z delovnim imenom BIA 10-2474, ki so ga razvili v portugalski farmacevtski družbi Bial. Namenjeno naj bi bilo lajšanju simptomov pri nevrodegenerativnih boleznih, na primer pri Parkinsonovi bolezni.

Omenjenih šest je bilo del skupine več kot sto zdravih ljudi, ki jih je Biotrial rekrutiral za prvo fazo kliničnih raziskav. To pomeni, da so do tedaj zdravilo preizkušali le v laboratoriju in na poizkusnih živalih, njim pa je pripadla »čast« prvih človeških preizkuševalcev. Raziskava se je začela julija lani in 90 sodelujočih je zdravilo že dobilo brez kakršnihkoli posledic. Tokrat pa je bilo drugače.

Nekaj dni po zaužitju se je šesterici zdravje hudo poslabšalo. V bolnišnici v Rennesu so ugotovili, da imajo obsežne možganske poškodbe. Eden od prizadetih je ta teden umrl, preostali naj bi se po zagotovilih zdravnikov izmazali, ni pa jasno, kako hude bodo dolgoročne posledice.

Kaj je šlo narobe, za zdaj ni znano. Francoske oblasti do zaključka preiskave ne želijo dajati izjav. »Je imelo zdravilo v višjih odmerkih toksičen učinek? Je prišlo do hipersenzitivne reakcije?« morebitne vzroke našteva dr. Zvezdan Pirtošek, vodja oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki. »Je bila zdravilna učinkovina ’kontaminirana’? Je bila zgolj ta serija zdravil nepravilno pripravljena? Je zdravilo v okolju možganov delovalo na napačne, nepredvidljive receptorje?«

V prvi fazi kliničnih raziskav, katere namen je predvsem preverjanje varnosti zdravila, sodelujoči najprej dobijo majhne odmerke, ki jih nato postopno povečujejo. Lahko, da je bil odmerek enostavno prevelik.

Nenavadno je, da je zdravilo prizadelo kar šest sodelujočih. Preizkuševalci naj bi se namreč v prvi fazi preizkušanja zdravil na ljudeh držali načela preizkušanja v časovnih presledkih, ki bi omogočili zaznavanje morebitnih neželenih učinkov pri prvem prejemniku zdravila in s tem pravočasno prekinitev raziskave.

To je bila namreč pomembna lekcija ene najbolj znanih tragično končanih kliničnih raziskav, ki se je leta 2006 zgodila v Veliki Britaniji.

Možje sloni

Pri prvem človeškem preizkušanju zdravila nemške farmacevtske družbe TeGenero v bolnišnici Northwich Park na zahodu Anglije so šestim sodelujočim v razmiku ene ure vbrizgali biološko zdravilo, ki naj bi spodbujalo delovanje imunskega sistema. Izkazalo se je, da je bil odmerek prevelik. Ko je zdravilo še teklo v žilo zadnjega prostovoljca, so se prvi že pritoževali nad hudimi glavoboli in premraženostjo. Kmalu jih je začelo neznosno boleti celotno telo, nekateri so bruhali. Stanje se jim je nenehno poslabševalo. Njihov lastni imunski sistem, ki naj bi ga zdravilo spodbudilo, je začel napadati njihove organe. Po 16 urah, ko jim je več organov začelo odpovedovati, so jih premestili na enoto za intenzivno terapijo. Njihova telesa so bila napihnjena skoraj do neprepoznavnosti. Ena od partneric prizadetih je po obisku v bolnišnici zgroženo poklicala na BBC, češ da je njen fant videti kot »človek slon«, znameniti iznakaženec Joseph Merrick, ki je živel v 19. stoletju. Zadeva je postala znana kot »študija ljudi slonov«. Otekline so splahnele, vsi so preživeli, a imajo vsi trajne posledice. Sodna bitka za odškodnino še vedno poteka, saj ameriška družba Parexel, ki je izvajala raziskavo, noče prevzeti odgovornosti, družba TeGenero pa je zaradi dogodka kmalu zatem propadla.

Zanimivo pri tem je, da zdravilo, ki je povzročilo tako hudo reakcijo, ni utonilo v pozabo. Od propadlega podjetja TeGenero ga je odkupila ruska družba TheraMab, ga preimenovala in na novo začela postopek preizkušanja. Odmerke so močno znižali in zdravilo je uspešno prestalo prvo fazo kliničnih raziskav. Druga faza še ni končana.

Nekaj dni po zaužitju zdravila se je šesterici prostovoljcev zdravje hudo poslabšalo. V bolnišnici v Rennesu so ugotovili, da so nekateri utrpeli obsežne možganske poškodbe. Eden od prizadetih je ta teden umrl.

