»Domoljubni prostovoljci«

Prva misel poprečnega Slovenca ob besedi Kolorado, je vsekakor progasto-zlatorumeni krompirjevi škodljivec, ki je prispel v naše kraje leta 1946 in bil prvič opažen na Krškem polju, v neposredni bližini največjega vojaškega objekta v Sloveniji.

Navedena mikrolokacija najdišča sama po sebi ni imela kakšnega večjega pomena do nekaj dni nazaj, ko sta dve, daleč najbolj zavedni politični stranki izstrelili genialen predlog.

»Dežela je ogrožena, formirajmo nacionalno gardo, takšno »the best«, kot jo ima naša pobratena zvezna ameriška država Colorado. Štela naj bi kakšnih 25.000 klenih fantov in deklet, pripravljenih se spopasti z najhujšim sovragom, ki ogroža našo očetnjavo, Boga in predsednika opozicije«.

»Idea buona autore mona« je znani italijanski pregovor o revolucionarnih izumih.

Člani društva SRP smo bili večinoma pripadniki stalne sestave TO in kljub letom nas spomin še kar dobro služi. Spremljali smo namreč prenos seje parlamentarnega Odbora za obrambo, ga ponovno zavrteli nazaj, pa še enkrat gledali …in se čudili predlagateljem. Mladi in nadobudni predsednik Odbora je ob jurišni podpori strankinih »strokovnjakov za abrambo« utemeljeval svoj predlog. Mladeniču bi komaj kaj zamerili, bolj njegovim stricem iz ozadja, ki imajo levji delež, da je danes slovenski varnostno-obrambni sistem v nezavidljivem stanju.

Obrambni resor je vedno bil peskovnik za ministre različnih provenienc, ki so vedrili in oblačili od volitev do volitev, brez kakšnega resnega strateško dolgoročnega dokumenta, ki bi opredeljeval namen in strukturo OS Slovenije, sposobne za odgovore na vojaške in varnostne grožnje sosedskega in globalnega okolja. Tudi generalštab ni nikoli imel poguma, da bi se uprl težnjam po ukinitvi sistema TO, ki smo ga imeli v bivši državi in je navsezadnje odločilno vplival pri oboroženi komponenti osamosvajanja. Še več! TO, CZ in akcije »Nič nas ne sme presenetiti« so bile predmet posmeha, kot relikt propadlega socialističnega sistema. Ni bilo junaka, ki bi se uprl počasnemu in sistematičnemu ugašanju TO na račun članstva v NATO. Nam kritikom, so prodajali meglo o neki strateški rezervi, seveda z figo v žepu in brez resnega namena. Glavni in edini, ki je odločal kakšno vojsko bomo imeli Slovenci je bil gospod Frank Boland, direktor Direktorata za obrambno politiko in planiranje NATO. Njemu in njegovim šefom se je naša politična in vojaška elita klanjala do tal. Govoričenje, da smo imeli možnost predlagati svoje rešitve in zavrniti njihove predloge, je pravljica za majhne otroke. Dopuščam, da smo jih imeli, toda korajže pa le ni bilo. Cena vstopa v moralno vprašljivo vojaško-politično organizacijo NATO je bila tudi ukinitev naborniškega sistema. Sloveniji je bila vsiljena in ob podpori vseh političnih strank formirana poklicna oz. plačana vojska.

Dve katastrofalni napaki, ki si jih Slovenija, glede na zgodovinske izkušnje in obrambne resurse nikakor nebi smela privoščiti. Pravljica o uspehu, ki se je glasila »Majhna, odlično usposobljena in moderno oborožena vojska« gre v pozabo. Avtorji tega slogana pa še kar vedrijo in oblačijo v obrambnem sistemu.

Imamo ekspedicijsko vojsko, ki jo usposabljamo in opremljamo za stabilizacijo razmer na vojnih področjih in izvozu demokracije po recepturi NATO.

V zadnjih 25 letih je SV preživela toliko reform, nekatere so si sledile tako hitro, da se še prejšnje niso končale, brez potrebnih predhodnih analiz, neracionalnih premeščanj ljudi iz enega konca Slovenije v drugi, skratka ogromno pretakanja iz votlega v prazno. Odliv kadra in nesposobnost nadomestitve resno ogroža izvajanje osnovnih nalog vojske. Vodilni management MORS se je bolj ukvarjal z provizijami pri nabavah orožja in opreme, vključeni pa so bili tudi različni umetniki in »belosvetski« orožarski mešetarji. Njihova prisotnost na raznih obravnavah na sodiščih res ni pripomogla k motivaciji v poveljstvih in enotah. Zmanjšanje obrambnega proračuna, posledično tudi zaradi nesposobnih politikov, korupcije in ostalega kriminala, je pripeljala našo vojsko na beraško palico. Plače in dodatki komaj zadoščajo za preživetje vojakov in njihovih družin. Skratka, s poklicno vojsko se res nismo osrečili.

Časi so preveč resni, da bi se razni Odbori in naturščiki še naprej igrali z obrambnim sistemom in vojsko, zbirali cenene politične točke, pri tem pa zamolčali da so prav oni grobarji naše SV. Tako EU in famozni 5. člen Nato pogodbe, so čedalje manjši garant obstojnosti naše domovine.

Slovenija ne potrebuje nobene garde, z eno iz 2. svetovne vojne imamo slabe izkušnje, pa tudi koloradske ne. Kdo ve, mogoče pa so predlagatelji skušali spraviti v promet svoj uniformirani podmladek iz Kočevske Reke, ki ga je s svojo prisotnostjo že požegnal vsem znani predsednik Republike Borut P. ?? Uvedba primerno dolgega naborniškega sistema, z vrhunskim programom usposabljanja, kot platforma za oblikovanje TO, je edini garant zagotavljanja varnosti naše države skupaj z aktivnim članstvom v ZN.

Čas je, da se politika in diletanti umaknejo iz obrambnih struktur in prepustijo mesto strokovnjakom. Država pa se mora zelo hitro odločiti ali je resno pripravljena braniti suverenost Slovenije!