Zakaj so nizke cene nafte slabe za svet

Nizke cene nafte so na prvi pogled dobre za gospodarstvo. Stroški transporta in surovin se znižajo in tako bi načeloma več denarja moralo ostati za gospodarstvo in za porabo. Če odmislimo tiste, ki jih nizke cene nafte najbolj tolčejo po žepu – Rusijo, Venezuelo, proizvajalce nafte iz skrilavcev – bi morale biti nizke cene nafte, ki so za kratek čas strmoglavile celo pod 30 dolarjev za sodček dobre za okrevanje gospodarstva – in ne obratno.

Če pa vzamemo v račun tudi podatek, da je industrija nafte iz skrilavcev v ZDA, ki je ob Rusiji druga »tarča« Savdske Arabije, samo v letu 2013 porabila okoli 200 milijard dolarjev za vrtine in novo opremo za črpanje nafte, postane nekoliko bolj jasno, zakaj so nizke cene nafte za velik del gospodarstva slabe. Investicije v višini okoli 300 milijard dolarjev so bile istočasno ustavljene, prav zaradi nizkih cen nafte. Vsa ta podjetja so tudi zelo zadolžena in z malo finančnimi rezervami – in Savdska Arabija, ki sedi na preko 500 milijardah deviznih rezerv, se tega zaveda. Ker ne želi izgubiti tržnega deleža vztraja pri visoki produkciji kljub zelo slabem povpraševanju. Razlika med ponudbo in povpraševanjem je sicer samo enoodstotna toda že to je dovolj, da cene nafte ostajajo nizke. Dodaten padec cen nafte zaradi napovedi Irana, da bo takoj po ukinitvi sankcij trgu ponudil 500 000 sodčkov nafte, je bil prav tako pričakovan. Večja ponudba bi ob tem zahtevala precejšnja nova vlaganja v Iranu. Vendar ima Iran še veliko že načrpanih rezerv v plavajočih skladiščih v Perzijskem zalivu. V tem trenutku naj bi imel za prodajo pripravljenih 12 milijonov sodčkov surove nafte v 18 tankerjih in še 24 milijonov sodčkov predelane nafte. Cene nafte bodo zato še padale.

Tudi Rusija lahko ob tako nizkih cenah nafte resno nazadovanje gospodarstva zadrži za največ kakšno leto ali leto in pol. Ekonomist Paul Krugman je v New York Timesu 16. januarja pojasnil, kje je problem – v tem, da imajo velika mednarodna naftna podjetja resne likvidnostne probleme zaradi paca cen nafte za 70 odstotkov v manj kot dveh letih.

Manj zanimanja za nafto pa po oceni časnika TIME pomeni tudi manj povpraševanja po novih strojih, prevoznih sredstvih, železnicah, proizvodih jeklarske industrije in podobno. To znova »ustavlja« svetovni gospodarski stroj. Banke imajo probleme zaradi prezadolženih podjetij. V letu dni je delež slabih kreditov bančne skupine Citigroup zrasel na 32 odstotkov. Padec cen nafte vpliva tudi na padec inflacije, kar je ponavadi sicer dobro, ker lahko banke sproščena sredstva namenijo za druge vzpodbude gospodarstvu. Vendar pa zelo oster padec cen nafte hkrati prisiljuje države da umikajo rezerve, ki so investirane tudi v nafto, da bi pokrile svoje druge izdatke doma. Samo med aprilom in septembrom leta 2015 so različni državni skladi po oceni uredništva NYT s svetovnih borz umaknili okoli 100 milijard dolarjev sredstev, polovico od tega Savdijska Arabija. Posledično pa to pomeni ponoven padec tečajev delnic, s tem pa tudi zmanjšanje investicij in vse več odpuščanja delavcev.

Vse to vpliva na ustavljanje svetovne trgovine, kar je v zadnjem času mogoče videti na vse večjem številu »zombij ladij«, ki plujejo po svetovnih morjih.  Gre za ladje, ki s svojim prevažanjem pod realno ceno storitve, lahko odplačujejo le obresti na glavnico za sposojeni kapital, nikoli pa ne morejo odplačati dolga v celoti. Te ladje so prvi znaki propadajoče ladijske industrije. Samo lani je Baltic Dry Index, (ki sledi cenam prevoza različnih surovin kot so premog, jeklo, pšenica in podobno ) padel za več kot 20 odstotkov, na 369 točk, kar je najmanj od začetka spremljanja cen leta 1985. Največji problem je seveda počasna rast gospodarstva na Kitajskem. Kitajska je na krizo leta 2008 odgovorila z velikimi vlaganji in med leti 2010 in 2013 podvojila svoje ladijske kapacitete. Enako se je zgodilo s svetovno floto, saj je prevoz suhega blaga v tem času naraščal po stopnji 10 odstotkov letno. Nenadoma se je to spremenilo. Več ladij in manj blaga je povzročilo padec cen. Povprečna cena najema največje ladje velikosti »Cape«, torej tako velike, da mora pluti okoli Rta dobrega upanja (ker so prevelike za Sueški ali Panamski prekop) je padla na 2700 dolarjev dnevno, čeprav je bila dnevna cena te ladje v zadnjih dveh letih od 15 000 do 25 000 dolarjev. Leta 2008 pa se je približala celo rekordu v višini 250 000 dolarjev. Samo stroški takšne 340 metrske ladje so okoli 7500 dolarjev dnevno, kar pomeni, da te ladje v tem trenutku že prinašajo velike izgube. Lastniki ladij so jih kupili z 60 odstotki kreditov in 40 odstotki lastnih sredstev, zato beležijo izgube, enako pa velja za banke. Po morju tako pluje ali je zasidranih vse več takšnih »zombij ladij«, ki bi lahko bile prve znanilke še hujše gospodarske krize. Nizke cene nafte so torej samo na videz dobre za navadnega potrošnika in za svet.