Plačani prostovoljci

Vsako preizkušanje novega zdravila s seboj prinaša določeno tveganje. Nižja je faza preizkušanja, večje je tveganje. »Kjub vsem znanstvenim predvidevanjem človek lahko reagira na substanco dramatično drugače kot eksperimentalne živali,« pravi Zvezdan Pirtošek. »Tak dogodek se lahko pripeti ob popolnoma korektnem izvajanju protokolov in ob izjemnih varnostnih ukrepih; je pa statistično res malo verjeten.«

Sodelujoči v prvi fazi kliničnih raziskav so ponavadi zdravi prostovoljci v »najboljših letih«, za katere se pričakuje, da bodo najbolje prenesli morebitne neželene učinke. Za sodelujoče je praviloma značilno še nekaj: prihajajo iz manj premožnih družbenih slojev. Za sodelovanje v raziskavi namreč dobijo plačilo. Sodelujočim v francoski raziskavi so na primer obljubili po 1900 evrov. Farmacevtske družbe se, kot piše britanski zdravnik Ben Goldacre v svoji knjigi Bad Pharma, rade slepijo z oksimoronom »plačani prostovoljci«, češ da sodelujoči niso plačani za njihovo sodelovanje, temveč le za njihov čas in potne stroške. »Sodelujoči pa se ne slepijo,« piše Goldacre. »Denar je ključen.« Sodelovanje v prvi fazi kliničnih raziskav, ki jo vse redkeje izvajajo javne ustanove, vse pogosteje pa specializirane zasebne klinike, je za marsikoga osnovni vir dohodka, ki lahko zagotavlja razmeroma udobno preživetje. A za to morajo prestati marsikaj. Ker je plačilo praviloma pogojeno s sodelovanjem v celotni raziskavi, si sodelujoči, ki pač potrebujejo denar, ne upajo preveč ugovarjati in se pritoževati nad postopki in pogoji, da ne bi ostali brez plačila. »Zdravila, ki jih jemljemo vsi, so, če se izrazimo grobo, najprej testirana na revnih,« je jasen Ben Goldacre.

Le približno petina zdravil, ki dosežejo prvo fazo kliničnega testiranja na ljudeh, pride na trg. Pred tem mora novo zdravilo prestati še drugo in tretjo fazo kliničnega preizkušanja. Tokrat na bolnikih, ki naj bi jim pomagalo. Te raziskave so drugačne. Bolniki za sodelovanje niso plačani. Njihova potencialna nagrada je izboljšanje zdravstvenega stanja. Tukaj se vključijo tudi slovenske bolnišnice.

Drugorazredni preizkuševalci

V Sloveniji prva faza kliničnih raziskav ne poteka. In tudi druge in tretje faze raziskav je v primerjavi z drugimi državami malo. Trenutno v okviru ljubljanskega Kliničnega centra poteka nekaj deset kliničnih raziskav. »Slovenija je majhna država. Velikokrat nimamo na voljo dovolj primernih bolnikov za posamezno študijo,« pravi Jožica Mastnak, svetovalka in koordinatorka za klinične raziskave v Kliničnem centru. »Vsaka klinična raziskava, ki jo izvajajo v naši ustanovi, je za nas velik uspeh.«

Zdravniki si praviloma zelo prizadevajo, da bi svojim bolnikom z vključitvijo v raziskavo omogočili preizkušanje najnovejših potencialnih zdravil. »Tako naši bolniki med prvimi na svetu dobijo nova zdravila, slovenski zdravniki usvojimo nova znanja in razumevanje mehanizma bolezni, ustanova lahko pridobi sredstva za nakup opreme, možno je nagraditi prizadevne sodelavce, možno je zaposliti mlade raziskovalce,« pravi dr. Pirtošek.

Žal se v Sloveniji velikokrat zgodi, da zaradi naše majhnosti naše ustanove izvajajo »drugorazredne« raziskave. »Zelo veliko je postmarketinških študij, ki dodajajo medicini le malo novih spoznanj,« pravi Pirtošek. To je četrta faza raziskav, ko zdravilo že ima dovoljenje za promet, in so velikokrat namenjene predvsem promoviranju novega zdravila med zdravniki.

Zdravniki si praviloma zelo prizadevajo, da bi svojim bolnikom omogočili preizkušanje najnovejših potencialnih zdravil.

Klinične raziskave ni mogoče začeti brez odobritve etične komisije in Agencije za zdravila. Vsi sodelujoči morajo natančno poznati protokol in morebitne neželene učinke. Sponzor, praviloma gre za farmacevtska podjetja, mora predložiti tudi zavarovalno polico, ki omogoča tudi večmilijonske odškodninske zneske v primeru hudih neželenih učinkov.

Jožica Mastnak se boji, da bi preizkušanje novih zdravil zaradi dogodkov v Franciji in posledičnega medijskega zanimanja neupravičeno prišlo na slab glas. »Če bi imela kakšno hudo bolezen, bi si vsekakor želela sodelovati v kakšni klinični študiji. Tako skrbno nadzorovani, kot so bolniki v kliničnih študijah, niso nikjer drugje.« Hujši neželeni učinki v slovenskih kliničnih raziskavah so po njenih besedah zelo zelo redki. Smrtnega primera ne pomni.

»Zelo velikokrat se zgodi, da se stanje bolnikov izboljša.« In v tem primeru je proizvajalec zdravila etično obvezan, da bolniku zdravilo brezplačno zagotavlja vse do pridobitve dovoljenja za prodajo, tudi če se je klinična raziskava vmes že končala. To pa lahko pomeni tako izboljšanje kakovosti življenja bolnika kot tudi pomembno razbremenitev zdravstvene blagajne.

»Od izvajanja kliničnih raziskav imajo korist vsi,« je prepričana Jožica Mastnak. Poleg tega, še dodaja, pa brez njih ne bi bilo napredka. Napredka, zaradi katerega bodo današnje mlajše generacije v prihodnosti živele brez skrbi pred številnimi boleznimi, pred katerimi danes trepetamo. Žal tudi na račun kakšne nepredvidene smrti.