Jamranje

Demonstranti nosijo transparente z napisi zato, da bi jih videli tisti, ki jih ne slišijo. Izgleda, da jih premier posnema, a nima sreče. Slovenc sem - ne pomeni nič, saj nismo več nacionalne barve, temveč finančne evrobarve. Če premier ne jamra - pa jamramo državljani. Rešitve iščejo ugankarji, znanstveniki in zadolženi - ljudje volimo tiste, ki prinašajo rešitve, ne raziskovalce. Sam bi predlagal transparent: “Sem uresničevalec vaših interesov. Ne jamrajte. Ponujam rešitve.” Toda vesti o vladi se vse bolj pomikajo v kroniko. Prizadeti smo vsi. Celo smešnemu ne sledi smeh, temveč skrb. Ne znajo ali ne zmorejo? Janša, Pahor, Bratovškova, zdaj Cerar. Zakaj je Janša tako samodestruktiven? Pahor tako samovšečen in nebogljen? Zakaj je bila Bratovškova tako poslušna tujini? Zakaj postaja spoštovani, uravnoteženi in učeni Cerar tako politično vitek? Zakaj so tako upogljivi navzven in slabega političnega zdravja? Mediji poudarjajo, da se podobno dogaja tudi drugod, a obstaja tudi slovenska specifika. Sam jo vidim v notranjem in zunanjem krogu neoliberalnega smoga.

Notranja megla. Vlada poudarja, da je prva naloga domača politična stabilnost, in to zaradi naše kredibilnosti v tujini, ne zaradi življenja in dela lastnih državljanov. Stabilnosti najbrž ni mogoče graditi na omejevanju, na revščini in dopuščanju goljufij. Če bi Mramorjev odstop res ogrozil vlado, jo še bolj ogroža tisto, kar mu je spregledano. Kredibilnost ni izdelek za izvoz, temveč mazivo za domači gospodarski in kulturni zagon, ki šele prepriča druge v svetu. Kredibilnost majhnih držav je vedno najprej notranja in šele potem zunanja. Dalje, zakaj je vlada zgrožena, ker policisti, vojaki, zdravniki, učitelji, vsi - zahtevajo več in več. To je normalna posledica našega (vsiljenega) pojmovanja trga. Tako delajo korporacije po svetu, tudi severna Evropa z južno, tako delajo elite z rajo, tudi pri nas. In učeni premier se v ZDA pogaja s korporacijami, policiste pa vidi kot sramoto, ker zaradi podhranjenosti stavkajo.

Zunanja megla. Koliko korakov vidimo v zunanjem smogu? Spominjam se, kako smo mesece pripravljali Drnovškov obisk v tujini, vsebino in posamezna stališča, sporazume, srečanja na ustrezni ravni in protokol. Premier pa je pred časom potoval v ZDA poslovno in ne tudi politično. Ko je uradnica ameriškega zunanjega ministra obiskala Slovenijo, so se ji klanjali vsi naši politični vrhovi, Cerarja pa so v ZDA, vsaj po poročanju, ameriški državniki prezrli. Kako si lahko to privoščimo? Nedavno je obiskal Merklovo, izgleda da informativno. Vem, da moramo biti realni in pragmatični, toda Slovenija je tudi država. Vsak obisk našega premiera v Nemčiji ali ZDA naj bi bil tudi politični. Tudi zaradi kredibilnosti. To ni drža, temveč zaščita našega obraza in pričevanje naše teže. V tem smislu je zgovoren skeč premiera s hrvaškim humoristom. Ni pommebno, ali je Cerar govoril hrvaško, da bi se upognil ali je pokazal, da je pametnejši od sogovornika. V humornem skeču je najbolj resno to, da ni reagiral na ponudbo, da bi imeli eno državo - “vi imate Triglav, mi Jadran”. Ali ni bil to namig, da Slovenci nimamo Jadrana, kar je povezano z arbitražnim projektom o meji?

Sloveniji ni potrebna le finančna stabilizacija (na plečih državljanov in pod nadzorm Nemčije) in digitalna transformacija (pod pečatom ameriških korporacij). Najprej je nujna razumska in demokratična samorealizacija. Očiščenje od domače plesni in tujega spreja. S svojo državo moramo upravljati sami. Ne moremo je prodati kot neuspešno, čeprav so naši prodajalci za (slabim) pultom in tuji kupci na vratih. Ljudi, ki bi zmogli rešitve, imamo, a če pridejo na oblast, takoj zbolijo. Zato me skrbi zdravje gospoda Cererja. Njegovo zdravje ni v tem, da ne jamra in išče rešitve, svoje zdravje lahko pokaže s tem, da rešitve ponudi in jih uresniči.